Kaj pa če si polovica državljanov res želi nacionalista in rasista na oblasti (tudi če je pokvarjen)?

Ameriške predsedniške volitve niso rezultirale v pričakovanem “modrem valu”, ki bi pometel z Donaldom Trumpom in republikansko večino v Senatu. Nasprotno, Trump je – ne glede na svoje sporno vladanje skozi celoten pretekli mandat – dobil celo 7 milijonov glasov več kot pred 4 leti, demokrati so zmanjšali svojo prevlado v Kongresu, v Senatu pa niso uspeli dobiti večine.

Tukaj ne gre več samo za to, da se javnomnenjske ankete in predvolilne napovedi na njihovi podlagi sistematično motijo oziroma sistematično podcenjujejo sentiment med konzervativnimi volilci. Gre morda za bistveno več, in sicer da polovica (opredeljenega) volilnega telesa ne zaupa več v demokracijo kot način večinskega, vendar decentraliziranega, vključujočega in strpnega načina upravljanja države.

Kaj če gre za patologijo neke (katerekoli) nacije? Za to, da si polovica volilnega telesa namesto demokrata na oblasti morda res želi avtokrata, ki je hkrati tudi nacionalist in rasist. Kaj če je morda polovica volilnega telesa zavestno pripravljena, da odmisli vse avtokratove druge (slabe) lastnosti (da je lahko lažnivec, seksist, nepotist, prevarant, utajevalec davkov in da morda zasleduje izključno svoje ekonomske interese na račun vseh ostalih), ker le njemu zaupa, da bo ustrezno naslovil njihove identitetne strahove?

Če slednje vsaj približno drži, imamo danes precejšnje težave. In to ne samo v ZDA, tudi v Sloveniji in v večini razvitih držav. Trump je bil morda res izvenstrankarski in povrhu netalentiran politik, slab predsednik vlade, imel prehitre prste in preferiral drobno korupcijo, toda – in to je ključno – naslavljal je relevantne probleme in strahove polovice volilnega telesa. Naslavljal je negativne učinke globalizacije, imigracije, “nepravičnega” socialnega sistema, ko so socialnih transferjev deležni “nepravi” prejemniki, naslavljal frustracije ljudi glede neodzivnosti politične elite na te probleme. Naslavljal je probleme, ki se jim izogibajo vse etablirane politične stranke. Bodisi ker jih ne priznavajo, bodisi ker so preveč politično korektne, da bi si jih upale javno nasloviti.

In iz tega vidika ima Zeynep Tufekci v The Atlantic prav, ko pravi, da je s Trumpom sicer res konec (zaradi njegove lastne kontroverznosti), toda za njim bo prišel politik, ki bo sicer talentiran, spodoben in uglajen, vendar bo naslovil te iste probleme in strahove. Politik, ki bo naslovil patologijo neke nacije in celotno politiko z večinsko ljudsko podporo zapeljal močno v desno. V nacionalizem, protekcionizem ali celo odkrit rasizem do manjšin in do temeljnih človeških svoboščin, začenši s pravico žensk do splava.

In to je največja nevarnost, ki jo danes vidim za naslednje desetletje. Da bomo (zaradi dolgotrajnega zanemarjanja težav in strahov večine ljudi s strani političnih elit) z vzponom talentiranih populistov zdrseli v iliberalno demokracijo, nazadnjaštvo in izolacijo. Da bomo na to najprej v blagi obliki večinsko zavestno pristali, nato pa bo prepozno, da bi lahko to popravili ali preprečili poglabljanje. Ker ne bomo imeli več možnosti, da to naredimo. Ker ne bo več demokracije.

2 responses

  1. To čemur smo sedaj priča, ko se je čezlužna saga končala, se bo verjetno lahko merilo v enakih enotah kot leta 2012, ko sta takratni PV in finančni minister RS, govorila da je Slovenija pred bankrotom. Škoda, ki se meri v miljardah ojrov/dolarjev.

    Če se prav spomnim, sem na teh straneh prebral, da je največ slabih kreditov nastalo med leti 2004 do 2008, ker so takrat bančniki metali denar za tabo.

    Problem je, da povprečen volilec, ki ima rad pokvarjenca tega sploh ne razume niti ne dojame. Pokvarjenec je tudi toliko pameten, da tega ne omenja, ampak omeni migrante … Naloga novinarjev je, da bi pisali o tem.

%d bloggers like this: