Ne prenos v obvezno, za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve

Bine Kordež

Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je v osnovi zelo preprost, a odpira precej dilem ter tudi pasti. Predlog sicer izhaja najbrž iz očitka, da plačujejo dopolnilno vsi zavezanci v enaki višini, ne glede na socialni status posameznika, z vključitvijo v OZZ pa bi bil odvisen od višine plače.

Z dopolnilnim zavarovanjem se danes zbere okoli šestina vsega denarja, 500 mio eur od skupaj treh milijard, kot jih približno namenjamo za javno zdravstvo. To seveda pomeni, da ga ne moremo ukiniti, temveč edino nadomestiti z drugim virom. Najbolj preprosta rešitev se nudi s povečanjem stopnje obveznega zavarovanja. Ta danes znaša 6,36 % od vseh bruto prejemkov, plačuje pa se na plačo in iz plače, kar pomeni skupaj 12,72 %. Tak predlog pa odpira dve ključni dilemi:

  1. Kdo bi prevzel plačevanje DZZ upokojencev, ki danes prispevajo skoraj 40 % vsega zbranega denarja (blizu 200 mio)? Ali bi ga zagotavljal ZPIZ (oz. država), upokojenci z odtegljajem od pokojnin ali bi ga tudi prenesli v dodatno obremenitev zaposlenih?
  2. Prav tako pa je odprto vprašanje:
    • ali bi povečali stopnjo prispevka, ki jo za OZZ plačuje delodajalec na bruto plačo?
    • ali tisto samo stopnjo, po kateri se OZZ odbije od bruto plače?
    • ali nekaj vmes (vsak pol, kot danes)?

Te dileme oz. variante imajo namreč zelo različen vpliv na finančni položaj posameznikov, podjetij in javnih financ. Če plačevanje DZZ upokojencev prevzame ZPIZ, temu pa to zagotovi država (kot že danes, ko za njihovo zdravstveno zavarovanje iz proračuna prispeva 400 mio eur), se izboljša socialni položaj kar precej upokojencev. Ukinitev plačevanja 30 evrov mesečno pomeni kar 5 % na povprečno pokojnino, kar je velik dodaten dvig pokojnne glede na letno 2 do 3 % usklajevanje pokojnin. Ker vemo, kako je težko zbrati denar za kako dodatno izplačilo upokojencev, bi teh dodatnih 200 mio predstavljalo za proračun kar veliko obremenitev.

Alternativa je seveda tudi ta, da se prispevek plačuje kot odtegljaj od pokojnine, npr. v odstotku od pokojnin in s tem zagotovi odvisnost višine prispevka glede na višino pokojnine. S tega vidika je to všečen predlog, a bi naletel na kar precej nasprotovanja. Čeprav bi bil velik del upokojencev na boljšem, bi to pomenilo formalno nižjo pokojnino. Sicer bi odpadlo plačilo 30 evrov iz žepa, a to je “psihološko” nekaj drugega kot nižja pokojnina.

Lahko pa seveda denar za upokojensko dodatno zavarovanje zberemo tudi s povečanjem stopnje prispevka za OZZ vseh zaposlenih. V tem primeru bi se morala dosedanja stopnja za pokritje izpada DZZ povečati za blizu 3 odstotne točke (na skupaj 15,6 %). A tudi tu imamo zopet dve alternativi.

Če bi za 3 % povečali samo stopnjo, ki jo plačujejo zaposleni (2.b), bi to pomenilo v povprečju za več kot 3 % nižje plače. Ob tem bi bila le tretjina zaposlenih z nižjimi plačami na boljšem za nekaj evrov mesečno (imeli bi sicer nižjo plačo, a za manj kot 30 evrov, kolikor danes plačujejo za DZZ). Večini pa bi se plača znižala za več kot 30 evrov in bi bili na slabšem. Tudi zato, ker bi zaposleni pokrivali dosedanje plačevanje prispevka za DZZ upokojencev[1]. Proračun bi v tem primeru izgubil preko 100 mio dohodnine, zaradi česar ta varianta ni najbolj sprejemljiva.

Po drugi alternativi (2.a) pa lahko povečamo samo stopnjo za delodajalce in prejemki zaposlenih ostanejo enaki. S tem bi se zaradi ukinitve DZZ tudi zaposlenim v povprečju zvišal standard za kake 3 %. To velja predvsem za zaposlene, kjer breme prevzamejo zaposlovalci (podjetja, zavodi), manj pa za samostojno zaposlene, kjer sami zagotavljajo vse plačilo. Gospodarske družbe bi prevzele okoli 270 mio (minus 30 mio, ker bi plačale manj davka na dobiček), kar se ob 4,7 milijardah dobička sicer ne zdi takšno breme. Za večino podjetij to velja, težje je za podjetja z izgubo (takšno so zaposlovala 65 tisoč ljudi). Potem pa imamo tudi 4 tisoč podjetij z 49 tisoč zaposlenimi, ki bi jih ti dodatni stroški pripeljali v izgubo (če ne bi izvedli kakih drugih ukrepov, ker danes poslujejo na robu).

Ob tej dodatni obremenitvi gospodarstva pa je potrebno upoštevati še eno pomembno dejstvo, ki ga radi spregledamo. Okoli četrtino mase plač prejemajo namreč zaposleni v javnem sektorju. Če torej povečamo prispevek na plače (kar najbrž izhaja iz intencije predlagatelja, da obremeni podjetja), bi se za okoli 130 mio eur povečali tudi stroški v javnem sektorju, od šolstva, zdravstva, domov za starejše… do javne uprave. Po tej alternativni varianti (2.a) bi bile javne finance dodatno obremenjene za skoraj 200 mio.

Tako ena kot druga varianta ali tudi nekaj vmes bi povzročila kar precejšnje spremembe v položaju ljudi in podjetij, močno pa bi obremenila tudi javne finance. Zaradi tega je vprašanje, če bi sprememba v zbiranju DZZ prinesla pričakovane učinke in če je upravičena. Verjetno predlagatelji niso preverili vseh posledic, ki jih sicer preprosta ideja prinaša s seboj. Mogoče bi morali poiskati samo drugačen, bolj racionalen način plačevanja in ne rušiti vseh vzpostavljenih razmerij. Tudi glede na to, da bodo že predvidene davčne spremembe kar pomembno izboljšale položaj prebivalstva.

Opozoriti je potrebno še na dejstvo, da danes res vsi zavarovanci plačujejo enotnih 30 evrov DZZ, kar je pogosto očitek. Vendar moramo ob tem upoštevati, da nekdo z minimalno plačo namenja za zdravstvo iz OZZ 107 evrov (skupaj z DZZ 137 evrov), nekdo z 8.000 evri plače pa 1.018 evrov (skupaj 1.048), torej 7,5-krat več za isto storitev. S prenosom DZZ v OZZ bi se razmerje še bolj povečalo, na 1 : 9,5 oz. na 132 proti 1.248 evrov. Seveda bo nekdo z visoko plačo ta dodatni prispevek lažje poravnal, tudi še več, če bi bilo potrebno – a odprto je vprašanje, do kje je takšna progresija še upravičena in korektna. Na dopolnilno zavarovanje ne smemo gledati kot na samostojno, temveč skupaj s celotnim plačilom zdravstvenega prispevka.

Namesto prenosa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno bi morda morali razmišljati v smer, da bi ta sredstva zbirali podobno kot danes npr. prispevek za RTV. Vsak mesec dobimo položnico, sredstva pa zbira in izterjuje FURS. Vsekakor bi bilo takšno zbiranje bistveno cenejše kot danes, ko zavarovalnice porabijo okoli 10 % zbranih sredstev za svoje funkcioniranje. Seveda pa se zavedam, da ima prenos tudi teh sredstev na ZZZS tudi negativne učinke, a verjetno bi se dalo razrešiti na drugačen način in ne, da danes zasebne zavarovalnice porabijo 50 milijonov evrov.

Ob tem naj omenim še učinek morebitnega dodatnega povečevanja prispevka za ZPIZ po 0,8 % letno (skupaj 3,2 %), kar naj bi bilo tudi na mizi. S tem bi v pokojninsko blagajno priteklo dodanih 550 mio eur. Vendar če je namen tega predloga izboljšanje položaja upokojencev, s tem to ne bo doseženo. Višina pokojnin namreč ni odvisna od zbranih sredstev, temveč od odločitev (in zakonov) za koliko jih letno povišamo. Kolikor pa potem ZPIZ-u zmanjka sredstev, pa razliko preprosto pokrije proračun. V zadnjih štirih letih so se npr. prispevki za pokojninsko zavarovanje povečali kar za 25 % (820 mio evrov) – a za pokojnine zaradi tega ni nič več. Izdatki zanje so bili višji le za 4 % (185 mio), razliko pa je “profitiral” proračun, ki je dal zato pač 550 milijonov evrov manj.

Seveda pa bi to zvišanje podvojilo obremenitve, katere smo ocenjevali pod drugo varianto zvišanja prispevkov za OZZ. Gospodarske družbe bi dodatno obremenilo za 300 mio in med “zgubaše” bi prešlo dodatnih 7 tisoč podjetij z 82 tisoč zaposlenimi. Pa še – skoraj 150 mio evrov bremena bi prevzele tudi javne finance z dvigom stroškov plač vseh zaposlenih v javnem sektorju ter vsemi posledicami, ki jih to prinaša.

Vse to nakazuje, da bi predlagane spremembe verjetno preveč posegle v obstoječa razmerja, predvsem pa ne dosegle pričakovanih učinkov. To velja, če analiziramo ekonomske učinke pri posameznih deležnikih, seveda pa so pomembni še drugi vidiki.

[1] Če bi nadomeščali samoprispevek zaposlenih, bi bilo na slabšem okoli 220 tisoč ljudi s plačo višjo od 2.200 evrov mesečno.

4 responses

  1. Vse lepo in prav, toda ali se kdo še spominja, zakaj je sploh prišlo do uvedbe prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?

    Ja, prostovoljnega. Nihče namreč ni dolžan plačevati teh okroglo 30 € na mesec. In kaj, če jih ne? Potem pač plača iz svojega tisti del cene zdravstvene storitve, ko jo potrebuje in jo dobi, ki je ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje; to pa je delež, do katerega je postopoma prišlo (res ne vem, kako; ali s spremembo predpisov ali s pogajanji med nosilci obveznega in prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja) od tistega, kar je bilo na začetku. In kaj je bilo “na začetku”?

    Naj me popravi, kdor ima boljši spomin ali kdor zna to izbrskati iz virov, a po mojem spominu je bilo nekoč (še v socializmu ali pa tudi še na začetku demokracije) vse zdravstvo “brezplačno”, torej financirano le iz obveznega zavarovanja. Potem pa je začelo malo škripati in šepati; rečeno je bilo, da ljudje za vsako figo hodijo k zdravniku in da zdravniki pri nas napišejo čisto preveč receptov in da to veliko stane. In so se spomnili, da bi bilo zdravilo zoper to participacija, se pravi udeležba pacientov pri ceni zdravstvih storitev. In smo nekaj časa, ne prav dolgo, plačevali, nekaj takega, kolikor bi bilo današnjih 5 € za vsak obisk pri splošnem zdravniku in enako za vsak recept ter 15 € za obisk pri specialistu. In sem precej gotov, da ne bi imeli danes zavarovanja, ki ga želijo zdaj ukiniti, če nam ne bi takrat naprtili še participacije za bolnišnično zdravljenje. To pa je bila čisto drugačna reč, saj ni šlo za desetaka ali dva kot za zdravnika in zdravila, temveč za odstotek cene storitve, ki pa je lahko zelo draga; če se prav spominjam, je bila participacija 10 % za medicinski del bolnišnične storitve in 90 % za “hotelski” del.

    In Slovenci, ki smo bili tako in tako navajeni na “brezplačno” zdravstvo in nam že participacija za zdravnika in zdravila ni bila po duši, smo se zdaj zares ustrašili tveganja morebitnih visokih plačil bolnišničnega zdravljenja. A nam je šla oblast – naj je bila še ljudska ali pa že demokratična – na roko in je v okviru Zavoda za zdravstveno (ali pa je bilo še socialno?) zavarovanje uvedla prostovoljno dopolnilno zavarovanje. Za katero tveganje že? Ja, za tveganje, da moraš pri zdravniku in za recept plačati pavšalno participacijo, v bolnišnici pa “lastno udeležbo” v deležu od cene storitve. Kasneje je bilo rečeno, da ne gre, da bi bilo obvezno in prostovoljno zavarovanje pod eno streho, in so iz prostovoljnega naredili Vzajemno, zraven pa sta svoj lonček pristavila še Adriatic in kasneje Triglav, da je bila še konkurenca.

    Kako in zakaj so se prvotna razmerja med obveznim in prostovoljnim dopolnilnim zavarovanjem spremenila (domnevam, da se je povečal delež prostovoljnega, se pravi naše participacije, v čemer me potrjuje moj občutek, da smo spočetka za to zavarovanje plačevali nekaj fičnikov, tja do sedanjih 10 €, zdaj pa pač 30 €, torej bistveno več), ne vem kaj dosti. Prav tako ne vem, kako in zakaj se je v javnosti pozabilo, kaj – katero tveganje – je pravzaprav s tem zavarovanjem, ki ga želijo zdaj ukiniti, zavarovano. Dejstvo je, da ne novinarji ne politiki in ne zdravniki o tej temi ne pišejo in ne govorijo tako, da bi kazalo, da se tega zavedajo. Tudi ljudje tega ne vedo kot tudi ne, kaj (in koliko) bi morali plačati, če bi se kdo odločil, da prostovoljno dopolnilno zavarovanje odpove.

    In če se bo država odločila, da to zavarovanje “ukine”, ne vem, ali se zaveda, da tega ne more kar tako enostavno opraviti, kajti gre za prostovoljno obligacijsko (pogodbeno) razmerje – mislim, da so nam nekoč celo poslali zavarovalne police – med zavarovancem in zavarovalnico, ki zavezuje obe stranki in v katero se tretja ne more kar tako vmešavati, saj bi bilo to najbrž neustavno. Vsaj meni ne bi bilo prav, če bi, recimo, likvidirali mojo zdravstveno zavarovalnico, s katero sem prostovoljno sklenil zavarovanje pred tveganjem lastnega kritja participacije k ceni zdravstvenih storitev, in bi moral nenadoma te plačevati iz lastnega žepa, četudi bi vsak mesec prihranil 30 €.

    Prava pot bi bila pač zgolj ta, da bi država sklenila, da bo odslej krila vse stroške zdravljenja z obveznim zavarovanjem in da je participacije pacientov konec. S tem bi odpadla tudi potreba po zavarovanju tega tveganja; nastopilo bi stanje bistveno spremenjenih razmer, ki bi bilo lahko podlaga za zahtevo zavarovancev za prenehanje zavarovalnih pogodb (seveda bi se dalo prenehanje pogodb olajšati z uvedbo zakonske domneve o spremenjenih razmerah in določiti pravico do razdrtja pogodbe); s prenehanjem zavarovalnih pogodb pa bi to zavarovanje po “naravni poti” zamrlo.

    Pri tem seveda puščam povsem ob strani vprašanje, ali bi bilo to dobro ali pa ne.

  2. Razdelitev zdravstvenega zavarovanja na obvezno in dopolnilno, se je v letih 1991 – 1992 argumentiralo s tem, da bi se opredelilo, kaj od “nadstrandardnega” lahko dobimo s tem, ko bi se še dodatno zavarovali. Če pa hkrati stagnira in nazaduje zdravstvena infrastruktura (objekti, oprema) in število zdravstvenega osebja ni ustrezno, potem od nadstandardnega zelo malo ostane.
    20 in več let po tem, pa je seveda nujno, da se tak poslovni model dvojnega financiranja osveži in spremeni (ker čisto nobena stvar ni imuna na spremembe, ki se dogajajo skozi čas).
    Glavni poslovni razlog za spremembo – združitev zavarovanj – je predvsem v tem, da bi se moralo finaciranje zdravstvenega sistema optimizirati, In ko želimo nekaj optimizirati, vedno zadevo spravimo na en kup in potem od tu delamo nadaljnje korake. Sedaj namreč predpostavljamo, da za zdravstvo ni zadosti sredstev in iz tega predpostavljamo, da se dogaja situacija, ko se za nekaj, kjer je potrebnih 100 enot, na voljo jih je pa, kaj pa vem, 75, za teh 75 vsi akterji besno borijo in si nagajajo in rezultat je eno izčrpavanje in nezaupanje. In tudi, ko se bodo, če se bodo, sredstva zložila na kup, še ne bo čudežno zadosti 100 enot, se bo pa vsaj izmerilo, kako se porabij 75-80 enot, ki so na voljo. In potem se bo šlo, če se bo šlo, od tu naprej.
    Tudi je tako, da če se kadarkoli želi vseeno malo izboljšati sklop nabav in zlasti cen, s katerimi v tej državi kupujemo opremo, moramo imeti najprej relevantnega policy makerja na državnem/nacionalnem nivoju glede nabav, ker principali na slovenskem trgu prodajajo po višjih cenah, kot npr. prodajajo na teritoriju Nemčije, Avstrije in Švice. Pa ne zaradi tega, ker so distributerji tako pohlepni, ampak zaradi politike principalov. Tiste parlamentarne akcije o nabavah in žilnih opornicah so bile čisto dobroverne, ampak v bistvu se je streljalo v napačno tarčo, ker je bil problem narobe postavljen.

    OK, grem nazaj na temo zdravstvenega zavarovanja:
    Opozorila, ki so v tekstu in v komentarju pred mojim, so na mestu.
    Je pa tako, da bi se morala zadeva izvajati drugače (in se tule malo na glas čudim, zakaj nobenemu ministru ali ministrici ni kapnilo, kako se to izvaja, ampak glede na to, da v svojih kariernih izkušenjah ravno niso delali veliko statusnih preoblikovanj in reorganizacij, do neke mere razumem). Menim, da bi se, če se bo to izvajalo, morale stvari dogajati na naslednji način:
    1. Faza statusnih preoblikovanj, s katerim se deleži/delnice/aktiva (odvisno od organizacijskega tipa zavarovalnice) odplačno prenesejo na ZZZS, ker se s tem zagotovi prenos pravic in obveznosti do zavarovancev in obveznosti do dobaviteljev zavarovalnicam.
    2. Faza harmonizacije – v tem času ostanejo načini plačevanja enaki, kot do sedaj, se pa v tem času vsaj prešteje to, na kakšen način zavarovanci plačujejo zavarovanje (ali ga plačujejo sami ali ga plačujejo delodajalci za njihov račun) in se potem na temelju tega naredijo ustrezni modeli, da se vidi, kakšne spremembe v plačilih in premijah so primerne. In bi morala država v tej fazi oblikovati neke zaveze, ki bi omogočale, da ta faza ne bi trajala onkraj razumnih rokov.
    3. Faza implementacije novih načinov financiranja.
    In to je maksimum, kar se da izvesti do naslednjih rednih volitev.
    Vmes pa bo potrebno državljanom in politikom povedati, da se bodo teme nabav izboljševale v naslednjem obdobju. Najprej se da denar na kup, potem se pa delajo izboljšave.

  3. “Razdelitev zdravstvenega zavarovanja na obvezno in dopolnilno, se je v letih 1991 – 1992 argumentiralo s tem, da bi se opredelilo, kaj od “nadstrandardnega” lahko dobimo s tem, ko bi se še dodatno zavarovali.”

    Ja, tudi to je bilo, a po mojem spominu ne najbolj pomembno. Predvsem je šlo za zavarovanje “lastne udeležbe”, kar s(m)o “kupili” tako rekoč vsi, potem je bila pa še dodatna ponudba za nadstandardne storitve (tudi sam sem razmišljal, da bi se zavaroval) – najbolj udarno je bilo, da bi imel v bolnišnici svojo sobo z barvnim televizorjem. A ker bolnišnice te ponudbe v resnici niso imele ali pa ne zadosti, stvar ni zaživela.

    “1. Faza statusnih preoblikovanj, s katerim se deleži/delnice/aktiva (odvisno od organizacijskega tipa zavarovalnice) odplačno prenesejo na ZZZS, ker se s tem zagotovi prenos pravic in obveznosti do zavarovancev in obveznosti do dobaviteljev zavarovalnicam.”

    Ko sem pisal, da bi država lahko sklenila, da bo sama v celoti financirala zdravstvo, in bi potreba po zavarovanju odpadla, nisem omenil, da bi utegnile zavarovalnice od države zahtevati za to kakšno nadomestilo. No, tule se pa predlaga odplačen prenos deležev/delnic/aktive na ZZZS (vprašanje je, kaj če se kakšna zavarovalnica s prenosom ali pa z njegovo ceno ne bi strinjala – bi država udarila z nacionalizacijo?).

    Kakor koli že, lepo, da je komentarorka pred mano spomnila, – ker nimam občutka, da bi ta vednost obstajala v širši javnosti -, da pomenijo portfelji zdravstvenih zavarovanj za zavarovalnice neko vrednost, ki jih bo treba nekako odplačati, če naj bi jim jih hotel kdo vzeti.

    • Imamo ustavno ureditev, ki opredeluje pravico do lastnine in v takem sistemu se predpostavlja, da se ta pravica varuje in so prenosi lastnine praviloma odplačni. Ne gre tule rožljati z idejo o nacionalizaciji, ker s tem odpremo dve tveganji: (a) da bodo vsi relevantni deležniki proti in (b) da bi že lansiranje take ideje na kratek rok povzročilo slabše upravljanje s porfeljem. Če bi kaj takega res kdo šel izvajati, si bi pa odprl tveganje tožb in tožniki bi na sodišču bili upravičeni do svojih zahtevkov.
      Se pa pri oceni upravičenosti odplačnega prenosa tehta med scenarijem odplačila in scenarijem, kjer se nič ne spremeni in se potem presojajo srednjeročni in dolgoročni učinki take odločitve.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: