Slabosti vladnega predloga subvencioniranja fiksnih stroškov v PKP6

Vlado velja pohvaliti, da je končno prepoznala problem financiranja fiksnih stroškov podjetij, ki so zaradi epidemije bila prisiljena zapreti ali omejiti svojo dejavnost ali so se jim prihodki močno zmanjšali zaradi splošnega učinka epidemije.

V grobem je predlog ukrepa subvencioniranja nekritih fiksnih stroškov naslednji:

Nekriti fiksni stroški so mesečni nekriti fiksni stroški, ki so ocenjeni v višini ene dvanajstine 30 % letnih prihodkov od prodaje v primeru upada prihodkov več kot 70 % oziroma v višini ene dvanajstine 15 % letnih prihodkov od prodaje primeru upada prihodkov od 40 do 70 %. Do ukrepa so upravičene pravne ali fizične osebe, ki so bile registrirane za opravljanje gospodarske dejavnosti najkasneje 1.9.2020, imajo vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona in samozaposleni ter poslovodje družb, kjer so družbeniki, ki bodo na dan uveljavitve zakona vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Hkrati ta podjetja na dan 31.12.2019 ne smejo biti podjetje v težavah (plus dodatni pogoji glede prejema drugih subvencij). Upravičeno obdobje je 1.10. do 31.12.2020 z možnostjo podaljšanja največ za 6 mesecev.

Če povzamem, upravičena podjetja bodo za obdobje treh mesecev lahko dobila subvencijo v višini 1.25% ali 2.5% letnih prihodkov za vsak mesec trajanja ukrepa. Pri čemer je višina subvencije omejena na 1,000 evrov na zaposlenega, morebitna preplačila pomoči pa bo treba vrniti na podlagi ugotovitev FURS.

V čem je problem te ureditve?

Problem tega predloga je, da je uporabljen pristop spet preveč omejujoč in administrativen, zaradi česar bo izvedba zelo kasnila, zaradi zelo zapletenega administriranja bodo subvencijo bodo dobili redki in prepozno, zaradi česar ukrep ne bo dosegel cilja. Mnoga podjetja bodo prej šla v stečaj.

Naj spomnim, kaj je bil glavni problem prvega protikoronskega zakona (PKP1), seveda po vseh popravkih in izboljšavah. Čeprav so bili ukrepi vsebinsko podobni glede na ostale EU države, so bili ukrepi naše vlade administrativno bistveno bolj zapleteni, hkrati pa tudi omejujoči, zaradi česar nekateri ukrepi niso delovali in še danes ne delujejo, kot je poroštvena shema, ali pa so začeli delovati z velikim zamikom. Ker je namreč slovenska vlada uvedla omejujoče ukrepe, ne pa enake za vsa podjetja, je morala priglasiti državno pomoč v Bruslju, kar je za nekaj tednov zamaknilo začetek veljavnosti ukrepov. Ob večji administrativni zapletenosti ukrepov pri nas pa to pomeni, da so denimo v Nemčiji ali V. Britaniji podjetja dobila povrnjena sredstva za plače zaposlenih na čakanju že naslednji mesec, pri nas pa čez dva ali tri mesece.

Povsem enaka administrativna logika je v PKP6. Ker je subvencija vezana na odstotek upada letnih prihodkov, bo spet treba priglasiti državno pomoč v Bruslju, kar bo izvedbo zakasnilo za najmanj 2 tedna. Podjetja bodo morala dokazovati na FURS odstotek zmanjšanja prihodkov v letošnjem letu, česar v trenutku vlaganja prošnje še ne vedo, nato se bodo vračala morebitna preplačila, kar bo spet ugotavljal FURS po oddaji zaključnih poročil konec marca naslednje leto. Veliko nepotrebnega administriranja in dela tako za podjetja kot za FURS. Hkrati bodo izločena podjetja, ki niso imela plačanega denimo le za en evro obveznosti do FURS konec lanskega leta. Spet nepotrebno omejevanje.

Menim, da je treba ta ukrep subvencioniranja fiksnih stroškov avtomatizirati za podjetja, ki so neposredno prizadeta zaradi vladnega dekreta omejevanja javnega življenja, hkrati pa zelo poenostaviti in vezati na dejavnost, v kateri je podjetje, saj so bile različne panoge različno prizadete z vladnimi ukrepi in ker je narava njihove dejavnosti zelo različna. Moj predlog je naslednji:

Prvič, subvencija se določi v višini 2.5% povprečnih letnih prihodkov na zaposlenega v 2019 v 2-mestni SKD panogi podjetja za vsak mesec veljavnosti ukrepa za vsa podjetja, ki so morala zapreti ali omejiti dejavnost zaradi vladnega dekreta (gostinstvo in turizem, maloprodaja, prireditvene in kulturne dejavnosti itd.). Primer: gostinsko podjetje za vsakega zaposlenega za vsak mesec zaprtja dobi 2.5% povprečnih letnih prihodkov na zaposlenega v 2019 v panogi SKD 56 in podobno za ostale panoge.

Drugič, samozaposleni in poslovodje enoosebnih d.o.o. so za čas trajanja ukrepa deležni temeljnega dohodka v višini 100% minimalne plače.

Tretjič, subvencija se določi v višini 1.5% povprečnih letnih prihodkov na zaposlenega v 2019 v 2-mestni SKD panogi podjetja za vsak mesec veljavnosti ukrepa za podjetja iz ostalih panog, ki niso bila neposredno prizadeta z vladnimi ukrepi in ki lahko dokažejo, da so jim prihodki v 2020 upadli za več kot 20% glede na 2019 oziroma isto obdobje v 2019.

Slednji pogoj je bolj omejujoč, vendar je namenjen zgolj podjetjem, ki so bila deležna posrednega negativnega učinka zaradi epidemije na njihove prihodke.

%d bloggers like this: