Moj komentar na (zadnje) ukrepe ECB

Kako dolgo še lahko v ECB ignorirajo osnove makroekonomije?!

Glede na današnje ukrepe lahko še enkrat ponovim moje komentarje iz leta 2014:

Povzetek za “telebane“: V času povpraševalnega šoka in likvidnostne pasti monetarna politika ne more delovati kot stimulus. Pika. Podjetja nočejo kreditov, ker gospodinjstva nočejo ali ne morejo trošiti. Kredite hočejo samo prezadolžena podjetja, tem pa jih banke nočejo dati, ampak raje ves denar, ki ga dobijo od ECB nesejo nazaj na ECB in mu še plačajo ležarino, da imajo lahko tam spravljen svoj denar. V času velike negotovosti vsi zgolj iščejo “varna pristanišča” (safe havens) za svoj denar.

V času povpaševalnega šoka lahko inflacijo spodbudite samo s povečanjem povpraševanja. Z dramatičnim povečanjem. Torej z velikim fiskalnim stimulusom, ker je privatno povpraševanje mrtvo ali anemično (sicer ne bi zabredli v deflacijo, mar ne?). In v tej situaciji imajo države samo en izhod iz te  deflacije z anemično gospodarsko rastjo. To je helikopterski denar (HD). Ogromnokrat sem že pisal o tem. Države imajo na voljo dve varianti HD. Prva je stimuliranje zasebne potrošnje prek razdelitve (transferja) denarja gospodinjstvom oziroma dramatičnim znižanjem davkov gospodinjstvom (vendar je prvo bolj učinkovito). Druga je z velikim javnim ciklusom investicij v infrastrukturo (od šol, bolnic, energetike do prometne infrastrukture) zagnati rast in cikel multiplikativnih učinkov. Glejte zapis .

Pri obeh je način financiranja tega stimulusa enak: centralna banka (ECB) odkupi od držav obveznice, ki so jih države izdale, da bi dale transferje gospodinjstvom ali da bi financirale javne investicije. In pri obeh je isti temeljni problem, ki je izključno ideološke narave: potrebno bi bilo spremeniti zakone o (evropskih) centralnih bankah in Maastrichtsko pogodbo, ki določajo “neodvisnost” centralnih bank. Torej, da centralne banke ne smejo financirati države: ne smejo kupovati njenih obveznic na primarnem trgu (pač pa samo na sekundarnem). Vsebinsko gre za minoren problem, formalno pa za skoraj nemogočo oviro: kako umakniti v glavah zacementirane ideološke bariere, ki so bile zabetonirane v časih, ko je bila inflacija glavni problem in politike prepričati, da je treba iti 20 let nazaj in ponovno vzpostaviti nekdanji mehanizem, ko je bila centralna banka podaljšana roka ministrstva za finance?

Mario Draghi, ki s pedigrejem iz MIT razume osnove makroekonomije, se je v preteklosti sicer že izkazal kot dedec, ki je dvakrat kršil svoj mandat oziroma “široko interpretiral” mandat ECB. Ne vem pa, kako bo preskočil to oviro. Kateri mehanizem bo uporabil, da vam mesečno nakaže po 500 evrov ali kako bo prelisičil Nemce, da bi ECB odkupila celo izdajo infrastrukturnih obveznic EIB v višini 700 milijard evrov (ali več), s katerimi bi EIB financirala najbolj nujne infrastrukturne naložbe v EU?

Vem pa, da če bo ECB čakala predolgo, tudi helikopterski denar ne bo več pomagal. Ko se bosta negotovost in depresija zavlekla v kosti potrošnikov, ti ne bodo hoteli več trošiti, tudi če jim ECB ali finančno ministrstvo na domove pripelje kamione z denarjem. Takšna je psihologija dolge depresije. In v takšni depresiji je Japonska že 25 let. Ker je predolgo čakala s helikopterskim denarjem. In mi smo samo še korak do Japonske.

%d bloggers like this: