Hurun je na kitajski lestvici naštel 1.176 dolarskih milijarderjev, v ZDA pa okoli 1.000. Kitajska je v eni generaciji ustvarila razred izjemno bogatih podjetnikov. Adam Tooze se v oktobrski številki Chartbooka sprašuje, kako je komunistični partiji ob tolikšni koncentraciji zasebnega kapitala uspelo obdržati zadnjo besedo o tem, kam bo ta kapital smel iti in pod kakšnimi pogoji.

Leta 2013, ko je Xi Jinping prvo polno leto vodil partijo, je povprečno premoženje tisočerice najbogatejših Kitajcev prvič preseglo milijardo dolarjev. Za uvrstitev med prvo deseterico je takrat zadoščalo 6,1 milijarde dolarjev. Leta 2026 je bilo potrebnih 30,5 milijarde. V tem času se je razširil tudi zajem lestvice, ki od leta 2021 vključuje še Hongkong, Macao in Tajvan.

Na Hurunovo lestvico, objavljeno 27. oktobra 2026, se je uvrstilo 1.529 posameznikov, parov in družin s premoženjem nad pet milijard juanov. Skupaj imajo skoraj 4.800 milijard dolarjev. Izhodišče za ocene je 1. september, Hurun pa je do objave upošteval tudi večje spremembe. Pri zasebnih podjetjih, kot sta ByteDance in DeepSeek, vrednost deležev ocenjuje po primerljivih družbah, ki kotirajo na borzi.

Tabela: Deset najpremoženejših na kitajski lestvici za leto 2026

Od umetne inteligence do ladjedelnic

Zhang Yiming se je na vrh vrnil z 99,7 milijarde dolarjev. ByteDance je zaslovel s TikTokom, toda zadnji skok v vrednosti ustanoviteljevega deleža je Hurun pripisal naložbam v umetno inteligenco. Liang Wenfeng je razvoj DeepSeeka financiral z denarjem, ki ga je zaslužil s svojim investicijskim skladom High-Flyer. Že ob prvi uvrstitvi na lestvico je pristal na sedmem mestu. Tooze tu vidi razcep kitajskega gospodarstva. Približno 160 uvrščenih je obogatelo z umetno inteligenco in okoli 80 z robotiko. Medtem ko so rasle vrednosti njihovih podjetij, so številni podjetniki v trgovini in tradicionalni industriji del premoženja izgubili.

Od povpraševanja po umetni inteligenci služijo tudi podjetja, ki izdelujejo čipe, pomnilnike in naprave, v katere te čipe vgradijo. Chen Tianshi se je s proizvajalcem procesorjev Cambricon prvič prebil v deseterico. Kako hitro se takšno bogastvo lahko obrne, kaže Wang Xingxing. Ob borzni kotaciji proizvajalca humanoidnih robotov Unitree je bil njegov delež za kratek čas vreden skoraj 20 milijard dolarjev. Na lestvico je kot novinec vstopil z 10,3 milijarde.

V energetiki so se najbolje odrezali proizvajalci opreme za shranjevanje elektrike. Za CATL je bilo to najhitreje rastoče področje poslovanja in je soustanovitelju Zengu Yuqunu pomagalo do tretjega mesta na lestvici. Podjetju Deye je povpraševanje po razsmernikih za hranilnike raslo od Južne Afrike do Bližnjega vzhoda. Proizvajalec polisilicija Tongwei je medtem občutil drugo plat širitve sončne industrije. Proizvodne zmogljivosti so rasle hitreje od povpraševanja, zato je cena te surovine za sončne celice padla.

Med najbogatejše se je še vedno mogoče prebiti z ladjedelnico. Zakonca Chen Jianhua in Fan Hongwei sta obogatela s poliestrom in petrokemijo, leta 2022 pa sta za 300 milijonov dolarjev kupila propadlo ladjedelnico v Dalianu. Štiri leta pozneje je imela naročila za več kot 500 ladij do leta 2030. Tudi pri Midei, ki jo je ustanovil He Xiangjian, danes ob gospodinjskih aparatih pomemben del posla predstavljata tovarniška oprema in robotika. V tem Tooze vidi tudi ozadje »drugega kitajskega šoka«. Sany s svojimi bagri v 150 državah tekmuje s Caterpillarjem in Komatsujem, Estun pa v industrijski robotiki prevzema tržni delež družbama ABB in Kuka. Kitajska podjetja tako vse pogosteje dobavljajo tudi stroje, s katerimi proizvajajo njihovi tuji tekmeci.

Na zemljevidu kitajskega bogastva je prvič na vrhu Shenzhen. Tam živi 177 uvrščenih, 30 več kot leto prej, v Šanghaju 161 in v Pekingu 140. V Shenzhenu imajo sedež Tencent, proizvajalec električnih vozil BYD in proizvajalec dronov DJI. Na celotni lestvici je 18,5 % uvrščenih obogatelo s proizvodnjo industrijskih izdelkov. To je več kot v katerikoli drugi panogi.

Izvoz raste in nepremičninsko bogastvo kopni

Tretjina podjetnikov na lestvici posluje na izvoznih trgih. BYD je v prvi polovici leta v tujino poslal 70 % več vozil kot leto prej, zunaj Kitajske pa je prvič ustvaril več kot polovico prihodkov. Še bolj zgovoren je Transsion. Med prodajalci mobilnih telefonov v Afriki je na prvem mestu, čeprav na domačem kitajskem trgu ne proda niti enega telefona.

Pred desetletjem je vsak tretji med stotimi najbogatejšimi obogatel z nepremičninami. Od začetka krize skupine Evergrande leta 2021 se vrednost premoženja nepremičninskih podjetnikov na lestvici zmanjšuje vsako leto. Leta 2026 med prvimi stotimi prvič ni več nobenega nepremičninskega investitorja s celinske Kitajske. Hongkonški družini Li je uspelo ostati v deseterici tudi zato, ker ima poleg nepremičnin pristanišča, trgovine in telekomunikacijske naložbe.

Šibka domača poraba in cenovne vojne so najbolj prizadele nekatere ponudnike potrošnih dobrin. Zhong Shanshan, lastnik proizvajalca pijač Nongfu Spring, je zdrsnil na drugo mesto. Po prejšnji borzni rasti sta del pridobljenega izgubila tudi Ma Huateng iz Tencenta in Ding Lei iz NetEasea. Največji absolutni padec je doživel ustanovitelj družbe Xiaomi Lei Jun. Podjetje je veliko vložilo v električne avtomobile prav v času ostre cenovne tekme. Njegovo premoženje se je zmanjšalo za 48 % na 25,1 milijarde dolarjev.

Razporeditev premoženja je presenetljivo podobna seznamu prednostnih nalog kitajske vlade. Pet od desetih in 60 od stotih najbogatejših je premoženje ustvarilo v panogah, ki jim je Peking pred desetletjem dal prednost s programom Made in China 2025. Novi petletni načrt med drugim izpostavlja umetno inteligenco, kvantno tehnologijo in komercialne vesoljske polete. Na lestvico so se letos prvič uvrstili ustanovitelji treh raketnih podjetij. Tooze pri tem loči med učinkom vladne politike in učinkom trga. Nepremičninski balon je bil zrel za popravek, tehnološki napredek pa bi tudi brez petletnega načrta pritegnil kapital v čipe in robotiko. Politična odločitev Pekinga je bila, da ohlajanje nepremičninskega trga pospeši, razvoj novih industrij pa podpre.

Prva generacija ustanoviteljev že predaja lastništvo otrokom. Povprečna starost na lestvici je 61 let, pred dvajsetimi leti je bila 48. Vseh deset mlajših od 30 let je premoženje podedovalo. Med 59 mlajšimi od 35 let jih je samo šest obogatelo z lastnim podjetjem. Odprto vprašanje za partijo je, kako bo obvladovala družine, v katerih se bosta odslej poleg premoženja dedovala tudi položaj in dostop do oblasti.

Koliko besede imajo milijarderji v Pekingu

Tooze kitajsko zasebno bogastvo opiše kot »bogastvo za zidom«. Kar 1.282 uvrščenih živi na celinski Kitajski. Njihove tovarne, deleži v podjetjih in dostop do financiranja ostajajo tesno vezani na domače institucije, čezmejni prenos kapitala pa omejujejo devizni predpisi. Za lastnika tovarne baterij je precej laže izvoziti baterijo kakor preseliti podjetje in vse premoženje izven dosega kitajskih regulatorjev.

Na začetku tega stoletja je Jiang Zemin z doktrino »treh predstavništev« podjetnikom odprl vrata v komunistično partijo. Tooze v tem vidi pomembno razliko med Jiangom in Xijem. Prvi je najuspešnejše podjetnike vabil v partijo, pod drugim pa partija usmerja vse večji zasebni sektor tudi brez tesnih osebnih vezi z njegovimi lastniki. Med uvrščenimi jih 44 sedi v Vsekitajskem ljudskem kongresu in 43 v politični posvetovalni konferenci. Skupaj gre za 5,7 % lestvice. Ta podatek meri formalno zastopanost. Pomembnejše vprašanje je, kdo lahko spremeni pravila poslovanja. Po Toozevi oceni si je partija pod Xijem to moč zagotovila z regulacijo, partijskimi organizacijami v podjetjih, protikorupcijskimi preiskavami in industrijsko politiko.

Kitajska ima po Hurunu več milijarderjev kot Amerika, toda na samem vrhu je razlika v premoženju velikanska. Forbes je 1. septembra 2026 Elona Muska ocenil na 892 milijard dolarjev, Larryja Pagea na 277 milijard, Jeffa Bezosa na 268 milijard in Španca Amancia Ortego na 148 milijard. Musk je imel skoraj devetkrat toliko kot Zhang Yiming. Še bolj zgovorna je primerjava s celotno kitajsko deseterico. Hurun ji je skupaj pripisal 511 milijard dolarjev. Musk sam je imel približno 380 milijard več.

Razlika v politični moči se najbolje vidi ob javnem sporu z oblastjo. Jack Ma, čigar družinsko premoženje Hurun ocenjuje na 27,5 milijarde dolarjev, 12 % manj kot leto prej, je leta 2020 javno kritiziral kitajske finančne regulatorje. Čez nekaj dni je šanghajska borza ustavila načrtovano prvo javno ponudbo delnic njegove družbe Ant Group. Musk je v ZDA za izvolitev Donalda Trumpa in drugih republikancev leta 2024 namenil najmanj 288 milijonov dolarjev in svoje politične poglede širil po omrežju X. V Franciji ima družina Arnault prek LVMH v lasti dnevnika Les Echos in Le Parisien. Tudi kitajski podjetniki imajo občinstvo. Lei Jun ima samo na omrežju Douyin približno 45 milijonov sledilcev. Z njimi lahko pomaga prodati naslednji Xiaomijev telefon, ne daje pa mu tudi političnega vpliva. Za razliko od njegovih zahodnih kolegov mu premoženje in spletni vpliv ne daje prostora, da bi ga uporabil za javno politično kampanjo proti oblasti. Za razliko od zahodnih držav, mu ne omogoča zlorabe premoženja za politični vpliv.