ZDA so žrtvovale del domače industrije, ker so dale prednost dobičkom velikih korporacij, ki so s selitvijo proizvodnje v tujino zniževale stroške dela. James K. Galbraith v pravkar izdani knjigi The Power to Destroy: How Bad Economics Drove America’s Decline (2026) pojasnjuje, zakaj so nižje cene uvoženih izdelkov in višji donosi za delničarje le del bilance te politike. Z deindustrializacijo so ZDA izgubile tudi domače dobavitelje, tehnično znanje in sposobnost samostojne proizvodnje nekaterih strateško pomembnih komponent.
Deindustrializacija ZDA in izguba nadzora nad ključnimi dobavnimi verigami
Za posamezno korporacijo je bila odločitev za selitev proizvodnje ekonomsko racionalna. Če je lahko z nabavo v državi z nižjimi stroški dela povečala dobičkonosnost, ni imela razloga, da bi pri domačem dobavitelju plačevala višjo ceno. Ko je enako ravnala večina podjetij v panogi, so naročila domačim dobaviteljem upadla do te mere, da se jim ni več izplačalo vlagati v novo opremo in usposabljanje zaposlenih. Deindustrializacija je tako zajela tudi podjetja, ki sama niso preselila niti enega obrata. V tem je danes ena glavnih ovir za ameriško reindustrializacijo. Vrnitev končne montaže je razmeroma preprosta v primerjavi s ponovno vzpostavitvijo mreže specializiranih proizvajalcev, ki je v posamezni industrijski regiji nastajala desetletja.
Mednarodna vloga dolarja je ZDA omogočila, da so takšen razvoj vzdrževale precej dlje kot večina drugih držav. Povpraševanje tujine po dolarskih naložbah je olajšalo financiranje trajnega zunanjetrgovinskega primanjkljaja. Močan dolar je povečeval kupno moč ameriških potrošnikov in utrjeval položaj ameriškega finančnega sektorja, obenem pa slabšal cenovno konkurenčnost domače industrije. Prednost, ki jo je mednarodna vloga dolarja prinesla ameriškim financam, je imela svojo ceno v industrijskih regijah, izpostavljenih uvozni konkurenci.
V obdobju ameriške deindustrializacije je Kitajska industrializacijo povezala z elektrifikacijo prometa in digitalizacijo proizvodnje. Medtem ko so ameriške korporacije z naročili pri tujih dobaviteljih zniževale stroške, je Kitajska domačim podjetjem pomagala, da so od izdelave posameznih komponent napredovala do razvoja lastnih tehnologij. Strokovne podlage za to usmeritev sta kitajska inženirska akademija in pristojno ministrstvo začela pripravljati leta 2013. Maja 2015 je državni svet sprejel program Made in China 2025, ki je med prednostna področja uvrstil električna vozila, elektroenergetsko opremo, industrijsko robotiko in informacijsko tehnologijo nove generacije. Galbraith opozarja na podobnost z ameriško industrializacijo v 19. stoletju. Tudi ZDA so razvoj domačih proizvajalcev podprle z zaščito notranjega trga, gradnjo prometne infrastrukture in prevzemanjem tujih tehnologij.
Kdaj so ZDA deindustrializacijo začele obravnavati kot vprašanje nacionalne varnosti, dobro pokažeta dve poročili Bele hiše. Leta 2013 je bila pri varnosti dobavnih verig v ospredju zaščita blaga med prevozom. Leta 2021 je administracija že preverjala, kje proizvajajo polprevodnike, baterije in zdravila ter kje predelujejo kritične surovine. Pri polprevodnikih se je delež ZDA v svetovnih proizvodnih zmogljivostih zmanjšal s 37 % leta 1990 na 12 % leta 2020. Ameriška podjetja so sicer ohranila vodilno vlogo pri načrtovanju čipov, vendar brez dostopa do ustreznih proizvodnih obratov v Aziji ne bi mogla zagotoviti zanesljive oskrbe domače avtomobilske in obrambne industrije.
Zakon CHIPS je bil odgovor Bidnove administracije na to varnostno tveganje. Za ameriško polprevodniško industrijo je namenil 52,7 milijarde dolarjev, od tega 39 milijard za proizvodne spodbude. Subvencija lahko pokrije del stroškov gradnje tovarne, za zagon serijske proizvodnje pa mora podjetje zagotoviti še dobavitelje specializiranih materialov, vzdrževanje opreme in izkušene procesne inženirje. Težave pri reindustrializaciji so po Galbraithu tudi na strani države. Pri vesoljskem programu Apollo je imela NASA lastne razvojne inženirje, zato je lahko določila tehnične zahteve, presojala predloge zasebnih izvajalcev in nadzirala izvedbo. Po desetletjih prenašanja teh nalog na zunanje izvajalce je državi ostalo manj strokovnjakov, ki lahko neodvisno presodijo, katere tehnologije je smiselno podpreti in pod kakšnimi pogoji.
Omejitve ameriške makroekonomske politike
Galbraith finančno krizo leta 2008 obravnava kot primer, ko so analitiki zunaj prevladujoče ekonomske šole prej prepoznali tveganja kot institucije, pristojne za nadzor finančnega sistema. Dean Baker je že leta 2002 dokumentiral razhajanje med cenami ameriških stanovanj in najemninami. Wynne Godley je z analizo finančnih bilanc pokazal, da tedanja gospodarska rast temelji na dolgoročno nevzdržnem zadolževanju zasebnega sektorja. Trditev, da krize nihče ni mogel predvideti, je zato težko zagovarjati. Bolj utemeljeno se je vprašati, zakaj so imele analize, ki so pravilno prepoznale vir nestabilnosti, tako majhen vpliv na regulatorje.
Pandemija je razkrila razliko med sposobnostjo države, da nadomesti izpad dohodka, in njeno sposobnostjo, da zagotovi oskrbo. Fiskalni transferji so gospodinjstvom omogočili plačevanje tekočih obveznosti. Pri pomanjkanju zaščitne opreme v zdravstvu pa je bilo treba ugotoviti, kateri proizvajalci lahko preusmerijo proizvodnjo, v kolikšnem času in kako razporediti omejene količine med ustanove. Za učinkovito oskrbo je država poleg denarja potrebovala tudi podatke o zmogljivostih podjetij in strokovnjake, ki so znali uskladiti proizvodnjo in dobavo opreme.
Razlikovanje med omejitvami na strani ponudbe in presežnim povpraševanjem je pomembno tudi za razlago ameriške inflacije, ki je junija 2022 dosegla 9,1 %, leto pozneje pa znašala 3 %. Pomanjkanje polprevodnikov je omejilo proizvodnjo novih avtomobilov in del povpraševanja preusmerilo na trg rabljenih vozil, kjer so se cene močno zvišale. Z dvigom obrestnih mer je centralna banka lahko omejila kreditiranje nakupov v celotnem gospodarstvu, na hitrost dobave polprevodnikov pa ni imela nobenega vpliva. Monetarna politika lahko tiska denar, ne more pa natiskati polprevodnikov. Galbraith pomemben del poznejšega znižanja inflacije pripisuje postopni normalizaciji dobav in umirjanju cen energentov.
Pri fiskalni politiki Galbraith izhaja iz medsebojne povezanosti sektorskih bilanc. Dokler imajo ZDA primanjkljaj na tekočem računu plačilne bilance in prihranki domačega zasebnega sektorja presegajo njegove investicije, je saldo sektorja države po računovodski identiteti negativen. Uravnoteženje javnih financ ob nespremenjenem zunanjem primanjkljaju bi torej zahtevalo, da se zasebni sektor kot celota neto zadolžuje. Pri presoji posamezne javne naložbe je zato po njegovem pomembneje preučiti, katere razpoložljive zmogljivosti bi z njo uporabili, kje bi nastale dodatne omejitve in kakšne dolgoročne koristi bi naložba prinesla.
Sankcije in meje ameriške gospodarske moči
Mednarodni denarni sklad je aprila 2022 po ruskem napadu na Ukrajino za tisto leto napovedal 8,5-odstotni upad ruskega BDP. V poročilu iz aprila 2024 je upad za leto 2022 ocenil na 1,2 %. Del razlike pojasnjuje preusmeritev izvoza nafte v Indijo in na Kitajsko. Galbraith posebej obravnava odziv domače industrije. Prve zahodne ocene so precej podrobno upoštevale izgubo dostopa do tujega kapitala in uvožene tehnologije, bistveno manj pa možnosti, da domači proizvajalci prevzamejo del trga, ki so ga sprostila zahodna podjetja.
Učinek sankcij se je med panogami razlikoval. Kjer je bila proizvodnja odvisna od tehnološko zahtevne uvožene opreme, ki je ruska podjetja niso mogla nadomestiti, so sankcije omejile njihove proizvodne možnosti. Kjer so po umiku tujega lastnika ostali obrati, zaposleni in domače povpraševanje, pa je bilo mogoče proizvodnjo nadaljevati pod domačim lastništvom. Omejitev uvoza je domačim dobaviteljem zagotovila dovolj velik trg, da so postale donosne tudi naložbe v proizvodnjo komponent, ki se jih je pred sankcijami bolj izplačalo uvažati. Na ta učinek se nanaša Galbraithova oznaka »dar sankcij«. Kitajska je razvoj domačih dobaviteljev načrtovala vnaprej in ga sistematično financirala. Rusijo so v reindustrializacijo posameznih panog prisilile mednarodne sankcije, saj je bilo od sposobnosti nadomestiti uvožene sestavne dele odvisno nadaljevanje proizvodnje.
Zamrznitev deviznih rezerv ruske centralne banke je spremenila tudi presojo tveganj, povezanih z uporabo dolarja. Države, ki bi se lahko same znašle pod sankcijami, imajo večjo spodbudo za medsebojno poravnavo dela trgovine v drugih valutah. Galbraith iz tega ne izpelje napovedi o skorajšnji zamenjavi dolarja z juanom. Za Kitajsko, katere razvoj še vedno pomembno temelji na izvoznih presežkih, bi prevzem ameriške denarne vloge zahteval prilagoditev lastnega razvojnega modela. Verjetnejše je postopno širjenje plačilnih poti, na katere ameriške oblasti nimajo neposrednega vpliva.
Med dolgoročne stroške sedanje gospodarske politike Galbraith uvršča tudi vpliv dohodkovne negotovosti na rodnost. Modeli rasti demografska gibanja praviloma obravnavajo kot dano izhodišče, čeprav na odločitve o oblikovanju družine vplivajo tudi stabilnost zaposlitve, dostopnost stanovanj in stroški otroškega varstva. Večja prožnost zaposlovanja podjetju olajša prilagajanje obsega dela nihanjem naročil, del tveganja pa prenese na gospodinjstva. Če mladi zaradi te negotovosti odlagajo starševstvo, imajo današnje razmere na trgu dela posledice tudi za prihodnjo delovno silo in financiranje socialnih sistemov.
V epilogu Galbraith vztrajnost teh politik poveže s porazdelitvijo političnega vpliva. Na lokalni ravni imajo državljani še razmeroma neposreden vpliv na prostorsko politiko ali na odločitev o javni investiciji. Na zvezni ravni izbor kandidatov in vsebino političnih programov v precej večji meri sooblikujejo financerji kampanj in organizirane interesne skupine. To pomaga pojasniti, zakaj se smer gospodarske politike ohranja tudi po menjavi oblasti, zlasti kadar so njene koristi skoncentrirane v dobro organiziranih dejavnostih, stroški pa razpršeni med zaposlene in lokalne skupnosti.
Sam bi Galbraithovo razlago ameriške deindustrializacije dopolnil v eni točki. Pri oceni, da je šlo za slabo ekonomsko politiko, je treba povedati, za koga je bila slaba. Za ameriške korporacije in njihove delničarje je bila selitev proizvodnje v države z nižjimi stroški dela praviloma donosna. Stroške izgube delovnih mest, dobaviteljskih mrež in davčne osnove so v precejšnji meri prevzele industrijske regije. Prevladala je torej politika, ki je zasebni donos jemala kot merilo družbene koristi, čeprav je bila razlika med obema predvidljiva. Zdaj se ta razlika kaže tudi v stroških reindustrializacije. Koristi selitve so pripadle lastnikom kapitala, velik del stroškov vrnitve proizvodnje pa naj bi s subvencijami prevzel javni proračun.
