Trgovinska vojna: Lahko še kdo zaustavi Trumpa?

Izvolitev junaka resničnostnega šova Donalda Trumpa kot predsednika ZDA pred dvema letoma je bil za vse precejšen šok. Vendar pa je kljub šokantnosti njegovih izjav in predvolilnih obljub redkokdo verjel, da jih bo tudi uresničeval. Večina je pričakovala, da ga bo vodenje največje gospodarske sile obrusilo in da se bo tudi pod vplivom interesov ameriških korporacij ter pritiskov javnosti unesel v svojih namerah po enostranskem povečanju zaščite ameriškega gospodarstva, po zmanjšanju imigracij in graditvi mehiškega zidu, po drastičnem znižanju davkov in po ukinitvi Obamove zdravstvene reforme. Toda ne, Trump se je izkazal za še bolj »norega«, kot je kdorkoli pričakoval. In spodbuditev trgovinske vojne spada med tiste ukrepe, ki so se zdeli še najbolj neverjetni.

Trgovinska vojna namreč spada v arzenal ukrepov, ki se 80 let po uničujoči izkušnji iz 1930. let ne uporabljajo več. Vsak študent ekonomije dobi intravenozno lekcijo, da je trgovinska vojna nekaj najbolj neumnega. Nekaj, s čimer vsi izgubijo in mehanizem, ki je gospodarski upad iz leta 1929 pomagal razširiti v globalno gospodarsko depresijo. Študentom v nekaj grafih pokažemo, kako začetek enstranskih zaščitnih ukrepov ene države vodi v spiralo trgovinske vojne, ki se je zaradi njene notranje dinamike ne da več zaustaviti.

Redkokdaj se namreč teorija in realnost tako ujameta kot v primeru trgovinske vojne med državami. Ko ena država začne z uvedbo zaščitnih ukrepov, druga se odzove z enakimi povračilnimi ukrepi, nato prva še poveča obseg zaščitnih ukrepov, druga prav tako … in tako naprej, dokler se uvozni zaščitni ukrepi ne dvignejo do ravni, ko se trgovina drastično zmanjša. Poglejte šolski primer eskalacije trgovinske vojne na primeru ZDA in Kitajske. Trump je uvedel enostransko zaščito na 50 milijard dolarjev uvoza kitajskih izdelkov. Kitajska je bila prisiljena vrniti v isti smeri. Kar pa Trumpa ni zaustavilo, »vložek« je povečal za štirikrat na 200 milijard dolarjev, Kitajska je vrnila v isti meri, Trump pa napovedal »maščevanje« v še večji meri.

Podobno se dogaja na fronti med ZDA in EU, kjer Trumpa ne spametuje niti analiza, ki so jo naredili v njegovem svetu ekonomskih svetovalcev o škodljivosti uvedbe carin na aluminij in jeklo za ameriške proizvajalce. Niti napoved ameriškega proizvajalca kultnih motociklov Harley Davidson, za uvoz katerih so EU države dvignile uvozno carino na 30%, da bo proizvodnjo preselil iz ZDA. Nasprotno, to je Trumpa še bolj spodbudilo.

No, ekonomika trgovinske vojne je uničujoča. O tem imamo zelo nazorno izkušnjo iz 1930. let. Če želite videti, kako se trgovinske vojne v praksi končajo, si morate predstavljati sliko pajkove mreže oziroma spirale, ki ima na oseh prikazano vrednost svetovne trgovine po mesecih od začetka trgovinske vojne. Takšna slika je bila narejena za prikaz učinkov globalne trgovinske vojne, ki sta jo leta 1930 zakuhala republikanska senatorja Smoot in Hawley z danes negativno slavnim Smoot-Hawleyevim carinskim zakonom (mimogrede, v zadnjih dveh stoletjih so v ZDA trgovinske vojne vedno zakuhali republikanci, demokrati pa zniževali uvozno zaščito).

Izhodišče te pajkove mreže je januar 1929 (pred “črnim petkom” in izbruhom Velike depresije v ZDA), ko je vrednost svetovne trgovine znašala slabe 3 milijarde dolarjev. Leto kasneje se je kljub izbruhu svetovne gospodarske krize in Velike depresije v ZDA, vrednost svetovne trgovine skrčila le za 250 mio dolarjev. Nato pa na sceno stopita republikanska senatorja Smoot in Hawley, da bi uresničila, kar so republikanci obljubljali v predvolilni kampanji – povečanje carin na tuje izdelke.  Kljub številnim protestom gospodarstvenikov in peticiji tisočerice ameriških ekonomistov je junija 1930 tedanji ameriški (republikanski) predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (iz 25.9% na blizu 50%). Prizadete države so nemudoma uvedle povračilne ukrepe in trgovinska vojna je eskalirala. Posledica te trgovinske vojne je bila, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930 (na milijardo dolarjev).

Smoot–Hawleyjev carinski zakon je bil seveda že vnaprej videti kot velika norost s predvidljivimi katastrofalnimi učinki. Toda kar pri tem preseneča, je to, da te norosti nihče ni bil sposoben zaustaviti. Ne akademski ekonomisti, ne največji gospodarstveniki, ne tuji državniki. Leta 1930, ko se je Smoot–Hawleyjev zakon še »pacal« v ameriškem Senatu, so proti tej norosti protestirali praktično vsi trezni ljudje v ZDA. Leta 1930 je kar 1,028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti Smoot–Hawleyjevemu zakonu. Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot “ekonomsko norost” in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J.P. Morgana je šel skoraj na kolena pred Hooverjem, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal. Preostalo je zgodovina, vključno z drugo svetovno vojno.

In to kljub temu, da je (demokrat) Franklin D. Roosevelt, ki je konec leta 1932 zmagal na predsedniških volitvah, Smoot-Hawleyev zakon nemudoma razveljavil. Toda bilo je prepozno, duh je ušel iz steklenice, trgovinske vojne ni bilo več mogoče izničiti. In ta trgovinska vojna v začetku 1930. let je dejanski krivec za razširitev Velike depresije po razvitem svetu, saj se je prek nje zmanjšanje agregatnega povpraševanja iz posamične države kot rak širilo v druge, trgovinsko povezane države.

Ključno vprašanje danes je, ali lahko Trumpa še kaj ali kdo zaustavi. Lahko kdo zaustavi norost nekoga, ki verjame, da ima prav in da dela prav kljub tonam enoznačnih nasprotnih dokazov? Lahko kdo zaustavi predsednika največje gospodarske sile, ki ima za glavnega svetovalca »norega profesorja« Petra Navarra? Slednji je letos spomladi dejal, da so trgovinske vojne dobre za državo, ki jih začne oziroma za državo, ki ima trgovinski deficit. No, Navarro je tudi avtor izjave, ki je na Twitterju postala viralna – v njej je pojasnil svojo vlogo ekonomskega svetovalca kot osebe, ki pač najde analitske argumente, s katerimi potrdi Trumpovo intuicijo, ki je po definiciji vedno pravilna. Spominja nekoliko na Severno Korejo in svetovalce Kim Džong Una, mar ne?

Ko sem lani jeseni pripravljal prezentacijo za konferenco slovenskih nabavnikov o protekcionizmu pred nami, sem bil do možnosti trovinske vojne dokaj zadržan. Izhajal sem namreč iz teze, da je danes večina svetovne industrijske proizvodnje organizirana v obliki globalnih verig vrednosti, v katerih zahodne, predvsem ameriške multinacionalke organizirajo proizvodnjo sestavnih delov v različnih državah. Po zaslugi proste trgovine se te komponente nato stekajo predvsem na Kitajsko ali Mehiko, kjer jih sestavijo v končne izdelke, ki se nato izvozijo v vse države sveta. Za delovanje globalnih verig vrednosti sta potrebna prosta trgovina in čim bolj prost pretok kapitala. Lani sem predvideval, da bodo menedžerji in lastniki največjih ameriških korporacij znali prepričati Trumpa, da bi bila uvedba carin in trgovinska vojna uničujoča za njihove, ameriške ekonomske interese.

No, bil sem preveč optimističen. Trumpa je v vmesnem času obiskala plejada menedžerjev največjih ameriških korporacij, na čelu s Timom Cookom iz Appla, največje delniške korporacije na svetu, in prosila za razumnost glede uvedbe uvoznih carin. Zaman. Brata Koch, lastnika največje ameriške korporacije v zasebni, družinski lasti, Koch Industries, ki že desetletja prek različnih fundacij financirata različne konzervativne think-tanke, kot so Fraser Institute, lobiste in ekonomske študije z namenom predstavljanja argumentov v korist deregulacije naftne in finančne industrije, energetike, znižanja davkov in proti študijam o globalnem segrevanju, in ki obilno donirata republikanski stranki ter sta z velikimi donacijami pomagala ustoličiti Donalda Trumpa, sta pred kratkim napovedala boj proti Trumpovemu uvajanju carin. Velik del resursov svojih fundacij sta namenila študijam, objavam v medijih in lobističnim akcijam, ki naj bi pokazale škodljivost Trumpovih carin za ameriško gospodarstvo.

Toda lahko Trumpa te argumentacije zaustavijo? Težko. Kot kaže njegova reakcija na napoved Harley Davidsona o zaprtju tovarne v Kanzasu in selitvi dela proizvodnje v tujino, da bi se izognil negativnemu učinku evropskih carin, to Trumpa še utrjuje v prepričanju, da dela prav in da bodo zaščitni ukrepi podobno delovali tudi v nasprotni smeri. Namreč, da bodo ameriške korporacije, ki zdaj proizvajajo v tujini, zaradi ameriških uvoznih carin začele seliti proizvodnjo nazaj v ZDA. In da bodo tuje multinacionalke začele investirati in odpirati delovna mesta v ZDA.

Bodo res? Če bo trgovinska vojna še naprej eskalirala, bo v določeni meri prišlo do tega učinka. Podjetjem z nizkimi maržami se splača okrepiti del proizvodnje za ameriški trg v obstoječih obratih v ZDA. Applu, ki dosega 70-odstotno maržo na svoje proizvodne stroške, pa carina v višini 15% ne pomeni tako veliko, da bi prekinil svojo globalno verigo vrednosti, ki se v proizvodnem delu končuje v kitajskem FoxConn Cityju.

Toda problem trgovinske vojne je večji. Običajno je eskalacijo povračilnih ukrepov težko zaustaviti, saj v igro vstopijo čustva, prestiž in nacionalni ponos. Zato je težko napovedati, kako daleč bo privedla Trumpova carinska vojna, saj ima Trump še dve leti in pol, da »se igra« to nevarno igro. Smooth-Hawleyeva carinska vojna je na koncu privedla do 2. svetovne vojne. Seveda je bila takrat podlaga temu veliko nezadovoljstvo v številnih državah zaradi gospodarske depresije in politike varčevanja. Je danes “podlaga” kaj drugačna, so sentimenti kaj drugačni kot v 1930. letih in je možnost 3. svetovne vojne izključena? Jaz ne bi stavil na to.

___________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala

One response

  1. Hecno.. Nekaj časa nazaj se je tukaj pisalo, da je bil glavni razlog za dogajanje v letih po 1930 vezava valut na zlato… A obstaja kakšna analiza, kolikšen del tega problema je izviral iz česa (zlato vs. carinska vojna)?

%d bloggers like this: