Jasmina Držanić

Ko sem pri dvajsetih (osemdeseta leta prejšnjega stoletja) potovala po Franciji, ob pretežni uporabniški izkušnji jugoslovanskih vlakov nisem ravno kazala evforije nad idejo, da bi se iz Pariza do Toursa potovalo z vlakom. In prvi šok je bil že na postaji, ki je dišala (za razliko od Šifrerjevega »vonja železniških postaj«), potem je bil šok ob avtomatu, kjer sem kupila vozovnico in potem se je nadaljevalo z udobno potjo do Toursa. Tisto leto sem tudi doživela, kako je, iz vlaka gledaš, kako se avtomobili po avtocesti pomikajo počasneje kot gre tvoja »grande vitesse«. 

Dve desetletji in pol kasneje se je šok, čeprav manjši, ponovil na Atochi (glavna postaja v Madridu – fotografije so s te postaje), ki je železniška postaja totalno novih dimenzij, pa še zimski vrt imajo. In po drugi strani me vedno zmrazi, ko gledam ofucano železniško postajo v Ljubljani, pa vagone, ki so jih uporabljali še takrat, ko sem hodila v srednjo šolo. Moj pokojni oče je večkrat rekel, da se je postaja v Zidanem mostu od takrat, ko je on hodil v šolo in zadnjimi leti spremenila samo v tem, da je bila tam včasih tudi postajna restavracija, zdaj pa te ni več. Slovenske železnice služijo samo za lokacije ko je treba snemati film, česa več pa ni. Za transport bo večina ljudi uporabila kakšno drugo sredstvo.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem na TV slučajno ujel pogovor z odstopljenim predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ki mu je na zadnjih volitvah uspelo politično bankrotirati svojo stranko SMC – delež volilcev je z 34.61% na volitvah iz 2014 padel zgolj na 9.75% na tokratnih volitvah. Ob neodločnosti in nesposobnosti kot predsednika vlade je k političnemu bankrotu SMC “pomagala” tudi njena zgrešena infrastrukturna politika, predvsem sporen način financiranja gradnje drugega tira Koper – Divača. No, nekdanjega predsednika vlade to ni motilo ali izučilo, da ne bi tudi v tem TV pogovoru hvalil zgrešenega in škodljivega projektnega načina financiranja drugega tira prek podjetja 2TDK d.o.o. in z 200-milijonsko udeležbo Madžarske v financiranju. Cerar je hvalil ta model kot sodoben način financiranja gradnje javne železniške infrastrukture s kombiniranjem različnih virov sredstev in pri tem navajal, da ga uporabljajo vse evropske države, tudi Nemčija in Avstrija.

To je seveda eklatantna neresnica.

Nadaljujte z branjem→

• The importance of Taleb’s system: from the Fourth Quadrant to the Skin in the Game – Branko Milanovic
• Ten Arguments For Deleting Your Social Media Accounts Right Now – Jaron Lanier
• Fresh Proof That Strong Unions Help Reduce Income Inequality – Susan Dynarski
• Let unions erode at your peril – Financial Times
• Optimal inflation and the identification of the Phillips curve – VoxEU
• QE Skeptics Overstate Their Case – Joseph Gagnon
• Understanding the importance of monopsony power in the U.S. labor market – Equitable Growth
• A carbon tax would be less regressive than energy efficiency standards – VoxEU
• The new Fama puzzle – VoxEU
• Radical Democrats Are Pretty Reasonable – Paul Krugman
• A jobs guarantee — Progressives’ latest big idea – Larry Summers
• What Does Daylight Saving Time Really Save? – Severin Boernstein

Pred leti sem jih gledal na Špil ligi in so močno izstopali od ostalih dijaških bendov (čeprav smo takrat navijali za bend od Luke Flegarja). Tak speven energični pop. Nato sem pozabil nanje. Do včeraj, ko sem slišal spodnji komad na radiju in bil presenečen, ko je Shazam pokazal, da so tole popevčico, ki bi lahko bila globalni hit, če bi za skupino stala globalna založba in njena mašinerija, skomponirali Koala Voice.

Gabriel Zucman, soavtor Thomasa Pikettyja in avtor knjige “The Hidden Wealth of Nations: The Scourge of Tax Havens“, sicer pa profesor na univerzi Berkeley, je danes v New York Timesu objavil izjemno preprost predlog, kako vse Ronaldote tega sveta in druge superbogate posameznike učinkovito obdavčiti, da plačajo pošten delež svojih dohodkov. V zadnjih treh desetletjih se je premoženje zgornjih nekaj odstotkov najpremožnejših drastično povečalo, toda – paradoksalno – bolj bogati danes plačujejo manj davkov kot pred desetletji. Po eni strani zaradi znižanih dohodninskih stopenj, po drugi strani pa zaradi razbohotenja industrije storitev, ki bogatim omogoča učinkovito skrivanje dohodkov v davčnih oazah.

In tukaj nastopi Zucmanov predlog. Pravi, da še tako visoke finančne in zaporne kazni za bogate, če jih ujamejo pri davčnih utajah, ne delujejo odvračujoče. Pač plačajo ugotovljeno razliko za zadnjih nekaj let, ampak njihove motivacije za utajevanje in potencialnih finančnih koristi od tega to ne zmanjšuje. Zato se je treba lotiti vira zla, in sicer razbohotene industrije, ki organizira oziroma ponuja storitve skrivanja dohodkov po davčnih oazah. Treba se je lotiti bank, konzultantskih hiš in pravnih pisarn in jih drastično kaznovati – ne s finančno kaznijo, pač pa z odvzemom licence. Hkrati pa je treba uvesti sankcije proti davčnim oazam. In ko bodo bogati plačevali pošten delež svojih dohodkov, bodo tudi davčne stopnje lahko upadle.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V času, ko je bila Slovenija zgodba o uspehu, je leta 1993 stopil v veljavo Zakon o gospodarskih javnih službah, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor pod tedanjim ministrom Jazbinškom. Bivša družbena podjetja so se z družbeno lastnino, s katero so upravljala, preoblikovala v gospodarske družbe pretežno ali v celoti v lasti države ali lokalnih skupnosti. Gospodarske javne službe zagotavljajo javne dobrine, kot proizvode in storitve, ki jih trajno in nemoteno v javnem interesu zagotavljajo država in lokalne skupnosti zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu. Gospodarske javne službe se izvajajo preko režijskih obratov, javnih gospodarskih zavodov, javnih podjetij in danih koncesij.

Javno podjetje je gospodarska družba, ki je v večinski lasti države ali lokalnih skupnosti, ali pa je v lasti zasebnega kapitala, vendar opravlja javno gospodarsko službo.

Nadaljujte z branjem→

Izvolitev junaka resničnostnega šova Donalda Trumpa kot predsednika ZDA pred dvema letoma je bil za vse precejšen šok. Vendar pa je kljub šokantnosti njegovih izjav in predvolilnih obljub redkokdo verjel, da jih bo tudi uresničeval. Večina je pričakovala, da ga bo vodenje največje gospodarske sile obrusilo in da se bo tudi pod vplivom interesov ameriških korporacij ter pritiskov javnosti unesel v svojih namerah po enostranskem povečanju zaščite ameriškega gospodarstva, po zmanjšanju imigracij in graditvi mehiškega zidu, po drastičnem znižanju davkov in po ukinitvi Obamove zdravstvene reforme. Toda ne, Trump se je izkazal za še bolj »norega«, kot je kdorkoli pričakoval. In spodbuditev trgovinske vojne spada med tiste ukrepe, ki so se zdeli še najbolj neverjetni.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko prebrali novico o težavah s prodajo družbe Koto d.d. Družba Koto se že desetletja ukvarja s predelavo živilskih ostankov in zbiranjem kož, kar naj bi bilo po mnenju vladnih predstavnikov strateškega pomena za državo. Zato je lani jeseni vlada sprejela sklep, da se lastništvo družbe, ki je danes v rokah DUTB, odplačno prenese (proda) na SDH. Zapletlo pa naj bi se pri ceni. DUTB se menda ne strinja s ceno okoli 3 milijone evrov, kot je na osnovi prve cenitve določila država, temveč pričakuje vsaj še enkrat več. Zato bodo naročili nove cenitve v več sklopih (kot pravijo) in za ta namen preko razpisa ponovno najeli revizorje. Bojim se takšna “skrb” za državno premoženje kaže predvsem to, kako si odgovorni ne upajo prevzemati odgovornosti in za pokritje svojih odločitev. Raje po nepotrebnem angažirajo zunanje strokovnjake ter povzročajo dodatne stroške (davkoplačevalcem, kot radi rečemo).

Kot vemo, sta tako DUTB kot SDH v 100-odstotni lasti države in po kakršnikoli ceni bi do tega prenosa prišlo, država ne bi nič izgubila, niti pridobila. Razen seveda, da ima stroške z vsemi prepiri in usklajevanjem glede pravilnosti cene. DUTB je lani izkazala 67 milijonov evrov dobička pred obdavčitvijo, SDH pa 37 milijonov in razlika 2 ali 3 milijone v korist ene ali druge družbe bi za državo še vedno pomenilo skupaj enakih 104 milijone dobička.

Nadaljujte z branjem→