Klavrn konec nacionalnega interesa v bančništvu

Če morda še niste vizualizirali, kaj se je v zadnjih petih letih zgodilo z lastništvom slovenskih bank, naj vam pomagam s spodnjo sliko, ki kaže tržne deleže (po bilančni vsoti) bank v državnem, tujem in zasebnem domačem lastništvu:

Tržni deleži bank.png

Slovenija je slovela kot otok z večinskim državnim lastništvom bank, še leta 2009 so banke v državnem lastništvu imele dvotretjinski tržni delež. Vendar je v vmesnem času slabo upravljanje državnih bank med visoko konjunkturo (2004-2008) in nato še slabše reševanje na slabih kreditih nasedlih državnih bank v obdobju 2009-2013 privedlo v zgornjo situacijo. Ker slovenske vlade niso pravočasno izvedle očiščenja portfeljev in dokapitalizacij, je bila leta 2013 tedanja vlada prisiljena v bail-in sanacijo bank po bruseljsko-frankfurtskih notah. Sanacijo, ki ni bila samo zelo draga, pač pa je zaradi podeljenih državnih pomočeh zahtevala najprej dezinvestiranje in zmanjšanje kreditne aktivnosti očiščenih bank, nato pa še njihovo privatizacijo.

In tako je po prodaji NKBM leta 2015, tržni delež državnih bank padel pod 50%, po lanski prodaji NLB in Gorenjske banke na samo dobrih 16%, po prodaji Abanke letos pa bo padel na le še slabih 7%. Dejansko ostaja v državni lasti samo še SID banka. Slovenska država nima več sistemske banke. In seveda, državnega lastništva ni zamenjalo zasebno domače, pač pa tuje lastništvo.

Zgodba je po evoluciji na las podobna tisti v pivovarski industriji in trgovini.

7 responses

  1. Mislim da se je v Sloveniji pokazalo, da imamo težave z dojemanjem nacionalnega interesa in da je to socio-kulturno vprašanje, preden se gremo pogovorajat o katerikoli ekonomski dejavnosti. Namreč, po eni strani ideja nacionalnega figurira kot nekaj, kar je malo passé in je iz 19. stoletja, po drugi strani pa se pojavlja razumevanje nacionalnega kot neke vrste “našost”, s tem, da se “našost” in “naši” iščejo bodisi po ožjem krogu lokalnih znancev ali pa znotraj ene politične opcije in potem se ta “našost ” divje sooča s sosednjo “našostjo” in se nikoli ne pride do širšega okvira. Skrajni domet bitk za lokalne našosti se vidi, če nič drugega, v inferironi poziciji Slovenije znotraj EU, kjer je že skoraj tako, da ima človek najmanj dela, če lobira za interese Slovenije, ker se ti interesi redkodkaj artikulirajo do točke, da se jih sploh da lobirati.
    Seveda je potem naslednja težava v tem, da če nimaš opredeljenega koncepta nacionalnega interesa, potem na političnem polju nimaš za kaj prijeti, ko je treba delati strateške premike. V odsotnosti strategije in neopredeljenosti nacionalega interesa se potem vedno znova delajo veliki prepiri na premajhnem ribniku in potem se pošiljajo ponesrečena sporočila. In ti prepiri na premajhnem ribniku se dogajajo povsod: od zdravstva do infrastrukture, do kulture do znanosti, od znanosti do gospodarstva in sociale in bog-ne-daj, da bi se pogledala širša slika. Tu umanjka neka intelektualna avtoriteta države v smislu hegemona (OK, sposojam si pri Heglu in malo pri Žižku). In do neke mere razumem aktualne protagoniste, da se otepajo vloge hegemona, ker ob stalnem bombandiranju z lažnimi novicami, pa ob stalnem iskanju napak in štofa za naslednjo preiskovalno komisijo ali pa štofa za naslednji spin, pa ob kadriranju, kjer imajo največ šans megleni kandidati, ker za vsakogar, ki ima nekaj barve, vonja in okusa, se bo naredilo vse, da kandidat ne bi bil izvoljen (potencialne kandidatke se pa že vnaprej obvarujejo tako, da sploh niso kandidatke) – v takem vzdušju se je naporno iti hegemona.
    Sicer je tudi tako, da so zgodovinske okoliščine za hegemona (Hegel je s tem izrazom označil delovanje Prusije in Weimarske republike, ko so po zlomu Napoleona ) večinoma takrat, ko se po nekem silnem konfliktu vzpostavi neka zmagovalna miselnost in je tako država prevzeta z nekim naletom. Recimo, v zmagovalnem naletu so bile države po II. svetovni vojni (in če pogledamo sklop reform se vidi, da jih v klasično dolgočasnem času ne bi mogli izvesti) in v neki zmagovalni miselnosti je bila tudi Slovenija v obdobju 1991 – 2004 (in takrat so se pojavljali neki zametki “hegemona”, samo temu se ni tako reklo), po vstopu v EU raj pa je bilo konec vsakega koncepta. Čeprav mislim, da smo preživeli tudi zelo konfliktno obdobje skozi gospodarsko krizo in zaenkrat je Slovenija nek neverjeten otok progresivnosti (primerjalno s sosedami)in recimo, da je kriterij trenutka, ko se konča neko slabše obdobje, izpolnjen. Ne vidim pa hegemonskega delovanja države.

  2. Gornji graf je predvsem slika veleizdaje države, pa naj gre z namenom ali iz malomarnosti.

    Ne pozabimo, EU ni nikakršnega pravnega pravnega razloga za zahtevo po prodaji NLB. Spomnimo se, da je bila NLB pred “bail-in”-om v 100% državi lasti. Dokapitalizacija ni bila nikakršna državna pomoč, temveč normalna dokapitalizacija 100% lastnika. To je popolnoma isto kot , če bi ECB zahtevalo dokapializacijo privatne banke in bi privatni lastniki vplačali zahtevani delež.

    Podobno je z izsiljeno prodajo ostalih bank. Te so se morali privatizirati na osnovi izkrivljenih kriterijev ECB in ne zaradi realnega stanja (kot so ga kazale bilance). Izkrivljanje je tolikšno (v primerjavi z ostalo Evropo), da bi slovenske vlade morale zahtevati revizijo postopka. Kar bi povsem lahko storile, če bi imele le kanček hrbtenice , nacionalnega interesa (zakaj pa imamo državo, če ne zaradi nacionalnega interesa) in predvsem čiste gospodarske računice.

    Nobeni vladi, od Pahorjeve, Janševe, Bratovškove, Cerarjeve in Šarčeve ni bilo vredno niti resno poskusiti, kaj šele, da bi kaj konkretnega naredile v tej smeri.

  3. Marko, tole sliko sem objavil kot streznitveno provokacijo, vendar razen tebe nihče nanjo ni reagiral v smislu zavedanja, kaj se nam je zgodilo v zadnjem desetletju.

    Od nekdanjega megainvestitorja z odličnimi blagovnimi znamkami na Balkanu, smo postali lastniško podrejeni. Toda primarna krivda je na strani tistih, ki so ta podjetja tako zadolžili oziroma spravili v takšno finančno situacijo, da je bila prodaja edina (od)rešitev za podjetja in njihove blagovne znamke. Je pa vprašanje, ali bi do tega prevzemanja s strani tujcev prišlo oz. v kolikšni meri, če bi tedanja Pahorjeva vlada hitro sanirala banke in s tem omogočilia tekoče refinanciranje ali reprogramiranje dolgov teh šampionskih podjetij.

    • Se strinjam s Tabo.

      Banke, ne pa holdinge bi bilo potrebno reševati 2009, ko je to delala vsa Evropa in cel svet. Ko so v centralnih bankah gorele luči vse noči, je pri nas guverner še aprila 2009 razlagal na RTV Slo, da pri nas ni krize, in zamudil najdragocenejši čas za reševanje bank (in cele ekonomije).

      Praktično takoj po nastopu funkcije v AUKN smo predlagali zakonske spremembe, ki bi državi omogočile koriščenje posebnega režima, ki je veljal do 31.12. 2010. Rečeno je bilo, da ni časa, čeprav smo kasneje lahko videli, kako se lahko pripravi zakonski predlog v 2 urah in se ga na dopisni seji vlade potrdi, če je za to volja. In potem tudi ekspresno sprejme v Državnem zboru.

      Spomnim se kako je Kitajska ponudila v tistem času 500 milijonov Evrov, ki bi jih vložili na kakršenkoli način bi hoteli. Od kredita, preferenčnih delnic do navadnega vložka. Hoteli so samo portfelsko naložbo. Pripomba Schauble-ja je bila, da sprejemati kitajski denar ne bi bilo v skladu z evropskimi interesi. In smo ubogljivo spustili hlače in se še ustrežljivo sklonili. Nemci pa so par let kasneje prodali Kitajcem z “neznosno lahkotnostjo” Kuko (največjo evropsko robotsko firmo), pa začuda ni bilo nikakršnega pomisleka glede evropskih interesov (Vsaj takih ne, ki bi ustavili prodajo), Petsto milijonov na začetku 2009 bi pomenilo, da verjetno kasnejša finančna kriza kriza ne bi bila niti slučajno podobna tisti , ki smo jo doživeli.

      Mnogo podjetij bi lahko obstalo ali pa ostalo slovenskih, če ne bi prišlo do nepotrrebnega finančnega krča. BS ni do srede 2010 naredila ničesar bistvenega, po 1.pol 2010 pa je začela opletati kot Mad Max ( ob tem vedno dobim asociacijo na bivšega guvernerja) in samo še poglobila krizo.

      V zvezi z državo nikoli ne moreš popolnoma ignorirati faktorja čiste neumnosti, ampak si ne morem kaj, da ne bi na vso to našo žalostno zgodbo gledal kot na več kot naključje. Žal se preveč stvari ujema, še posebej če gledaš kako se prodajajo naše banke in kako se razprodaja premoženje na DUTB.

      Cui bono?

  4. Marko,
    Tukaj impliciraš teprijo zarote . Torej, da so Janševi nadzorniki in regulator namerno gledali stran, ko so se podeljevali slabi krediti, da so levi in desni namern jemali slabe kredite, da je regulatir namerno zavozil reševanje bank, da so Pahorjeva vlada namerno ni hotela reševati bank, da sta Janševa in Bratuškova vlada namerno pripravili tak predlog reševanja, vse skupaj z namenom, da bo nekoč mogoče banke zastonj podariti tujcem.

    Ne verjamem v to. Pač pa (1) v pohlep kreditojemalcev, (2) v interese političnih spoznorjev (po oblikovanju leve in desne kapitalske elite), v nepripravljenost regulatorja red 2008) in (4) podcenjevanje problema in nesposobnost regulatorja in Pahorjeve vlade, da bi se kosali z obsegom krize in našli ustrezne rešitve, ki so bile na mizi že od konca 2008. Janševa vlada je želela za nazaj obračunati (razlastniniti) leve tajkune prek slabe banke, vlada Bratuškove pa je padla v histerijo pred nevarnostjo prihoda trojke in naredila. vse, kar so ji diktirali iz Bruslja in Frankfurta. Zraven pa jim podarila še obljubo o privatizaciji dvajsetih državnih podjetij.

    Gledano nazaj gre za preplet nesrečnih okoliščin v določenem kontekstu domačih političnijh in gospodarskih razmerij.

    Je pa to naredilo trajno škodo. Realno gospodarsko in tudi subtilno v samozavesti naše nacije.

  5. Ko se ujame preveč stvari, verjetnost naključja eksponencialno pade.

    Pred časom sem govoril s kontrolorjem BS. Guvernerja so večkrat pravočasno (od 2007 pa naprej) obširno in točno obvečali o nevarnosti kreditne ekspanzije. Naredil ni ničesar. Svaril jih je Veljo Bole. Nič.

    Leta 2011, točno septembra 2011, po sestankih v Washington-u z IFC in EBRD, smo imeli (AUKN), KBC, IFC in EBRD dogovorjeno 300 milijonsko dokapitalizacijo NLB po ceni, ki je bila večje od te po kateri smo NLB prodali kasneje, ob tem, da bi banka ostala v večinski slovenski lasti. Križanič je dokapitalizacijo podprl, njegov lastni kolega v vladi, celo podpredsednik te vlade pa ga je pred mano, pred Dagmar in belgijci grobo sesul. Zakaj? Belgijci so samo strmeli, mene pa je bilo, kot Slovenca, sram, da bi se v zemljo vdrl. Da jeze ko ti nekdo sesuje eno leta uspešnega dela niti ne omenjam. Belgijci so se potem pač odločili, da bodo počakali na novo vlado. Ko je ta nastopila po januarju 2012 so takoj sklicali sestanek, da bi nadaljevali z že prej sklenjenim dogovorom, pa jih je menda Šušteršič (tako moj belgijski vir) sesul na sestanku v Bruslju, češ. da bomo Slovenci banko tako ali tako v celoti prodali in da Slovenska vlada ni pripravljena v ničemer sodelovati v dokapitalizaciji banke. Po prvem šoku se je vodstvo KBC, odločilo, da če že Slovenci niso pripravljeni dokapitalizirati svoje prve sistemske banke, zakaj bi jo potem oni. Nadaljevanje poznate…

    Pa bi lahko imeli že konec 2011 dokapitalizirano banko. Ker bi sodeloval privatni kapital z več kot 30% ne bi šlo za privatno pomoč, ugled IFC in EBRD pa bi imel vsekakor ugoden vpliv na kapitalske trge.

    Tudi izdaja obveznic 2013 je jasno pokazala, da Slovenija ni v nikakršni krizi na mednarodnih finančnih trgih kot se je hotelo prikazati ljudem, ampak da gre ali za zjemen diletantizem ali pa za to, da bi nekdo izkoristil in napumpal krizo za razprodajo narodovega premoženja. Na to lepo kaže tudi analiza Europlus monitorja (na katero sem večkrat opozoril tako v medijih kot tudi na tem blogu) za to in predhodna leta. Kakšna finančna kriza neki, Slovenija je spadala in še vedno spada med finančno najtrdnejše države v Evropi.

    Kot sem že rekel, čiste neumnosti ne moreš v delovanju države nikoli podceniti, ampa vse to kar se je dogajalo z našimi bankami je žal preveč, da bi verjel samo v naključja.

  6. Mislim, da je šlo za kombinacijo obojega. Primitivnosti in nesposobnosti naših oblastnikov, kot je bil Janša, ki je hotel vzpostaviti kapitalsko elito pod svojo komando, zagrizenih domačih zagovornikov privatizacije za vsako ceno (kot je bil Čufar, Šušteršič in nekateri drugi, predvsem z desnega političnega pola), nato medlosti Pahorjeve vlade in nato Bratuškove, ki je nasedla obljubam Junckerja za komisarsko mesto, v kombinaciji s strategijo evropskega finančnega kapitala, ki je finančno krizo videl kot poslovno priložnost, s katero lahko poceni kupi realno premoženje, kot so na primer banke in solidna državna podjetja. Kot se je dogajalo v Grčiji. In temu so poceni nasedli lokalni veljaki, kot Jazbec, ki je za obljubo dobro plačane funkcije (ki jo je tudi dobil) po kvizlinško podprli apetite tujega kapitala.
    Pred skoraj dvema letoma sem napisal, da ko bo prišlo do viškov denarja (kar se dogaja), bo treba najprej paziti, da ga nam ne poberejo tuji voluharji ob podpori domačih prisklednikov. In to je treba domačim oblastnikom kar naprej ponavljati

%d bloggers like this: