Francosko – britanska zgodovinska fronta se spet odpira

Danes je večina ljudi že pozabila zgodovinske bitke med Francijo in Veliko Britanijo, katerih dolga lista se je vsaj na vojaški ravni končala z bitko pri Waterlooju. Mlajši bralci se najbrž ne bodo spomnili obnovitve anglo-francoskih političnih spoorov po 2. svetovni vojni, ko je Francija pod vodstvom generala Charlesa de Gaulla dvakrat blokirala sprejem Britanije v tedanjo Evropsko gospodasrko skupnost (EGS). Francoski Le Monde je to francosko nasprotovanje lepo upodobil v spodnji karikaturi, kjer se nemški kancler Willy Brandt zaman trudi, da bi Britanijo skozi šivankino uho (de Gaulle) spravil v EGS.

Britain entry

No, dobrih 45 let po končnem sprejemu Britanije v EGS (v tretjem poskusu, leta 1973) se zgodba spet odpira. Sinoči je namreč na vrhu EU francoski predsednik Macron ostro nasprotoval podaljšanju prehodnega obdobja do izhoda Britanije iz EU, zavedajoč se, da s tem tvega možnost izhoda Britanije brez dogovora (hard Brexit). Kljub temu, da je ostal osamljen v svoji zahtevi, je Macron dosegel, da se to obdobje skrajša za 3 mesece. Predvsem pa je zanimivo, kako po toliko desetletjih latentne mednacionalne napetosti spet privrejo na površje. Francija ima očitno manjše koristi od članstva Britanije v EU kot Nemčija, zaradi česar prevladajo zgodovinsko pogojeni sentimenti.

One response

  1. Macronovo forsiranje razumem v funkciji domače politike. Ker je tako, da bo oponiranje Veliki Britaniji vedno prineslo malo dviga rejtingov doma (smiselno podobno, samo bolj odmevno kot v Sloveniji, kadar ima konflikt s Hrvaško). Mu je bilo čisto jasno, da bo preglasovan, ampak je verjetno tudi zaradi tega postavljal zadevo ostro. Medtem, ko je, tako Bloomberg, Mayeva s sodelavci večerjali v svoji sobi in so jedli roasted lamb.
    Česar pa v resnici ne morem na noben način razumeti, je pa pozicija Therese May. Ker se kot neka užaloščena gospodinja loteva pospravljanja nepospravljivega in pri tem nima zadostne podpore nikjer, pa se čisto vsi se norčujejo iz nje. Pa ne vem, ali iz nje udarja mazohistična ženska natura, ko še kar hoče nekaj urediti, čeprav ji je jasno, da se ne da in pričakuje, da bodo vsi, ki se norčujejo iz nje, na eni točki spregledali in se ji zahvalili za muke….ali je kaj drugače nedoločljivega. Vsekakor bi bilo – ampak trenutek, ko bi bilo to pametno, je že zamudila. Vsekakor bi bilo bolje, če bi se obrnila na volivce in na suverena (kraljica) rekoč:
    “Cenjeni volivke in volilci. Prevzela sem mandat, ki ga nihče ni hotel za izvedbo naloge, za katero nismo pričakovali, da jo bomo morali izvesti. Moj strankarski kolega Cameron je zadevo začel z mešanimi sporočili: enkrat je pogojeval izstop, drugič je hotel ostati. Danes je Cameron lepo preskrbljen in se ne ukvarja s posledicami svoje napačne politike. Potem so tisti, ki so bili bolj radikalni od njega, v kampanjo vnesli veliko jeze in malo podatkov. In danes nobeden od njih ne prevzema nobene izvršne funkcije, premoženje imajo pa lepo, bistveno lepše od večine Britancev. In ko sem prevzela to funkcijo, sem še mislila, da je treba izvesti voljo ljudi, ki je bila demokratično izražena, ne glede na to, da mi vsebine in tabloidni nivo kampanje ni bil všeč. Ampak danes ne morem niti trditi, da je bil referendum demokratični izraz volje ljudi, ker vemo, da je na milijone glasov vplivala spletna manipulacija. Danes vemo, da ne samo, da je bil izid refernduma spletno manipuliran, vemo tudi, kar bi morali povedati v kampaniji, pa nismo, da izhod iz EU prinese več škode kot koristi za Britanijo. In tako dragi sodržavljani, jaz ne morem voditi projekta, ki ne vzdrži dveh temeljnih kriterijev in za katerega ni konsenza. In tudi ne morem iskati drugačnega konsenza, ker evidentno s sogovorniki tega ne moremo doseči. In zato, dragi sodržavljani, jaz na tej funkciji ne morem nič dodati in vsako nadaljnje vztrajanje bi prineslo VB še dodatno škodo in zato odstopam s te funkcije. Naj nekdo drug nadaljuje moje delo in mu/ji pri tem želim več uspeha, kot sem ga imela sama.”
    Pa se naj potem preostale ekipe iz vseh strank soočajo s tem in naj malo prevzamejo odgovornost. Ker to, kako sedaj uničujejo ugled Velike Britanije (ki je imela generacije spretnih politikov in ljudi z državniškim instinktom), ki je njega dni kontrolirala pol sveta, zdaj pa niti dveh otokov ne more, je onkraj meja vsega. Česa takega se niti montypthonovci ne bi uspeli domisliti in scenaristi kultne Yes, Minister, si niso mogli misliti, da se bo vse tisto, kar so oni njega dni pisali za sit-com, zgodilo.
    Me je pa v tej zgodbi najbolj razočaral Corbyn. Ker sem mislila, da ima več državniškega instinkta (torijci me ne morejo zelo razočarati, ker do njih gojim precej nizka pričakovanja).

%d bloggers like this: