Kako ubiti državo v treh desetletjih? Italijanska kalvarija z evrom

Servaas Storm je naredil odlično analizo italijanske kalvarije z evrom. Pokazal je (spodnja slika), kako je Italija v štirih desetletjih (med 1960 in 2000) dohitela razvite EU države (+15 do 20%), nato pa v manj kot treh desetletjih po sprejemu evra padla nazaj na nivo iz leta 1960.

Slika: Italijansko dohitevanje in zaostajanje za štirimi državami EU po GDP per capita

Figure-1-Three-decades-of-catching-up

Vir: Servaas Storm

Pri tem je najbolj fascinantno to, da se to ni zgodilo zaradi italijanskega kršenja fiskalnih pravil monetarnega območja, ampak nasprotno – zaradi njihovega striktnega spoštovanja. Italija je bila najbolj priden otrok v evrskem razredu, bila je vzor, kako se morajo evrske države fiskalno disciplinirati. Med 1995-2008 je Italija v povprečju dosegala primarni presežek v proračunu v višini 3% BDP, Nemčija zgolj 0.7% presežek, Francija pa primarni deficit -0.1% BDP. Toda s to fiskalno disciplino je Italija ubila gospodarsko rast. Če bi s permanentnim primarnim presežkom načeloma znižala javni dolg za 40% BDP, ga je zaradi nižje gospodarske rasti na drugi strani (kot razmerje dolga glede na BDP) povečala za 23%.

Tudi po začetku krize je Italija v obdobju 2008-2018 dosegala primarni presežek v proračunu v višini 1.3% BDP, Francija primarni deficit -2% BDP. Francija je v tem obdobju izvedla kumulativni fiskalni stimulus v višini 461 mlr evrov, Italija pa je javno porabo zmanjšala za 227 mlr evrov (izsušila agregatno povpraševanje).

Fiskalno varčevanje (austerity) se v Italiji pač ni obneslo. Namesto povečanega zaupanja finančnih vlagateljev zaradi varčevanja, kar naj bi prek znižanja obrestnih mer privedlo do višje gospodarske rasti, se je Italija izstradala. Zaupanje vlagateljev se je zmanjšalo. Zasledovanje doktrine fiskalnega varčevanja ob hkratni nezmožnosti devalviranja valute (zaradi članstva v evru), je ubilo Italijo in jo pahnilo v naročje populistov, od katerih nekateri precej dišijo po fašizmu. Italijo je ubilo članstvo v evro območju.

Toda Italija ni Grčija, niti V. Britanija, ob kateri bi zamahnili z roko. Italijanska bolezen, že tretja recesija v enem desetletju, je za EU resna zadeva. Prvič, ker je Italija ena izmed treh ključnih držav EU in če populisti Italijo potegnejo ven iz evro območja, je velika verjetnost sesutja celotne monetarne integracije, morda evropske integracije nasploh. In drugič, Italija je zaradi svoje velikosti pomemben dejavnik agregatnega povpraševanja celotne EU. Če gre Italiji slabo, zelo trpijo tudi francoski izvozniki. In nemške in francoske banke so ujete z naložbami italijanskih državnih obveznic v višini 126 oziroma 385 milijard evrov.

Vendar se Italijo da rešiti. Rešitve so na dlani. Znebiti bi se morala fiskalne omejitve  glede javnih investicij (v infrastrukturo in zelen new deal) in začeti delati na konceptu podjetne države. Prvo bi močno povečalo agregatno povpraševanje in izboljšalo infrastrukturo, drugo bi omogočilo tehnološko prestrukturiranje. Oboje skupaj bi rezultiralo v višji in bolj zdravi gospodarski rasti.

Toda znotraj sedanjih rigidnih in neživljenjskih pravil v evro območju je to neizvedljivo. Vprašanje je le, ali bo po teh evropskih volitvah EU spremenila ekonomsko politični kurs in omogočila Italiji potrebno fleksibilnost, ali pa bodo populisti Italijo odpeljali iz evra in EU. Za slednje bosta krivi Nemčija in Francija.

There are rational ways to get the Italian economy out of the current paralysis—none of them easy, and all of them founded on a long-term strategy of “walking on two legs”: (a) reviving domestic (and export) demand, and (b) diversifying and upgrading the productive structure and innovative capabilities and strengthening the technological competitiveness of Italy’s exports (to get away from direct wage-cost competition with China). This means that both austerity and real wage growth suppression must stop. Instead, the Italian government should gear up for providing unambiguous directional thrust to the economy by means of higher public investment (in public infrastructure and “greening” and decarbonizing energy and transportation systems) and novel industrial policies to promote innovation, entrepreneurship and stronger technological competitiveness.

There is no dearth of constructive proposals by Italian economists to help their economy out of the current mess—including Guarascio and Simonazzi (2016), Lucchese et al. (2016), Pianta et al. (2016), Mazzucato (2013), Dosi (2016), and Celi et al. (2018). These proposals all centre on creating a self-reinforcing process of investment-led and innovation-driven growth, orchestrated by an “entrepreneurial state” and founded on relatively regulated and co-ordinated firm-worker relationships, rather than on deregulated labour markets and hyper-flexible employment relations. These proposals might work well.

The same cannot be said, however, of the “one-leg” fiscal stimulus proposed by the M5S-Lega coalition government, the aim of which is a short-run revival of domestic demand by means of higher public (consumption) spending. None of the proposed spending will help solving Italy’s structural problems. What is completely lacking is any longer-term directional thrust, or the second leg of a viable strategy—which the neoliberal Lega will be unwilling to provide and the “progressive-in-name-only” M5S seems incapable of devising (Fazio 2018). Plus ça change, plus c’est la même chose.

More importantly, any rational “two-leg” developmental strategy will be incompatible with sticking to the EMU macroeconomic rulebook and keeping financial markets calm, which are supposed to act as the disciplinarian of Eurozone sovereigns (Costantini 2018; Halevi 2019). This is clear from what happened when the M5S-Lega government came up with an expansionary Draft Budgetary Plan (DBP) for 2019. The total impact of the one-leg fiscal stimulus initially proposed in the 2019 DBP amounted to an estimated 1.2% of GDP in 2019, 1.4% in 2020 and 1.3% in 2021—and even this minute budgetary expansion triggered strong negative responses from the European Commission and increases in Italian bond yields.

Blanchard et al. (2018, p. 2) formalize this status quo in a mechanical debt-dynamics model and conclude that the 2019 DBP risks triggering “unmanageable spreads and serious crisis, including involuntary exit from the Eurozone.” Blanchard et al. (2018, p. 16) argue for a fiscally neutral budget, which they think would lead to lower interest rates and “probably” (in their words) to higher growth and employment. Equations, graphs and technocratic econospeak are competently used to turn what in fact constitutes a very modest transgression of the EMU rulebook into a low-probability- catastrophic event—which everyone would want to avoid (see Costantini 2018). What is tragic is that the 2019 DBP does not come close to what would be needed for a rational strategy. All the sound and fury is for nothing.

Worse still is the fact that maintaining Italy’s status quo, which is what a fiscally neutral budget would mean, carries a real, but unrecognized low-probability, high-impact risk: a breakdown of political and social stability in the country. Continued stagnation will feed the resentment and anti-establishment, anti-euro forces in Italy. This will destabilize not just Italy, but the entire Eurozone. Italy’s crisis thus constitutes a warning to the Eurozone as a whole: Continued austerity and real wage restraint, in combination with the de-democratization of macroeconomic policymaking, make for a “dangerous game” (Costantini 2018)—a game which risks further empowering anti-establishment forces elsewhere in the Eurozone as well.

Vir: Servaas Storm, Institute for New Economic Thinking

One response

  1. Za razvojni zastoj Italije v zadnjih 30 letih ne moremo kriviti samo evra, vzroki so globlji in bi obstajali ter povzročali negativne posledice tudi, če bi imela Italija še vedno svojo liro. Ti vzroki so:
    – gospodarska kultura naroda, ki sicer omogoča uspešna manjša do srednje velika družinska podjetja, pri velikih korporacijah (ki prevladujejo v sodobnem svetu) pa ne omogoča kvalitetnega upravljanja in vodenja. Pri tem je v primerjavi z družino uspešnejša mafija in na tak način so se v Italiji vodili veliki sistemi. Jasno, da je vse skupaj šlo v maloro,
    – neučinkovit politični sistem (ki je tudi posledica specifične italijanske kulture in tradicije, vključno z Machiavellijem), ki zaradi svoje zapletenosti in možnosti za lobiranje močnih vplivnih skupin ne zagotavlja učinkovitega gospodarskega vodenja države,
    – v letih ob prelomu tisočletja prevlade vpliva najbogatejših v politiki, ki so dajali prednost financializaciji pred industrijsko politiko, podobno kot se je to dogajalo v Veliki Britaniji po Thatcherjevi, kar je tudi pripeljalo do podobnih rezultatov, Brexita in Salvinija,
    – zaradi dajanja prednosti financializaciji je nekoč v Evropi vodilna italijanska industrija vse bolj izgubljala konkurenčni boj z Nemčijo, ki je vseskozi ostajala predvsem industrijska velesila,
    – dokončni udarec italijanski industriji je zadala konkurenca iz Kitajske in Vzhodne Evrope (tudi mi), financializaciji pa je zelo škodil finančni zlom leta 2008.
    Torej je osnovni vzrok za gospodarsko zaostajanje Italije v zadnjih 30 letih neustrezni razvojni model skupaj z neučinkovitim upravljanjem države.
    Vendar slika ni tako črna, kot izgleda. Zaradi prevladujočega mafijskega gospodarskega sistema, v katerem je veliko davčnega izogibanja – sive ekonomije, so uradni podatki o BDP, deficitu in podobno podcenjeni. To se vidi pri podatkih o celotnem premoženju države, ki je nadpovprečno v EU. Povprečni Italijan ima skoraj dvakrat toliko osebnega premoženja kot Nemec. Tudi dolg države, ki sicer znaša alarmantnih 130% BDP, je pretežno v rokah domačih premožnešev. Glede tega je Italija podobna ZDA, bogastvo se koncentrira v rokah plutokracije in namesto da bi bil kapital v funkciji investicij/razvoja, se raje skriva v davčnih oazah, v glavnem v Švici.
    Rešitev za Italijo bi bil celovit zasuk v politiki, nekaj takega, kar delajo v ZDA progresivni demokrati z AOC na čelu, vendar do tega ne bo prišlo, dokler se Italijanom ne bo priskutil Salvini, tako kot se je Američanom Trump. Zaenkrat je ravno obratno, Salvini kljub neuspešni gospodarski politiki pridobiva na popularnosti, ker je očitno Italijanom v krvi, da bolj zaupajo raznim mafijskim botrom ali Mussolinijem, kot lastni sposobnosti.
    Očitno bo italijanska kalvarija trajala še kar nekaj časa.

%d bloggers like this: