Barry Eichengreen: Confronting the Fiscal Bogeyman: “The world economy is visibly sinking, and the policymakers who are supposed to be its stewards are tying themselves in knots…

…Or so suggest the results of the G-20 summit held in Shanghai…. All that emerged… was an anodyne statement… structural reforms… avoiding beggar-thy-neighbor policies. Once again, monetary policy was left… the only game in town…. Someone needs to do something to keep the world economy afloat, and central banks are the only agents capable of acting. The problem is that monetary policy is approaching exhaustion….

The solution is straightforward. It is to fix the problem of deficient demand… by boosting public spending. Governments should borrow to invest in research, education, and infrastructure…. Such investments cost little given low interest rates… [and] enhance the returns on private investment [as well]…. Thus it is disturbing to see… particularly… the US and Germany [refusing] to even contemplate such action, despite available fiscal space….

Nadaljujte z branjem→

Ekonomska zgodovina je polna gospodarskih kriz – kratkih recesij in zelo dolgih depresij. Ena izmed zelo dolgih depresij je tista iz konca 19. stoleta, imenovana Dolga depresija (1873-1996), ki je sledila francoskemu napadu na Nemčijo in nemških povračilnih reparacijah. Ki pa so, paradoksalno, v depresijo potisnile Nemčijo in ostale evropske države. Te so se nato dve desetletji mučile, da bi izplavale iz recesije. Po Veliki depresiji iz 1930. let, ki je – če upoštevamo še drugo svetovno vojno – najbrž najbolj travmatična depresija, se je zdelo, da se je svet rešil globokih depresij. Izkušnje iz Velike depresije so politike širom sveta “naučile”, da lahko vlade s hitrim ukrepanjem in s pravo kombinacijo fiskalne in monetarne politike preprečijo globoke krize in gospodarstvo zelo hitro poženejo iz krize. Dolge depresije so bile “passe”, kratke recesije pa trivialno obvladljive. Nadaljujte z branjem→

• Whatever it Takes Cannot be in Frankfurt – Francesco Saraceno
• ECB: I cannot do whatever it takes – Antonio Fatas
• Future Economists Will Probably Call This Decade the ‘Longest Depression – Brad DeLong
• Economics Isn’t Textbook: Why We Need to Raise the Minimum Wage _ Mark Thoma
• More on the political trilemma of the global economy – Dani Rodrik
• Confronting the Fiscal Bogeyman – Barry Eichengreen
• Ricardo and the absence of the equity-efficiency trade-off – Branko Milanovic
• A (much) better fiscal rule – Simon Wren-Lewis
• Different Models, Different Politics – Gerald Friedman
• Skill vs morality – Chris Dillow
• Starving Public Education – Paul Krugman
• Insights on Infrastructure – Tim Taylor
• High-Skill Immigration: The H-1B Program – LaborEcon
• Capital Control Measures: A New Dataset – Econbrowser

Kako dolgo še lahko v ECB ignorirajo osnove makroekonomije?!

Glede na današnje ukrepe lahko še enkrat ponovim moje komentarje iz leta 2014:

• Bo ECB posegla po “kvantitativnem sproščanju” in zakaj to ne more delovati
• ECB ne more preprečiti deflacije in depresije
• Tudi negativna obrestna mera ECB ne more spodbuditi kreditiranja
• Negativna obrestna mera ECB ne bo imela učinka

Povzetek za “telebane“: V času povpraševalnega šoka in likvidnostne pasti monetarna politika ne more delovati kot stimulus. Pika. Podjetja nočejo kreditov, ker gospodinjstva nočejo ali ne morejo trošiti. Kredite hočejo samo prezadolžena podjetja, tem pa jih banke nočejo dati, ampak raje ves denar, ki ga dobijo od ECB nesejo nazaj na ECB in mu še plačajo ležarino, da imajo lahko tam spravljen svoj denar. V času velike negotovosti vsi zgolj iščejo “varna pristanišča” (safe havens) za svoj denar.

Nadaljujte z branjem→

Pred desetimi leti so zaradi mene šli množično na ulice (proti reformam, enotni davčni stopnji, privatizaciji itd.), danes pa simpatizirajo z mojimi stališči. Kaj se je zgodilo? Kdo se je spremenil. Hmm, jaz seveda. Pa ne samo jaz, ampak ekonomska profesija nasploh, na čelu z raziskovalci IMF (razen nekaj okorelih trdorokcev, imenovanih libertarci, ki še naprej živijo v nekem paralelnem, virtualnem svetu).

Če koga zanima, zakaj smo ekonomisti spremenili stališča in zakaj danes menimo, da so sindikati koristni, je spodaj moje današnje predavanje. Tekstovno varianto pa lahko preberete v lanskem članku Sindikati – stražarji pekla ali nebes?

Črt Kostevc

Slovenski orli dominirajo na mednarodnem nebu. Tako dekleta kot fantje pišejo zgodovino domačega in mednarodnega športa. Uspeh slovenskih skakalnih reprezentanc je plod večih dejavnikov. Nedvomno gre za zelo talentirano generacijo, ki pa je bila deležna strokovne vzgoje in razvoja med zanesenjaki na klubskem nivoju ter nadgradnje obojega na reprezentančnem nivoju. Pri tem ni zanemarljivo, da so imele, za razliko od sorodnih športov, nordijske reprezentance kontinuirano zdravo finančno podporo s strani sponzorjev in države. Uspeh skakalcev, navkljub določeni meri sreče pri talentu posameznikov, ni naključen, temveč bazira na učinkoviti selekciji perspektivnih športnikov in poznejšem sistematičnem negovanju prepoznanega talenta. Uspehi zadnjih let torej validirajo pristop slovenske stroke in investicije, ki so bile narejene v podporo razvoju skokov pri nas.  Nadaljujte z branjem→

Frances Coppola izvrstno pokaže, kako je bila navezava na evro oziroma evrske politike smrtonosna za Skandinavske države v času te zadnje krize. Kot lahko vidite na spodnji sliki, sta izmed štirih držav, ki so si zelo podobne po obsegu države blaginje (socialne države) in visokih davkih ter visoki ravni inovativnosti, le dve državi – Norveška in Švedska – uspešno okrevali in rasteta. Finska in Danska pa sta sedem let po začetku krize, podobno kot Slovenija, še vedno v recesiji ali izpod ravni iz leta 2008.

Kaj je šlo narobe? Hja, Finska je članica evro območja in njeni zmešani politiki – kljub že 4 leta trajajoči drugi recesiji po 2008 – mučijo gospodarstvo s strogo varčevalno dieto, ki so jo predpisali še bolj zmešani evrokrati. Danska nima evra, je pa članica ERM2 mehanizma, kar pomeni vezavo valute na evro in sledenje pravilom zaostrenega fiskalnega pakta (zniževanje strukturnega deficita za vsako ceno). Nasprotno pa imata Švedska in Norveška monetarno suverenost in neodvisnost od zmešanih evrokratskih fiskalnih politik. Monetarna in fiskalna suverenost sta očitno ključ za uspešnost v času krize. Državi namreč dajeta avtonomnost, da v najtežjih časih svojim potrebam ustrezno oblikuje ekonomske politike, ne pa da sledi nekim neumnim “one fits all” pravilom, ki se jih spomni Nemčija.

Nadaljujte z branjem→

• Why Adam Smith Was a Realist, Not an Ideologue – Gavin Kennedy
• Time for helicopter money? – Kemal Dervis
• The Great Scandinavian Divergence is principally caused by the Euro — Frances Coppola
• Silicon Valley Has Not Saved Us From a Productivity Slowdown – Tyler Cowen
• How to Accelerate Growth Rates – Dietz Vollrath
• Restaurant industry unharmed by minimum wage hikes – Cornell Chronicle
• Raising the local minimum wage doesn’t hurt local businesses – Jared Bernstein
• Does the US have a productivity or a measurement problem? – Brookings
• Safe Asset Scarcity and Aggregate Demand – Caballero, Farhi & Gourinchas
• Does the US Have a Productivity or a Measurement Problem? – Brad DeLong
• What’s Happening with U.S. Productivity Growth?  – Third Way
• Life after Brexit: The UK’s options outside the EU – Dhingra & Sampson

Številu znanstvenih študij, ki so v zadnjih letih pokazale, kako škodljivo je vladno varčevanje (austerity) v času krize, se je pridružila pravkar objavljena študija Òscarja Jorde & Alana M. Taylorja (oba sta raziskovalca na Fed), ki z uporabo nove metode za identifikacijo učinkov ukrepov varčevanja potrdi, kar so pokazale že prejšnje študije. In še več: pokaže, da so negativni učinki varčevanja v času krize celo večji, kot so bile ocene do sedaj. Če vlada v času krize zmanjša proračunski deficit za 1% BDP, bo to v 5 letih zmanjšalo BDP za 3.5%, medtem ko bi v času rasti ta negativni učinek znašal samo 1.8% BDP. Jorda & Taylor torej potrjujeta ugotovitve drugih študij (predvsem Auerbach & Gorodnichenko (2012, 2013); Guajardo et al. (2014)), da so v času krize fiskalni multiplikatorji bistveno večji kot v dobrih časih.

Nadaljujte z branjem→