Ta tekst sem izvorno objavil že leta 2012. Danes je enako aktualen kot takrat. Kaže, kako se da zmanipulirati tok zgodovine s fabrikacijo teorij in dejstev.

Zadnjič sem pisal o napakah evropske ekonomske politike, ki so temeljile na napačnih izračunih in ki so v obdobju zadnjih dveh let stale 3.1 milijona izgubljenih delovnih mest, od tega 2.5 milijona v državah PIIGSS. Danes pa se bom pozabaval z intelektualnim ozadjem teh napak – z ekonomskimi koncepti oziroma teoretskimi predpostavkami. Presenečeni boste, kako gnile so te predpostavke, čeprav so bile nagrajene z Nobelovimi nagradami. * Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Glede na odprto javno razpravo o predlogu Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic (na kratko: “podrejencev”), lahko v naslednjih mesecih pričakujemo kar veliko vroče debate na to temo. Pri oceni sanacije bank v letu 2013 ter načinu obravnave podrejencev sta se izoblikovala nekako dva “tabora”:

• na eni strani je dokaj ozka skupina ljudi, ki je bila vpeta v takratne postopke pri sanaciji bank, katero seveda zagovarja – čeprav se, razumljivo, skoraj nihče ne upa izpostaviti,
• precej širša (in vplivna) pa je druga skupina, predvsem upravičencev in njihovih odvetnikov, ki opozarja na vse nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v procesu vrednotenja bančnega portfelja in ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank in katere naj bi vodile do vprašljive potrebe po sanaciji (dokapitalizaciji) bank, predvsem pa v nepotreben odpis podrejenih obveznic.

Seveda imamo potem še tretjo, največjo skupino in sicer večino državljanov Slovenije, ki bo ta spor in argumente spremljala naslednja leta, ki vsebine niti ne razume preveč in ki bo v primeru upravičenosti vloženih tožb podrejencev zahtevani znesek (denimo 500 milijonov evrov) tudi poravnala. Spremljamo sicer razpravo, ali bi morebitni upravičeni zahtevek lahko poravnala Banka Slovenije ali proračun, a na koncu bo breme padlo na državo v širšem smislu oziroma na davkoplačevalce, kot radi rečemo.

Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Ashoke Modyja o tem, da je ECB izčrpala ves svoj arzenal in da ne more z ničemer več vplivati na trge, da bi bodisi preprečila recesijo bodisi dvignila inflacijo. Prišla je do konca svoje vrvice, ne more nikamor več. Ostane le še možnost fiskalnega stimulusa, da se države rešijo pred recesijo. Tukaj ECB efektivno še ni izčrpala možnosti, da jim pomaga z monetarnim financiranjem (z odkupom njihovih obveznic). Vendar je to zanjo prepovedan teritorij.

The ECB’s March 7 decision will, I believe, be remembered as the day when the ECB lost its ability to act as a normal central bank. It cannot do more QE, its forward guidance is meaningless since markets know that it cannot raise rates, and targeted liquidity programs (TLTROs) are principally holding up weak Italian and Spanish banks, who are facing falling demand for credit, but need liquidity buffers to meet more stringent regulatory requirements.

The ECB denied for the past six months that large parts of the eurozone economy were at risk of recession. Now, the eurozone will live without monetary policy stimulus during the next recession, which seems imminent. The data has turned even worse than when I posted this piece two weeks ago. I don’t see why the ECB will have any more latitude during the recessions that follow. The ECB will continue to hold out the hope that the economy will improve and it will say it stands ready to use “all the instruments at its disposal,” words that mean little and cannot be matched by credible action.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž ste zasledili, da je pred dvema dnevoma škotsko-slovenski dobitnik Nobelove nagrade za fiziko v letu 2016, Duncan Haldane iz univerze v Princetonu, postal slovenski državljan. Kolegica me je opozorila na njegov lanskoletni radijski intervju na Valu 202, spodaj je povezava :

https://val202.rtvslo.si/2018/03/frekvenca-x-15/

Čisto spodaj je originalni pogovor v celoti. Meni je še posebej zanimiv pogovor od 29. minute naprej, ko začne govoriti o mentorstvu, pomenu pedagoške interakcije v živo in problemih spletnega izobraževanja. Pedagoške interakcije s slušatelji pač ni mogoče nadomestiti s posnetki na spletu. Potrebna je interakcija med profesorjem in študenti in med samimi študenti. Zame so predavanja izjemno koristna, ker pogosto v interakciji s študenti določene stvari drugače razložim, na bolj intuitiven način in mnogokrat postanem pozoren na stvari, ki jih prej nisem opazil. S predavanji se tudi jaz učim.

Tole je dobra dopolnitev k aktualni razpravi glede fiskalnega pravila oziroma ustavne presoje rebalansa proračuna. Na lanskem januarskem srečanju Ameriške zveze ekonomistov (AEA) je imel John Weeks izvrstno predavanje o povezanosti med ideologijo prostega trga in demokracijo. Z zgodovinsko analizo je pokazal, kako je kapital skozi različne cikle prek uvajanja pravil vplival na eliminacijo demokratičnih načinov odločanja. Formalna pravila (glede inflacije, proračunskega deficita itd.) jemljejo demokratično izvoljenim predstavnikom pravico do diskrecijskih ukrepov in efektivno zmanjšujejo demokracijo. In kot je običajno, to ideologijo poganja interes kapitala. Kapital se najbolje počuti v avtoritarnem režimu, v katerem delo nima besede in v katerem vlade ne posegajo v tržne izide z različnimi davčnimi in socialnimi politikami.

In to je natanko tisto, kar smo v zadnjih 10 letih doživeli v evrskem območju. Dobili smo pravila, ki so eliminirala demokracijo – v korist finančnega sektorja in njegovih lastnikov ter na škodo socialnih politik in države blaginje ter enakosti možnosti za vse.

Spodnji tekst je povzetek Weeksovega predavanja.

The rise of financial capital, which began in the 1970s, has returned us to the capitalist authoritarianism that flourished in the 1920s and 1930s. As Rothschild argued 70 years ago, market competition is the source of authoritarian rule, and by its nature competition among oligopolies extends into social and political conflict. It is too narrow and insufficient analytically to treat competition – the movement of capital – as exclusively or even primarily an economic process.

The current authoritarian tide in European and the United States comes from the excesses generated by capitalist competition, unleashed and justified now not by fascism but by neoliberalism.  Neoliberalism pretentiously claims to be the guarantor of freedom – “free markets, free men” was the title of Milton Friedman’s infamous lecture to London businessmen in 1974 (Friedman 1974).  Reality is quite the contrary.  Neoliberal market re-regulation over the last thirty years has destroyed freedom.

Nadaljujte z branjem→

Huh, kdaj bomo pri nas dobili kakšnega tako inteligentnega novinarja, kot je Martin Sandbu v Financial Timesu? (pri čemer ima za šefa podobno brilijantnega komentatorja Martina Wolfa) Njegova analiza posledic Brexita za V. Britanijo je brilijantna. Že začel je z genialnom zapisom, da je bil Brexit, že dolgo preden se je zgodil, “rešitev v iskanju problema“. Sandbu:

Long before it acquired the name of Brexit, the project of making the UK leave the European Union was a solution in search of a problem.

No, Sandbu je lepo izpeljal zgodbo, da za Brexit v bistvu ni kriva EU, pač pa želja po britanskem ekscepcionalizmu. In bolj ko ji je EU z raznimi proračunskimi rabati in drugimi izjemami (Schengen, evro, etc.) to dopuščala, bolj je bila Britanija samosvoja in razvijala svoj ekonomski model kot nekakšen hibrid med evropskim in ameriškim. S precej večjim poudarkom na ameriškem. In v oblikovanju tega (samo)svojega modela ga je zapeljala skrajno v ekstrem ekonomske neenakosti in družbene polarizacije. In to nakopičeno nezadovoljstvo s socialnimi rezultati tega modela je botrovalo večinskemu glasu za Brexit. Za spremembo.

Paradoksalno pa je, da bo po Brexitu Britanija morala reformirati svoj ekonomski model, če ne želi razpasti na manjše enote, in ga narediti bolj socialnega. Torej evropskega. Z bežanjem iz EU bo Britanija dejansko morala drseti v Evropo.

Nadaljujte z branjem→

Razlika v spodnjih dveh krivuljah distribucije dohodkov ni samo v davkih. V prvih 35 letih (1946-1980) so imele ZDA zelo progresivno dohodnino in praktično celotna populacija je bila deležna podvojitve dohodkov. V drugih 35 letih (1980-2014) so republikanski predsedniki tekmovali v zniževanju davčne progresije, demokratski pa so jo le malenkostno popravljali navzgor. To je bilo zlato obdobje za zgornji 1% populacije, katerga dohodki so se povečali tudi za 6-krat. Toda polovici prebivalcev se v 35 letih dohodki niso premaknili z mrtve točke, naslednjim 40% populacije med 50 in 90 centilom) so se dohodki največ povečali za polovico, naslednjim 9% (med 90 in 99 centilom) so se dohodki največ podvojili. Zgornji 1 % je pač odnesel vso smetano. Dobro za elito, katastrofa za družbo.

Nadaljujte z branjem→

Zjutraj me je na poti v vrtnarijo prijetno presenetil glasbeni izbor na Radio.si. Lepa slovenska muzika. Bort Ross in nato še Zala Kralj & Gašper Šantl.

Nadaljujte z branjem→