Zaiki Laidi je odlično zapisal trenutno dilemo EU, ki se skriva v navidezno semantični razliki med gaullizmom in gaullianizmom (oboje izhaja iz imena ustanovitelja francoske pete republike Charlesa de Gaullea). Gre za dilemo med nacionalno suverenostjo znotraj EU integracije (de Gaulle) in deljeno evropsko suverenostjo znotraj bolj tesno integrirane EU (Macron). Gre za dilemo med apolitično, tehnokratsko Evropsko komisijo (EK) ali bolj politično EK kot evropsko vlado. Gre za dilemo med tehničnim uveljavljanjem dogovorjenih pravil in političnim zasledovanjem dogovorjenih ciljev znotraj nekega trenutnega konteksta. Gre za dilemo med nemško in francosko vizijo EU. Mario Draghi se je postavil na stran slednje.

Na primeru denimo fiskalnega pravila je razlika med gaullizmom in gaullianizmom v tem, da prvi zahteva striktno, germansko uveljavljanje fiskalnega pravila ne glede na (socialne in politične) posledice, drugi pa omogoča politično bolj fleksibilno prilagajanje uveljavljanja pravila glede na ekonomsko situacijo in politični vpliv dotične države. Z drugimi besedami, gaullianizem je, v moji interpretaciji, na eni strani gaullizem za majhne in politično nevplivne države (Grčija, Ciper, Slovenija itd.), na katerih se striktno uveljavljajo EU pravila, in na drugi strani politična tržnica, v kateri velike države, ki so močneje zastopane v EU vladi, lahko izsilijo odpustke glede posameznih ukrepov.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dober zgodovinski pregled diskusije o ideološkosti ekonomije (preberite v threadapp verziji).

• What’s Wrong With Modern Money Theory (MMT): A Critical Primer – Thomas Palley
• Peaceful Coexistence 2.0 – Dani Rodrik
• Keynes and the death of capitalism – Frances Coppola
• Trump’s Most Worrisome Legacy – Joseph E. Stiglitz
• Rethinking the Phillips Curve: Inflation May Rise Modestly Next Year – PIIE
• Austerity caused Brexit – VoxEU

Drago Babič

Kje smo?

Delovanje toplogrednih plinov (TP), ki so glavni povzročitelji podnebnih sprememb, je globalno. Največ TP je v obliki CO₂, preko 90%, zato v nadaljevanju podajam podatke za TP, preračunane kot ekvivalent CO₂.

Od kod prihaja CO₂, kako jih narava vsrka in koliko je viškov v atmosferi, ponazarja naslednja slika:

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je v osnovi zelo preprost, a odpira precej dilem ter tudi pasti. Predlog sicer izhaja najbrž iz očitka, da plačujejo dopolnilno vsi zavezanci v enaki višini, ne glede na socialni status posameznika, z vključitvijo v OZZ pa bi bil odvisen od višine plače.

Z dopolnilnim zavarovanjem se danes zbere okoli šestina vsega denarja, 500 mio eur od skupaj treh milijard, kot jih približno namenjamo za javno zdravstvo. To seveda pomeni, da ga ne moremo ukiniti, temveč edino nadomestiti z drugim virom. Najbolj preprosta rešitev se nudi s povečanjem stopnje obveznega zavarovanja. Ta danes znaša 6,36 % od vseh bruto prejemkov, plačuje pa se na plačo in iz plače, kar pomeni skupaj 12,72 %. Tak predlog pa odpira dve ključni dilemi:

Nadaljujte z branjem→

Gabriel Zucman o nevzdržnosti modela, kjer si dobičke prisvojijo korporacije in ne plačujejo nič davkov in ki jih plačujejo vsi ostali “luzerji” namesto njih.

Servaas Storm je naredil odlično analizo italijanske kalvarije z evrom. Pokazal je (spodnja slika), kako je Italija v štirih desetletjih (med 1960 in 2000) dohitela razvite EU države (+15 do 20%), nato pa v manj kot treh desetletjih po sprejemu evra padla nazaj na nivo iz leta 1960.

Slika: Italijansko dohitevanje in zaostajanje za štirimi državami EU po GDP per capita

Vir: Servaas Storm

Pri tem je najbolj fascinantno to, da se to ni zgodilo zaradi italijanskega kršenja fiskalnih pravil monetarnega območja, ampak nasprotno – zaradi njihovega striktnega spoštovanja. Italija je bila najbolj priden otrok v evrskem razredu, bila je vzor, kako se morajo evrske države fiskalno disciplinirati. Med 1995-2008 je Italija v povprečju dosegala primarni presežek v proračunu v višini 3% BDP, Nemčija zgolj 0.7% presežek, Francija pa primarni deficit -0.1% BDP. Toda s to fiskalno disciplino je Italija ubila gospodarsko rast. Če bi s permanentnim primarnim presežkom načeloma znižala javni dolg za 40% BDP, ga je zaradi nižje gospodarske rasti na drugi strani (kot razmerje dolga glede na BDP) povečala za 23%.

Nadaljujte z branjem→

Danes je večina ljudi že pozabila zgodovinske bitke med Francijo in Veliko Britanijo, katerih dolga lista se je vsaj na vojaški ravni končala z bitko pri Waterlooju. Mlajši bralci se najbrž ne bodo spomnili obnovitve anglo-francoskih političnih spoorov po 2. svetovni vojni, ko je Francija pod vodstvom generala Charlesa de Gaulla dvakrat blokirala sprejem Britanije v tedanjo Evropsko gospodasrko skupnost (EGS). Francoski Le Monde je to francosko nasprotovanje lepo upodobil v spodnji karikaturi, kjer se nemški kancler Willy Brandt zaman trudi, da bi Britanijo skozi šivankino uho (de Gaulle) spravil v EGS.

Nadaljujte z branjem→

Čaka razvito Evropo ista usoda kot Japonsko po letu 1991 (kot opozarja Mohamed El-Erian, ex-IMF in PIMCO, sedaj glavni ekonomist Allianz)? Indikatorji so sumljivo podobni: nizka inflacija, gospodarska rast v spodnji prestavi, obrestne mere na ničli in donos na državne vrednostne papirje že na ničli (ali pod njo, kot v Nemčiji). Ključni problem “japonifikacije” je, da v takšnih razmerah nizkih pričakovanj ni spodbud ne za zasebno trošenje in posledično ne za investicije. Potencialna in dejanska gospodarska rast se upočasnita na prosti tek. Vse obstane.

To pomeni sicer, da so pred razvito Evropo “izgubljena desetletja”, ali če hočete “sekularna stagnacija” (Summers).

Smo že tam, “prekleti” na životarjenje?

Nadaljujte z branjem→