Iran je po oceni Patricie Marins nakopičil toliko urana, da bi ga po nadaljnji obogatitvi imel dovolj za 15, morda celo 20 jedrskih bojnih glav. Kaj pa, če je Teheran nekaj teh glav že izdelal in bi na jedrski napad lahko odgovoril z lastnim jedrskim udarom?

Zakaj bi Iran potreboval pol tone urana, obogatenega do 60 %? Za svoje jedrske elektrarne ga v takšni obliki ne potrebuje, vojaških ladij na jedrski pogon pa nima. Junija 2025 je iranska zaloga po navedbah Marins znašala 440,9 kilograma. Ocenjuje, da je odtlej narasla na najmanj 550 kilogramov in da bi Iran za nadaljnjo obogatitev potreboval le nekaj tednov. Zato je uradne izjave Teherana o izključno civilnem namenu programa ne prepričajo.

Iranski strokovnjaki so že pred več kot dvajsetimi leti v okviru programa Amad raziskovali, kako pridobiti in obdelati kovinski uran. Leta 2021 je Iran tudi izdelal kovinski uran, obogaten do 20 %. Marins zato dvomi, da bi bombardiranje obrata v Isfahanu državo vrnilo na začetek. Bombe lahko uničijo opremo v tovarni, znanje pa ostane ljudem, ki lahko delo nadaljujejo drugje.

V času programa Amad so iranski znanstveniki preizkušali tudi posamezne dele jedrske naprave, vključno s sistemom za sprožitev jedrske eksplozije. Nekateri od njih naj bi delo nadaljevali po uradnem koncu programa. Marins sklepa, da je Iran večino teh problemov rešil že pred leti. Pri tem delu večjo vlogo kot Severni Koreji pripisuje strokovnjakom iz nekdanje Sovjetske zveze.

Večja neznanka je, ali so iranski inženirji te sestavne dele združili v dovolj majhno in zanesljivo bojno glavo. Že v programu Amad so načrtovali jedrsko napravo za raketo Šahab-3. Toda bojna glava mora prestati izstrelitev in vrnitev v ozračje ter zanesljivo delovati na cilju. Kako daleč je Iran prišel pri tem koraku, pušča Marins odprto.

Balistične rakete, ki lahko dosežejo Izrael, Iran že ima. Na svojih konvencionalnih raketah je pokazal tudi, da zna bojno glavo zaščititi pred vročino ob vrnitvi v ozračje. Severnokorejski vpliv Marins prepoznava tako v iranskem raketnem programu kot v gradnji vojaških kompleksov globoko pod gorami. Domneva, da bi Pjongjang s podatki iz lastnih preizkusov Teheranu lahko pomagal tudi pri prilagoditvi jedrske bojne glave za raketo.

Iran jedrskega poskusa ni izvedel. Toda tudi Južna Afrika je izdelala jedrsko orožje brez potrjenega jedrskega poskusa, opozarja Marins. Iran bi se po njeni presoji lahko oprl na preizkuse posameznih sestavnih delov, računalniške izračune in morebitne podatke iz tujine. Odprto ostaja še politično vprašanje, ali je iransko vodstvo izdalo ukaz za izdelavo orožja.

Zakaj bi Iran o bombi molčal, če bi jo že imel? Če bi imel le peščico bojnih glav, bi z razglasitvijo jedrskega statusa Izraelu in ZDA dal razlog za napad, še preden bi orožje varno razmestil. Da bi grožnja s povračilom odvrnila napadalca, bi moral ta verjeti, da lahko vsaj ena iranska raketa preživi prvi udar in nato prebije protiraketno obrambo.

Najnevarnejši scenarij bi se začel z uporabo taktičnega jedrskega orožja proti iranskim podzemnim objektom. Če bi Teheranu po takšnem napadu ostalo jedrsko orožje, Marins pričakuje povračilni udar proti Izraelu. Trump bi po njeni presoji ameriško posredovanje nato še razširil. Posledice bi segle čez Bližnji vzhod. Po prvi bojni uporabi jedrskega orožja po letu 1945 bi tudi razprave o njegovi uporabi v Ukrajini ali Jemnu dobile drugačno težo.

Ko sem pisal o priporočilu dveh analitikov RAND, naj ZDA nadaljujejo izčrpavanje Irana, sem opozoril na mejo ameriške moči. Washington lahko izbere, kako bo napadel Iran. O tem, kako bo Iran odgovoril, pa bodo odločali v Teheranu. Zakaj naj bi Iranci po jedrskem napadu na svojo državo prizanesli Izraelu, če bi jim ostalo orožje, s katerim bi se lahko maščevali?

Toda ZDA ne morejo vojaško uničiti Irana. Kar vemo doslej:

Prvič, ZDA niti z “globinsko bombo” GBU-57 niti s taktičnim jedrskim orožjem ne morejo uničiti iranskega jedrskega kompleksa globoko pod goro Pickaxe. Tudi če bi ga, so Iranci jedrske konice že najbrž zdavnaj razvrstili po številnih vojaških kompleksih, kjer so zdaj v stanju pripravljenosti.

Drugič, tudi alternativna strategija, da bi ZDA z jedrskim orožjem poskušale eliminirati iransko vodstvo v Teheranu, je kratkega daha. Kopenske sile iranske revolucionarne garde so po doktrini »mozaične obrambe« organizirane v 32 teritorialnih korpusov, po enega za vsako od 31 provinc in dodatnega za mesto Teheran. Tudi če bi napad onesposobil osrednje poveljstvo garde ali prekinil zvezo z njim, imajo lokalni poveljniki avtorizacijo za samostojno delovanje po vnaprej izdanih navodilih.

Tretjič, Iran je nekajkrat napovedal, da bo v primeru ponovnega ameriškega napada v povračilnih ukrepih uničil energetsko in komunalno infrastrukturo (naprave za razsoljevanje vode) na Bližnjem vzhodu in Izraelu in povzročil, da bo svet ostal brez velikega dela energije in ključnih surovin, regija pa nezmožna fizičnega preživetja brez vode in energije.

In četrtič, Iran je dokazal, da ima izvrstne informacije o geolokaciji ključnih “strateških sredstev” v regiji in da jih zna izjemno natančno zadeti z manevrirnimi raketami, ki jih niti ameriški niti izraelski ščit nista sposobna prestreči.

Toda tudi če bi ZDA hipotetično lahko vojaško uničile Iran, Izrael s tem ne bi dobil nazaj niti enega mesta in niti enega človeka, ki bi ga izgubil v povračilnem udaru. Za Washington je torej tako v primeru obstoja iranskega jedrskega orožja kot v primeru brez njega bistveno bolj modra opcija dogovora s Teheranom kot pa nadaljevanje vojne v katerikoli obliki.

Za Washington bi bila cena dogovora s Teheranom iranski nadzor nad Hormuško ožino in pristojbina za prevoz nafte. Za Izrael pa je cena nadaljevanja vojne lahko njegov obstoj. Če bi izraelski jedrski napad sprožil iransko jedrsko maščevanje in bi se izmenjava udarov nadaljevala, bi to zelo verjetno pomenilo konec Izraela kot države v sedanji obliki. Po iranskem napadu na Izrael slednjega več ne bi bilo kot delujoče države. Za Izrael pravijo, da je “two bombs country”, ker sta dovolj dve bombi (na Tel Aviv in Haifo), da uničita veliko večino izraelskega prebivalstva oziroma njegovo sposobnost delovanja.

Verjamem, da ima Izrael zelo dobre obveščevalne informacije o zadnjem stanju iranskega jedrskega arzenala. Zanimivo je, da se je kljub temu vedenju Netanyahu – s prepričevanjem ZDA, naj s taktičnim jedrskim orožjem napade iranski jedrski kompleks globoko pod goro Pickaxe – pripravljen igrati z obstojem Izraela.

Pravijo, da ni modro s palico drezati v luknjo, v kateri spi medved. Izrael počne natanko to glede Irana.