Bo z bankrotom SMC bankrotiral tudi njen zgrešen in škodljiv model financiranja infrastrukture?

Zadnjič sem na TV slučajno ujel pogovor z odstopljenim predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ki mu je na zadnjih volitvah uspelo politično bankrotirati svojo stranko SMC – delež volilcev je z 34.61% na volitvah iz 2014 padel zgolj na 9.75% na tokratnih volitvah. Ob neodločnosti in nesposobnosti kot predsednika vlade je k političnemu bankrotu SMC “pomagala” tudi njena zgrešena infrastrukturna politika, predvsem sporen način financiranja gradnje drugega tira Koper – Divača. No, nekdanjega predsednika vlade to ni motilo ali izučilo, da ne bi tudi v tem TV pogovoru hvalil zgrešenega in škodljivega projektnega načina financiranja drugega tira prek podjetja 2TDK d.o.o. in z 200-milijonsko udeležbo Madžarske v financiranju. Cerar je hvalil ta model kot sodoben način financiranja gradnje javne železniške infrastrukture s kombiniranjem različnih virov sredstev in pri tem navajal, da ga uporabljajo vse evropske države, tudi Nemčija in Avstrija.

To je seveda eklatantna neresnica.

Evropske države uporabljajo javno-zasebno partnerstvo in sredstva t.i. Junckerjevega (EFSI) sklada zgolj pri financiranju infrastrkture, ki je komercialno atraktivna za zasebne vlagatelje. Na železniški infrastrukturi se tak model financiranja v splošnem ne uporablja – vse evropske države, na čelu z Avstrijo in Nemčijo, pri financiranju železniške infrastrukture uporabljajo model javnega financiranja. Edini primeri zasebnega financiranja (javno-zasebno partnerstvo) so pri gradnji prog za visokohitrostne železniške povezave za potniški promet, zadnji tak primer je proga Bordeaux – Tours. Samo pri tovrstnih povezavah, kjer se investicija poplačuje iz dragih vozovnic za potniški promet, se lahko zasebni vlagatelji, ki imajo držažje vire financiranja, poplačajo v doglednem času (30- 40 let). Pri gradnji običajnih železniških prog, sploh za tovorni promet, kjer so uporabnine zelo nizke, za zasebne investitorje naložba ni komercialno zanimiva. 

Zato veliko večino železniških prog v Evropi financirajo vlade z javnim denarjem. Sploh pa Avstrija, kjer v 25-milijardni naložbi v obnovo in novogradnje javne železniške infrastrukture ni niti centa zasebnega denarja.

Upamo lahko, da bo z z bankrotom SMC bankrotiral tudi njen zgrešen in škodljiv model financiranja železniške infrstrukture, ki je neprimerno dražji za davkoplačevalce, in da bo nova koalicija glede tega bolj razumna.

V vsakem primeru pa imajo več razuma od SMC sindikalisti v Luki Koper, ki so ponovno opozorili na škodljivost Cerarjevega modela financiranja drugega tira:

Po odstopu Dr. Miro Cerar, torej v obdobju nepolnih pooblastil Vlada Republike Slovenije, in tudi po parlamentarnih volitvah, ko se še ne ve kdo bo sploh sestavil vlado in kako bo le-ta izgledala, se Stranka SMC ukvarja le s prometom in infrastrukturo. Natančneje, z Luka Koper in 2. tirom med Koprom in Divačo, pri čemer trmasto vztraja v nadaljevanju svoje zgrešene politike. Še vedno trdi, da je nujno vzeti ponujenih 200 mio eur madžarskega denarja kot vložek v izgradnjo 2. tira, češ, da nam sosedje ne bi pobegnili. V resnici je strah odveč, Madžari nujno potrebujejo dostop do Kopra, tako kot ga potrebujejo tudi vse ostale srednjeevropske države. Naštejmo le nekaj prednosti našega edinega pristanišča, ki utemeljujejo našo trditev:

  • Luka Koper ima izredno ugoden geostrateški položaj, tj. na presečišču dveh prometnih koridorjev, hkrati pa tovor preko našega pristanišča doseže končni cilj v osrednjih evropskih državah tudi do 6 dni prej kot pa preko Hamburga, Antwerpna, Rotterdama itd.;
  • primerjalno z večino svetovnih pristanišč Luka ni podlegla uvedbi pristaniške uprave in oddajanju posameznih terminalov v koncesijo, kar pomeni glavno konkurenčno prednost pred ostalimi pristanišči, ki nam po novem zavidajo tak poslovni model; Luka namreč ni posebej odvisna od nobenega ladjarja, terminalista ali zalednih držav, posledično pa je zelo prilagodljiva in lahko izkorišča tekmovanje med strankami za pretovor pri nas.

Vztrajanje pri madžarskem denarju je napaka, pomeni nerazumevanje infrastrukturne in logistične politike, ali pa gre za zadovoljevanje drugih interesov. 200 mio evrov madžarskega ali kateregakoli tujega denarja Sloveniji ne pomeni veliko v milijardni finančni konstrukciji investicije 2. tira, tudi iz vidika dajatev, ki jih bodo družbi 2TDK 45 let plačevale nekatere slovenske družbe, tudi Luka Koper – samo slednja naj bi vplačala za preko 400 mio eur. Istočasno ta podjetja ne bodo pridobila nobene lastninske pravice nad infrastrukturo, Madžarska pa bi na podlagi svojega vložka dobila 49 odstotni delež v podjetju 2TDK kot koncesionarju infrastrukture. Po drugi strani najem omenjenih evrov pomeni izgubo državne suverenosti nad prometno infrastrukturo, podelitev zemljišč v ali ob pristaniškem območju pa škodljivo omejevanje razvojnih potencialov Luke Koper in poceni dovoljenje za vstop tujcev v srce našega edinega blagovnega pristanišča, ki so ga gradile generacije luških delavcev.

Vir: Sindikat Žerjavistov Pomorskih Dejavnosti Luke Koper

One response

  1. Eklatantna neresnica?Zelo spoštliv izraz,jaz bi temu rekel enostavno debela laž.Druga,kar je pa pri Cerarju moteče,pa je madžarski vložek.Še vedno ga ne moti madžarski denar,moti pa ga Orban.Nerazumljivo je,da hočeš vzeti denar od nekoga,ki ga na ves glas “šinfaš”.

%d bloggers like this: