Ustavna presoja rebalansa proračuna, ker naj bi vlada z njim kršila ustavno določilo glede spoštovanja fiskalnega pravila, je kapitalna neumnost. Prvič, ker zanjo ni pravne osnove, saj rebalans proračuna ni zakonski akt (vendar naj se s tem ukvarjajo pravniki). Drugič pa, ker je ekonomska osnova za samo fiskalno pravilo povsem gnila, se spreminja v odvisnosti od predpostavk in ker je to, ali je vlada spoštovala fiskalno pravilo, mogoče ugotoviti šele z nekajletnim zamikom po koncu fiskalnega leta, ko so na voljo že bolj konsistentne ocene.

Samo fiskalno pravilo določa, da morajo biti javne finance srednjeročno (preko celotnega poslovnega cikla) uravnotežene (brez upoštevanja dolgoročnega zadolževanja). Po tej opredelitvi mora država strukturni primanjkljaj iz recesije nadomestiti v času konjunkture. Ta opredelitev je povsem smiselna, problem pa je formula, po kateri se izračunava strukturni saldo. Klučni problem je v izračunu strukturnega primanjkljaja, ki temelji na izračunu proizvodne vrzeli (output gap), ta pa na oceni potencialnega outputa. Statistične metode (HP filter ali produkcijska funkcija), ki se uporabljajo za oceno potencialnega outputa, so namreč povsem nezanesljive. In ocene proizvodne vrzeli (ter posledično strukturnega salda proračuna), ki jih za posamezno državo izračunavajo uradniki Evropske komisije (EK), so (1) brez izjeme za vsako leto povsem napačne in jih EK za nazaj popravlja, in (2) te ocene se drastično (za nekaj desetink in celo odstotnih točk) razlikujejo od ocen drugih inštitucij (OECD, IMF) za isto državo.

Nadaljujte z branjem→

• Alan Krueger helped make life better for millions who will never know his name – Larry Summers
• Mourning the Loss of Alan Krueger – Paul Krugman
• Responding to some of the critiques of our paper on secular stagnation and fiscal policy – Larry Summers
• Capitalism Needs Elizabeth Warren – The New York Times
• Austerity is Defunct – Economic Principals
• Introductory Econ Textbooks: A Different Take on the Issues – EconoSpeak
• When the dismal science is getting you down – Women in Economics at Berkeley
• Reentry from Out of the Labor Market – Tim Taylor
• Monetary policy in times of uncertainty – VoxEU
• The deep roots of development – Growth Economics
• Formal and actual similarities between climate change and global inequality, and suboptimality of the nation-state – Branko Milanovic
• The Fall in China’s Current Account Surplus Was Not Replicated Across Asia – Brad Setser

Tako je. Vedno, ko za vikend pridemo domov v Lomanoše, kar je zelo pogosto, je ista zgodba. Po pozdravnem pelinkovcu in narezku vedno zaidemo v glasbeno podložene debate (…kjer se s sestro seveda vedno, ampak vedno zaciklava na relaciji do našega Princa teme). Ker je pač Emil star roker. In ker Emil priznava samo Val 202 (veliki stari radio Iskra (iz leta 1947 ali tam nekje) spodaj v delavnici igra samo eno postajo, zašvasan je na Val 202; ne me vprašati, kako mu je to uspelo) in ker je na Valu glavna faca Miha Šalehar, pač zadnje čase pogosto poslušamo Hamota, Šaleharjevega brata. In ta priredba Šifrerjeve Stoj Marija je zelo dobra. Čeprav, hm, se težko odločim, katera mi je boljša (pa nisem fan Šifrerja po albumu Ideje izpod odeje).

Igrajo: “Usual suspects” sodobnih javnomnenjskih malverzacij, kot so Cambridge Analytica, Facebook in Twitter

Andrej Korošak

Pa res, le zakaj bi Marjan Šarec moral nujno poznati (oz. vsaj razumeti) motivacijsko teorijo prominentnega ameriškega psihologa Davida McClellanda? Ali mu njegov kompetenčni model v tem trenutku, ko kot po tekočem traku menjuje ministre in državne sekretarje, lahko na kakršenkoli način pomaga? In nenazadnje, s kakšno gotovostjo bodo nasledniki odstavljene managerske garniture z vrhov različnih ministrstev, res upravičili pričakovanja?

Nadaljujte z branjem→

Alan Kruger je tisti ekonomist, ki je skupaj z Davidom Cardom leta 1995 v knjigi Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage demitiziral učbeniški (in konzervativni) koncept minimalne plače, ki naj bi imela negativne učinke na zaposlenost. Na tem blogu sem ga ogromnokrat navajal (denimo v Vulgarizacija minimalne plače). Njegove raziskave, pedantne s podatki in in neobremenjene s prevladujočimi teorijami in miti, so ekonomsko znanost zadnjih desetletij vsaj malce rehabilitirale.

Na žalost je Kruger v nedeljo mnogo prezgodaj umrl. Še preden je lahko postal kandidat za Nobelovo nagrado.

Predlog davčne reforme, ki ga je pred tedni predstavilo ministrstvo za finance (MF), je prvi resen reformni ukrep sedanje vlade. Pri dohodnini reforma malenkostno dviguje splošno olajšavo (s 3,303 na 3,500 evrov letno) in dodatno splošno olajšavo za tiste z najnižjimi dohodki (do 930.5 evrov mesečno) iz 6,520 na 6,717 evrov letno. Predlagana reforma bolj posega v obstoječe davčne razrede. In sicer:

• Prvi dohodninski razred: zvišanje spodnje meje neto letne davčne osnove z 8,021 na 8,500 evrov, stopnja bi ostala 16 %.
• Drugi dohodninski razred: meja bi se zvišala z 20,400 na 25,000 evrov, stopnjo bi se znižala s 27 na 26 %.
• Tretji dohodninski razred: meja bi se zvišala z 48,000 na 50,000 evrov, stopnja bi se znižala s 34 na 32 %.
• Četrti dohodninski razred: meja bi se zvišala s 70,907 na 80,000 evrov, stopnja bi ostala 39 %.
• Peti dohodninski razred: davčna osnova nad 80,000 evrov, stopnja bi ostala 50 %.

Regres do višine povprečne bruto plače tako kot sedaj ne bi bil vključen v dohodnino, naj bi pa bil v celoti oproščen socialnih prispevkov (sedaj do višine 70 %).

Dodatno temu pa predlog reforme prinaša še:

• Postopen dvig meje za izvzem iz dohodnine pri nagradi za poslovno uspešnost, ki je sedaj postavljena v višini 100 % povprečne bruto plače, na 200 % povprečne bruto plače do leta 2022;
• Dvig stopnje cedularne obdavčitve pri davku na kapitalski dobiček s 25 % na 30 %;
• Postopno zvišanje davka od dohodkov pravnih oseb s sedanjih 19 % na 22% v letu 2022 ter uvedba spodnje meje efektivne stopnje davka pri 5%.
  

Predlog reforme je po eni strani celovit, saj posega v večino neposrednih davkov z namenom uravnoteženja fiskalnih učinkov. Po drugi strani pa poskuša z všečnimi potezami dobiti širšo javno podporo. Vendar pa je prav pri tem v nekaterih delih premalo domišljen in bi ga bilo potrebno ustrezno korigirati.

Nadaljujte z branjem→

Težko je bolje opisati britansko dilemo glede nujnosti izhoda iz EU