Gospodarske javne službe kot skriti predmet poželenja politične elite

Stanko Štrajn

V času, ko je bila Slovenija zgodba o uspehu, je leta 1993 stopil v veljavo Zakon o gospodarskih javnih službah, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor pod tedanjim ministrom Jazbinškom. Bivša družbena podjetja so se z družbeno lastnino, s katero so upravljala, preoblikovala v gospodarske družbe pretežno ali v celoti v lasti države ali lokalnih skupnosti. Gospodarske javne službe zagotavljajo javne dobrine, kot proizvode in storitve, ki jih trajno in nemoteno v javnem interesu zagotavljajo država in lokalne skupnosti zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu. Gospodarske javne službe se izvajajo preko režijskih obratov, javnih gospodarskih zavodov, javnih podjetij in danih koncesij.

Javno podjetje je gospodarska družba, ki je v večinski lasti države ali lokalnih skupnosti, ali pa je v lasti zasebnega kapitala, vendar opravlja javno gospodarsko službo.

Kaj in koliko javnih potreb zadovoljuje Slovenija v režijskih obratih in javnih gospodarskih zavodih, ne vem, saj vjavnosti to vrstnih podatkov ne zasledim. Obratno pa je kar nekaj pisanja v medijih, posvečenih javnim podjetjem in koncesijam. Iz zakonskih opredelitev sledi, da je izvajanje javnih gospodarskih služb, ne glede na obliko zadovoljevanja javnih potreb, urejeno v javno korist in da je edini kriterij za delovanje javnih služb zadovoljstvo državljanov. Državljani so zadovoljni, če jim iz pip teče pitna voda, če se vozijo po dobro vzdrževanih cestah, če jim sveti luč in jih greje toplovod ter plin iz plinovodov, če jim pošta dostavlja pošiljke in delajo telefoni, če se lahko vozijo v udobnih in hitrih vlakih, če nimajo smrdeče kanalizacije po odprtih kanalih in ne greznic, ki onesnažujejo podtalnico, če se pred domovi ne kopičijo kupi smrdečih smeti, če lahko udobno pridejo v službo z javnim prevozom, če lahko dostojno pokopljejo svoje preminule svojce in jih imajo v spominu na urejenih pokopališčih. In še vse ostalo, kar je temu podobnega, seveda vse po razumnih ekonomskih cenah. Storitve, namenjene zadovoljevanju javnih potreb, naj ne bi bile izvor bogatenja gospodarskih družb in njihovih lastnikov, temveč naj bi te storitve zagotavljale blagostanje in dobro počutje vseh državljanov.

Po kriteriju načina financiranja imamo vsekakor dvoje vrst gospodarskih javnih služb. Najprej imamo družbe, ki imajo koncesije ali so javna podjetja na donosnem področju, kjer s prodajo storitev na trgu zagotovijo dovolj prihodka za kritje vseh potreb in obveznosti, pa še kaj ostane za dobiček lastnikov. Na drugi strani imamo gospodarske javne službe, kjer s prodajo storitev ni mogoče pokriti vseh potreb, obveznosti in je delovanje teh služb nujno ustvarjanje izgube.

Upravljanje avtocest je podeljeno DARS d.d., ki je po zakonu o DARS koncesionar za gradnjo in upravljanje. Ali ima DARS z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo za upravljanje in gradnjo avtocest, ni znano, ker DARS in Ministrstvo za infrastrukturo skrivata vsebino koncesijskega razmerja pred javnostjo. Vsekakor DARS z avtocestami upravlja in jih tudi gradi, koncesijska pogodba pa je skrivnost, ki jo poznajo le posvečeni. Pobrane cestnine zadoščajo za odplačilo kreditov, za kritje stroškov vzdrževanja in upravljanja in še ostane dobiček, ki ga dobi država, kolikor ga DARS ne uspe porabiti za financiranje njegovega inženirja DRI d.o.o., za pokrivanje odvetniških stroškov v sporih, v katere se nekritično spušča, za plačevanje svetovalnih storitev zunanjih svetovalcev na strokovnih področjih, ki bi jih sicer morale pokrivati njegove razvejane strokovne službe, za kritje nabav in storitev v javnih naročilih, ki jih raje odda, namesto da bi njegove službe same kaj postorile in še vse kar je temu podobnega. Vidimo, da je DARS-ova koncesija izjemno zaželen predmet obvladovanja, saj ima Ministrstvo za infrastrukturo, v čigar resor sodi DARS, možnost preko financiranja DARSovih projektov usmerjati javni denar iz opravljanja javne gospodarske službe na avtocestnem področju natančno tja, kjer ta denar konča na TRR računih DARSovih partnerjev (o katerih bi lahko sicer tudi špekulirali ali so v lasti oseb, povezanih z vsakokratno vladajočo garnituro, ki zastopa Slovenijo in upravlja z javnim premoženjem).

DARS je bil že pred leti željen predmet privatizacije, pa privatizacija ni bila mogoča, ker so bili krediti previsoki in je tako tudi DARS končal v upravljanju pri SDH, ki ga upravlja po diktatu Vlade in resornega ministrstva. Ker je DARS v javni lasti in v javni lasti tudi ostaja, je tako interes vladajoče oblasti usmerjen predvsem na vprašanje, kdo bo s to kokošjo, ki nosi zlata jajca, upravljal. Zato ni nič nenavadnega, da se v pogajanjih o konstituiranju vladne koalicije po volitvah postavlja prav vprašanje, kdo bo resorni minister za infrastrukturo, kot eno ključnih vprašanj, od katerega je odvisna usoda bodoče koalicije.

Na drugi strani imamo gospodarske družbe, ki kot KOTO opravljajo koncesijo zbiranja živalskih kož in klavniških odpadkov v klavnicah. KOTO (kot nam to v odličnem članku »Vladna odisejada z družbo KOTO: Prekladanje iz levega v desni žep« razkrije Bine Kordež ) posluje z dobičkom.Ta koncesija je drugačne vrste kot DARSova koncesija. Za svoje storitve manipulacij z živalskimi kožami in klavničnimi odpadki klavnicam, njegovim dobaviteljem, ne more zaračunati cene, s katero bi pokril svoje stroške in še imel dobiček. Zato KOTO krije svoje izgube z nadomestili iz proračuna. Povedano preprosto: zato da zbira, odvaža in manipulira s klavniškimi odpadki in kožami, dobi KOTO še neko neznano vsoto proračunskega denarja. Višina te vsote je predmet pravdanja in je od sodne odločitve odvisno, ali bo ta vsota nekaj večja, ali nekaj manjša, vsekakor pa bo plačana iz proračuna.

Pred leti je bil KOTO družba v lasti družb, ki so bila v lasti oseb iz vrha stranke LDS. Tedaj je MOP predlagal, Vlada pa sprejela odredbo, ki je na eni strani KOTU zagotovila monopol pri javni gospodarski službi odvoza klavniških odpadkov in zbiranja kož, po drugi strani pa predpisala zelo širokogrudne kriterije za plačevanje te javne storitve s proračunskimi nadomestili, kar vse je zagotovilo visoke dobičke njegovih neposrednih in s tem tudi posrednih lastnikov. Kako in zakaj je KOTO pristal v 99,994% lastništvu države in v upravljanju DUTB, ne vem, a iz Kordeževega članka sledi, da je upravljanje nad to družbo vsekakor predmet nerazumljivih sporov, v katerem žepu države bo ta prejemnik nadomestil končal. Če ostane KOTO v domeni DUTB, ali če preide pod SDH, v obeh primerih bo podrejen Ministrstvu za finance. Toda to še ne pomeni, da znotraj enega resorja ne bi mogli razdeliti interesov med strankami koalicije tako, da bo ena stranka obvladovala DUTB, druga pa SDH. Še bolj verjetno pa je spor posledica vprašanja, kdo bo imel vpliv pri prodaji KOTA kot koncesionarja javne gospodarske službe, ki omogoča neposredno črpanje proračuna v obliki nadomestil.

Menim, da je prav višina nadomestil iz koncesije kriterij, ki določa pravo vrednost KOTA, kar g. Kordež v svojem pisanju premalo upošteva. Zato bi moral cenilec te družbe upoštevati predvsem, koliko nadomestil za koncesijo bo KOTO v prihodnje prejel in ali so ta nadomestila več ali manj dobičkonosna. Glede na dejstvo, da je prav to vprašanje predmet pravde v sporu med KOTOm in državo, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove vrednosti in vse kaže, da so se akterji tega željenega predmeta upravljanja uspeli dogovoriti, koliko naj ena stran plača za prevzem pravice uživanja bodočih prilivov javnega denarja iz proračuna.

Vidimo, da je v obeh obravnavanih primerih zagotavljanja javnih gospodarskih služb pozabljen osnovni zakonski razlog za opredelitev teh služb kot služb za zagotavljanje javnega interesa. Očitno oblast ne odloča tako, da bi nam za razumno ceno klavniški odpadki ne smrdeli in da bi se za razumno cestnino vozili po avtocestah. Če bi vlada odločala v skladu z zakonom, do sporov sploh ne bi moglo priti, ker bi šel ves dobiček v državni proračun in vse delovanje bi bilo namenjeno javni koristi. Ker je seveda res ravno obratno, smo soočeni z na videz nerazumljivim prerekanjem in kupčevanjem, saj očitno ni enostavno razdeliti beneficij, ki jih omogočajo javne gospodarske službe. Če bi temu ne bilo tako, bi v volilnih programih strank za peavkar minule volitve zasledili natančne napovedi kako bodo javne gospodarske službe zadovoljevale osnovne potrebe državljanov. In sicer tako, da bodo le ti imeli neposredno korist na podlagi nizkih cen teh storitev ali posredno korist, ker bo državni proračun iz poslovanja družb, ki izvajajo javne gospodarske službe, imel dobičke v takšni višini, da bo lahko država znižala davčna bremena svojih državljanov.

Delovanje javnih gospodarskih služb je v volilnih programih spregledano, ker so gospodarske javne službe predmet željenega prilaščanja javnega denarja bodisi skozi netransparentno delitev drago zaračunanih storitev bodisi skozi izčrpavanje proračuna z visokimi nadomestili. Kdor ima privilegij obvladovanja javne gospodarske službe, uživa javni denar na račun vseh ostalih državljanov, ki nimajo možnosti uživanja takšnih privilegijev. Zato so javne gospodarske službe skrit predmet poželenja in zato se skrito očem javnosti dogajajo politični boji naših strank, ki imajo polna usta ostrih bojev za blagor slovenskih državljanov.

%d bloggers like this: