Tovrstne velike geografske neenakosti običajno vodijo v veliko nezadovoljstvo tistih, ki so “ostali zadaj” in  njihove ekstremne politične preference. Tudi Nemčija se temu ne bo izognila, seveda pa se bosta to nezadovoljstvo in politična turbulentnost manifestirala prek prikladnih žrtev (najbrž migrantov).

Robin Brooks, nekdanji ekonomist na Goldman Sachs in IMF, je zgodaj letos začel na twitterju s “Campaign against nonsense output gaps” (CANOO). Torej s kampanjo proti nesmiselnim ocenam proizvodne vrzeli, na katerih temeljijo še bolj nesmiselni “recepti” Evropske komisije (EK) glede tega, kakšno fiskalno politiko bi morale voditi posamezne članice EU. Ocene prizvodne vrzeli so popolna metodološka sramota, toda kljub temu jih nekateri dogmatiki ali škodljivci s pridom zlorabljajo, nekateri zato, ker nič ne razumejo, drugi pa v politične namene. Pri nas so slednji v povezavi s prvimi denimo sprožili politično kampanjo za oceno ustavnosti proračunskih dokumentov za 2019.

V spodnji sliki Brooks plastično ilustrira eno izmed dimenzij nesmiselnosti ocen proizvodne vrzeli. EK je za letos (2019) tako Nemčiji kot Italiji ocenila proizvodno vrzel v višini +0.3% BDP (tprej da bo letos dejanski BDP za 0.3% nad potencialno možnim), pri čemer pa je realni italijanski BDP za 10% nižji kot leta 2007, nemški pa za 12% višji kot 2007. Torej Italija je glede na Nemčijo izgubila dobro petino realnega BDP, vendar bi morala letos enako močno kot Nemčija zavirati javne izdatke, ker naj bi se (glede na nesmiselne ocene proizvodne vrzeli) njeno gospodarstvo pregrevalo. 

Nadaljujte z branjem→

Peter Bofinger, nekdanji razumni del nemške skupine modrecev (sveta ekonomskih svetovalcev) je napisal zelo razumno razlago, zakaj moderna monetarna teorija (MMT) ni lunatična, kot trdijo nekateri znani ekonomisti. Na kratko, ta veja neortodoksnih MMT ekonomistov, ki jo mainstream ekonomisti tiščijo na margino, trdi, da bi bil miks politik, kjer bi ekpanzivno fiskalno politiko (povečane deficite držav) financirali neposredno z odkupom državnih obveznic s strani centralne banke (z ekpanzivno monetarno politiko), precej bolj učinkovit. Gre za monetarno financiranje fiskalne politike, katere ena izmed oblik je helikopterski denar. Mainstream ekonomisti (med njimi tudi Krugman in Summers) trdijo, da je to slaba ideja in da bi centralnobančno financiranje državnih deficitov vodilo v hiperinflacijo.

Preden se dogmatski in ortodoskni verniki neoklasike, neomonetarizma in neokeynesianizma razhudijo, je potrebno razčistiti troje. Prvič, monetarno financiranje fiskalne politike se uporablja zgolj v skrajnih primerih, denimo v času likvidnostne pasti (nizke inflacije in ničelnih obrestnih mer). Drugič, to lahko počnejo zgolj države, ki so monetarno avtonomne (izdajajo dolg v svoji valuti). In tretjič, tovrstno monetarno financiranje fiskalne politike centralne banke že de facto počnejo v okviru politike kvantitativnega sproščanja (QE). Razlika je le v tem, da pri QE centralne banke državne obveznice odkupujejo na (sekundarnem) kapitalskem trgu (od finančnih institucij), pri monetarnem financiranju pa neposredno od vlade v primarni emisiji. Razlika je de facto zgolj formalna, vsebinsko pa gre za isto zadevo.

Nadaljujte z branjem→

• Modern monetary theory: the dose makes the poison – Peter Bofinger
• Is Low Inflation Really a Mystery? – Macro Musings
• The Portfolio Theory of Inflation (and policy effectiveness) – Biagio Bossone
• Replacing the Phillips Curve: I showed you my macro model. Now show me your macro model – Roger E. A. Farmer
• Shocks and labour cost adjustment – Bank Underground
• US Firms Are Less Dynamic Than They Used To Be – PIIE
• U.S. Economy: Fed Needs to Start Fighting the Next Recession Now – Bloomberg
• Changing policy rule parameters – FRB Cleveland
• Shocking economics – EurekAlert
• Qualifying for the Fed – Cecchetti & Schoenholtz
• Central Bank Independence Faces Another Test – Economic Principals

Slabši sistem zdravstva in zdravstvenega zavarovanja (za zavarovance in paciente) je res težko najti v razvitem svetu.

Dobre ekonomiste, tiste, ki pustijo trajen pečat, od slabih loči predvsem njihova intelektualna širina. Ogromno je tehnično izjemno močnih ekonomistov, ki pa v svoji zaljubljenosti v tehniko in osredotočenosti na posamezno drevo spregledajo gozd. No, Alan Krueger, ekonomist, ki je navrtal učbeniško dogmo o škodljivosti minimalne plače, ni spadal med tovrstne fahidiote. Bil je eden od raziskovalcev s širokim intelektualnim horizontom in širokim raziskovalnim spektrom, na katerega bi bil ponosen tudi John M. Keynes.

Po pričevanju kolegov je bil Krueger zelo vedra osebnost in zelo prijazen sodelavec. Na žalost je, tako kot Robin Williams trpel za depresijo. Boleznijo, ki je genetsko pogojena in kar je botrovalo njegovi tragični smrti. Še preden je lahko postal kandidat za Nobelovo nagrado. Če kdo, si jo je on zaslužil. Tim Harford se je od njega poslovil z izjemnim zapisom.

At the start of John Maynard Keynes’s obituary of Alfred Marshall comes a question: why is it so hard to be a good economist? Keynes’s answer was that “the master-economist must possess a rare combination of gifts . . . no part of man’s nature or his institutions must lie entirely outside his regard.”

This week the profession is mourning another great economist. Alan Krueger killed himself last weekend at the age of 58. What would be a bewildering blow under any circumstances is heavier still because the professor was an authority on happiness and pain.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika je zelo indikativna. Kaže veliko odvisnost ZDA od tujih inovatorjev. Če bi, hipotettično, ZDA zaprle meje za priseljevanje in delo tujcev, bi se njihova dramatična inovacijska prednost zelo zmanjšala. Podobno, čeprav v manjši meri, tujci izboljšujejo inovacijsko sliko Švice, Singapurja, Belgije, Nizozemske in Skandinavskih držav.

Nadaljujte z branjem→

Jasno, pobudo je prevzela AOC, najboljša stvar, ki se je zgodila Demokratski stranki v 2018, in njeno energijo bo težko zaustaviti.

32 izmed 33 najbolj razvitih držav ima univerzalno zdravstveno varstvo. Vse, razen ZDA.

Ena izmed raziskav objav v petih akademskih revijah (N=791) kaže, da več kot polovica raziskav narobe interpretira “statistično značilnost” ocenjenih koeficientov. Če razložim preprosto: dve raziskavi lahko ocenita enako vrednost nekega regresijskega koeficienta, pri čemer prva raziskava oceni preciznost koeficienta pri stopnji zaupanja 96% (P=0.04), druga pa denimo pri stopnji zaupanja 91% (P=0.09). Raziskovalci običajno sklenejo, da v drugi raziskavi koeficient “ni statistično značilno različen od 0” (ker ni značilen pri privzeti stopnji zaupanja vsaj 95%) in da so rezultati druge raziskave v nasprotju s prvo. Kar je napačna interpretacija, saj sta vrednosti koeficientov v obeh raziskavah identična, le interval zaupanja je različen.

To je velik problem, predvsem v farmaciji, medicini in podobnih vedah, kjer so tovrstne študije lahko odločilne glede priporočil za uvedbo določenih zdravil, posegov ipd. Problem je še večji. Ker večina ocenjevalcev in urednikov znanstvenih revij odloča o tem, ali naj bo nek znanstveni članek objavljen ali ne, na podlagi “statistične značilnosti” rezultatov, zaidemo v problem sistematične pristranskosti objavljenih študij: študije s “pozitivnimi” (statistično značilnimi) rezultati bodo bolj pogosto objavljene kot študije z “negativnimi” rezultati (statistično neznačilnimi). To pa vodi do problema samofiltriranja ozrioma samocenzure: ker vemo, da naš članek, ki nikakor ne uspe dobiti “statistično značilnih” rezultatov, nima velikih možnosti za objavo, ga bodisi zavržemo ali zasukamo v drugo smer, ki nam da “značilne” rezultate.

Toda včasih je prav to, da rezultati sistematično niso “značilni”, ključna informacija na nekem področju. Denimo, študije učinkov dviga minimalne plače na zaposlenost, sistematično kažejo, da ni “značilnih” učinkov (ali pa, da so majhni  in gredo v obe smeri). Bomo zaradi tega zavrgli te študije, ki prinašajo izjemno pomembno spoznanje?

No, po ameriški zvezi ekonomistov (2016) se je zdaj z akcijo proti upoštevanju “statistične značilnosti” kot odločilnega testa veljavnosti rezultatov odzvala tudi revija Nature. Spodaj se lahko priključite peticiji.

Nadaljujte z branjem→