ECB ne more preprečiti deflacije in depresije

Glede na aktualno povrnitev recesije in drsenje cen proti deflaciji ponavljam zapis iz prejšnjega tedna o tem, zakaj ECB ne more rešiti tega problema.

Trendno upadanje inflacije, ki je padla že pod 0.5% in je daleč od uradnega cilja ECB “blizu 2%”, nakazuje na razraščanje deflacije na evrskem območju. Nizka inflacija je odraz depresije v agregatnem povpraševanju, kar se kaže v povrnitvi recesije ali stagnaciji v največjih državah EU in kar je neposredna posledica dejstva, da gospodinjstva nočejo trošiti, podjetja si ne upajo investirati, države pa ne smejo več trošiti zaradi restriktivnih proračunskih ciljev, postavljenih s strani Evropske komisije. V razmerah, ko te tri ključne domače komponente BDP stagnirajo, se vse zaustavi, gospodarstvo stagnira, cene pa tudi. Pademo v luknjo deflacijske depresije japonskega tipa. Brez zunanjega šoka ne more priti do spremembe tega “negativnega ravnotežja“. Kakšen šok bi lahko v takšnih razmerah zagnal gospodarstvo?

Moje stališče do tega je že dolgo jasno. V razmerah, kjer gospodinjstva nočejo trošiti, podjetja pa si ne upajo investirati, lahko samo država s povečanim javnim trošenjem zažene gospodarski stroj. Tudi če, kot se je izrazil Paul Samuelson, “denar trosi s helikopterjem“, ali kot se je izrazil John M. Keynes, če sode z denarjem zakoplje globoko v zapuščen rudnik in nato da koncesijo podjetjem za izkop denarja. Toda povečano javno trošenje, predvsem prek infrastrukturnih investicij, ki bi zagnale gospodarski stroj prek multiplikativnih učinkov, v EU nima domovinske pravice. Zato vsi namesto k fiskalni pogledujejo k monetarni politiki. Pogledujejo proti ECB.

ECB je sicer izčrpala že vse možnosti, ki jih ima uradno, v skladu s svojim mandatom, na voljo. Po letih skoraj ničelnih obrestnih mer je pred mesecem obrestno mero še spustila na 0.15% in kot prva velika centralna banka na svetu začela z eksperimentom negativne obrestne mere na depozite. S slednjim naj bi spodbudila poslovne banke, da poceni denar, ki ga dobijo od ECB, posojajo naprej, namesto da ga prinesejo nazaj v hrambo na ECB. Toda ukrep po pričakovanju ne deluje. Poslovne banke raje plačajo tudi ta “davek”, saj ne vedo natančno, kakšna je kvaliteta njihovih bilanc, ki je odvisna od potentnosti njihovih kreditojemalcev, in ker je posojanje naprej prezadolženim podjetjem bolj tvegano in s tem dražje od davka, ki ga plačujejo ECB.

V zadnjih mesecih se vrstijo špekulacije, da naj bi ECB – po vzoru FED in Bank of England – začela s kvantitativnim sproščanjem (quntitative easing, QE), torej z odkupovanjem državnih obveznic, kar bi v gospodarstvo prineslo nove mase svežega denarja. Britanski The Economist se včeraj zelo jasno postavil na stališče, da bi tudi ECB morala začeti s QE. Kot so pokazali eksperimenti iz ZDA in V. Britanije, se strahovi, da bo QE povzročil visoko inflacijo, niso izkazali kot upravičeni. To je seveda v skladu z ekonomsko teorijo, kjer je monetarna politika v likvidnostni pasti (ničelne obrestne mere) impotentna in ne more vplivati niti na dvig cen (inflacija) niti spodbuditi gospodarske rasti. QE torej lahko služi le kot delna kompenzacija pri padanju cen – da se nizka inflacija ne sprevrže v pravo deflacijo. Učinkov na spodbuditev inflacije ali gospodarske rasti pa ne more imeti.

QE sam po sebi ne more biti uspešen, če ga ne bo spremljala tudi ekspanzivna fiskalna politika. Slednje pa je za fiskalne jastrebe v Nemčiji še za stopnjo ali dve hujši delikt kot so OMT ali QE. Kar seveda pomeni, da se bo evro območje ne glede na vse dovoljene in prepovedane ukrepe ECB še naprej trendno pogrezalo v deflacijsko depresijo: deflacijo in gospodarsko stagnacijo.

%d bloggers like this: