Kot sem pisal prejšnji teden – če kaj, bo ta korona kriza počistila z neoliberalizmom in rehabilitirala državo in javne sisteme. Korona kriza bo v vsej razsežnosi pokazala, da neoliberalizem bankrotira, ko se sooči z malce bolj turbulentnimi časi. Zasebniki, ki na vsakem koraku pljuvajo čez državo kot glavni problem in zahtevajo nižje davke, pa ko prvič zakihajo, prijokajo k državi naj jim pomaga. Zasebne ustanove, kot so bolnišnice, se nočejo ukvajati s primeri, ki ne prinašajo dobička, in preprosto zaprejo vrata, ko pride do izbruha pandemije.

In šele takrat se zavemo, kako pomembni so javni sistemi – javno zdravstvo, civilna zaščita, policija, vojska, državne blagovne rezerve itd. In kako pomembno je javno financiranje raziskovanja, sploh pa temeljnega raziskovanja, na vseh področjih. Včeraj je nekdo objavil odličen tvit v smislu: nogometašem tipa Ronaldo plačujejo stotine milijonov evrov in milijone evrov na tekmo, mlade znanstvenike pa po 1,300 evrov, zdaj pa pričakujete od teh mizerno plačanih znanstvenikov, da vam najdejo cepivo proti virusu. In povsem enako velja za druge javne sisteme – od zdravstva in šolstva do civilne zaščite, policije, vojske itd. Vsi mizerno plačani, vendar edini, ki opravljajo svoje storitve tudi v slabih in najhujših časih, ko se vsi ostali poskrijejo pod mizo ali zbežijo v luksuzna bivališča na svojih otočkih.

Joseph Stiglitz je odlično popisal, kako je Donald Trump v nekaj letih uničil ameriški vladni center za nalezljive bolezni, zdaj pa so ZDA popolnoma nepripravljene na izbruh koronavirusa.

Nadaljujte z branjem→

https://twitter.com/donmoyn/status/1239239417715396609

Brilijanten nagovor singapurskega predsednika vlade o koronski krizi, ki daje državljanom občutek, da vlada obvladuje zadeve in ki državljane hkrati povezuje.

Vladna sprememba pristopa k ocenjevanju števila okužb, in sicer manj testiranj, število okuženih se ugotavlja za nazaj iz števila pacientov v intenzivni negi, je zelo problematična. Ob predpostavki na podlagi empiričnih dejstev iz drugih držav, da je v intenzivni negi v povprečju 5% (na testu ugotovljenih) okuženih in glede na to, da naj bi bili včeraj ob 16. uri 4  pacienti v intenzivni negi, bi po tej metodologiji bilo pri nas včeraj 80 okuženih (uradno pa jih je bilo 181 po podatkih ob 11. uri, in sporočenih ob 14. uri). Ta metodologija torej zaenkrat, v tej otroški fazi epidemije, močno podcenjuje dejansko število okuženih. Kaže na stanje izpred 2 do 3 dni.

Če vemo, da je tipični potek razvoja resnih okužb, ki zahtevajo hospitalizacijo (na podlagi številnih študij) naslednji: inkubacija 4 dni po okužbi, oteženo dihanje 6 dni po okužbi, hospitalizacija 8 dni po okužbi, priključitev na dihalne naprave 10 dni po okužbi (individualni primeri lahko tudi odstopajo od tega tipičnega poteka), bomo torej po novi metodologiji vlade za okužbo izvedeli šele 8. dan in ne 6. dan po okužbi. O številu okuženih pa bomo sklepali na podlagi števila pacientov 10. dan po okužbi. To pa pomeni vsaj 2 do 4-dnevni zamik glede informacije o tem, koliko bi lahko bilo vseh okuženih.

Drugi problem te metodologije pa je, da se zanaša na empirične ugotovitve iz drugih držav. Te pa temeljijo na statistikah, dobljenih prav na testiranju (torej na številu na testih ugotovljenih okuženih) in ne na dejanskem številu okuženih, saj slednjega podatka nihče ne pozna. To pomeni, da bi se po novi uradni metodologiji samo približali podatkom, ki bi jih dobili na testih – vendar, in to je ključno – z 2 do 4-dnevnim zamikom.

Nadaljujte z branjem→

We want to know the total number of people infected with COVID-19. To know this, it is necessary to have widespread testing.

When testing is too low we do not have a clear picture of what’s going on.

Testing is crucial to understand the prevalence of the disease, to provide timely treatment to those infected, to understand how the disease evolves, and to ensure that we take measures to stop the disease spreading.

This last point is very important: Testing is crucial to lower the rate of infection. When infected people do not know that they are infected, they might not stay at home – thereby running the risk of infecting others. It’s vital that efforts are increased in this regard.

Vir: Our World in Data, COVID

Odličen članek Josche Bacha: Mili ukrepi, kot so nasveti glede umivanja rok in mask, so katastrofalno napačni, saj vodijo le do tega, da se krivulja okuženih sicer splošči (počasnejše širjenje), vendar se postopno okuži veik del populacije. To ne zaustavi epidemije! Zdravstveni sistem pa ima omejene kapacitete za zdravljenje 15-20% resnih primerov in za 5% najtežjih primerov. Noben zdravstveni sistem ne more vzdržati, če se okuži polovica populacije. Zato so nujni drastični ukrepi z lokalnimi karantenami tipa Wuhan, ki preprečijo, da se okužba sploh razširi na veliko število ljudi.

Zato, zaboga, ostanite vsi doma! (razen v nujnih primerih in tistih, ki opravljajo specifične storitve). Bolje je biti en mesec doma, kot pa se z okužbo bojevati pol leta ali leto, imeti polovico populacije okužene in dovoliti, da umre nekaj tisoč naših svojcev.

https://twitter.com/jdamijan/status/1238767025377497088

https://twitter.com/jdamijan/status/1238767025377497088

Bine Kordež

Kot vse kaže, bo imelo dogajanje v zvezi s koronavirusom precejšnje posledice tudi na ekonomijo in na celotno naše življenje. Upajmo, da bomo epidemijo v mesecu, dveh ustavili, a tudi v tem primeru bodo gospodarske poledice dolgotrajnejše (ob daljšem spopadanju, pa še toliko več). Iz predstavitve dveh bodočih ministrov s področja gospodarstva smo sicer slišali opozorila, a jih razumem bolj kot umirjanje panike. Bodoči finančni minister je izpostavil potrebo po rebalansu proračuna in “rahljanju” fiskalnega pravila, gospodarski pa napovedal prepolovitev gospodarske rasti za letos (povzel je UMAR-jevo objavo).

Gledano iz današnjega vidika in iz vidika potencialno zahtevnejših scenarijev daljše zaustavitve gospodarske aktivnosti, so bile odločitve vlade v preteklih dveh letih pravzaprav enostavne. Prepirali smo se o tem, ali bodo proračunski prilivi 5 ali 6 odstotkov višji, ali bomo neko davčno stopnjo ali izdatek dvignili za 1 odstotek ali ne, ali smo se v napovedih gospodarske rasti zmotili za 3 ali 4 desetinke odstotka. To, kar se dogaja danes in kar nas kar verjetno čaka v bodoče (v milejši ali ostrejši obliki), bo zahtevalo popolnoma drugačen pristop nove vladne ekipe in resnično strateško razmišljanje in odločitve. Zaustavitev gospodarske aktivnosti samo za mesec ali dva (doma in naših partnerjev v tujini) lahko zniža obseg ustvarjene dodane vrednosti tudi za preko 10 %, kar pomeni skoraj “vojne razmere” (dal sem v narekovaje, a morda niti ni potrebno).

Nadaljujte z branjem→

UPDATE: 17.3.2020

Trend ugotovljenih okuženih (danes ob 14. uri: 275; dodatno testiranih: 866) je ostal lepo linearen (sploščena krivulja), kar pomeni, da se nekdo trudi držati krivuljo navzdol.

Ob predpostavki, da živi vsak okuženi v 4-članskem gospodinjstvu in da so te osebe okužile še koga, je dejansko število okuženih najbrž vsaj 5-kratnik ugotovljenega števila na testih – torej okrog 1,400. Če 20% teh okuženih potrebuje hospitalizacijo, bi moralo danes biti v bolnišnicah pripravljenih okrog 250 postelj za te okužene.

Nadaljujte z branjem→

Velika depresija (1929-33) je počistila s klasično ekonomijo in filozofijo, da se trgi samouravnavajo in da krize niso možne (Sayev zakon: “ponudba vedno najde svoje povpraševanje”). Pa tudi z avstrijsko ekonomsko šolo, da so krize koristne in samoočiščevalne ter da država ne sme vanje posegati. John Maynard Keynes je učinkovito pokazal, da v času, ko trg kolapsne, ko imamo krizo povpraševanja (potrošniki ne želijo trošiti, podjetja pa si ne upajo investirati), lahko samo država s povečanimi javnimi investicijami in socialnimi transferji potegne gospodarstvo iz globoke recesije. Mainstream ekonomije in ekonomskih politik države se je za 4 desetletja obrnil v keynesiansko smer. Z New Dealom in socialno državo v Evropi je ekonomija dobila prijaznejši, socialni obraz.

Obe naftni krizi (1973 in 1979) sta počistili s keynesianizmom ekonomskih politik, ki so se na ponudbeni šok odzivale z ukrepi za spodbujanje povpraševanja. Sledili sta visoka inflacija in stagnacija. Čikaška ekonomska šola je čakala 3 desetletja na to priložnost in končno dobila možnost, da dokazuje, da je zaradi racionalnih pričakovanj monetarna politika neučinkovita pri zagotavljanju polne zaposlenosti, ustvarja zgolj višjo inflacijo. Ter da so sindikati in rigidni trg dela, regulacija in visoki davki ključne ovire za višjo rast in zaposlovanje. Margaret Thatcher, Ronald Reagan in general Pinochet so revolucijo v makroekonomiji učinkovito (brutalno) sprovedli v praksi. Z neusmiljenim odpuščanjem stavkajočih, s privatizacijo, z vodnimi topovi in tanki.

“Trg zna najbolje” je postala nova paradigma. Mainstream ekonomije in ekonomskih politik se je za 3 desetletja obrnil v neoliberalno smer, v obdobje pred Keynesom in Franklinom D. Rooseveltom. S privatizacijo javnih storitev, deregulacijo, zatonom sindikatov in zmanjševanjem socialne države je ekonomija ponovno dobila pospešeno brutalni neoliberalni obraz.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem napovedal že zjutraj, so naša pričakovanja glede dinamike okužb na podlagi vhodnih podatkov NIJZ lahko bistveno preveč optimistična. NIJZ je danes sporočil, da je bilo do 14. ure že 89 primerov okužbe z virusom COVID-19, do 18. ure pa 96 (naš model je kazal 76). Nov vhodni podatek v model tako bistveno dvigne bodočo trajektorijo ugotovljenih okužb – namesto zgornjega števila ugotovljenih okužb okrog 640 se dvigne na raven okrog 810. Pri tem sem upošteval pesimistični (italijanski) scenarij dinamike, saj bo glede na počasnost reagiranja slovenskih oblasti ta očitno bolj ustrezen pokazatelj (in najbrž še preveč optimističen).

Nadaljujte z branjem→