Nova progresivna politična alternativa proti trumpizmu

Sašo Dolenc

Čas je, da začnemo namesto o Trumpu govoriti o trumpizmu. Glede na to, da je za Trumpa glasovala skoraj polovica volivcev v ZDA, čeprav so vsi zelo dobro vedeli, koga volijo in kaj to pomeni za državo, je treba to politično “energijo”, iz katere se napaja gibanje, jemati zelo resno. Zadnje dni komentatorji opozarjajo, da bo naslednji trumpist, ki bo znal nagovoriti to isto publiko, bistveno bolj inteligenten in sposoben, kot je (bil) Trump.

Bistvo trumpizma je v zelo primitivnem populizmu, ki za razreševanje zapletenih družbenih problemov ponuja rešitve, ki večinoma nimajo druge vrednosti, kot je ta, da vzbudijo emocije. Pri teh idejah gre praviloma za popolno odsotnost kakršnega koli dolgoročnega strateškega premisleka, saj je cilj govorca le kratkoročna zadovoljitev publike, pri čemer nikogar ne moti, da se lahko ideje že naslednji trenutek izkažejo za povsem napačne, lažne ali nesmiselne. Ključno pri trumpizmu je, da izrečene ideje vsaj za nekaj trenutkov učinkujejo tako, da publiko emocionalno dregnejo. To so lahko pozitivne emocije, če gre za podpornike, ali negativne emocije, če gre za nasprotnike. Twitter je tako odlično sredstvo za komuniciranje, ki trumpistu zelo olajša delo.

Proti trumpizmu se zato ni mogoče boriti z intelektualizmom. Zgolj zgražanje nad neotesanostjo in neumnostjo trumpista in njegovih sledilcev ne pomaga. Vsak dober politik mora namreč ljudi nagovoriti tudi na čustveni ravni, sicer ne bo uspešen. Značilnost trumpizma pa je čustvena mobilizacija preko močne polarizacije političnega prostora, zato trumpizem na nek način zmaga že, če uspe diktirati oblikovanje političnega prostora preko provokacij, katerih namen je čustveno opredeljevanje po vzorcih, ki mu ustrezajo.

Nova progresivna politična sila mora zato najti načine, kako motivirati ljudi s konkretnimi idejami za izboljšanje življenja državljanov, ter iskati nove pristope za razumsko in čustveno opredeljevanje glede pomembnih skupnih vprašanj. Odličen primer takšne političarke v ZDA je Alexandria Ocasio-Cortez, ki zna misliti, se posvetovati, delovati strateško in hkrati komunicirati tako, da nagovori ljudi na ravni argumentov kot tudi na ravni emocij. Političarko oziroma politika na ravni AOC pri nas žal še čakamo.

V Sloveniji je trumpist z najdaljšim stažem verjetno Jelinčič. A pri njemu je cilj le to, da pride v parlament, ali vsaj do praga za financiranje izvenparlamentarnih strank. Tudi JJ je izjemno uspešen v tem, da s svojimi izjavami in dejanji vzbuja zgražanje pri nasprotnikih in odobravanje pri podpornikih, čeprav zna za razliko od klasičnega trumpista na nekaterih področjih razmišljati tudi strateško. Napaja pa se predvsem iz emocij tistih, ki jih slovenski ekonomsko-politično-intelektualni vladajoči sloj tako ali drugače oškodoval, izločil ali prizadel. Če bi znal kak drug politik ta bazen emocij učinkovito nasloviti in ponuditi konkretne rešitve, bi JJ-ja povsem razorožil.

Levosredinska opozicija ima sedaj odlično priložnost, da z jasnim načrtom spopada z epidemijo in drugimi perečimi problemi družbe nagovori državljane tako na razumski kot na emocionalni ravni. A tako kot AOC v ZDA neprestano poudarja, da progresivna politika ni opredeljena kot anti-trumpizem, se tudi pri nas pametna in napredna leva pobuda ne sme opredeljevati kot anti-janšizem. Hkrati pa je pomembno, da najde način, kako nagovoriti problem skorumpiranega ekonomsko-politično-intelektualnega sloja, ki pri nas kar močno napaja domači trumpizem.

Prav tako se mora opozicijska koalicija zelo jasno distancirati od covid-19 “skeptikov”. Prav nasprotovanje ukrepom za zajezitev epidemije je namreč velik bazen politične energije, s katerim se je levosredinska koalicija vsaj do sedaj dokaj odkrito spogledovala. Šele, ko se bo od tega populističnega naboja res odločno distancirala, lahko rečemo, da sama nima v sebi trumpističnih zametkov.

Vir: Sašo Dolenc, Facebook

2 responses

  1. Meni še danes ni jasno, zakaj leta 2009, ko je SDS zavrnila glasovanje o zaključnem računu za proračun (ko se je izkazalo, da ni pozitiven, ampak je negativen), Pahor ni čez 14 dni ponovil glasovanja, ampak z enakimi točkami – proračun 2008 in Hrvaška NATO. Dvomim, da bi SDS še enkrat gasovala proti.

    Kot vidimo trumpizem/janšizem tudi naredi napako.

    Oziroma, ko je sedanji PV preko UKOMa poslal “poročilo” o stanju medijev pri nas, da so vsi mediji v lasti KPja … Zakaj recimo kolesarji tega poročila niso pograbili in ga dopolnili – da smo recimo edina država v EU, kjer sta predsednik vlade in predsednik države bivša komunista, še več predsednik vlade je pisal prošnje za ponoven vstop v KP. Če se pogrevajo 30 leta stara jajca, potem poročilo začinimo. Ne popravljamo, ker je v njem vse res, samo dopolnimo z dejstvi. V starih časih so nas učili, da je manipulacija (nepopolno poročilo) tudi laž.

    Ne vem, če bi zalegel argument, da se pogrevajo 30 let stara jajca in da je to katastrofa za desnico, da v 30 letih ni sposobna narediti dobrega medija.

    Vseeno mislim, da se ne sme zabrisati razlika, ker potem iz gozda odmeva “Isti, isti, …”.

  2. V zadnjih 120 letih je bilo 5 zgodovinskih faz kapitalizma:

    1. Stari liberalni kapitalizem pred I. svetovno vojno.
    2. Fašistični kapitalizem med vojnama.
    3. Povojni keynesijanski kapitalizem z omejenim liberalizmom.
    4. Neoliberalizem zadnjih 40 let.
    5. Ta nek novi nacionalistični, neliberalni kapitalizem, ki ga gledamo zdaj.

    Kapitalizem torej niha med odprtostjo, omejeno odprtostjo in veliko zaprtostjo. Tudi v naši dobi se temu očitno ne moremo izogniti. Odprtemu obdobju ponavadi sledi neko zapiranje.

%d bloggers like this: