• What if Zero Interest Rates Are the New Normal? – Adair Turner
• “Economics Now Points Away From the Laissez-Faire Approach” – ProMarket
• Ten Years Later: Reflections on the 2008–09 Financial Crisis – Larry Summers
• Inequality of opportunity, income inequality, and economic growth – Aiyar & Ebeke
• The Keynesian Growth Approach to Macroeconomic Policy and Productivity – Benigno & Fornaro
• Examining an MMT model in detail – Noahpinion
• Why rent matters – Chris Dillow
• Moving Macroeconomic Analysis beyond Business Cycles – FRB Richmond
• Local fiscal multipliers and spillovers in the US – Auerbach, Gorodnichenko & Murphy

Kolega Igor Masten, kolumnist Požareporta, me je danes v taistem mediju obtožil, da sem si izjavo Marcellina in Musse glede merjenja output gapa (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) izmislil. Takole pravi:

Vendar si Damijan v podporo te udarne retorike sam izmisli napačne sklepe študij znanstvenih avtoritet in zavaja bralce z lažnim navajanjem v angleškem jeziku. 

No, resnica je seveda na moji strani. Marcellino in Musso sta zgornjo izjavo (“output gap useless (and dangerous) for structural analysis or economic policy making in the euro area“) v predstavitvi svojega članka na konferenci, ki jo je organiziral Eurostat 29.9.-1.10.2008 v Luksemburgu, v svoji prezentaciji zapisala kar dvakrat. Najprej na strani 15 in nato še enkrat v povzetku na strani 25.

Nadaljujte z branjem→

Povzamem ga lahko v enem samem stavku:

Dokler imamo opravka z neenakostjo možnosti, bo (še tako) striktni meritokratski sistem zgolj (re)produciral dohodkovno in premoženjsko neenakost.

Preprosto rečeno, v razviti sodobni kapitalistični demokraciji, kjer obstajajo prohibitivno visoki stroški za dostop do kvalitetnih zdravstvenih, predšolskih, šolskih in študijskih storitev, bodo teh storitev deležni le tisti, rojeni v premožnejših družinah in le tisti bodo kasneje zaradi formalno boljše izobrazbe in zdravja imeli dostop do najboljših služb. Elita se zgolj reproducira. Rojeni v revnih družinah imajo ekstremno majhne možnosti, da se povzpnejo po socialni lestvici (le tisti z redkim talentom – šport, umetnost – in veliko dozo sreče).

Drugače rečeno, problem ni v neenakosti dohodkov, pač pa v neenakosti možnosti. Določena mera dohodkovne neenakosti je nujna kot stimulans za vlaganje v izobrazbo in večje delovne napore.

Nadaljujte z branjem→

Darko Kutoš

Glede zahteve po ukinitvi študentskih servisov in nameri po selitvi izvajanja dejavnosti posredovanja študentskega dela na Zavod za zaposlovanje, se nam zdi nujno prikazati nekatera bistvena dejstva.

Študentsko delo ima  koristne in pozitivne implikacije tako na šolajoče mlade, kot na podjetja in ustanove – naročnike. Na to temo so opravljene številne, tudi akademske raziskave. Tudi v praksi se potrjujejo pozitivni učinki te oblike dela.

Primarni namen študentskega dela je enostavno in učinkovito zagotoviti študentom in dijakom s statusom, dostopnost do začasnih in občasnih del za omejeni čas, ki ga imajo zaradi šolanja na razpolago.

Ker imajo študenti in dijaki v obdobju šolanja omejeno količino prostega časa, morajo dobiti začasno delo hitro in enostavno. Študentsko delo je oblika pozitivne afirmacije (afirmativna akcija) najmlajše starostne skupine na trgu dela z jasnimi cilji.

Sama fleksibilna narava te ureditve dela, ki ji nekateri ji pravijo tudi »prekarna«, čeprav to zaradi svojih specifičnih okoliščin ni, je za mlado populacijo ravno zaradi  učinkov pozitivne afirmacije sprejemljiva, v primeru morebitnih zlorab pa je seveda potrebna normalna kontrola inšpekcijskih služb, ki se dejansko tudi že izvaja.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V zadnjem času večkrat slišimo, predvsem s strani podjetnikov in njihovih združenj, da bi zmanjševanje davkov pozitivno vplivalo na razvoj, češ, da bodo tako pridobljeno dodatno akumulacijo podjetniki uporabili za razvoj svojih podjetij in tako na daljši rok zagotovili razvoj celotne družbe. Lani se je to omenjalo v povezavi z dodatnimi davčnimi bremeni, ki naj bi jih prinesla koalicijska pogodba z Levico. Letos se ti predlogi pojavljajo pri obdavčevanju dela, predvsem v smislu razbremenjevanja stroškov dela najproduktivnejših delavcev, inženirjev in menedžerjev.

Postavlja se vprašanje, koliko ta teza o razbremenjevanju podjetnikov kot stimulusu razvoja  sploh drži. To lahko ugotavljamo iz primerjav med ustvarjeno akumulacijo (amortizacija + neto dobiček) in investicijami kot realizacijo razvoja v podjetjih (finančne in nefinančne družbe) v zadnjih 18 letih, kar podajam v naslednji sliki.

Nadaljujte z branjem→

Progresivna Laibsson in Furman sta odlična zamenjava za konzervativnega Mankiwa, ki je napovedal, da bo nehal poučevati osnove ekonomije na Harvardu.

Furman said the change will provide him and Laibson more instruction time, which they said they hope to use to incorporate more real-world applications into the material they cover.

“We want to get across sort of standard textbook analytical economics, but also be able to spend time on how that gets applied to issues like inequality or tax policy, or the latest policies that the Fed[eral Reserve] is doing, and think that’s better if we’re spending more time in lecture,” Furman said.

Laibson added that the two hope to attract students across disciplines to the course by increasing its “breadth of topics.”

“It’s not an abstract exercise and a starting point for becoming an economist,” Laibson said. “It’s rather an introduction to foundational ideas that can be applied everywhere in their lives, whatever they do, certainly if they become an economist, but also on any other paths they choose.”

“Economics is not just about finance and consulting — it’s about inequality; it’s about discrimination; it’s about issues in gender,” he added.

Vir: The Harvard Crimson

Ni kaj dodati, tudi nemškim politikom se občasno zgodi, da njihove izjave zadanejo bistvo problema.

Germany’s Europe minister has accused “90 percent” of the British cabinet of having “no idea how workers think, live, work and behave”, as politicians in the union are finding Westminster turmoil to be a useful argument in the campaign for upcoming elections.

At the Social Democratic party’s (SPD) conference on Saturday, Michael Roth dispensed with diplomatic etiquette to condemn what he called the “big shitshow” of Brexit.

UK politicians “born with silver spoons in their mouths, who went to private schools and elite universities” were responsible for the current impasse in parliament, but were unlikely to suffer the direct consequences of their actions, he said.

“I don’t know if William Shakespeare could have come up with such a tragedy but who will foot the bill?” asked Roth, 48, who has been Europe minister since 2013.

Nadaljujte z branjem→

Ponovno objavljam komentar izpred dveh let in o knjigi The Nobel factor: the prize in economics, social democracy and the market turn (Avner Offer & Gabriel Söderberg, 2016). Huh, knjiga ima zelo drzno tezo. Offer in Söderberg sta ekonomska zgodovinarja. Vedno ju je fascinirala ta časovna skladnost med začetkom podeljevanja Nobelovih nagrad za ekonomijo (1969) in preobratom od socialne demokracije k tržnemu liberalizmu (konec 1970-ih let). Kot veste, Alfred Nobel ni predvidel nagrade za ekonomijo, to nagrado si je naknadno “kupila” švedska centralna banka (Riksbank), tako da je Nobelovo fundacijo prepričala (tudi tako, da ji je sprostila nekatere omejitve glede tega, v katere finančne instrumente lahko investira), da lahko organizira to nagrado in zanjo tudi zagotavlja denarni del. Offer in Söderberg sta v arhivih Riksbank našla dovolj gradiv, da sta lahko potrdila svoje sume. Riksbank je bila zaskrbljena nad jačanjem socialne države na Švedskem in si je zaželela ustvariti antipod. Intelektualni antipod, ki bi relativiziral socialno državo in poudarjal odgovornost za lastno usodo, (drugačni) družbeni optimum ter tržne poti do njega.

In resnici na ljubo je švedski Riksbank uspelo. Tako kot je Alfredu Nobelu uspelo pretvoriti zelo nestabilni in zelo eksplozivni nitro-glicerin v dinamit, s tem pa znanstveni dosežek dati v funkcijo oziroma na razpolago masovnemu pobijanju v prvi in drugi svetovni vojni, je Riksbank uspelo spodbuditi oziroma popularizirati ekonomske ideje, temelječe na tržnem fundamentalizmu,  ki so naredile revolucijo v makroekonomiji. Izmed vseh univerz na svetu so bili prejemniki nagrad za ekonomijo najbolj pogosto profesorji na univerzi v Chicagu. Riksbank je, po mnenju Offerja in Söderberga, s favoriziranjem neoliberalnega pogleda na ekonomijo uspelo posredno spodbuditi intelektualni preobrat od socialnega k tržnemu liberalizmu.

Nadaljujte z branjem→

• Francis Fukuyama against mainstream economics – Branko Milanovic
• Was the Stock-Market Boom Predictable? – Robert J. Shiller
• Is the ZLB an economic or legal constraint? – MacroMania
• Modern Monetary Theory Makes Sense, Up to a Point – Robert Shiller
• G.O.P. Cruelty Is a Pre-existing Condition – Paul Krugman
• The income gap, growing – EurekAlert
• Global Shocks and the U.S. Economy – Richard Clarida
• Automation perpetuates the red-blue divide – Brookings
• Arthur Burns and How Things Fell Apart in the 1970s – Uneasy Money
• Can Undergraduates Be Taught to Think Like Economists? – Tim Taylor
• Immigration, inequality and intergenerational mobility in the US – VoxEU
• Monetary policy and the labour share – Cantore et al