RAND z analizami za Pentagon in ameriško vojsko sodeluje pri sooblikovanju ameriških varnostnih in vojaških strategij. Njegovo kontroverzno vlogo glede vojne v Ukrajini sem večkrat opisal na primeru njihove študije »Extending Russia« iz leta 2019, pripravljene za ameriško kopensko vojsko. Tsta analiza je sistematično preučevala, kako Rusiji naložiti gospodarske, politične in vojaške stroške ter jo prisiliti v prekomerno izčrpavanje. Med možnostmi je obravnavala oboroževanje Ukrajine, ob izrecnem opozorilu, da lahko sproži širši konflikt, v katerem bi imela Rusija zaradi geografske bližine pomembne prednosti. Ukrajina je v takšnem strateškem računu služila kot sredstvo za izčrpavanje ameriškega tekmeca. Med soavtorji tiste študije sta bila Raphael S. Cohen in Howard J. Shatz, ki zdaj podobno logiko vztrajanja pri gospodarskem pritisku zagovarjata v primeru Irana. V njunih priimkih je zacementirana tudi smer pristranosti njune analize.

V članku »America’s Least Bad Option in Iran«, objavljenem 26. oktobra v Foreign Policy, Cohen in Shatz povzemata dosedanji ameriški izkupiček vojne proti Iranu: 15 mrtvih in več kot 800 ranjenih vojakov, več deset milijard dolarjev stroškov, stotine poškodovanih ali uničenih objektov v ameriških oporiščih ter kopnenje zalog streliva. Dražja goriva povečujejo inflacijo, Američani vojno vse bolj zavračajo, Iran pa še vedno ni sprejel ameriških zahtev. Washington lahko vojno ponovno razširi, se umakne ali nadaljuje blokado in omejene vojaške operacije. Avtorja priporočata nadaljevanje tretje opcije – vztrajati, dokler gospodarski pritisk Teherana ne prisili v popuščanje.

Dokaz, da naj bi ta strategija delovala, najdeta v anekdotičnem razpadanju iranskega gospodarstva. Za dolar je bilo leta 2024 treba odšteti približno 630.000 rialov, zdaj 2,5 milijona. Inflacija se približuje 90 %, rast cen hrane 130 %, gospodarstvo naj bi se letos skrčilo za 7,6 %. Izčrpane naj bi bile tudi zaloge nafte na tankerjih zunaj Hormuške ožine, ki so Iranu omogočale blaženje blokade. Na drugi strani se je izvoz bližnjevzhodne surove nafte približal predvojnim količinam, čeprav ostajajo motnje pri utekočinjenem zemeljskem plinu, naftnih derivatih in gnojilih. Računica avtorjev je, da naj bi Iran izgubljal gospodarsko sposobnost vztrajanja hitreje, kot ZDA izgubljajo sposobnost vzdrževanja pritiska.

Toda gospodarski zlom še ne pomeni politične kapitulacije. Cohen in Shatz to priznata tudi sama: Kuba in Severna Koreja kažeta, da lahko oblast preživi desetletja sankcij in revščine. Več možnosti pripisujeta pritisku za doseganje omejenih koncesij, kakršne naj bi sankcije pomagale doseči pri prejšnjem iranskem jedrskem dogovoru. Tokrat naj bi močnejši pritisk zlomil še trši odpor. Za to bo morda potrebnih več mesecev ali let, vendar avtorja zatrjujeta, da čas dela za Washington. Njuno priporočilo tako stoji na predpostavki, da bo iranska oblast prej sprejela ameriške pogoje, kot dopustila nadaljnje gospodarsko propadanje. Če se bo Iran gospodarsko vendarle stabiliziral, priznavata, da bo treba ameriški pristop spremeniti.

Vojaška alternativa je po njuni lastni analizi polna pasti. Če dosedanje bombardiranje ni prineslo odločitve, ni jasno, zakaj bi jo dodatno bombardiranje. Kopenski poseg bi pomenil vojno v državi s skoraj dvakrat toliko prebivalci in približno štirikrat tolikšnim ozemljem, kot ga ima Irak. Tudi zavzetje otoka Harg, prek katerega poteka približno 90 % iranskega izvoza nafte, bi ameriške vojake izpostavilo dolgotrajnim raketnim napadom in napadom brezpilotnikov. Otok bi bilo mogoče zavzeti; bistveno težje bi ga bilo zadržati brez naraščajočih izgub. Iran kljub bombardiranju še vedno proizvaja rakete in brezpilotnike, obnovljena velika vojna pa bi dodatno razdejala energetsko infrastrukturona Bližnjem vzhodu ter račun prek višjih cen energije razposlala po svetu.

Ameriški umik je za Cohena in Shatza nesprejemljiv predvsem zaradi njegovih strateških posledic. Iran bi lahko utrdil nadzor nad Hormuško ožino in tankerjem zaračunaval prehod: omenjata približno dolar na sod oziroma dva milijona dolarjev na tanker. Z dodatnimi prihodki bi lahko okrepil Revolucionarno gardo in regionalne zavezniške skupine, ameriški odhod pa razglasil za zmago nad velesilo. Okrepile bi se tudi Rusija, Kitajska in druge ameriške tekmice, zaupanje zaveznikov v Washington pa bi se zmanjšalo. Tako se njun argument sklene: velika vojna je preveč tvegana, umik bi preveč stal ameriški ugled, zato naj ZDA nadaljujejo izčrpavanje. Brez jasnega roka, kdaj naj bi Iran popustil, in brez zagotovila, da bo sploh popustil.

Ključni problem te strategije je predpostavka, da lahko sedanji pat položaj traja, dokler ne popusti Iran. ZDA morajo medtem financirati vojaško prisotnost, oskrbovati in braniti izpostavljena oporišča, nadomeščati porabljeno strelivo ter sprejemati nove izgube. Že račun, ki ga navajata avtorja, kaže, kako drago je takšno čakanje. Treba je imeti v mislih tudi trajni učinek na cene nafte in goriv ter politične posledice za Trumpovega naslednika in republikance na predsedniških in splošnih volitvah čez dve leti. ZDA nimajo luksuza čakati dve leti, da Iran popusti. Iran na drugi strani gospodarstva ne more v nedogled ohranjati pod blokado, ob skoraj 90-odstotni inflaciji in krčenju proizvodnje. Obe strani torej plačujeta za stanje, ki nobeni ne prinaša sprejemljivega izhoda. Po moji oceni bo brez dogovora ena od njiju prej ali slej poskušala ta položaj presekati z eskalacijo. Washington, ker bo želel upravičiti stroške in izsiliti rezultat, ali Teheran, ker bo nadaljevanje gospodarskega dušenja ocenil kot slabšo opcijo od vojaške eskalacije. Čas tako povečuje pritisk za odločitev, ki je RAND-ova računica ne more nadzorovati.

Takšna eskalacija bi seveda odprla vprašanje samega obstoja sedanje ameriške vojaške prisotnosti na Bližnjem vzhodu. Če bi Iran z nadaljnjimi napadi ameriško vojaško prisotnost podražil do politično nesprejemljive ravni, bi lahko izsilil razplet po svojih notah: umik ameriške vojske in razgradnjo sistema regionalne prevlade, ki ga Washington vzdržuje tudi prek podpore Izraelu. V skrajnem scenariju, v katerem bi odpovedala ameriška zaščita in bi dolgotrajna vojna zlomila izraelsko sposobnost vzdrževanja države, bi bil lahko ogrožen tudi sam obstoj Izraela.

In prav možnost tako korenitega in katastrofalnega razpleta razgalja nevarnost RAND-ovega priporočila, naj ZDA preprosto vztrajajo pri sedanji blokadi. ZDA sicer lahko izbirajo sredstva pritiska; ne morejo pa vnaprej določiti, kako daleč bo šel nasprotnik, ko bo presodil, da mu nadaljnje čakanje ogroža preživetje.

Vztrajanje pri blokadi Irana zato ni najmanj slaba ameriška opcija, manj slaba opcija je dogovor z Iranom. V primeru dogovora ZDA še lahko dosežejo face-saving umik iz te vojne ter ohranitev delne vojaške prisotnosti na Bližnjem vzhodu in petrodolarskega sistema, pa čeprav bo Iran kontroliral Hormuško ožino in pobiral tisto pičlo pristojbino. Brez dogovora pa bo vojna proti Iranu nov ameriški Vietnam in ZDA se bodo morale v končni instanci kot poraženec vojaško umakniti iz Bližnjega vzhoda, Izraela pa v sedanji obliki ne bo več. Ameriške povojne hegemonije pa tudi ne.

RAND-ovi aanalitiki se radi igrajo tovrstne kabinetne strateške igrice, pri čemer pa jih materialna realnost – kot kaže primer de facto uničenja Ukrajine kot posledice njihove strateške igrice – ne zanima tako zelo. No, tokrat se igrajo s prihodnostjo petrodolarskega sistema in ameriške povojne hegemonije ter eksistenco Izraela.