Category Archives: gospodarstvo

Razvojni premislek štev. 7: Privatizacijske dileme

23 junija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 4 komentarji

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zasebna lastnina je – ob osebni svobodi in vladavini prava – eden izmed treh ključnih stebrov tržnega gospodarstva in demokracije. To je pokazal razvoj v zadnjih dvesto letih. Države, ki so v različnih časovnih obdobjih kakorkoli eksperimentirale z manj zasebne na račun več državne (kolektivne, družbene) lastnine, so se temu morale odpovedati. Največkrat na zelo boleč način, z bankroti velikih državnih podjetij. Pa tukaj ne govorim samo o socialističnih državah, ampak tudi o eksperimentih v razvitih zahodnih državah po drugi svetovni vojni (V. Britanija, Francija, Italija, Avstrija…). Eno izmed takšnih nesrečnih državno-kapitalističnih zgodb lahko pravkar opazujemo v sosednji Italiji na primeru bankrota Alitalie. Državna lastnina v podjetniškem sektorju se je preprosto povsod – razen tam, kjer so »market failures« močno prisotne, t.j. v zagotavljanju javnih dobrin – pokazala kot neučinkovita in inferiorna zasebni.

V naši državi se ne moremo pohvaliti z veliko izkušnjami niti s tržnim gospodarstvom niti z njegovimi tremi temeljnimi konstitutivnimi elementi – osebno svobodo, demokracijo in pravno državo. Kljub temu, da smo se pred 17 leti odločili za tržno gospodarstvo, si velika večina sodržavljanov verjetno ni prav točno predstavljala, kaj to pomeni. Da povečanja osebne blaginje ni mogoče doseči brez učinkovitega gospodarstva, tega pa ni brez delujoče pravne države in prevladujoče zasebne lastnine. Pri nas še vedno prevladujeta iz prejšnjega sistema podedovana kolektivna zavest o državi, ki mora poskrbeti za vsakega posameznika in o »nemoralnosti« lastnine. »Biti lastnik« v naši podzavesti še vedno tolmačimo z »biti bogat«. In bogastvo je nekaj nemoralnega, mar ne? Ne, ni! Bogastvo je načeloma zgolj odraz akumuliranih donosov skozi čas. Tistemu, ki je bolj uspešen ali ima več sreče (naključje, dedovanje) pri svojih naložbah (kapitalskih ali v znanje in delovne napore), uspe skozi čas tudi akumulirati več premoženja.

Na žalost imamo pri nas zaradi prehoda iz prejšnjega kolektivnega v sedanji individulistični tržni sistem zaradi slabo delujoče pravne države velike težave s procesi lastninjenja (»bogatenja«!). Med nami sta se razrasla dva zelo škodljiva mita. Prvi je mit o nemoralnosti lastninjenja (bogatenja). Nekaj deset posameznikov, ki so na nemeritoren način (s privatizacijskimi mahinacijami in brezskrupuloznim kršenjem veljavne zakonodaje) v zadnjem desetletju in pol prišli do velikega premoženja, nam je priskutilo tržno gospodarstvo in zasebno lastnino. Tako močno, da nismo več sposobni videti pozititvnih primerov »bogatenja« – Tušev, Akrapovičev, Pečečnikov in drugih posameznikov, ki so s svojo uspešno podjetniško dejavnostjo z leti prišli do precejšnjega premoženja. Vidimo le še Horvate, Šrote, Bavčarje in Kordeže in si ob tem sami pri sebi želimo, da se njihova podjetja ne bi nikoli olastninila, ampak bi ostala lepo »naša«. Nikogaršnja in hkrati od vseh. Kot Telekom, Triglav ali NLB. Drugi mit pa ima dodatno k temu pripeto še nacionalno konotacijo. Zasebna lastnina podjetij je slaba, če je pa v rokah tujcev, je to še huje. Ne moti nas, če imamo vsak kakšen vikend kje na Hrvaškem ali če naša podjetja prevzemajo podjetja v tujini. Moti nas pa, če tujci kupujejo naše nepremičnine ali naša podjetja. Kot da bi mi slabše ravnali z našo nepremičnino na Hrvaškem kot v Sloveniji, ker je pač na Hrvaškem, ali kot da bi se naša podjetja kot lastniki kaj manj poslovno racionalno vedla v Srbiji kot doma v Sloveniji! Nenadoma smo odkrili nacionalni interes, najprej v pivu, nato v bankah in zavarovalnicah, po novem še v trgovini.

Toda prav razvoj zgodbe lastninjenja »piva« in »bank« v zadnjem desetletju najlepše obračuna z našimi lastnimi miti in strahovi. Da pivo ni slovenski nacionalni interes, je genialno, čeprav povsem predvidljivo, pokazal Boško Šrot, ki je – kot je slikovito opisal kolega Mićo Mrkaić »pljunil v obraz« vsakemu posameznemu majhnemu človeku v tej državi, ki je navijal za Laško v boju proti belgijskemu Intrebrewu. Pivo ni slovenski nacionalni interes, pač pa je zasebni interes Boška Šrota. Slovenski nacionalni interes je konkurenca v proizvodnji piva in v njegovi veliki izbiri in konkurenčnih cenah v trgovini. Vseeno je, ali ga varijo tujci ali domačini, dokler imamo možnost izbire in konkurenčnih cen.

Povsem enako banke niso slovenski nacionalni interes. In zavarovalnice tudi ne. Preden me pribijete na križ zaradi herezije, se vprašajte, kako močno trpijo Luksemburžani, ki imajo v EU daleč najvišji dohodek na prebivalca, ker so praktično skoraj vse banke v tuji lasti. Ali pa Irci in Avstrijci, ki po razvitosti sledijo Luksemburžanom, pa jim gospodarstvo v večinskem deležu kontrolirajo banke v tujem lastništvu in si morajo sami sposojati denar pri bankah v tuji lasti. Še več, vas smem vprašati, če ste v zadnjih dveh letih kupili kakšno nepremičnino? Kam ste šli vprašat za kreditne pogoje in pri kateri banki ste na koncu vzeli kredit? Pri tuji banki, mar ne? Ker pač ponujajo boljše pogoje zadolževanja. Slovenski nacionalni interes torej ni v bankah. Mirno ste preživeli, ker ste najeli kredit pri tuji banki. Še več, s tem ste močno pridobili. Slovenski nacionalni interes je pač v ceni in kvaliteti bančnih storitev. Cene bančnih storitev pa bodo ugodne in njihova kvaliteta visoka samo v primeru zadovoljive stopnje konkurence na trgu. Če bi imeli samo NLB in NKBM, bi zelo tenko piskali.

No, zdaj ko smo na lastni koži ugotovili, da je popolnoma vseeno, ali nam pivo vari Boško ali Joep, kredite ponuja Marjan, Hans ali Luigi, ampak da je za naš želodec in žep predvsem pomembno, da obstaja na trgu močna konkurenca med njimi, se lahko vprašamo, kdaj hudiča bomo že končali s to privatizacijo, na kakšen način in kako bomo te lenobe v NLB, NKBM, Triglavu in Telekomu dovolj učinkovito brcnili v ta zadnjo, da nam bodo začeli ponujati konkurenčne storitve. Moji predlogi so trije.

Predlog 1: Kombinirana privatizacija

Kadar je privatizacija nekaj tako družbeno spornega kot pri nas in ko državi ni potrebno polniti proračunske luknje, pač pa si želi za svoje prebivalce čim večjo konkurenco, je najboljši način privatizacije tak, da se v njegov proces vključi čim večji delež državljanov in da je čim širši krog prebivalcev deležen neposrednih (finančnih) koristi od lastninjenja. Privatizacija s pomočjo kombiniranja strateškega lastnika, institucionalnih naložbenikov ter fizičnih oseb, ki so deležni določenega popusta, je najboljši recept za uspeh. Ne nekaj podobnega kot pri NKBM, kjer so pozabili na strateškega lastnika, in ne nekaj takšnega, kot je bil zadnji ponesrečen poskus dokapitalizacije nesrečne NLB, kjer je država čakala vsaj leto predolgo in nato podvig izvedla v najbolj neugodnem možnem trenutku glede na stanje na svetovnih finančnih trgih. (Ne)privatizacija in čudna dokapitalizacija NLB prek ostalih podjetij v državni lasti, potem ko so državljani plebiscitarno zavrnili naložbo v delnice NLB po ponujeni ceni, je najboljši dokaz, kako slab lastnik je država. Lastnik, ki nima vizije, kaj početi s svojo lastnino in lastnik, ki ni sposoben suportirati svojega podjetja pri razvojnih projektih.

Predlog 2: Izkupiček od privatizacije nameniti za razvoj in pokojnine

Osnovna težava po privatizaciji je, kaj narediti s kupnino. Konvertirati manj ugodne kredite in zmanjšati javni dolg? Ja, kadar je država močno zadolžena. Toda Slovenija to ni. Vsaj dve možnosti sta, kako učinkovito uporabiti kupnine. Prva možnost je oblikovati tehnološki sklad iz katerega se financirajo razvojni tehnološki projekti gospodarstva in naložbe v visoko šolstvo. Druga možnost je, slediti norveškemu vzoru in kupnino naložiti v nek sklad za stabilnost. LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je pred meseci predstavila predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. To je dober predlog, saj je tak sklad dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. To je nekaj posem drugega od tega, kar je vlada naredila s prenosom 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev upravljal Kad, na Zpiz. S prodajo tega kapitalskega deleža (namesto s podaritvijo Zpizu) in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada nismo dobili.

Predlog 3: Spodbujati konkurenco na trgu

Za blaginjo prebivalcev neke države je na gospodarskem področju ob zaposlenosti ključna predvsem stopnja konkurence na trgu. Kot sem poskušal pokazati že zgoraj, je vseeno, katere nacionalnosti je ponudnik piva, bančnih kreditov, zavarovanj ali telefonskih storitev, pač pa je pomembno, da je ponudnikov čim več in da je med njimi čim večja in čim bolj enakopravna konkurenca. Zaradi majhnega trga smo v Sloveniji obojeni na ponudnike z dominantnim položajem. Kar ni nič problematičnega, če znamo trge dobro regulirati in monopolistom onemogočiti zlorabe tržnega položaja. Na žalost smo na tem področju v preteklosti naredili zelo malo. Kjer se je dalo, je vlada poskušala dajati prednost »domačemu« monopolistu. Pri tem pa se ni vprašala, koliko majhnih ponudnikov z ambicioznimi programi in konkurenčnimi ponudbami so uničili posamezni monopolisti in kakšne izgube smo utrpeli potrošniki. Zdi se, da je s Šrotovim uničevalnim menedžerskim odkupom Laškega ter s pritiskom evropske komisarke za telekomunikacije tudi v Sloveniji napočil čas, ko so področni regulatorji začeli bolje opravljati svoje delo. In nehati ščititi (državne) monopoliste. Toda k oblikovanju učinkovite tržne konkurence je še dolga pot, regulatorji in posamezni državni monopolisti so med seboj še vedno tako osebno kot interesno povezani. Privatizacija državnih monopolistov lahko te povezave učinkovito preseka. Po drugi strani pa bo potrebno doseči tudi to, da bodo monopolisti, ki so v preteklosti dokazano zlorabljali svoj monopolni položaj, za te zlorabe tudi odškodninsko odgovarjali. Povzročeno škodo alternativnim ponudnikom, ki so jih v kali zatrli na škodo potrošnikov, bo preprosto potrebno plačati. Gre za vprašanje pravične odškodnine. In za učinkovito grožnjo, da se tovrstne zlorabe v prihodnosti ne bodo več nekaznovano dogajale.

Kaj mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral?

20 junija, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Pivovarna Laško je v sredo izdala dve izjemno zanimivi izjavi za javnost, ki sami po sebi najlepše ilustrirata intelektualni domet fantov iz Laškega. Obe izjavi sta polni kontroverznosti, kar izdaja, da so prsti fantov iz Laškega hitrejši pri kapitalskem pokru kot njihove misli. Glava ne dohiteva več ogromnega kapitalskega telesa. Nekaj podobnega se je zgodilo dinozavrom.

Najbolj zanimiva je laška razlaga, zakaj je Infond Holding prodal 23-odstotni delež v Mercatorju. Prvič, zadeva je kontroverzna zato, ker Laščani v sporočilu za javnost uradno razlagajo, kaj in zakaj je njihov največji lastnik naredil, kar je naredil. Laščani so se v ihti očitno spozabili in pozabili na formalna lastniška razmerja in da bi v skladu temi razmerji to izjavo moralo dati vodstvo Infond Holdinga. Sploh v tistem delu, kjer uprava Pivovarne Laško razlaga o načrtih vodstva Infond Holdinga s sredstvi, ki jih bodo dobili s prodajo deleža v Mercatorju.

Kako lahko uprava Pivovarne Laško tako natančno ve, da bo njihov lastnik “sredstva od prodaje … investiral za nekatere strateške naložbe in prestrukturiranje svojega portfelja”? Ker Boško in Anica Šrot kot lastnika Atke Prima kot prve v verigi hierarhično kapitalsko povezanih družb, ki vodi do Infond Holdinga, poznata poslovno strategijo Infond Holdinga? Že že, toda še vedno je nekako nespodobno z vidika poslovnega bontona in skrajno nenavadno v poslovnem svetu, da Boško Šrot kot direktor Pivovarne Laško razlaga, kakšne globalne poslovne načrte in strategije s svojim kapitalskim portfeljem ima njegov glavni lastnik.

In drugič, Laščani pravijo, da “Pivovarna Laško nikoli ni izdala nacionalnega interesa … Zavedamo se, da skupina družb, ki proizvaja pivo in druge pijače z nekaj več kot 1600 zaposlenimi ni predmet nacionalnega interesa… So pa to zagotovo prva banka, prva zavarovalnica in prvi trgovec. Prevladujoče domače lastništvo teh podjetjih je zagotovo izredno pomembno za razvoj in ohranjanje slovenskih blagovnih znamk.” Dobro, všeč mi je, da Laščani več ne želijo, da je pivo slovenski vrhovni nacionalni interes. Nekaj s čim naša nacija obstane ali pade. Razumem, da jim je zdaj več do največje banke, največje zavarovalnice in do največjega trgovca. Ker jih pač še nimajo v lasti in bi radi, da bi cela nacija navijala za njih, ko jih bodo kapitalsko prevzemali.

Toda malce mi ne gre v račun, da so šli lastniki Pivovarne Laško prodat Mercator Avstrijcem, torej tujcem, če pa uprava Pivovarne Laško meni, da je Mercator eden izmed zadnjih treh največjih nacionalnih interesov Slovenije. Ups. Ta kontroverznost mi nekako ne paše v to zgodbo. Mar gre za nesoglasja med lastniki in upravo Pivovarne Laško glede definicije nacionalnega interesa? Verjetno ne, bolj verjetno je, da so bili Laščani spet nekoliko prehitri in nepremišljeni z jezikom. Lapsus linguae. Verjetno niso želeli na glas povedati, da je njihov lastnik Infond Holding le parkiral svoj delež pri Avstrijcih in da samo čaka na primeren politični trenutek, ko bo lahko uresničil svoj veliki nacionalni interes. Ko bosta zakonca Šrot ob največji pivovarni postala še večinska lastnika največjega trgovca. … in tako naprej vse do največje zavarovalnice in največje banke.

No, z vidika aktualnega trenutka je bolj kot te kontroverznosti in luknje v intelektualnem potencialu fantov iz Laškega zanimivo, zakaj Infond Holding dejansko prodaja Mercator. Seveda je tu uradna izjava vodstva Infondu kapitalsko podrejene družbe, da se je “Infond Holding odločil za prodajo 23 odstotkov delnic družbe Mercator zaradi postopkov Urada RS za varovanje konkurence Republike Slovenije (UVK) v zvezi s koncentracijo lastništva v omenjeni trgovski družbi. … Odločitev za prodajo je bila edina poslovno logična. Direktor UVK in nekateri vladni mediji, so že vnaprej napovedovali, da dovoljenja za prevzem Mercatorja ne bo. … Lastništvo brez upravljavskih pravic je namreč za delniško družbo nesprejemljivo in poslovno nesmotrno.” Neverjetno, kako dobro je vodstvo Pivovarne Laško seznanjeno s strateškimi in taktičnimi razmisleki njihovega lastnika Infonda Holdinga. In vodstvo Infond Holdinga je neverjetno benevolentno, ko piarovsko funkcijo prepušča svoji podrejeni družbi.

Toda zakaj svojega – kontrolnega – deleža v Mercatorju potem ni prodala tudi Pivovarna Laško? Zato je najbolj verjetna razlaga, ki jo v svojem komentarju ponuja Vojko – da gre za poskus “mirovne ponudbe” Janezu Janši. Kot pravi Vojko: “Jani Soršak in tisti, ki ste za njim, če nam dovolite umik iz Mercatorja (kamor tako in tako nismo hoteli, smo pa bili pripravljeni braniti nacionalni interes, ker ste vi tako hoteli) bomo zadovoljni s tistim, kar imamo – tega pa niti ni tako zelo veliko, sploh pa imamo veliko kreditov – in vam ne bomo več križali poti, vam se pa tudi ne bo treba več vtikati v nas, ker se nimamo več za nacionalni interes.”

Toda bo Janši ta laška ponudba dovolj visoka, da bi jo sprejel? Oziroma: kaj vse mora Boško Šrot še prodati, da ga bo Janša spet maral? Odgovor na to vprašanje je ključen za politično situacijo v naslednjih mesecih ter morda celo za naslednji mandat. Je pa seveda odvisen od pogajalske moči obeh strani ter od aktualnih potreb ene in druge strani. Po eni strani Janša vse od prvega leta mandata še ni bil v tako ugodnem položaju kot sedaj. Na eni strani razsuta in nesposobna opozicija, ki ne obvlada metod političnega dela opozicije, na drugi pa jahanje na valu javnega odobravanja Janševega boja proti umazanim in zlim tajkunom. Po drugi strani pa Laščani – ki sicer še nikoli niso bili tako lastniško konsolidirani in kapitalsko močni ter politično in medijsko podprti – še nikoli niso imeli tako slabega imidža v javnosti. Nič jim ne pomagajo ne vsi njihovi časopisi in revije, ne Boškov brat, ki vodi eno izmed vladnih strank, ne stotine milijonov evrov kapitala, ki jih imajo pod nadzorom. Nekateri pravijo, da so Laščani pripravljeni prodati vse, vse občutljive naložbe, Mercator, Delo, Slovenske novice, Večer, Mag in se spet ukvarjati samo s svojo osnovno dejavnostjo … ter seveda z upravljanjem ostalih kapitalskih naložb. Samo, da bi jih Janša pustil pri miru.

Saj ne, da Janša ne bi bil pripravljen pozabiti na veliko prevaro Boška in Andrijane in da se ne bi dal »pustiti prepričati«. Z lahkoto bi spet »zahandlal« odpustek Bošku Šrotu za možnost uporabe Dela in Večera v tem predvolilnem času. Saj bi, toda javnost pričakuje Boška Šrota v policijski marici. Basta! Če Janša javnosti tega ne bo dal, se ji bo izneveril. In zbogom zmaga na volitvah. Zato se bo Boško Šrot težko odkupil Janši, tudi če Janši podari vse svoje časopise, tudi če se odpove Atki Primi in jo nameni za dobrodelne namene, in tudi če podari še hišo svoje mame povrhu. Javnost drži palec navzdol. “Oprosti, Boško, volja ljudstva je pomembnejša od moje. You’re dead meat.”

V resnici je v tem trenutku anticipirana slika Boška Šrota v policijski marici za Janšo bistveno večji kapital kot možnost dobiti na uporabo časopisa Delo in Večer. Po volitvah bo pa seveda spet drugače …

Energetske alternative

15 junija, 2008 By in gospodarstvo 26 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Svetovne cene energentov naraščajo. V zadnjih petih letih se je cena surove nafte povečala za več kot štirikrat. Toda zdajšnja cena pri 135 dolarjih za sod po mnenju analitikov ne pomeni zgornje meje, do konca tega leta pričakujejo povečanje na blizu 200 dolarjev za sod. Hkrati se s cenami nafte logično povišujejo tudi cene preostalih energentov. Vzroki za takšno povišanje cen pa so le bežno povezani z omejeno ponudbo nafte, tudi velika gospodarska rast in povečano povpraševanje Kitajske in Indije ne moreta popolnoma pojasniti te vrtoglave rasti cen energentov. Glavni razlogi so psihološke in špekulativne narave, vojna v Iraku, podobno kot je bilo v primeru prve (libijska revolucija in nacionalizacija naftnih vrelcev, 1973) in druge naftne krize (revolucija v Iranu, 1979).

Tudi cene nafte, preračunane na tedanjo raven cen, so na približno enaki ravni. Verjetno je, da bodo cene nafte ter posledično tudi preostalih energentov spet upadle, ko se bo situacija v Iraku izboljšala in ko/če se bo novi ameriški predsednik odločil za umik iz Iraka. Seveda pa lahko sedanje visoke cene energentov še kar nekaj let vztrajajo na tej ravni, kar tako od vlad, podjetij in porabnikov zahteva temeljit premislek tako o energetskih alternativah kot o bolj smotrni rabi energije.Tako kot po letu 1979 se bo tudi danes treba najprej spopasti s težavo bolj smotrne rabe energije. Umarjevo Poročilo o razvoju 2008 prinaša medčasovno primerjavo energetske intenzivnosti Slovenije glede na druge članice EU v obdobju 1995-2005.

Slovenija je energetsko zelo potratna država, saj na enoto ustvarjenega BDP porabi za dobro tretjino (35 odstotkov) več energije od povprečja EU oziroma kar za 2,8-krat več od Danske kot energetsko najbolj varčne države. Razlogi za to so številni.Po eni strani je to posledica drugačne gospodarske sestave, kajti pri nas je delež industrije veliko večji kot v povprečju EU (v Sloveniji 24,0 odstotka; v EU 17,1 odstotka v letu 2006), dodatno pa pri nas prevladujejo bolj energetsko potratne dejavnosti (papirna, kemična, nekovinska in kovinska industrija), ki ob 43,8-odstotnem deležu v dodani vrednosti industrije porabijo kar 70 odstotkov vse energije.

Po drugi strani pa je raba energije v Sloveniji manj smotrna, kar se kaže v tem, da je naša poraba energije na prebivalca enaka povprečni v EU, medtem ko je gospodarska razvitost za dobro tretjino manjša od evropske. Energetska intenzivnost v Sloveniji se je v obdobju 1995-2005 sicer zmanjšala za 19,3 odstotka , toda kar v 13 državah EU se je zmanjšala še bolj, med njimi tudi v državah, kjer je bila že prej na zelo nizki ravni (Danska, Finska, Švedska, Irska, Luksemburg, Velika Britanija).

Načeloma je zmanjševanje energetske intenzivnosti posledica tehnološkega razvoja, prestrukturiranja gospodarstva v smeri večjega deleža storitev v BDP ter seveda politik, ki to spodbujajo. Dodatno pa je treba seveda tudi zagotoviti alternativne, predvsem obnovljive vire energije ter prestrukturirati vire porabe energije k manj emisijsko intenzivnim.

1. predlog: Zmanjšanje deleža emisijsko intenzivne industrije

V obdobju 1999-2004 je skupni obseg proizvodnje emisijsko intenzivnih panog (kemična, kovinska, nekovinska, papirna) v Sloveniji naraščal povprečno letno skoraj dvakrat hitreje (5,6 odstotka) od povprečja celotne industrije (3,0 odstotka). Emisijsko najbolj intenzivne industrijske panoge so tudi energetsko najbolj intenzivne, zato ukrepi za zmanjševanje emisij z uvedbo novejših tehnologij vplivajo tudi na zmanjšanje energetske intenzivnosti. Škodljive emisije v okolje pomenijo negativne eksternalije gospodarskega razvoja. Negativne eksternalije pa je najlažje zmanjšati z ekonomskimi “spodbudami”, z obdavčenjem. Pri nas je večina industrije vključena bodisi v emisijsko trgovanje bodisi v sistem taks za izpust ogljikovega dioksida. Oba ukrepa spodbujata k povečanju energetske učinkovitosti in zmanjšanju izpustov.

Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov je bilo sicer uvedeno v letu 2005, vendar pa je država za obdobje 2005-2007 ponudila kvoto kuponov, ki je presegala dejanske emisije v tem obdobju. To pa je seveda vplivalo na znižanje cene teh kuponov in zmanjšano učinkovitost tega ukrepa. Za obdobje 2008-2012 je vlada sprejela nov načrt razdelitve emisijskih kuponov, ki je nekoliko bolj restriktiven, vendar je vprašanje, ali je dovolj omejevalen, da bo lahko učinkovito vplival na hitrejše uvajanje bolj “čiste” tehnologije v emisijsko intenzivnih panogah.

Na drugi strani naj bi uveljavitev evropske direktive o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja iz industrije dodatno vplivala, da naj bi že do lani (izjeme do leta 2011) dobrih 200 industrijskih obratov ter odlagališč prilagodilo tehnologijo standardom najboljših dosegljivih tehnik glede varstva okolja. Na podlagi tega naj bi se samo proizvodnja primarnega aluminija zmanjšala za četrtino, kar pa ob manjših izpustih pomeni tudi zmanjšanje porabe energije te proizvodnje za eno četrtino.Ali bolj plastično povedano, predvideno zmanjšanje porabe energije v proizvodnji aluminija naj bi pomenilo prihranek energije v vrednosti letne proizvodnje hidroelektrarne Zlatoličje. Če bi popolnoma ustavili proizvodnjo primarnega aluminija, bi se slovenska poraba električne energije zmanjšala za 12 odstotkov oziroma v vrednosti proizvodnje energije štirih hidroelektrarn Zlatoličje.

2. predlog: Zmanjšanje emisij iz prometa

Ta predlog je komplementaren predlogu iz prejšnjega tedna, ko sem govoril o tem, da je treba tovorni promet pospešeno preusmeriti s cest na železnice, kajti to občutno zniža emisije v okolje. Gibanja niso ugodna. Po podatkih Sursa se je v obdobju 2000-2007 javni prevoz potnikov v cestnem prometu zmanjšal za polovico, v železniškem prevozu pa povečal le za 7,4 odstotka, kar pomeni, da se je večina potnikov preusmerila na individualni prevoz z avtomobili, kar je seveda tako prometno, energetsko kot ekološko najbolj neugodna rešitev.

Na drugi strani se je prevoz tovora v cestnem prometu povečal kar za 53,7 odstotka, v železniškem pa le za 16,7 odstotka. Če vemo, da se je v istem obdobju pretovor v Luki Koper povečal za dobrih 45 odstotkov, to pomeni, da se je večina povečanega pretovora v Kopru pokazala v povečanju cestnega tovornega prometa, ki je seveda tako z vidika porabe energije kot tudi emisij veliko manj ugoden.Tukaj preprosto ni druge možnosti kot čim hitrejša modernizacija železniške infrastrukture in izgradnja drugega tira do Luke Koper ter striktna politika preusmerjanja potniškega prometa v javni prevoz ter tovornega s cest na železnice.

3. predlog: Povečanje deleža proizvodnje obnovljivih virov energije

V primerjavi z EU-27 je delež obnovljivih virov energije v skupni porabi energije relativno visok (10,6 odstotka proti 6,7 odstotka v letu 2005). Toda v najbolj razvitih državah EU je ta delež veliko večji – med 16 in 30 odstotkov (Danska, Avstrija, Finska, Švedska). V povprečju EU dobri dve tretjini (67,9 odstotka) obnovljivih virov energije odpade na izrabo biomase in odpadkov, 21,9 odstotka na hidroenergijo, 5,0 odstotka na vetrno energijo, 4,5 odstotka na geotermalno energijo in 0,7 odstotka na sončno energijo.Pri nas je delež biomase in odpadkov znašal 61,5 odstotka, delež hidroenergije 38,5 odstotka, medtem ko drugih obnovljivih virov Slovenija bodisi še ne uporablja ali pa jih statistika še ne zajema. EU si je zadala za cilj da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20 odstotkov skupne porabe energije, Slovenija pa na 25 odstotkov.

Pri nas večinoma stavimo na hidroenergijo oziroma na izgradnjo spodnjesavskih elektrarn, čeprav največji potencial in izziv pomenijo sončna, geotermalna in vetrna energija. Naša največja energetska podjetja, predvsem alternativni ponudniki, kot so Istrabenz, Petrol in Gorenje, bi morali več pozornosti posvetiti naložbam v alternativne vire energije, denimo v vetrne (wind farms) in sončne elektrarne (solar farms) doma in v tujini.

4. predlog: Spodbude porabnikom za bolj racionalno rabo energije

Morda bodo, nehote, najbolj pozitiven učinek ne samo na izrabo alternativnih virov energije, ampak tudi na bolj smotrno rabo energij, imele sedanje visoke cene nafte ter posledično tudi preostalih energentov. Po eni strani že prihaja do zmanjšanja porabe kurilnega olja in plina za ogrevanje, po drugi strani pa porabniki vse več investirajo v boljšo toplotno izolacijo prostorov in bolj kakovostno gradbeno pohištvo ter alternativne vire energije (sončne celice, toplotne črpalke).

Seveda pa je energetsko racionaliziranje porabnikov v obe navedeni smeri bolj ali manj omejeno na gospodinjstva z večjimi dohodki. Ukrepi države za bolj smotrno rabo energije gospodinjstev bi zato morali biti oblikovani tako, da bi po eni strani vsi porabniki, ki bi bodisi vgradili energetsko bolj varčne gradbene elemente ali vgradili dodatne alternativne vire energije, dobili fiksno denarno subvencijo, ki bi seveda najbolj koristila predvsem gospodinjstvom z nižjimi dohodki, ter dodatno v obliki nove energetske olajšave (ali davčnega odbitka) pri dohodnini, kar bi lažje izkoristila gospodinjstva z višjimi dohodki.

Učinki tovrstnih spodbud so se pri nas pokazali koristni v zadnjih 15 letih, še večje pozitivne učinke na bolj energetsko varčno obnašanje gospodinjstev pa lahko opazujemo denimo v sosednji Avstriji ali Skandinavskih državah. Ekonomske spodbude delujejo in brez njih tudi pri nas ne bo šlo. Upam, da bo prihodnja vlada imela več posluha za to področje, kot ga je imela sedanja.

Kaj nas lahko nogomet nauči o paradoksih globalizacije?

10 junija, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 5 komentarjev

To temo sem si sposodil pri Daniju Rodriku, profesorju s Harvarda. Rodrik je eden izmed najbolj uglednih kritikov globalizacije. Med ekonomisti. Ta razlika pomeni, da Rodrik globalizaciji kot takšni ne nasprotuje, pač pa zgolj njenemu vsiljevanju z univerzalnimi recepti. Eden njegovih najbolj znanih člankov denimo nosi naslov How to save globalization from its cheerleaders? (2007), lani pa je izdal knjigo z naslovom One Economics, Many Recipes: Globalization, Institutions, and Economic Growth (2007). Tako ti njegovi deli kot večina ostalih študij– na podlagi empiričnih analiz izkušenj različnih držav z globalizacijo – govorijo o tem, da mora vsaka država najti svoj lasten recept za globalizacijo. In da moramo, če želimo globalizaciji dobro, ker pač evidentno pospešuje gospodarsko rast in izboljšuje življenjski standard prebivalcev, dovoliti državam, da dovolijo toliko globalizacije (liberalizacije), kot je lahko prenesejo. Preveč globalizacije, predvsem finančne, je lahko pogubno za mnoge države, ki nanjo niso institucionalno pripravljene. Največ škode globalizaciji delajo prav inštitucije, ki jo poskušajo doktrinarno uvajati na podlagi nekih univerzalnih pravil (denimo Washingtonska konsenza). Govora je seveda o IMF in Svetovni banki.

Marca letos je Rodrik izjemno poučen primer o paradoksih globalizacije vzel iz sveta nogometa. Rodrik pravi, da morajo nasprotniki in zagovorniki globalizacije načeloma odgovoriti na dve temeljni vprašanji glede učinkov globalizacije.

  • Prvič, je globalizacija dobra sila, ki revnim državam omogoča, da se z vključitvijo v globalne trge odlepijo od revščine? in
  • Drugič, ali pa je globalizacija zgolj divergentna sila, ki ustvarja priložnosti za majhne segmente prebivalstva, medtem ko večino prebivalstva pušča v revščini?

Nogomet kot globalna igra lahko da precej dobre odgovore na zgornja paradoksa. Zaradi velike priljubljenosti nogometa tako v razvitih kot nerazvitih državah je nogomet globalna igra in globalni posel. Ko je Evropska unija sprostila trg delovne sile, UEFA pa pravila glede števila tujih igralcev, je tudi trg z njegovimi akterji – nogometaši – postal resnično globalen. Če denimo pogledate britanski Premier League, je situacija še najbolj drastična. Arsenal kot vodilna ekipa denimo v prvi postavi običajno nima niti enega igralca angleškega porekla. V četverici britanskih klubov, ki so se uvrstili v prvo šestnajsterico in kasneje trojica (Arsenal, Chelsea, Manchester United) v polfinale Lige prvakov, bi denimo med vsemi rekrutiranimi nogometaši težko sestavili eno samo enajsterico iz zgolj britanskih nogometašev.

Evropske nacionalne lige so tako po tradicionalnih Argentincih, Brazilcih, Srbih in Hrvatih postale odskočišče za uspešno kariero predvsem za izvrstne afriške talente. Didier Drogba iz Slonokoščene obale ali Samuel Eto’o iz Kameruna sta le vrh afriške elite nogometnih profesionalcev, ki igrajo v Evropi. Toda povpraševanje po nogometnih talentih iz revnejših držav ni močno samo v elitnih evropskih nogometnih ligah (Italija, Španija, V. Britanija, Nemčija), ampak vse bolj tudi v bogatih klubih, ki so jih prevzeli novopečeni tranzicijski bogataši v Rusiji, Ukrajini ali Turčiji. Povsem podobno je seveda tudi v košarki, rokometu ali hokeju, s to razliko, da je nogomet bolj priljubljena in bolj razširjena in s tem tudi najbolj globalna igra.

Ni dvoma, da nogometnim talentom iz revnih držav nogomet pomaga do osebnega uspeha in do bistveno višjih zaslužkov, kot so jih deležni njihovi kolegi, ki igrajo v lokalnih domačih klubih. Nogometna globalizacija torej s svojimi velikimi priložnostmi povečuje razlike v dohodkih med tistimi, ki so nadarjeni in imajo srečo, da so izkoristili priložnost ter med tistimi, ki imajo obojega manj. Seveda to načeloma ni nič slabega, saj se zaslužki nekaterih povečajo ne da bi to poslabšalo zaslužke ostalih. Dodatno pa viden uspeh zvezdnikov spodbuja »investicije« nadarjenih mladih igralcev v svoj talent.

Po drugi strani pa je bolj sporno ali globalizacija nogometa res pomeni win-win situacijo za vse. Eno so namreč koristi klubov in posameznih igralcev, drugo pa koristi celotnih držav. Tudi pri nas smo bili zadnje desetletje ali več deležni številnih diskusij ali je povečano število tujih igralcev dobro za naš šport ali ne. Povsem prosta mobilnost igralcev namreč zmanjšuje spodbude za investicije v delo z mladimi talenti, saj je nadarjene igralce mogoče ceneje kupiti od revnejših klubov. Zato bi to lahko vodilo po eni strani v osiromašenje reprezentančnih ekip, po drugi pa v povečanje kvalitetnih razlik med klubi iz bogatih in revnih držav. Pri nas smo videli, kaj se je zgodilo denimo z Olimpijo v košarki ali Celjem v rokometu, ki z manjšimi vlaganji v vzgojo lastnih talentov vse bolj stagnirata ali celo vidno nazadujeta. Tako močno, da si počasi niti povprečnih tujih igralcev več ne moreta privoščiti.

Nekaj podobnega se je zgodilo denimo tudi z britansko nogometno reprezentanco, ki se ji letos ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo. Mnogi za ta neuspeh krivijo prevelik delež tuijih igralcev v britanski ligi, kar ne omogoča uveljavitve domačim talentom. Predsednik FIFA Sepp Blatter je že napovedal morebitne institucionalne spremembe, ki bi omejile število tujih igralcev v klubih na samo pet.

Kaj pa vpliv nogometne globalizacije na afriške države? Lahko bi trdili, da se z eksodusom afriških talentov v evropske klube po eni strani zmanjšuje kvaliteta afriških klubov v njihovih nacionalnih ligah v primerjavi s klubi v evropskih ligah, po drugi strani pa se povečuje kvaliteta njihovih reprezentanc z igranjem zvezdniških legionarjev za svoje reprezentance. Kakšen je torej neto učinek za tipičnega afriškega ljubitelja nogometa? Nedvomno pozitiven, če si lahko privošči kabelsko povezavo in sprotno spremlja tekme svojih ljubljencev v tujih klubih. In seveda negativen, če si tega ne more privoščiti.

Dober test paradoksalnih učinkov globalizacije po Rodrikovem mnenju predstavlja letošnje afriško prvenstvo v nogometu, januarja in februarja letos v Gani. Sami akterji tovrstna prvenstva vedno negativno ocenjujejo. V klubih pravijo, da izgubljajo najboljše igralce v najbolj neprimernem času, medtem ko sami zvezdniki trdijo, da se s tem zmanjšujejo njihove možnosti za dobro prodajo naprej. Drug pogled pa sledi iz analize rezultatov reprezentanc. Če bi eksodus igralcev v tuje lige vplival na izboljšanje kvalitete reprezentanc, potem bi morale biti najuspešnejše reprezentance tiste z največ legionarji. Nasprotno pa, če eksodus igralcev v tujino slabi reprezentance, bi morale biti najbolj uspešne najmanj internacionalizirane reprezentance.

Sodeč po rezultatih letošnjega afriškega prvenstva ne drži ne prvi ne drugi argument. Zmagovalca nista bila niti Kamerun niti Slonokoščena obala, čeprav je imel Kamerun denimo le enega igralca iz domačega kluba ter kar 20 iz evropskih klubov. Toda tudi Sudan, ki ni imel niti enega legionarja, se ni odrezal nič boljše. Še huje, bil je zadnjeuvrščeno moštvo, s tremi porazi v prvem kolu. Zmagovalec afriškega prvenstva je bil Egipt, ki je imel le štiri legionarje. Toda to ni bila zgolj sreča, saj je bil Egipt afriški prvak že petkrat prej. Osnovna prednost Egipta pred drugimi afriškimi reprezentancami je v tem, da ima močno domačo ligo, ki po eni strani pripomore k dvigu konkurence med igralci na domačem trgu, po drugi strani pa spodbuja kohezijo med igralci in pripadnost nacionalnemu moštvu.

Na podlagi tega Rodrik zaključuje, da bi bil sklep, da je globalizacija slaba za nogomet, napačen. Nasprotno, globalizacija pozitivno vpliva na kvaliteto igre in na države, toda globalizacijo lahko popolnoma izkoristijo samo tiste države, ki znajo pravilno kombinirati razvoj domačih sposobnosti z mednarodnimi vplivi. Dva ali trije zvezdniki iz tujine lahko dajo odločilno prednost močni domači reprezentanci. Preveč zvezdnikov na kupu pa uniči kohezijo in nacionalni športni naboj.

Podobno je na drugih področjih. Uspeh Indije in Kitajske na gospodarskem področju je nedvomno posledica globalizacije, toda ne zaradi tega, ker so se popolnoma vključile v globaliziran svet, ampak ker so najboljše iz globalizacije (globalno povpraševanje in globalne tokov neposrednih tujih investicij) uspešno kombinirale z lastnim razvojnim potencialom (poceni delovna sila, delovna etika in znanje). Niso pa denimo dovolile popolnoma prostega dotoka finančnega kapitala ter se razgalile njegovim učinkom s fiksnim tečajem domače valute. Mnoge države, predvsem latinskoameriške ter nekatere vzhodnoevropske, so to napako naredile ter bile deležne najprej pozitivnih, nato pa tudi močno negativnih učinkov globalnih tokov finančnega kapitala. Nauk globalizacijske zgodbe je, da zmagujejo tiste države, ki uspejo svoje notranje potenciale najbolje kombinirati s tujimi vplivi in priložnostmi na tujih trgih.

Zanimivo bo videti, kakšen odgovor nam bo dal letošnji EURO 2008 v evropskem kontekstu. Bodo zmagovalke države z najmočnejšimi domačimi ligami (Italija, Nemčija), najbolj vhodno internacionalizirane države z največ tujimi igralci (Francija, Španija), najbolj izhodno internacionalizirane države (Romunija, Hrvaška, Nizozemska) ali države kot Rusija (z lastno »delovno silo« ter uvoženim menedžerskim know-howom)?

Fizične vinjete so “out”

27 maja, 2008 By in gospodarstvo 14 komentarjev

Medtem, ko se pri nas – na višku dobe elektronskih komunikacij – ukvarjamo z javnimi razpisi za izbiro ponudnika za tiskanje fizičnih vinjet v obliki nalepk ter z zapleti glede izbire ponudnika in ne vemo, kaj bi naredili, da bi sistem vseeno uvedli s 1. julijem, nas Madžari in Čehi elegantno prehitevajo po desni. Madžarska je namreč s 1. januarjem letos ukinila fizične vinjete (nalepke) in uvedla zgolj elektronska potrdila o plačilu vinjete – e-vinjete, Čehi pa sledijo čez pol leta.

The Ministry of Transport has decided to remove physical vignettes from the toll system in January 2008. However, the channels through which authorisation for road use can be obtained will remain the same under the new e-system: Tickets can be purchased at SMMC’s customer service offices and points of sale; retailers; petrol stations; via text message; online; via landline and mobile phones. After the transaction, customers will receive a voucher and a confirmation message to be kept for one year from the last day of the validity period, as the excess charge payment obligation expires a year after issue. SMMC may also continue to post fine notifications within 60 days.
The new system enables a more convenient and faster service and eliminates the costs of printing and distributing physical vignettes. These expenses amounted to around HUF 250 million in 2007. The Coordination Centre for Transport Development will use these extra resources for road development and operation.

Mar na našem ministrstvu za promet ne znajo angleško? Oziroma ali nimamo veleposlaništva na Madžarskem, ki bi nas lahko obvestilo o madžarski ureditvi? Ali pa razpis za tiskanje vinjet mora biti, ker je posel bil že dogovorjen?

Razvojni premislek štev. 3: Učinkovita država in dobra regulacija

26 maja, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 2 komentarja

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Slovenska država kot ponudnik javnih dobrin in storitev ter kot regulator je relativno neučinkovita. Zato velja razmisliti o nekaterih nujno potrebnih spremembah, ki bi njeno učinkovitost povečali. V nadaljevanju bom predstavil pet predlogov.

Predlog 1: Demonopolizacija javnih storitev in javno-zasebno partnerstvo

Charles Wheelan v knjigi Naked economics (2002) začenja četrto poglavje z naslovom »The army was lucky to get that screwdriver for $500« z enim najljubših vicev Ronalda Reagana, nekdanjega predsednika ZDA o stanju v nekdanji Sovjetski zvezi. Vic gre takole. Neka ženska, ki želi kupiti Lado, pride na vladni oddelek za motorna vozila in izrazi svojo željo uslužbencu. Vladni uslužbenec ji razloži, da je za Lade dolga čakalna vrsta. Ženska kljub temu vztraja pri naročilu. Uslužbenec spusti dolg, utrujen vzdih in žensko doda na konec dolge liste. »Pridite nazaj čez dve leti, 17. marca«, reče. Ženska pogleda svoj koledar in vpraša: »Zjutraj ali popoldne?« Uslužbenec: »Kakšna je pa razlika? To je vendar šele čez dve leti!«. »Takrat pride vodovodar«, odvrne ženska.

Tak sistem smo imeli tudi pri nas vse do razpada bivše skupne države, ko smo čakali na nekdanje »Jugote« tudi približno toliko časa. Toda če mislite, da smo se z razpadom bivše skupne države in z odločitvijo za tržno gospodarstvo znebili tega vsemogočnega administrativnega sistema, kjer so kralji uslužbenci namesto kupcev, se motite. Wheelan denimo navaja svoje zelo podobne negativne izkušnje z ameriško pošto, ki ima seveda monopol na tem področju. Tudi vsak izmed nas lahko navede kopico podobnih izkušenj s tovrstnim birokratskim odnosom do nas.

Iz tega lahko potegnemo dve lekciji. Prvič, državne službe ne smejo imeti monopola nad zagotavljanjem storitev in dobrin, razen kadar obstajajo resni argumenti, da bi zasebna pobuda lahko vodila do slabših rezultatov. Pri nas se je to denimo pokazalo s tem, ko smo dali javno pooblastilo zasebnikom za izvedbo notarskih storitev. Država je dejansko svoj monopol prenesla na zasebnike. Jasno, posledica je bila, da so se te storitve bistveno podražile, hkrati pa niso zagotovile večjega pravnega varstva (spomnite se denimo afere Orion). Ko je država del teh storitev prenesla spet nazaj na javno upravo oziroma omogočila konkurenco med javnim in zasebnim sektorjem, se je situacija izboljšala in cene storitev so padle. Drugič, tudi kadar država mora imeti pomembno vlogo pri ponujanju določenih javnih dobrin, denimo pri izgradnji cestne in železniške infrastrukture, to nikakor ne pomeni, da mora država sama opraviti ta dela oziroma jih sama financirati. Dovolj je denimo, da država samo določi trase in specificira tehnične parametre ter zahteve glede kakovosti, nato pa prek javnega razpisa izbere najbolj ugodnega ponudnika. V teoriji bi s popolnoma konkurenčnim postopkom izbire seveda dobila ponudnika, ki bi za najnižjo ceno ponudil najvišjo kakovost. V praksi se zatakne seveda na dveh področjih. Prvič, postopek nikoli ni popolnoma konkurenčen, saj je v ozadju vedno določena »kuhinja« oziroma korupcija (zadnja afera glede letališkega stolpa to lepo ilustrira). In drugič, problem je, kadar v primeru nepopolno konkurenčnega postopka izbire (kar je praktično vedno), država tudi sama financira izgradnjo. Zadeva se seveda izrodi v to, da ponudniki ponudijo »preveč konkurenčne« ponudbe, po izboru pa prek aneksov k pogodbam osnovno razpisno vrednost povečajo za nekajkrat. Javna naročila se zato, kljub formalno strogim razpisnim postopkom običajno izrodijo v najbolj draga naročila. Nekajkrat dražja kot če bi enako storitev ali proizvod kupovali kot zasebniki.

Rešitev za ta problem je relativno enostavna. Prvič, država velikih infrastrukturnih projektov – skorajda izključno – ne bi smela financirati sama, pač pa bi morala financiranje prek javno-zasebnega partnerstva prenesti na zasebni sektor. Primerjava izkušenj pri gradnji avtocestnega omrežja med Slovenijo in Hrvaško pokaže, da je Hrvaška s koncesijsko gradnjo avtoceste izgradila bistveno hitreje, praktično brez lastne finančne udeležbe, enako kakovostno, hkrati pa njihova uporaba ni nič dražja kot denimo v Sloveniji, kjer smo davkoplačevalci najprej financirali izgradnjo, nato pa še prek oderuško visokih cestnin plačujemo njihovo uporabo. In drugič, kadar država določene zadeve mora sama financirati prek javnih naročil (denimo nakup blaga in storitev za državno upravo ali za vojsko), mora že v temelju izključiti možnosti aneksov k pogodbam. Prav aneksi predstavljajo eno izmed ključnih anomalij v našem sistemu javnih naročil oziroma javnega financiranja infrastrukturnih projektov, ki zmanjšujejo preglednost javnih naročil in nekajkratno povečujejo investicijske vrednosti. Evropska komisija je pri financiranju projektov izjemno striktna in ne priznava aneksov, kar je mnoga slovenska podjetja »neprijetno presenetilo«.

Predlog 2: Racionalizacija državne uprave

Eden izmed osnovnih problemov naše državne uprave je pomanjkanje koordinacije med resorji in posledično podvajanje del ter neučinkovitost končnih rezultatov. Zaradi slabe koordinacije in podvajanja del imamo opravka tudi z napihnjenim obsegom državne administracije. To podvajanje in razpršenost resorjev ni slučajna, v veliki meri je posledica koalicijskih vlad ter potrebe strank po večji razpršenosti in »avtonomiji« resorjev. Menim, da bi morali pri sestavi naslednje vlade razmisliti o zmanjšanju števila resorjev ter njihovem vsebinskem združevanju, kot je predlagal denimo Peter Kraljič. Po švicarskem vzoru bi denimo lahko oblikovali samo 7 super-ministrstev: (1) za finance, (2) za gospodarstvo (sedanja ministrstva za gospodarstvo, promet, okolje in prostor, »delovni« del ministrstva za delo ter »tehnološki« del ministrstva za visoko šolstvo in znanost ter tehnologijo), (3) za javno upravo (sedanja ministrstva za javno upravo, pravosodje, zakonodajo in notranje zadeve), (4 za zdravje, šolstvo, šport in kulturo (sedanja ministrstva za zdravje, šolstvo in visoko šolstvo), (5) za družino in socialne zadeve, (6) za obrambo, (7) za zunanje zadeve. Na ta način bi lahko bistveno izboljšali usklajenost delovanj sedanjih resorjev, kar bi vodilo k bolj domišljenim in optimalnim politikam, hkrati pa bi pomagalo zmanjšati število administracije v državni upravi. Potrebno je določiti načrt postopnega zmanjševanja števila zaposlenih v državni upravi in/ali njihove mase plač (denimo za 3% realno letno).

Predlog 3: Izločitev zdravstva in šolstva iz javne uprave

Mitja Gaspari je pred kratkim predlagal funkcionalno izločitev zdravstva in šolstva iz državne uprave. Gre za dober predlog, ki bi po eni strani omogočil uvedbo enotnega plačnega sistema v javni upravi (ločeno od zdravstva in šolstva), po drugi strani pa dal tema resorjema večjo avtonomijo. Na državni ravni bi bilo potrebno določiti obseg financiranja obeh zdravstva in šolstva, nakar bi posamezne izvajalske institucije imele avtonomijo, da znotraj svoje proračunske omejitve same določajo parametre svojega poslovanja (delež in višina plač, nagrajevanje, investicijski delež itd.).

Predlog 4: Ustavna določba fiskalnega pravila

Igor Masten je pred kratkim predlagal, da bi v ustavo zapisali jasno fiskalno pravilo, denimo, da smejo javnofinančni izdatki naraščati le v skladu z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo, ali za njo celo zaostajali. Znotraj tako določenega obsega javnih izdatkov je še vedno mogoče prerazdeljevanje, ne bi pa moglo priti do fiskalne ekspanzije. S tem bi – podobno kot pri monetarni politiki – tudi fiskalni politiki dali več neodvisnosti, saj je aktualne vlade ne bi mogle zlorabljati za denimo neracionalna proračunska trošenja in podkupovanje volilcev. Hkrati bi s tem postavili prvi temeljni kamen za prilagoditev javnih financ neugodnemu demografskemu trendu.

Predlog 5: Neodvisnost regulatorjev

V zadnjem desetletju smo bili deležni številnih primerov monopolizacije posameznih trgov in nečednih primerov koncentracije lastništva zaradi nedelovanja regulatorjev trga, ki so običajno delovali usklajeno s »politično voljo« vladne koalicije. Veljalo bi razmisliti o podelitvi večje avtonomije tem regulatorjem, tako da bi denimo direktorje ATVP, UVK, Apek in AZZNI imenoval predsednik države na podlagi javnega razpisa, pri čemer ne bi bil zavezan k usklajevanju s političnimi strankami. Mislim, da ni potrebno veliko domišljije, da bi videli, kako bi se s to neodvisnostjo od politike učinkovitost regulatorjev trga povečala.

So menedžerji slabi državljani?

24 maja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 9 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. V ta namen je naredil eksperiment med petimi skupinami študentov telavivske univerze – študenti ekonomije, prava, matematike, filozofije ter MBA in skupino študentov ekonomije s hebrejske univerze. Rubinstein je študentom različnih smeri postavil enako problemsko nalogo: Predstavljajte si, da ste podpredsednik uprave nekega srednje velikega podjetja, ki ob administrativnem osebju zaposluje 196 nizko kvalificiranih delavcev. Podjetje je v preteklosti zelo uspešno poslovalo in izplačevalo nadpovprečne plače, vendar pa mu zaradi recesije trenutna situacija na trgu ni najbolj naklonjena, čeprav še vedno posluje z dobičkom. Na prihodnji seji uprave morate sprejeti odločitev glede potrebnih ukrepov. Finančni oddelek je pripravil analizo v obliki preglednice, ki kaže, kolikšna »prilagoditev« glede števila zaposlenih je potrebna, da bi podjetje spet lahko poslovalo z zajetnim dobičkom. Izračuni kažejo, da bi pri ohranitvi sedanjega števila poslovanje podjetja zašlo v rdeče številke. Z odpuščanjem različnega števila zaposlenih je mogoče spet dosegati dobiček, optimalno potrebno zmanjšanje števila zaposlenih z vidika maksimizacije dobička je 96 (50 odstotkov). Kolikšno število zaposlenih bi vi odpustili?

Rubinstein je v ta namen študentom dal na voljo tabelo z izračuni glede višine dobička ob danem zmanjšanju števila zaposlenih. Pri tem so študenti prava in filozofije dobili na vpogled samo to tabelo, ostale štiri skupine študentov z boljšim predznanjem matematike pa so imeli na voljo bodisi tabelo bodisi matematično formulo, ki je z vstavljanjem različnega števila zaposlenih dala enake rezultate glede doseženega dobička kot tabela.

Odgovori študentov so – bolj kot ne – pričakovani. Med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo predložene preglednice, bi se skoraj polovica študentov ekonomije na obeh univerzah odločila za varianto, ki je najugodnejša z vidika maksimizacije dobička – za odpustitev polovice zaposlenih, med študenti programa MBA bi bilo takšnih 33 odstotkov, medtem ko bi se med študenti filozofije za to možnost odločilo le 13 odstotkov, med študenti matematike pa 16 odstotkov. Kar 36 odstotkov študentov filozofije bi se odločilo ignorirati problem dobička in bi se kljub izgubi odločilo, da ne bi odpustilo niti enega zaposlenega. Med ostalimi petimi skupinami študentov pa glede tega ni bilo večjih razlik in le majhen del bi se odločil za to možnost.

Na drugi strani pa je zanimivo, da med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo matematične formule, praktično ni bilo razlik, saj bi se jih okrog tri četrtine v vseh skupinah odločila za varianto, ki maksimira dobiček (odpustitev polovice zaposlenih). Rubinstein je eksperiment ponovil še na vzorcu nekaj tisoč bralcev izraelske poslovne revije Globes in ugotovil, da bi bralci z ekonomsko izobrazbo odpustili okrog 20 odstotkov več zaposlenih kot bralci brez ekonomske izobrazbe. Ženske so se pokazale kot bolj sočutne od moških. Ponovitev eksperimenta na vzorcu elitnih doktorskih študentov ekonomije na Harvardu je dala podobne rezultate kot med izraelskimi študenti ekonomije – polovica študentov bi odpustila polovico zaposlenih, med tistimi z znanjem matematike pa bi se za to varianto odločilo tri četrtine študentov.

Kaj nam povedo ti rezultati? Intrepretacija rezultatov je precej odvisna od tega, kakšni so naši osebni pogledi na to, kaj naj bi menedžerji počeli. Če verjamemo, da so menedžerji moralno in pravno obvezani, da maksimirajo dobiček, potem smo seveda lahko zadovoljni s tem, kako uspešen je študij ekonomije. Kvečjemu nas lahko zmoti dejstvo, da tolikšen delež študentov ekonomije ignorira pravilo maksimizacije dobička. Na drugi strani pa lahko izhajamo iz prepričanja, da naloga menedžerja ni samo maksimiranje dobička, ampak da tudi skrbi za blaginjo svojih zaposlenih, še posebej v času recesije. Če se menedžer kljub težkim časom odloči za maksimizacijo dobička ne glede na usodo zaposlenih, se nam seveda njegovo dejanje v tem primeru lahko zdi etično problematično. Še posebej zanimivo je, da so študenti z znanjem matematike bistveno manj sočutni od študentov drugih smeri, tudi od študentov na MBA. Iz tega Rubinstein potegne sklep, da način študija MBA prek poslovnih primerov morda vodi do bolj uravnoteženih mnenj, medtem ko študij ekonomije prek matematičnih primerov morda preprečuje, da bi študentje lahko dobili bolj uravnotežen pogled v primeru konfiktnih situacij.

Problem Rubinsteinovega eksperimenta je v tem, da ne upošteva problema selekcije. Ker ne pozna osebnih značilnosti študentov preden so se odločili za študij, ne more iz dobljenih rezultatov verodostojno sklepati ali študij ekonomije indoktrinira študente v smeri manjše sočutnosti, ali pa se za študij ekonomije odločajo posamezniki, ki so že v osnovi manj sočutni. Za tovrstne sklepe je potrebno pogledati ostale raziskave. Medtem ko nekatere teoretične raziskave na podlagi zaporniške dileme (Frank in ostali, 1993, 1996) kažejo v smer manjšega socialnega čuta študentov ekonomije, pa druge raziskave na podlagi laboratorijskih eksperimentov med študenti (Carter in Iron, 1991, itd.) kažejo v smer samoselekcije – »ekonomisti se rodijo, ne naredijo«.

Najbolj celovit odgovor na to dilemo sta dala švicarska ekonomista Bruno Frey in Stephan Meier v dveh raziskavah (2003, 2004) na podlagi naravnega eksperimenta med 28,500 študenti züriške univerze, kjer sta primerjala obnašanje študentov ekonomije glede na ostale študijske smeri. Vsi študenti züriške univerze se ob začetku vsakega semestra ob plačilu obvezne šolnine lahko odločijo, da prostovoljno prispevajo po 7 oziroma 5 švicarskih frankov v dva socialna sklada – eden je namenjen za cenejše kredite manj premožnim študentom, drugi pa tujim študentom na univerzi. Ker je odločitev za prispevek v sklada prostovoljna, tako seveda odraža določen socialni čut študentov. Frey in Meier sta celotno populacijo študentov spremljala skozi pet semestrov, s čimer sta lahko spremljala tudi spremembe v njihovem obnašanju glede socialnega čuta. Po njuni prvi hipotezi, bi morali biti študenti ekonomije bolj sebični od ostalih študentov že ob vpisu v prvi semester študija. Če pa bi obveljala druga hipoteza, da jih je v smeri večje sebičnosti indoktriniral študij ekonomije v skladu z načeli ekonomske teorije, bi se moral delež študentov ekonomije, ki prispevajo v oba socialna sklada tekom njihovega študija zmanjšati bolj kot pri študentih na drugih smereh. Za bolj natančno razumevanje sta študente ekonomije razdelila na študente makro ekonomije in študente poslovnih ved. Njuni rezultati so zanimivi in za mnoge presenetljivi. Prvič, študenti ekonomije so že v osnovi (ob začetku študija) bolj sebični kot študenti ostalih smeri, pri čemer to ne velja za študente makro ekonomije, pač pa je to značilno izključno za študente poslovnih ved. Drugič, študenti ekonomije (vsi) so približno enako sebični kot študenti prava, vendar pa manj sebični kot študenti medicine in veterine. In tretjič, tekom študija ekonomisti (vsi) ne postanejo relativno bolj sebični glede na ostale študijske smeri. Torej študij ekonomije ne indoktrinira študentov k večji sebičnosti, pač pa je ta posledica samoselekcije že v osnovi bolj sebičnih posameznikov v študij poslovnih ved (ne pa makroekonomije).

Ali lahko na podlagi tega kaj povemo o socialnem čutu slovenskih menedžerjev? Če vzamemo kot referenco zadnja dva najbolj razvpita primera – Igorja Bavčarja in Boška Šrota – bi težko našli povezavo med njunim neetičnim načinom privatizacije njunih podjetij ter njunim izobrazbenim profilom. Ker noben izmed njiju ni ekonomist (Bavčar je politolog, Šrot pa pravnik), ju torej k njunim etično problematičnim dejanjem ni mogel spodbosti študij ekonomije. Pač pa gre za očitno samoselekcijo oziroma za njune značajske poteze. Če lahko nekdo kot notranji minister brez trohice obžalovanja »izbriše« 18,000 ljudi iz registra državljanov (in jim s tem poleg osnovnih državljanskih pravic vzame tudi materialne pogoje za eksistenco – pravico do dela in do socialnega varstva in zdravstvene oskrbe), potem ima kot menedžer verjetno precej manj etičnih pomislekov, če iz lastništva podjetja »iztisne« nekaj tisoč malih delničarjev. Če lahko nekdo z nedovoljenimi delniškimi parkirišči »nategne« Belgijce in našo pravno državo, potem ima kot menedžer verjetno tudi manj etičnih pomislekov, če kasneje »nategne« tudi vse zaposlene v svojem podjetju in tisoče malih delničarjev in jim s podobnimi neetičnimi poslovnimi praksami pred nosom divje privatizira celo podjetje.

Na drugi strani imamo primere, ko je bil vstop menedžerjev v lastništvo podjetja izveden bistveno bolj etično, denimo primer Gorenja ali Kolektorja. Imamo primere, ko nekateri vrhunski menedžerji odločno javno zavračajo tovrstne neetične prakse, denimo Bruno Korelič ali Jože Colarič iz Krke – njegov govor ob lanski podelitvi nagrade za menedžerja leta Binetu Kordežu je jasno pokazal, kaj si misli o Kordeževem menedžerskem prevzemu. Na podlagi povedanega bi težko splošno trdili, da so slovenski menedžerji slabi državljani ali da nimajo odgovornega odnosa do okolja. Pomembne so njihove osebnostne značilnosti. Hkrati pa je njihovo obnašanje odločilno odvisno tako od splošnih družbenih norm kot od stopnje permisivnosti regulatornih organov oziroma stopnje uveljavljanja pravne države. Toda treba je vedeti, da se prvo (družbene norme in poslovne prakse) oblikujejo na podlagi drugega (sankcijski mehanizem). Če bi Šrotu stopili na prste že ko je prvič uporabil nedovoljena delniška parkirišča proti belgijskemu Interbrewu, danes ne bi imeli njegovega monopola v industriji pijač, vertikalne integracije med industrijo pijač in trgovino ter dominantnega položaja na trgu dnevnih časopisov. Verjetno tudi ne njegovega prevzema Pivovarne Laško. In kar je bilo dovoljeno Šrotu, so si Bavčar in drugi kasneje sami vzeli.

Če pogledaš stran, ko tvoj otrok prvič ukrade liziko v trgovini, se nimaš pravice čuditi, če kot mladenič pristane med kriminalci in če te njegova banda kdaj okrade. Tako preprosto je to.

Kaj še čaka ATVP?

22 maja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija 3 komentarji

Primož Cirman v današnjem Dnevniku poroča, da obstaja resen sum, da je predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar z nakupom deleža v podjetju FB Investicije, ki ima prek Maksime Holding v lasti 24,95 odstotka Istrabenza, kršil slovensko prevzemno zakonodajo. Bavčar je posel izpeljal »dva tedna po objavi Petrolove prevzemne ponudbe za Istrabenz, ki se je iztekla sredi lanskega novembra oziroma tri tedne po Bavčarjevem nakupu. Po zakonu o prevzemih poslovodstvo prevzemne družbe v času trajanja ponudbe do izdaje odločbe o njenem izidu ne sme opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo«. Vsa pravna dejanja, ki bi lahko onemogočala prevzemno ponudbo, so namreč po zakonu o prevzemih (ZPre-1) nična.

Podobno včerajšnje Finance poročajo, da predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot zanesljivo zapira lastniški krog okrog Pivovarne Laško. Spomnimo, da je Boško Šrot s svojo soprogo prek njunega podjetja Atka-Prima že od avgusta 2006 stoodstotni lastnik družbe Kolonel, ta je 78-odstotni lastnik Centra naložb, ta 79.6-odstotni lastnik Infonda Holdinga, le-ta pa 63-odstotni lastnik Pivovarne Laško. Šrot je torej v tej koncentraciji lastništva mirno kršil zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1), saj je kot predsednik uprave Pivovarne Laško prek vmesne verige podjetij ves ta čas izkoriščal notranje informacije. Razen seveda, če pristanemo na tezo Rosenfeldove, borzne posrednice v Cogitu, sicer znanem delniškem parkirišču Pivovarne Laško v prevzemni vojni za Union, ki je operativno opravila prevzemne aktivnosti Centra naložb s strani Kolonela, da »prej ni vedela da je Šrot pravi lastnik Kolonela« in »Prepričana sem tudi, da Šrot ne ve, kako je bil operativno izveden Kolonelov prevzem Centra Naložb«.

Kaj čaka ATVP?

Egon Zakrajšek: Ameriška recesija je nepredvidljiva

22 maja, 2008 By in gospodarstvo 3 komentarji

zakrajsek.jpgNa torkovem raziskovalnem seminarju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je Egon Zakrajšek, pomočnik direktorja oddelka za monetarne zadeve in vodja sektorja za analizo bančnega sistema v ameriški centralni banki (Fed), predstavil najnovejšo metodo za napovedovanje ekonomskih gibanj na podlagi šokov na kreditnem trgu. Napovedna moč modela temelji na ocenjeni povezavi med gibanjem razpona obrestnih mer na kreditnem trgu ter posledičnimi realnimi fluktuacijami v industrijski proizvodnji in zaposlenosti v obdobju 1991-2007. Ocene so narejene za 5 razredov podjetij glede na verjetnost njihovega stečaja, pri čemer kot najbolj zanesljivi indikator bodočih fluktuacij gospodarske aktivnosti služi vpliv dinamike razpona obrestnih mer za podjetja z višjo in srednje visoko rizičnostjo.

zakrajsek_produkcija.jpg

S pomočjo modela je Zakrajšek pokazal, da sedanja gibanja na kreditnem trgu na ameriškem trgu napovedujejo podoben upad industrijske proizvodnje kot leta 2001 (glej sliko), ko je industrijska proizvodnja upadla za 5%. Dimenzije in trajanja sedanje recesije ni mogoče napovedati, pravi Zakrajšek. Pomembna razlika med letoma 2001 in 2008 je v tem, da je v letu 2001 bančni sektor učinkovito deloval, zato je zniževanje obrestnih mer s strani Fed imelo zaželen in hiter učinek na obrat gospodarskega cikla (recesija je trajala »le« 6 kvartalov). Tokrat pa bančni sistem – zaradi lanske krize drugorazrednih posojil ter posledičnih izjemnih izgub poslovnih bank – deluje kot bistveno manj učinkovit mehanizem pri transmisiji obrestnih intervencij Fed na ekonomsko aktivnost. Zato zniževanje obrestnih mer tokrat ne more imeti podobno predvidljivih ugodnih učinkov, zaradi česar sta tudi globina in trajanje ameriške recesije nepredvidljiva.

Predstavitev predavanja

Civilna družba kot alternativa

19 maja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija 7 komentarjev

Letos mineva 20 let od zadeve JBTZ. Zadeva JBTZ je pomenila kulminacijo vrenja v civilni družbi, ki je skozi osemdeseta leta vedno bolj vztrajno zahtevala demokratične spremembe. Tedanja nedemokratična oblast na kritične zapise o odklonih, napakah, zlorabah in malverzacijah oblastnikov ter zahtevah civilne družbe po demokratičnih spremembah sistema ni bila sposobna odgovoriti drugače kot represivno. Pa čeprav se je v določeni točki poskušala kvazi demokratično samo-disciplinirati in omejiti pred lastnimi represivnimi ekscesi zaradi t.i. verbalnih deliktov (beri: kritičnih prispevkov v medijih) s strategijo »S knjigo nad knjigo«.

Toda ni šlo. Oblast ni našla verodostojnih pojasnil glede svojih zlorab oblasti in protiargumentov, zakaj ne dopušča demokratičnega diskurza. In ko je partijskim ideologom pošlo sape in je oblast presenetil nov kritičen prispevek, je vedno znova v paniki odreagirala z zaplembo dotičnega časopisa. Represivno. Toda bilo je prepozno, oblast je že preveč sprostila nekdanjo vsesplošno represijo. In duh demokratizacije je že ušel iz steklenice, demokratično vrenje v civilni družbi je postalo premočno. S tovrstnimi represivnimi akcijami je oblast samo še bolj izgubljala svojo pozicijo avtoritete. Bolj ko je postajala represivna, manj avtoritete ji je javnost priznavala. Dokler ni delu nedemokratične oblasti – vojski – »počil film« in ni odreagirala z nesorazmerno močno represivno reakcijo – z aretacijo in vojaškim procesom proti JBTZ. In s tem naredila konec tako sebi kot svoji civilni oblasti. Kajti civilna družba je uspela v tem času z virusom odpora proti nedemokratičnim metodam oblasti okužiti širše množice. Proti uporu širokih množic pa nobena oblast ne more zmagati. Vseh ne more zapreti ali utišati. Ko pridejo na ulice razjarjene široke ljudske množice, je samo še vprašanje časa, kdaj se jim oblast ukloni.

Toda meni je mnogo bolj kot mitiziranje zgodovinske vloge zadeve JBTZ (in zgodovinskih zaslug njenih akterjev, ki so jih tako ali drugače do sedaj že uspešno unovčili) pomemben njen pedagoški pomen. Njen zgodovinski, izkustveni poduk za sedanji čas. Osemdeseta leta pomenijo na eni strani katastrofalen ekonomski in nedemokratičen politični sistem ter brezštevilne zasebne uzurpacije in privatizacije koristi tega sistema s strani politične elite. Na drugi strani pa pomenijo bedo večinskega dela prebivalstva, ki ji oblast ni mogla zagotoviti niti najnujnejših življenjskih dobrin (boni za bencin, redukcije elektrike, pomanjkanje pralnega praška, olja, galopirajoča inflacija itd.), kaj šele primerljivega življenjskega standarda s sosednjimi državami (švercanje kavbojk in kave iz Italije in Avstrije itd.). Na eni strani degenerirana nedemokratična oblast, na drugi vse bolj revne množice, ki ji oblast skozi obstoječi politično-ekonomski sistem ni sposobna zagotoviti niti ustreznega življenjskega standarda, kaj šele ustreznih razvojnih perspektiv. Na tretji strani, in to je ključno za nadaljnji razvoj dogodkov, pa je porajajoča kritična civilna alternativa. Ki jo je skozi šestdeseta in sedemdeseta leta bilo mogoče utišati – ekonomsko, z zapiranjem ali izgonom – vse dokler ni prerasla v širšo civilnodružbeno gibanje v osemdesetih letih. Civilna družba je s svojo kritiko sistema in zlorab oblastnikov ter predlogi sprememb prinesla novo razvojno alternativo. Ki je oblast niti znotraj sistema, niti s spremembami sistema (od Milke Planinc, Branka Mikulića do Anteja Markovića) ni bila sposobna dati.

Morda je pretenciozno, toda dvajset let kasneje je v Sloveniji – v načeloma demokratični družbi z načeloma tržnim gospodarstvom – mogoče najti mnoge paralele s politično-ekonomskim stanjem iz osemdesetih let. Na eni strani je oblast (prejšnje in sedanja) tako pohabila institucionalni sistem, da ne zna niti preventivno niti kurativno reagirati na anomalije tržnega gospodarstva (ki – kot nas uči njegova evolucija – lahko dobro deluje le ob hkratni dobri regulaciji) ali zlorabe samih oblastnikov. Problem je, da so bile mnoge institucije ustvarjene z mehanskim prevzemanjem pravnega reda EU, ne da bi točno vedeli, kaj z njimi početi. Bile so rojene »z defektom«, s »sistemsko napako«, in zaradi te prirojene pohabljenosti ne zmorejo niti preventivno niti kurativno učinkovito delovati. Zato uspevajo – znotraj oblasti ali povezani z njo ali pa v zavetju njenega pohabljenega institucionalnega sistema – posamezniki in skupine, ki z nečednimi in neetičnimi poslovnimi praksami (od javnih naročil, privatizacij javnih ustanov do lastniških koncentracij) počasi erodirajo politično-ekonomski ustroj in ga privatizirajo. Na drugi strani so množice, pa naj ne bom patetičen, ki samo nemočno gledajo, kako nekateri posamezniki z brezskrupuloznim kršenjem zakonov in zasmehovanjem institucionalnega okvira nelegitimno in nelegalno bogatijo preko vseh meja, medtem ko njim zaradi visoke inflacije in zategovanjem pasu – zaradi zagotavljanja makroekonomske stabilnosti! – vse bolj pada realni življenjski standard. In se sprašujejo, ali se vse to resnično dogaja, ali pa le gledajo slab film.

In problem širše javnosti z avtoritetami je podoben kot v osemdesetih. Avtoritet preprosto ni. Vse družbene avtoritete (voditelji strank, državni voditelji, novinarski ceh, leva in desna intelektualna elita ter Cerkev kot samozvana vrhovna etična inštitucija) so s svojo kohabitacijo in kolaboracijo bodisi s korumpiranimi pripadniki oblasti bodisi z inkriminiranimi poslovneži izgubile svojo moralno digniteto in avtoriteto.

Problem pomanjkanja avtoritet pa ni tako trivialen, kot se morda zdi na prvi pogled. Še najmanjši problem predstavlja možnost pasivizacije javnosti in njenega abstiniranja volitev. Bistveno hujši problem je, da erozija družbenih norm in etičnih standardov med politično, intelektualno in poslovno elito potegne s seboj širšo družbeno erozijo etičnih norm in standardov. Naj navedem primer podjetja, ki so ga breskrupulozno privatizirali menedžerji, in tej praksi sledijo tudi njegovi zaposleni – češ, če lahko direktor ukrade celo podjetje, lahko tudi jaz vzamem kak vijak. Bomo mar jutri vsi po malem kradli in lagali ter izigravali obstoječ sistem? Najhuje pa je, da je to šele začetek in da taka erozija družbenih norm in etičnih standardov običajno kulminira v vzponu populističnih voditeljev, ki znajo negativne sentimente prebivalstva do oblasti in družbenih inštitucij izkoristiti za izjemno nevarne družbene podvige. Samo spomnite se relativno nedolžne sesksualne afere Billa Clintona s svojo pripravnico v Beli hiši, ki je za seboj potegnila populistično kampanjo radikalnega krila republikanske stranke in vzpon Busha mlajšega (namesto mirne politične kontinuitete z umirjenim Alom Goreom) ter njegovi katastrofalni »sveti vojni« in astronomsko povišanje cen nafte.

Zato ostane samo še civilna družba, da vztrajno zahteva neke nove, višje etične norme in standarde, na podlagi katerih bo oblast morala ustrezno popraviti institucionalni sistem, da bo v bodoče po eni strani ex ante manj permisiven do tovrstnih anomalij tržnega gospodarstva in da bo po drugi strani ex post bolj učinkovito te anomalije sankcioniral.

Od demokracije in evropske integracije smo vsi nekako pričakovali samodejno spoštovanje demokratičnih načel, pravno državo in delujoč institucionalni okvir. Ob tem pa pozabili na lasten angažma, na moralno držo in kritično refleksijo. Samoupravljanje vendarle ni tako dolgo »delovalo« le zaradi represije, ampak zaradi spretno ustvarjene iluzije, da je »razrešilo« problem socialističnega etatizma in je zato lahko tudi opustilo najhujšo represijo. Angažma civilne družbe je to iluzijo, ki sta jo načela ekonomsko nazadovanje in recidivi represije, razbil na koščke. Toda danes smo spet v situaciji, ko inflacija in nemeritorno bogatenje peščice načenjata iluzijo demokracije in socialne kohezije, civilna družba pa mora, paradoksalno, zahtevati »red in mir«, se pravi pravno državo – naj država vendar opravlja vlogo »nočnega čuvaja«!

Če v civilni družbi ne bomo dovolj argumentirano pojasnili oblastnega klientelizma in neetičnosti sedanjih klientelističnih in privatizacijskih praks, če ne bomo dovolj glasno zahtevali ustreznih sankcij teh nečednih praks ter zahtevali ustreznih korekcij institucionalnega sistema, obojega tudi ne bomo doživeli. Samo dovolj močan družbeni pritisk lahko oblastnike prisili k doslednejšemu spoštovanju obstoječega pravnega reda in njegovim potrebnim korekcijam. In samo naše dosledno popisovanje oblastnega klientelizma in nečednih poslovnih praks, dosledno imenovanje kršiteljev z imenom in priimkom ter njihovih povezav in naše javno zgražanje nad njimi (kot »strategija mrščenja« Stetsona Kennedyja), lahko dosedanje kršitelje dovolj javno izobči, da bo nauk za vse potencialne kršitelje dovolj jasno preventiven. Le tako se bodo moralne norme in etični standardi dvignili.

Informacija je moč. Spomnite se, da je od vseh metod boja proti nestrpnosti, ki jih je Stetson Kennedy kdaj uporabil, bila najbolj učinkovita metoda razgaljanja notranjih informacij in povezav Klu Klux Klana. Kot sem napisal že decembra lani: »Proti na prvi pogled nepremagljivim nasprotnikom in zarotniškim tolpam se je mogoče najbolj učinkovito boriti z razgaljanjem njihovih početij. Njihova moč mitskih razsežnosti se generira iz pomanjkljivih informacij o njihovem notranjem ustroju in načinih delovanja. Razgalitev metod njihovega delovanja, mreže kapitalskih in političnih povezav, mreže »kaselc« podjetij, podkupljenih in kupljenih strokovnjakov in naročenih navijaških člankov in oddaj, osebnih značilnosti in zasebnih razmerij njihovo moč mitskih razsežnosti kot vsemogočne kapitalsko-politične združbe, ki vodi državo, postavlja in odstavlja menedžerje, urednike in novinarje, spet demitizira in demistificira. Zreducira jih natanko na to, za kar v resnici gre. Gre za povsem običajne, majhne, pritlehne spletke med peščico izjemno prebrisanih, hkrati brutalno brezobzirnih in vulgarno pohlepnih pripadnikov neke skupine. Skupine, ki želi nemeritorno, vulgarno in na hitro obogateti na račun družbe.«

Razgaljenje lastništva »kaselc« podjetij Boška Šrota v Dnevniku in Igorja Bavčarja v Financah je natanko tak korak v pravi smeri. Toda novinarskim razkritjem mora slediti tudi kritična in angažirana intelektualna srenja. Šele to naredi angažirano civilno družbo.