Author Archives: jpd

Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?

12 februarja, 2008 By in gospodarstvo 18 komentarjev

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko.

V spodnjem tekstu ne bom navajal vrednostnih sodb, ampak bom samo navedel nekaj dejstev, ugotovitev analiz nekaterih ključnih »uglednih« ekonomistov oziroma njihovih priporočil ekonomski politiki na podlagi izsledkov njihovih analiz. Mnenje o njihovi relevantnosti pa si naj vsakdo ustvari sam.

1. Veljko Bole je bil s svojimi analizami in nasveti glavni kreator politike Banke Slovenije (hkrati pa tudi fiskalni politiki Ministrstva za finance), ki je do leta 2003 temeljila na stalni depreciaciji tečaja tolarja do evra in s tem na konstantnem “uvažanju” oziroma prenosu rasti tečaja v inflacijo, ki je v obdobju 1996-2003 ves čas vztrajala na ravni 6.5% do 8% letno, pri čemer so se on in njegovi zagovorniki občasno sklicevali na rast cen svinjskih polovic, solate kristalke in komunalnih storitev kot na glavne generatorje inflacije.

2. Veljko Bole je sicer že leta 2001 v eni izmed študij (ki pa ni objavljena oz. je jaz kljub intenzivnemu iskanju nisem nikjer zasledil, ampak se nanjo v učbeniku iz leta 2004 sklicuje njegov inštitutski kolega Franjo Štiblar) ugotovil, da tečaj najbolj vpliva na rast inflacije.

3. Isto je ugotovil tudi njegov drugi inštitutski kolega Jože Mencinger v dveh analizah (1988 in 2002), vendar je rezultate ekonometričnih testov (navedenih v tabelah) v tekstu napačno interpretiral in zamolčal, da inflacijo najbolj poganja tečaj oziroma dajal ekonomski politiki popolnoma nasprotne napotke od dobljenih ekonometričnih rezultatov. Mencinger (2002: p. 170-1) s pomočjo Grangerjevih testov vzročnosti za obdobje 1994-2001 tako na letnih kot na polletnih časovnih intervalih ugotavlja, da (ob 1-odstotnem tveganju) »ne moremo sprejeti hipoteze, da na merjeno inflacijo niso vplivala gibanja stroškov oziroma rasti cen producentov ter gibanja tečaja in cen nafte« oziroma da (ob 5-odstotnem tveganju) »nanjo niso vplivala gibanja obrestne mere in davkov.« Hkrati Mencinger kaže, da je »najbolj vplivna spremenljivka tečaj, sledijo mu cene nafte in obrestna mera, najmanj vplivne pa so plače, M3 in davki«. Kljub temu Mencinger pravi, da »Grangerjevi testi ne dajejo dokončnih odgovorov o vzročno-posledičnih povezavah med elementi inflacijskega mehanizma in še manj trdnega temelja za razlago inflacijskega mehanizma«, saj naj bi podobno testiranje (Mencinger, 1998) za obdobje 1992-1997 dalo precej drugačne rezultate. (!) Zanimivo pa je, da Mencinger v študiji iz leta 1998 dejansko ugotovi (!!!) močan vpliv tečaja in davkov na raven inflacije, hkrati pa ugotovi močan vpliv količine denarja (M3), izplačanih plač, tečaja in revalorizacije (TOM) na raven indeksa cen proizvajalcev. Kljub temu Mencinger v tej isti analizi (1998) sklene, da »razlogov za spreminjanje »protiinflacijske politike« ni. Sprememba tečajne ureditve, prehitro odpravljanje TOMa, ali nadaljevanje dogovornega zniževanja obresti bi bili škodljivi.«

4. Podobno Mencinger tudi štiri leta kasneje (2002) postavi podoben sklep, da »bi bilo narobe inflacijo v Sloveniji zaustavljati s protiinflacijskimi programi in jo na silo zniževati na raven članic EMU z ukrepi kot so zamrzovanje cen, fiksiranje tečaja, odprava revalvacije (verjetno misli revalorizacije, op.p.), restriktivna denarna politika, znižanje deleža javne porabe v BDP ipd.« Po njegovem mnenju bi »takšni poskusi povzročili mnogo večjo gospodarsko in socialno škodo, kot jo povzroča zdajšnja raven inflacije.«

5. Veljko Bole leta 2004 ex-post po že uvedeni de-facto fiksaciji tečaja (v dvoletnem obdobju, ko je bila Slovenija članica ERM2 mehanizma) nenadoma dokazuje, da bi (realna) apreciacija tečaja tolarja kot ukrep ekonomske politike za doseganje inflacijskega cilja imela komajda opazne negativne učinke na zaposlenost, medtem ko je v analizi s Prašnikarjem samo leto dni prej (2003) dokazoval prav nasprotno – katastrofične posledice na zaposlenost zaradi fiksacije tečaja. (!)

6. Glavni svetovalec Banke Slovenije tako v Gasparijevem mandatu kot tudi v Kranjčevem mandatu je prav Veljko Bole. Zanimivo oziroma povsem razumljivo je, da so ugotovitve in napotki Boletovega inštituta (EIPF d.o.o.) dokaj skladni z ugotovitvami BS iz poročil o cenovni stabilnosti, ki so še do novembra 2007 v veliki meri zanikala vpliv cen hrane in energentov na inflacijo, ampak so vzroke iskale bodisi v pregrevanju gospodarstva bodisi v fiskalni politiki, pri čemer za nobeno izmed obeh »teorij« niso podkrepili z empiričnimi izračuni ali ocenami. Zanimivo je, da so v Boletovem inštitutu ves čas navajali, da se osnovna inflacija v Sloveniji povečuje, pri čemer so iz inflacije izvzeli samo cene energentov in nepredelane hrane, v osnovni inflaciji pa pustili cene živil in pijač (predelane hrane), ki je bila po podatkih SURS dokazano največji generator inflacije v Sloveniji v letu 2007. Metodološka napaka, strokovni lapsus, ali kaj drugega? Šele ko je Evropska centralna banka (ECB) v svojem decembrskem poročilu (2007) navedla, »da so prav razlike v tržni koncentraciji in konkurenčnih pogojih v trgovini na drobno z živili eden od glavnih razlogov za različne stopnje rasti cen predelane hrane med državami evroobmočja in da trgovski sektor zaradi neustrezne sestave trga in pomanjkanja konkurence ni dovolj absorbiral ponudbenega cenovnega šoka iz svetovnih trgov hrane.” (po Alešu Kuharju, Finance, 11.2.2008), je temu sledilo sramežljivo priznanje tudi iz Boletovega inštituta. Publikacija EIPF Gospodarska gibanja (GG) iz decembra 2007, ki je izšla januarja 2008, sramežljivo priznava: »K preseganju inflacije v Sloveniji nad inflacijo v evro območju sta največ prispevali preseganji pri hrani in storitvah, zelo malo pa pri energiji« (str. 6). Toda na strani 20, kjer naj bi se GG podrobneje ukvarjala z inflacijo, Bole kot avtor tega dela teksta navaja, da za kar 45% slovenskega preseganja inflacije v 2007 glede na 2006 »ni nobenega povoda v tuji dražitvi hrane in energentov!« Ampak – in to je simptomatično in zaskrbljujoče – v ta namen ne navajajo nobene tabele s podatki, ki bi pokazala, katere proizvode so šteli med hrano in katere med storitve. Ekonomisti iz EIPF so preprosto zamolčali, da med hrano štejejo samo nepredelano hrano (in ne živil, ki jih mi kupujemo v trgovinah) in da med storitvami, ki so se najbolj podražile izstopajo skoraj izključno cene gostinskih storitev in počitniških aranžmajev (ki so naraščale zaradi rasti cen hrane in energentov)! Že kolega Stane Kovač je v Financah večkrat pregledno in na poljuden način s podatki SURS pokazal, da so lani cene hrane in energentov prispevale kar 81% k inflacijskemu preseganju iz leta 2006 oziroma »če bi se letos cene hrane in tekočih goriv povišale za enak odstotek kot lani (ob nespremenjenih ostalih pogojih), potem bi bila letošnja 5,2-odstotna inflacija nižja kar za 2,1 odstotne točke in bi bila v prvih 11 mesecih “samo” 3,1-odstotna (!) in tako precej bližje lanski 2,3-odstotni inflaciji.«

7. Zakaj se ekonomisti na EIPF tako otepajo priznanja, da je lanska hudo višja inflacija v Sloveniji glede na evro območje posledica hitrega prenosa svetovnih cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živil (zaradi pomanjkanja konkurence v trgovinskem in živilskem sektorju)? Ima s tem kaj opraviti analiza o koncentraciji na trgu pijač, ki sta jo leta 2003 naredila Veljko Bole in Žiga Jere za Pivovarno Laško? V tej analizi sta na metodološko izjemno sporen način dokazovala, da koncentracija na trgu piva ni problematična (ker so piva, brezalkoholne pijače in alkoholne pijače dobri medsebojni substituti). Tudi na podlagi te analize je nekdanji direktor Urada za varstvo konkurence (UVK) Andrej Plahutnik leta 2005 dovolil sporno koncentracijo med Pivovarno Laško in Pivovarno Union in s tem nastanek monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač. S tem se je začel gospodarski vzpon laškega imperija, ki mu je avgusta 2005 vlada še na sporen način prodala Mercator, hkrati pa tudi Istrabenzu kot lastniku konglomerata Droga – Kolinska, s čimer je nastala sporna vertikalna koncentracija med monopolisti v živilski industriji in trgovino.

Predstavljajte si, da ste nosilec ekonomske politike (predsednik vlade, minister za finance, minister za gospodarstvo, guverner centralne banke, varuh konkurence). Kako bi se počutili ob priporočilih nekoga:
1. ki dela tako hude metodološke napake,
2. ko se serijsko vrstijo njegovi tako hudi strokovni lapsusi,
3. ko se pojavljajo tako huda izkrivljanja v interpretaciji dobljenih rezultatov,
4. ko se vrstijo tako huda zamolčevanja nekaterih dejstev, ki temeljijo na uradnih statističnih podatkih,
5. ko priporočila ekonomski politiki dajejo tako različne in napačne nasvete (glede vztrajanja pri napačni politiki tečaja, obrestnih mer, na trgu dela, fiskalni politiki itd.) in
6. ko na podlagi njegovih ugotovitev pride do tako hudih anomalij v strukturi trga, ki postane nevaren sistemski generator anomalij v gospodarskih gibanjih ?

Bi nasvetom takšne osebe oziroma inštitucije zaupali?

»Varnostni sklad«, oblikovan iz privatizacijskih kupnin, je dobra ideja

11 februarja, 2008 By in slovenija, v ospredju 8 komentarjev

Gospodarski odbor LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je predstavil predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. Pri čemer pa bi naj bile za prodajo naložb tega sklada potrebni dve tretjini poslanskih glasov v državnem zboru.

Ta predlog LDS je v osnovi zelo dober iz več vidikov. Prvič, tak sklad je dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. Ta norveški pokojninski sklad je največji v Evropi in drugi največji na svetu (takoj za kalifornijskim pokojninskim skladom javnih uslužbencev – CalPERS).

Drugič, pomembno je, da oblikovanje tovrstnega varnostnega sklada omogoča večjo preglednost nad tem, kaj se dogaja s kupnino iz naslova privatizacije in da dobijo davkoplačevalci s tem občutek, da se ne zmanjšuje vrednost državnega (in s tem posredno njihovega) premoženja. Ampak da se s kupnino iz naslova prodaje Zavarovalnice Triglav, NKBM in NLB ter ostalih podjetij tako oblikujejo dodatna sredstva, ki bodo omogočila njihovo večjo socialno varnost po upokojitvi. Morda bi veljalo razmisliti le o tem, da bi kupnino iz naslova prodaje Telekoma namenili v poseben Tehnološki sklad, iz donosov katerega bi financirali spodbujanje tehnološkega razvoja in kreativnega gospodarstva.

Tretjič, tak varnostni sklad je dober iz političnih razlogov, saj bi lahko na ta način nekako umirili politične napetosti, ki nastajajo zaradi občutka nekaterih politikov, da se s tem nepovratno prodaja državno premoženje. S tem bi omogočili nadaljevanje procesov privatizacije in s tem tudi večjo kasnejšo učinkovitost privatiziranih podjetij.

Četrtič, s tem bi presegli tudi nesoglasje med izvršno (vlada) in nadzorno oblastjo (Državni svet) glede načina privatizacije Zavarovalnice Triglav. Prenos 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev zaenkrat upravlja Kad, na ZPIZ, je suboptimalen v primerjavi z oblikovanjem takšnega varnostnega sklada. S prodajo tega kapitalskega deleža in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada (po predlogu Državnega sveta) ne bi dobili. Hkrati bi se s tem izognili bodoči politizaciji Zpiza, kajti vsaka nova izvršna oblast bi si želela pridobiti nadzor nad upravljanjem tega pomembnega kapitalskega deleža in s tem nadzor nad Triglavom. Razlika med predlogom Državnega sveta in predlogom oblikovanja varnostnega sklada torej ni samo v dodatnih 700-800 milijonih evrov za pokojninsko in invalidsko blagajno, ampak tudi v tem, da v drugem primeru pride do dejanske privatizacije Triglava, medtem ko po predlogu Državnega sveta država še vedno (ne)posredno lahko obvladuje Triglav.

Petič, dobro je, da s tem skladom upravlja Banka Slovenije kot do sedaj izkazano najbolj neodvisna inštitucija v Sloveniji, ki tudi ne bo odvisna od političnih ciklov in interesov posameznih strank ali lobijev. Vendar je pomembno, da se neodvisnost upravljanja tega sklada tudi zakonsko ustrezno zagotovi. Pri tem pa bi morali zagotoviti, da do črpanja donosov iz tega sklada ne bi prišlo pred denimo 20 leti po ustanovitvi sklada. V LDS sicer predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala tega sklada, vendar jaz te zamisli ne razumem prav dobro. Sklad bi moral ves čas vzdrževati svojo realno vrednost in samo akumulirani donosi skozi celotno obdobje bi se smeli stekati v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ne bi pa smeli dovoliti zmanjšanja njegove vrednosti z administrativno odsvojitvijo oziroma zmanjšanjem njegovega obsega. Prav tako bi upravljanje sklada in politika kapitalskih naložb (in prodaj) morala biti povsem neodvisna od politične volje ali administriranja, pač pa bi to za Banko Slovenije morale opravljate izbrane investicijske banke. Te bi morale biti vsaj tri, od katerih bi vsaka upravljala po eno tretjino osnovne vrednosti varnostnega sklada, da bi se s tem izognili rizikom zaradi morebitnih slabih naložb posameznega upravljalca.

Privatizacija, politični proces in evolucija k normalnosti

3 februarja, 2008 By in slovenija, v ospredju 17 komentarjev

Državno lastništvo je manj učinkovito od zasebnega lastništva. Državno lastništvo je neučinkovito, ker je a priori zacementirano in neprilagodljivo poslovnim strateškim izzivom in ker a priori manj učinkovito pri izbiri menedžerske ekipe. Državno lastništvo omogoča politično kadrovanje, je neusahljiv bazen privlačnih služb za strankarske in družinske člane in zlata jama za klientelistične posle. Državno lastništvo daje politikom moč. Zato je jasno, da se politiki tej moči nočejo odpovedati. To storijo le tedaj, če res morajo ali pa, če so nenavadno prosvetljeni. To zadnje je redka vrlina. Običajno so politiki v privatizacijo prisiljeni. Bodisi zaradi slabega poslovanja podjetij v državni lasti bodisi zato, ker v pričakovanju volilnega poraza te moči ne želijo prepustiti konkurenčni politični opciji.

Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno – privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je zelo hvaležen poligon političnim strankam, ki ne želijo izgubiti svojega političnega vpliva in kjer se lahko poceni, celo zastonj, profilirajo in diferencirajo v očeh kupcev (volivcev). Se povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.

Napredek, razvoj, blaginja, učinkovitost itd. v vsem tem procesu nimajo nobene vrednosti, ker pač niso v ciljni funkciji politikov (kljub strašni retoriki v to smer). Lahko pa to postanejo, vendar zgolj po pomoti, kot pozitivna kolateralna škoda.

Privatizirati ni lahko. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Zato je ključno poznavanje zakonitosti političnega procesa, le tako jih je mogoče izkoristiti v pravo smer. Kako privatizirati, kadar javnost, mediji in politična opozicija ali celo koalicijske stranke temu ostro nasprotujejo? Odgovor je v postopnosti in v vključitvi javnosti v privatizacijske posle. Svetovalci Maggie Thatcher se v 1980-tih niso zaman spomnili formule, da bi pri vsaki »politično zahtevni« privatizaciji v postopek vključili tudi fizične osebe in jim omogočili nakup delnic po diskontni ceni. Temu se noben politični oponent ne upa prav glasno zoperstaviti, ker si ne želi nakopati očitka, da želi oropati navadne volivce konkretnih finančnih koristi od privatizacije. Javnosti pa je tak koncept všečen, ker vsakemu posamezniku omogoča pridobiti finančno korist. Vsakdo želi participirati v poslu, kjer lahko zasluži.

Seveda pa je privatizacija fizičnim osebam daleč od optimalne metode privatizacije, ker proces iskanja »pravega« lastnika podaljša za nekaj let. Šele konsolidacija lastništva prek finančnega trga (borze) čez nekaj let na površje pripelje pravega lastnika. Dolgoročnega, strateškega lastnika, ki je pripravljen za prevzem kontrole nad podjetjem tudi plačati pošteno tržno ceno. Dokler podjetje ne kotira na borzi, se je očitku o nepreglednosti privatizacije, o prodaji pod ceno oziroma dvomu o izbiri »pravega« strateškega lastnika težko izogniti. Konec koncev pa, kako lahko kdorkoli od političnih odločevalcev v procesu privatizacije a priori ve, kateri lastnik je najboljši dolgoročni lastnik podjetja? Tega vam tudi noben ekonomist ne more napovedati. Ker ne ve in ne more vedeti. Optimalnost lastnika (-kov) lahko pokaže in izkaže samo trg skozi čas. Če bi kdorkoli lahko to vedel vnaprej, ne bi potrebovali tržnega gospodarstva, ampak bi se šli še naprej plansko gospodarstvo. Prednost trga pa je prav v sprotni samokorekciji, v t.i. »error correction procesu«. Če nek lastnik pride do meja svojih sposobnosti in zmožnosti in podjetja ne more več dovolj učinkovito voditi v smislu, da mu zagotovi dovolj učinkovito menedžersko ekipo in strategijo, ga pač prevzamejo drugi lastniki, ki so v dani situaciji bolj optimalni. In tako znova in znova. Lastniška struktura se lahko in se spreminja skozi čas, pač v skladu s potrebami in izzivi poslovanja. Nič ni vnaprej zacementirano.

Način privatizacije prek fizičnih oseb pa nima prednosti samo v tem, da je edini politično izvedljiv v primeru tako »politično zahtevnih« privatizacij, kot so denimo javni telekomi, energetika, največje finančne institucije, ampak da daje velike koristi tudi že v vmesnem obdobju. Namreč, takoj ko podjetje začne kotirati na borzi in ima zasebne lastnike, se začne menedžment bolj racionalno obnašati zaradi samega disciplinirajočega učinka borze, hkrati pa poslovanje podjetja postane postopoma bolj transparentno. Prav postopnost izboljševanja preglednosti in racionalizacije poslovanja je lahko bistvena prednost tovrstnih privatizacij, saj ni enkratnih šokov za prevzeto podjetje in za družbeno okolje.

Mene v vsej tej slovenski privatizacijski sagi moti samo to, zakaj nismo vseh teh podjetij, o katerih (ne)privatizaciji se leta 2008 naši politiki tako zagrizeno javno prerekajo, privatizirali v celotnem paketu že leta 1994. Tako nam danes ne bi bilo treba tratiti energije za te nesmiselne diskusije. In tako kot se leta 2012 ne bomo več spomnili, da smo se še leta 2008 prerekali o tem, ali Telekom Slovenije privatizirati ali ne. Ker se nam bo privatiziran Telekom Slovenije (kakorkoli se bo takrat že imenoval) zdel nekaj tako normalnega kot danes to, da lahko danes vse najbolj znane modne blagovne znamke kupimo kjerkoli po državi, še leta 1989 pa smo jih morali švercati čez italijansko mejo. Le celoten proces evolucije proti normalnosti traja predolgo. Obupno predolgo.

Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije, 2. del

29 januarja, 2008 By in slovenija, v ospredju 5 komentarjev

Morda je zaradi lažjega razumevanja potrebno še nekaj dodatnih komentarjev k teoriji vpliva zadolževanja Darsa in fizičnih oseb k lanski inflaciji v Sloveniji, ki sta jo postavila kolega Novak in Tajnikar. Morda je potrebno podrobneje predstaviti mehanizem morebitnega vpliva, da nam bodo stvari bolj jasne. Dejstvo je, da so se tako Dars kot fizične osebe v zadnjih letih močno zadolžile, kar se kaže v povečanju zadolževanja pri domačih bankah, predvsem pa v tujini. Denarja je tako načeloma več. Monetarna ekonomija nas uči, da če se količina denarja v obtoku poveča, se seveda dvigne raven cen. Enako velja, če se poveča hitrost kroženja denarja. Ampak če se je zadolženost Darsa in fizičnih oseb v lanskem letu tako močno povečala, kje se kaže ta presežek denarja? Katere cene naj bi se povečale? Splošna raven cen (CPI) ali cene posameznih proizvodov? In če, katerih proizvodov? In ali nam to lahko splošno pojasni lansko visoko rast splošne ravni cen v Sloveniji? Gremo po vrsti.

1) Je Dars prek povečanih naročil cestnim podjetjem posredno vplival na rast cen goriv in gradbenega materiala? Rast cen goriv je svetovni fenomen, kot smo lahko opazovali najmanj v zadnjih dveh letih. Prispevek Darsa k temu lahko da obstaja, vendar ne more biti značilen, saj se zaradi oligopolne strukture trga cene goriv pri nas določajo s cenovnim modelom, ki temelji na povprečenju gibanja cen nafte na mediteranski borzi, tečaja dolarja itd. O tem smo pred leti delali študije in ugotovili, da sam cenovni model za goriva ni inflatoren.

2) So se plače v gradbeni dejavnosti lani drastično povečale? Ne, nominalno so porasle za 8.2%, realno pa za 2.4% (Nov07/Nov06). Torej gradbeni delavci niso mogli povečati agregatnega povpraševanja in dvigniti splošne ravni cen.

3) Kaj pa fizične osebe? Če so se lani močno zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se to moralo poznati pri ceni stanovanj (na cene avtomobilov pa, ker je naš trg price taker, to ni moglo imeti vpliva). So se cene stanovanj lani drastično povečale in dvignile splošno raven cen? So malce narasle, vendar manj kot prejšnja leta (prosim, preverite sami na http://www.slonep.net/).

4) Če so se fizične osebe zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se jim moral zmanjšati njihov razpoložljiv dohodek zaradi odplačevanja kreditov, torej bi morala gospodinjstva načeloma trošiti manj drugih dobrin (razen stanovanj in avtomobilov). Razen seveda, če so se njihove plače (ali drugi dohodki) lani drastično povečale in s tem povečale njihov razpoložljivi dohodek bolj, kot se jim je zmanjšal zaradi odplačevanja kreditov. Statistika pravi, da plačnega šoka ni bilo. V predelovalnih dejavnostih so se lani (Nov07/Nov06) neto plače nominalno povečale za 9.8%, realno pa za 3.9%, v trgovini enako, v finančnem posredništvu za 0.3 odstotne točke bolj, v javni upravi pa za 0.3 odstotne točke manj (preverite sami na statističnem portalu http://www.stat.si/pxweb/Datab….._place.asp).

5) Je torej rast plač pognala agregatno povpraševanje v višave in s tem dvignila splošno raven cen? Sindikati se s tem ne bi strinjali, sicer ne bi napovedovali stavk zaradi bojda razvrednotenja plač z inflacijo. Ne, realne plače zgolj sledijo rasti produktivnosti. Če bi plače poganjale našo inflacijo, bi se to moralo poznati najprej v hitri rasti stroškov dela, nato pa v rasti cen proizvajalcev. Vendar se nič od tega lani ni zgodilo (glejte prejšnji prispevek ali pa preverite sami na statističnem portalu).

6) Tudi če bi – zgolj hipotetično – rast plač poganjala slovensko inflacijo v lanskem letu, zakaj se to ni pokazalo v enakomerni rasti cen vseh proizvodov, ampak so k inflacijskemu pospešku 80-odstotno prispevale prav cene hrane in energentov (tako kot povsod po svetu)? Zakaj bi slovenski državljani lani kupovali več hrane in energentov, če pa so se zadolževali za nepremičnine in avtomobile?

Zato Novak-Tajnikarjeva teorija ne zdrži. Bom pa zelo vesel, če mi kdo razloži ta skrivnostni mehanizem delovanja.

Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije: »gradbena bolezen«

29 januarja, 2008 By in gospodarstvo, v ospredju 27 komentarjev

V zadnji številki Sobotne priloge sta se z analiziranjem fenomena inflacije v Sloveniji oglasila tudi Matjaž Novak s Fakultete za menedžment in Maks Tajnikar, profesor mikroekonomije na Ekonomski fakulteti, sicer pa nekdanji dekan te iste fakultete in nekdanji minister za gospodarstvo v drugi Drnovškovi vladi. Tajnikar in Novak poskušata v enem zamahu odpraviti z vsemi dosedanjimi razlagami fenomena lanske visoke inflacije v Sloveniji – tako s fiskalnimi dejavniki, s cenami komunalnih dobrin, z vplivom uvedbe evra, z Balassa-Samuelsonovim učinkom, kot tudi s podatki Urada za statistiko, ki več kot 80 odstotkov lanskega inflacijskega pospeška pripisuje rasti cen hrane in goriv. Po njunem mnenju so tako uradna statistika kot tudi vsi ekonomisti udarili mimo. Ponorele cene hrane in goriv so po njunem mnenju zgolj pubertetniški mozolji, dejansko pa naj bi bila lanska visoka inflacija posledica makroekonomskega neravnovesja, predvsem pa visokih javnih izdatkov za gradnjo avtocest in visoke zadolžitve prebivalcev za nakup nepremičnin.

Poglejmo si njuno argumentacijo. Novak in Tajnikar navajata ekonomsko teorijo, ki pravi, da če agregatno povpraševanje presega agregatno ponudbo, se splošna raven cen poveča. In če je gospodarstvo v trajnem neravnotežju, se to kaže tudi v tem, da investicije presegajo varčevanje, kar se spet odrazi v primanjkljaju trgovinske bilance in v zadolževanju v tujini. In še naprej, lani je slovenska država veliko investirala v gradnjo avtocest, fizične osebe pa smo na veliko kupovale nepremičnine, vsi skupaj pa smo to financirali z zadolževanjem v tujini. In ker je bilo zaradi zadolževanja v tujini znotraj države veliko denarja, je to neskladje med agregatno ponudbo in agregatnim povpraševanjem oziroma med investicijami in prihranki nujno moralo izbruhniti v obliki višje rasti splošne ravni cen (inflacije). Torej, Novakov in Tajnikarjev sklep se glasi: lani je bila pri nas splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše.

Zanimiva teza, načeloma izvedena iz ekonomske teorije, nato pa »podkrepljena« z zanimivim nizanjem »dokaznega gradiva«, ni kaj. Vendar pa je treba priznati, da je tako teoretično-logične kot tudi empirične dokaze za to njuno smelo trditev težko zaslediti iz njunega teksta. Ali pa je naše poznavanje ekonomske teorije pomanjkljivo, statistika pa nesramno laže. Poglejmo si faktične luknje v njunem »dokaznem gradivu«.

Prvič, in najbolj očitno, zakaj se večina sveta lani tako rekoč simultano soočila s povišano stopnjo inflacije? Je ves svet v strukturnem neravnotežju? In še naprej, zakaj je inflacija lani tako v Sloveniji kot v celotnem evro območju, ZDA in veliki večini ostalih držav na svetu izbruhnila prav pri cenah energentov in hrane? Zakaj se denimo vsaj v Sloveniji – če je pač gradbeništvo v takšni konjunkturi zaradi povečanih državnih investicij v avtoceste in investicij fizičnih oseb v nepremičnine – to neskladje med agregatno ponudbo in povpraševanjem ni pokazalo v izbruhu cen proizvajalcev v gradbeništvu ter cenah nepremičnin? Zakaj so se namesto tega povečale le cene hrane in energentov?

Drugič, če bi veljala teorija Novaka in Tajnikarja, da gre v slovenskem gospodarstvu za trajno strukturno neravnovesje in za pregrevanje gospodarstva, bi se morale cene proizvajalcev močno povečati. Vendar se niso. Lanska inflacija cen potrošnih dobrin je znašala 5.6%, cene proizvajalcev pa so se povečale »le« za 3.4%! In še več, če bi bilo v ozadju res strukturno neravnovesje, bi se moralo slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta še bolj pregrevati, kar bi se pokazalo v njegovi višji temperaturi – pospešeni rasti cen v drugi polovici 2007. Toda glej ga zlomka, cene proizvajalcev so se v prvi polovici 2007 povečale za 2.7%, v drugi polovici 2007 pa le za 0.7%! Hm, ali laže slovenska statistika ali pa je razlaga Novaka in Tajnikarja napačna.

In še nekaj, v letu 2007 so se nadpovprečno zvišale cene proizvajalcev v oskrbi z elektriko (za 20.4 %), v gozdarstvu (za 12.7 %) ter v proizvodnji hrane, pijač in krmil (za 9.9 %). Cene kmetijskih pridelkov pri pridelovalcih so bile lani 2007 za 12.7 % višje kot decembra 2006. Pa smo spet nazaj pri energetsko-agroživilski inflaciji.

To dejstvo ilustrira spodnja slika, iz katere je tudi optično zelo jasno razvidno, da so se lani cene trajnih dobrin relativno malo povečevale in da so cene netrajnih dobrin diktirala gibanja cen energentov, surovin, kmetijskih cen ter cen hrane.

Indeks cen proizvajalcev v letu 2007 glede na december 2006
indeks-cen.jpg
Vir: SURS

Tretjič, ker Novaku in Tajnikarju statistični podatki ne potrjujejo njune zanimive teze, je možna samo še alternativna razlaga. Zelo alternativna, zelo inovativna, čeprav meji na obskurnost. Če je bila pri nas lani splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše, iz katerih cen se to vidi? So šle cene nepremičnin močno navzgor? So, vendar manj kot prejšnja leta. Je država močno povišala javno porabo in davke? Ne, nasprotno, znižala jih je. Morda pa so šle močno gor cene gradbeništva. Morda so plače v gradbeništvu tako močno narasle, da so zidarji in cestarji nato zapravili toliko več za hrano, pijačo in goriva, da so nam – to pa res ni lepo od njih – dvignili te cene za trikrat bolj kot v Avstriji ali Nemčiji. Morda je izvirni znanstveni prispevek Novaka in Tajnikarja prav v tem, da ima lahko neka konjunkturna panoga zelo negativen posredni učinek na celotno gospodarstvo prek enormnega dviga cen v neki tretji, nepovezani panogi. Iz ekonomije poznamo t.i. »holandsko bolezen« (dutch disease), morda pa smo bili v Sloveniji v letu 2007 soočeni z neko v svetovnem merilu povsem novo »cestarsko boleznijo« ali »zidarsko boleznijo« ali pa kar »gradbeno boleznijo«?

Ne vem. Gibanje plač gradbenih delavcev ter njihov delež v skupni porabi v Sloveniji tega ne potrjuje. Ampak kaj pa jaz vem o ekonomiji? Bom pa zelo vesel, če mi kdo ponudi dobro razlago tega fenomena. Tako preprosto, da jo bom tudi jaz razumel.

Boško Šrot, postani Žiga Zois!

24 januarja, 2008 By in kultura, slovenija, v ospredju 8 komentarjev

Da je uprava Dela konec prejšnjega tisočletja, nekje leta 1998, resno proučevala možnosti za izdajanje še enega dnevnika (poleg Dela in SN), je širši javnosti verjetno bolj ali manj neznano, danes pa bi bilo tudi nepomembno, če ne bi bilo ene okoliščine. Dejstva namreč, da je šlo za razmišljanja in »miselne igre« o kakovostnem dnevniku »desne« provenience, torej časopisu, ki bi na dom in svet gledal z drugačnega zornega kota, kot je to veljalo za Delo. Izhodišče zamisli je bilo ekonomsko, torej osvojiti »nezasedeni« del zlasti bralskega in deloma tudi oglaševalskega trga ter tako utrditi vodilni položaj hiše. Zamisel je bila opuščena, preden je prišla v fazo projekta, iz različnih razlogov, ki se jih da po dostopnem vedenju strniti v dve bistveni vprašanji: ali bi bil »desni« dnevnik iz Delove hiše lahko »verodostojen« in ali je hiša sposobna zagotoviti ljudi, ki bi ta(kšen) časopis delali »iz prepričanja«.

Odgovora na ti dve vprašanji nista bila prepričljiva: ja, morda (!) bi trg ob ustrezni (in dragi) promociji sprejel »desni« dnevnik iz tradicionalno za levo razglaševane založniške hiše in ne, ni verjetno, da bi kakovostnih novinarjev in urednikov »iskanega« pogleda na svet znotraj in zunaj hiše bilo dovolj za cel dnevnik.

Desetletje stara zgodba o nečem, česar ni bilo, je zaradi medijskega dogajanja v zadnjih dveh, treh letih zanimiva in poučna v dveh pogledih. Najprej zaradi spodletelih poskusov »uravnoteževanja« obstoječih medijev (OK, Mag in Delo v sedanji fazi sta poskusa, ki se šele bosta izjalovila), potem pa tudi zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja, da se je treba potruditi za malo (veliko, odvisno od oči) več novinarskega profesionalizma, pa bodo skoraj vsi problemi medijskega pluralizma rešeni. Ne bodo, kajti kakovostno novinarstvo ni (zgolj) vprašanje »tehnicističnega« profesionalnega odnosa do »sprednjega ali zadnjega pogona« (pa še to niti v avtomobilski industriji ni zgolj »tehnično«, ampak temeljno »svetovnonazorsko« vprašanje, navsezadnje naslednja Mercedesova serija A prihaja s pogonom, preseljenim nazaj, ker je pač dosedanji sprednji pogon pri tej seriji preveč odstopal od siceršnje Mercedesove »filozofije«), zaradi česar sleherno »uravnoteževanje« mediju nujno zbija verodostojnost in posledično naklado.

Verodostojnost medija
Časopis ni ožja ali širša površina potiskanega papirja, ki mora biti pravočasno v nabiralniku ali na kiosku, ampak občutljiv odnos med bralcem in novinarjem, ki temelji na predvidljivosti in ljubi samo drobna presenečenja. Vse, kar časopis ima – ali ne -, je blagovna znamka, ta pa v končni posledici ni nič drugega kot imena novinarjev, ki so – ali ne – verodostojna. Vse, kar ima – ali je imel – Mag, so (bila) imena njegovih ustvarjalcev, verodostojnih v prepričanju, da je svet razdeljen na dve brezupno sprti politični opciji, od katerih je ena pokvarjena, druga pa ne (ali vsaj občutno manj). Poenostavljeno rečeno, kajpak, ampak točno zato ga je brala večina njegovih bralcev in še več, točno zato ga je brala tudi manjšina, ki je pač hotela vedeti, kako svet okoli nje zgleda z druge perspektive od njene lastne. In nič drugače ni (bilo) pri Delu: za dve tretjini bralcev je (bil) dobrodošel zaradi artikulacije njihovim podobnih stališč, za tretjino zato, ker ta stališča nikakor niso (bila) tudi njena.

Vznemiriti večino Magovih kupcev (čez palec najmanj 8000) z napovedjo spremembe (četudi evfemistično imenovane zgolj »razširitve« in »popestritve«) uredniško-novinarskega pogleda svet je zato več kot tvegano početje. Predvsem poslovno: Mag je ob umetno vzdrževanih nizkih stroških in navzlic skoku naklade v zadnjem času še vedno nerentabilen, saj dobiček, ki bi ga menda ustvaril, če ne bi sam financiral svojega prevzema izpred dobrih dveh let, ne zadostuje niti za dvig plač njegovih – dosedanjih – novinarjev na spodobno raven; z osipom bralstva, kakršnega po izkušnji v zadnjih dveh letih »uravnoteževanega« Dela lahko pričakuje zaradi svojega približevanja »širokemu spektru bralcev«, pa bo prag donosnosti zanj postal nedosegljiv. Preudaren medijski lastnik bi ravnal povsem drugače, kot je ravnal Magov: namesto v »razširitev« uredniške politike bi denar vložil v kakovostno nadgradnjo (in promocijo) kompetence, ki jo trg Magu priznava; zbral bi torej vso »desno« uredniško in novinarsko pamet, ki jo je mogoče dobiti (je pa ni veliko), in naredil res kakovosten in donosen konservativni tednik. Povedano naravnost, da bi laški lastnik Maga lažje razumel: iz enakega razloga, kot ni spremenil sestavin Unionovega piva ali Fructalovih sokov, tudi »sestavin« Maga ne bi smel.

Šrot, vrni Delo javnosti!
Hm, kaj pa Delo? Kaj bi lahko/moralo Laško po dobrih dveh letih »oddajanja v najem« aktualni oblasti storiti z Delom, da ga ne bi spravilo ob še več verodostojnosti in ugleda? Da bi mu, nasprotno, omogočilo konkurenčen nastop in razvoj (kar je v teh časih že samo po sebi več kot dovolj zapletena naloga za založnike in urednike širom sveta), da bi bralcem pustilo – ali vrnilo -, kar je (bilo) »njihovega«? Ob podmeni, da Laško od Dela ne pričakuje neposrednih donosov (doslej ni kazalo pretirane želje po njih), ampak jih je z njegovo pomočjo ustvarilo drugje (Mercator), bi lahko ustanovilo poseben sklad (denimo po zgledu Roberta Boscha) in vanj kot premoženje poleg potrebnih nepremičnin preneslo določen del (najmanj 33 odstotkov) delnic Dela in blagovno znamko. Sklad (katerega ustanovitelj bi bila ali Pivovarna Laško ali Delo, d.d.), bi imel izdajateljske in založniške pravice za izdajanje dnevnika Delo, ustrezni organ sklada, sestavljen iz uglednih in kvalificiranih, kapitalsko in politično neodvisnih oseb, pa pristojnosti, da te pravice uresničuje (določa programsko zasnovo medija, imenuje odgovornega urednika itd.) in ves »dobiček« razporeja v skladu z razvojnimi potrebami dnevnika Delo, vlaga v izobraževanje zaposlenih in (konservativno) v kapitalske naložbe.

Laški lastnik bi se s tem odrekel donosom dnevnika Delo (ostal bi mu dobiček Slovenskih novic oziroma »ostanka« Dela, vključno s pravico, da ta »ostanek« delniške družbe proda), vrnil pa bi časopis javnosti (in novinarjem). Manj patetično, naredil bi ga bistveno bolj odpornega na poskuse različnih zlorab in omogočil bi mu osredotočenje na »osnovno dejavnost«. Pravzaprav ironično, Pivovarna Laško bi s tem zavarovala tudi »nacionalni interes«, dolgoročno ogrožen, kolikor je pač ogroženo samo Delo (eden izjemno redkih srednje in južnoevropskih politično-informativnih dnevnikov, ki jih tranzicija še ni marginalizirala ali uničila). Delo bi Pivovarna Laško hkrati zavarovala tudi pred »samo seboj«, kolikor je pač verjetno, da se bo svoje medijske igrače enkrat naveličala ali ji lepega dne ne bo več koristila. Pa to še ni vse: s tem, da bi se odrekla nadaljnji instrumentalizaciji Dela, bi ga lahko Pivovarna Laško še zadnjič izjemno učinkovito instrumentalizirala – za izboljšanje lastnega ugleda (iz tega ali onega, bolj ali manj utemeljenega razloga ne prav bleščečega) in za – mesto v zgodovini. Boško Šrot pa, hm, bi lahko v tem primeru dobil mesto poleg barona Žige Zoisa – kot slovenski medijski mecen.

Bližnjic do blaginje ni

19 januarja, 2008 By in gospodarstvo, svet, v ospredju 19 komentarjev

Globalizacija ima v razvitem svetu vsaj toliko, če ne bistveno več, nasprotnikov kot ima zagovornikov. V manj razvitih delih sveta pa je nasprotno, saj jim globalizacija prek prihoda tujih multinacionalk in možnosti prostega izvoza njihovih izdelkov (razen hrane) na trge razvitih držav omogoča nova delovna mesta. Nekaj sto milijonov delovnih mest, ki jih brez globalizacije ne bi bilo. S tem pa tudi ne plač in porasta individualne blaginje. V razvitem svetu pa so glasovi proti globalizaciji veliko močnejši. Ker naj bi globalizacija povečevala razlike v svetu. Toda ali je to res? Ali pa gre zgolj za osveščene pripadnike zahodne civilizacije, ki jih je strah, da bo globalizacija »posrkala« njihova delovna mesta (»that giant sucking sound«, kot je nekoč izjavil nekdanji kandidat za ameriškega predsednika Ross Perot) in jih preselila v revnejše predele sveta? Se dohodkovne razlike v svetu res povečujejo?

Na strahove in neracionalnosti je mogoče vedno najlažje odgovoriti z dejstvi, s podatki. Branko Milanović iz Svetovne banke je pred nekaj leti objavil izjemno dobro knjigo Worlds Apart (Princeton, 2005), kjer prikazuje, kaj se je dogajalo z dohodkovno neenakostjo v svetu po letu 1950. Ker je o tem vprašanju v strokovni literaturi bilo precej različnih mnenj, je zelo sistematično in neideološko obdelal tri različne koncepte neenakosti in jih prikazal na vzorcu prek 120 držav sveta za obdobje 1950-2000. Pred tem je dohodke prebivalcev, merjene kot BDP na prebivalca, skrbno preračunal po metodi paritete kupne moči (PPP) na mednarodno primerljivo raven. Toda, kako v tako heterogenem svetu izmeriti povprečno stopnjo svetovne neenakosti? Prvi koncept neenakosti, ki se običajno imenuje mednarodna neenakost, zajema vsako državo kot celoto, denimo tako Kitajska kot Slovenija sta enakovredni enoti pri izračunu mednarodne mere neenakosti. Drugi koncept neenakosti, ki ga Milanović imenuje, svetovna neenakost, pa vsaki državi da utež v višini njenega števila prebivalcev. Ni namreč vseeno, ali v svetovno mero neenakosti vstopa 2 milijona Slovencev z 20,000 evrov BDP na prebivalca ali pa ena milijarda in 321 milijonov Kitajcev z 5,000 evri BDP na prebivalca. Tretji koncept neenakosti, globalna neenakost, pa dodatno upošteva še stopnjo neenakosti znotraj posamezne države (med regijami ali celo med posamezniki) pri kasnejšem preračunu v en kazalec svetovne neenakosti.

Gibanje svetovne neenakosti v drugi polovici 20. stoletja kaže naslednje značilnosti. Neenakost v svetu, merjena s prvim konceptom (kjer ima Slovenija enako težo kot Kitajska), se je po letu 1950 povečala. Med leti 1965 in 1985 se sicer ni spreminjala, po letu 1985 pa je naglo poskočila, ker so afriške, latinskoameriške in nekdanje socialistične države zapadle v krizo, razvite države pa so dosegale visoke stopnje rasti.

Toda, kaj se zgodi, če upoštevamo, da Kitajska in Indija nista samo dve opazovanji, ampak da vsaka prispeva po eno milijardo in več posameznikov? Če merimo neenakost v svetu po tem drugem, bolj pravilnem konceptu, opazimo, da se svetovna neenakost po letu 1950 enakomerno zmanjšuje, zelo hitro pa se zmanjšuje po letu 1985. Zakaj? Predvsem zato, ker je dobrima dvema milijardama ljudi v Indiji in na Kitajskem po letu 1985 z začetkom hitre gospodarske rasti šlo vedno bolje. Brez globalizacije obeh držav bi bil svet kot celota revnejši.

Tudi po tretjem konceptu neenakosti, ki upošteva tudi neenakost med regijami znotraj posamezne države, se je neenakost med letoma 1993 in 1998 (zadnji točkovni oceni) zmanjšala. In sicer predvsem po zaslugi hitrejše rasti ruralnih regij Indije in Kitajske v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami. Opazna je naslednja zakonitost: čim hitreje rastejo nerazvite regije Indije in Kitajske, tem hitreje se zmanjšuje globalna neenakost v dohodkih. Ali z drugimi besedami: čim več globalizacije pride v nerazvite ruralne regije Indije in Kitajske, tem bolj se bodo dohodkovne razlike v svetu zmanjšale.

Je torej globalizacija slaba? Je globalizacija tako huda kuga sodobnega časa, da je potrebno bistveno spremeniti naš pogled na razvoj in blaginjo? Je čas, da zavržemo trg? Je čas, da zavržemo BDP na prebivalca kot merilo učinkovitosti in stopnje blaginje? Je čas za nov koncept merjenja učinkovitosti in blaginje, kot naj bi ga za francoskega predsednika Sarkozyja bojda razvijal nobelovec Joseph Stiglitz?

Hm, bojim se, da gre samo še za eno modno politično pogruntavščino in da bo zgodovina kmalu pokazala, da je inovativnost v smeri nepriznavanja trga (globalizacije) kratkega daha. Uvajanje nekih dogmatskih, človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…) tujih konceptov je obsojeno na propad. Kot nekdanje sovjetske in zelo inovativne jugoslovanske pogruntavščine (“družbena cena” kapitala namesto obrestne mere, »družbeno dogovarjanje« namesto trga, »organizacija združenega dela« namesto podjetja, »združevanje dela« namesto zaposlitve itd.). Pa je zadeva povsod in v vseh pogledih zelo neslavno propadla. Prebivalci teh držav pa postali bolj revni.

Tržni sistem ima to prednost, da je apriori nedogmatski, da bazira (po Schumpetru) na kreativni destrukciji, da je zato izjemno prilagodljiv in je zaradi svojega stalnega spreminjanja praktično neuničljiv. Kakor hitro se pojavi sistemska napaka, denimo prevelike koncentracije kapitala (ki jih je Lenin v svoji kritiki kapitalizma pred skoraj sto leti navedel kot vzrok prihodnjega razpada kapitalističnega sistema), se sistem sam regulira, denimo v obliki ostre protimonopolne zakonodaje v ZDA takoj po 2. svetovni vojni (kar pri nas počasi začenjamo šele danes razumevati, ko se nam je Laško s svojim imperijem dvignilo prek glave). Tudi ameriški skrajno nesocialni tip kapitalizma ne bo mogel dolgo vzdržati v tej obliki, ker pač preveliko družbeno razslojevanje postaja kontra-produktivno, in se geti brezposelnih in socialno in zdravstveno nezavarovanih množic v določeni fazi sprevržejo v socialne bombe. Kot denimo v Franciji pred dobrim letom dni. Toda to ne pomeni, da bo kapitalistični sistem kot takšen kolapsnil, ampak to, da se bo prej ko slej našla neka Hillary Clinton, ki bo uvedla denimo zastonj osnovno zdravstveno zavarovanje in s tem prilagodila ameriški tip kapitalizma evropskemu.

Zato izmišljevanje nekih novih konceptov nima prav nobenega učinka na našo dejansko blaginjo ali na svetovno (oziroma globalno) neenakost. Ljudem v najrevnejših delih sveta prav nič ne pomaga, če njihove vlade zatrjujejo, da njihova sreča ni odvisna od tega, če je njihov BDP na prebivalca nizek in stagnira (ali celo nazaduje), ampak da je sreča v tem, da lahko vsak prebivalec dobi na dan zastonj liter mleka in kilogram kruha ter kilogram mesa na teden, zastonj šolstvo in najboljše zdravstvo na svetu (Castrove parole v zadnjih letih). Ljudem ta liter mleka in kilogram kruha na dan ter zastonj šola nič ne pomagajo, če pa jih 40 odstotkov ne dobi službe in ne more zagotoviti eksistence svoji družini.

BDP na prebivalca ni edina mera blaginje, je pa v hudo močni korelaciji z njo. Zato je prebivalcem Indije in Kitajske tako v ruralnih kot urbanih regijah v zadnjih 20 letih bistveno lažje, ko njihov BDP na prebivalca letno narašča po dvo-številčnih cifrah. Ker se je s tem število revnih prepolovilo in ker so ljudje dobili službe in s tem perspektivo v življenju. Brez globalizacije in brez odprtih trgov in širjenja multinacionalk te perspektive ne bi imeli. Jasno, faza kapitalističnega sistema, ki se trenutno dogaja na Kitajskem in ostalih azijskih državah in ki jo je Evropa dala skozi pred vsaj sto leti, je izjemno krut proces. Če ga merimo v naših sedanjih standardih. Toda če vprašate lokalne prebivalce v neki ruralni regiji na Kitajskem ali bi zamenjali ta sedanji »kruti kapitalizem« za prejšnje stanje, preden se je začel ta kapitalistični gospodarski bum, bi vas zelo grdo pogledali. Če jim namreč vzamete ta tržni, kapitalistični sistem, jih s tem oropate sedanje pridobljene blaginje in življenjske perspektive. Perspektive, da bodo njihovi otroci doštudirali in dobili boljše službe. Perspektive, da bodo nekoč deležni takšne blaginje kot zahodnoevropski prebivalci.

Toda ta zahodnoevropska blaginja (z vsemi pozitivnimi spremljevalnimi učinki, od socialne varnosti do čistega okolja) se dogaja in je možna šele na ravni nekajkrat višjega BDP na prebivalca. Bližnjic do te ravni blaginje (mimo rasti BDP na prebivalca) pa ni. Čim hitrejša je rast BDP na prebivalca, tem krajša je pot do te ravni blaginje. Brez globalizacije (odprtih trgov in pretoka kapitala) pa so perspektive za rast manjše. In razlike v svetu večje.

T-2 in Cerkev med podjetništvom in moralo

10 januarja, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 6 komentarjev

Telekomunikacijsko podjetje T-2 je zanimivo, celo kontroverzno podjetje. Podjetje, ki se po svojem poslovanju načeloma ne bi nič kaj razlikovalo od ostalih novih ponudnikov na trgu telekomunikacijskih storitev kjerkoli v Evropi ali Ameriki, tudi v Sloveniji ne. Običajno zelo mukotrpno, dolgoletno prebijanje onstran profitnega roba ob gigantskem obstoječem ponudniku, ki te spotika na vsakem koraku. Običajen primer. Če ne bi šlo za »osebno zgodbo«. In če ne bi za podjetjem stala slovenska Cerkev.

T-2 je osebna zgodba Mirana Krambergerja, nekdanjega idejnega očeta projekta SIOL (1996) in nato z letom 2001 tudi njegovega direktorja. SIOL je bil ustanovljen kot hčerinsko podjetje Telekoma, ki je izkoriščajoč Telekomovo fizično infrastrukturo dolga leta s številnimi nelojalnimi poslovnimi praksami izrivalo konkurenco in vzdrževalo monopolni položaj na trgu dostopa do interneta. Bitka je bila krvava, Telekom ni izbiral sredstev pri zatiranju konkurence, od preprečevanja uporabe določenih Telekomovih številk za dostop do interneta na Telekomovem omrežju alternativnim ponudnikom, nedovoljene vezave ISDN/ADSL, (ne)razvezovanja lokalnih zank do predatorskih cen (cenovnih škarij). SIOL je prek Telekoma monopolno izrabljal javno fizično infrastrukturo, ki mu jo je izgradila država in je bila za SIOL praktično zastonj, ostalim alternativnim ponudnikom pa jo je Telekom drago zaračunaval. Tako drago, da niso bili konkurenčni SIOLovim cenam.

Arhitekt teh praks naj bi bil, pravijo insiderji, Kramberger. Menda je ustanovil celo poseben »sektor za poslovanje z operaterji«, ki ga je enkrat tedensko brifiral, kako je treba »ravnati« s konkurenco (potem pa je direktorico sektorja odpeljal s seboj na T-2). Poznavalci pravijo, da je bil Kramberger nujen za Telekom. Samo Kuščer, nekdanji urednik Monitorja, ga ocenjuje: »Bil je idealna kombinacija človeka s tehnično dovolj dobrim znanjem, da ga ni vsak srednješolec peljal žejnega čez vodo, hkrati pa mu je bila jasna ekonomika telekomunikacij. Ob tem je treba seveda povedati, da je bil kot človek fizično impresiven, aroganten in zelo hiter z izjavami, zavračanji, zasmehovanji in (menda) celo resnimi grožnjami. Na svojem terenu je bil absolutist in brezkompromisen vladar. V šahu je držal male ponudnike interneta, ministrstvo in agencijo, celo Arnes.« (Monitor, junij 2003). Mirana Krambergerja in generalnega direktorja Telekoma, Petra Graška, so odstavili v februarju 2004, formalno zaradi njunih »vizionarskih« (a prezgodnjih) idej o reintegraciji SIOLa v Telekom (ki pa se je dejansko zgodila tri leta kasneje), neformalno pa, ker je postal pritisk EU po liberalizaciji TK storitev prehud. Reintegracija SIOLa je seveda bila potrebna, ker je bil SIOL, zaradi predatorskih cen, popolnoma nedobičkonosen, kljub izdatni podpori Telekoma (cenejše storitve, zastonj oprema, večkratne dokapitalizacije ipd). V prvem postopku na Uradu za varstvo konurence pred dvanajstimi leti je Kramberger naivno priznal, da je “iz razloga večje konkurenčnosti proti drugim ponudnikom Internet storitev, v svojem omrežju SIOLu zagotovil uporabniški dostop po lokalni tarifi prek številk 9xxx”.

Iz te negativne zgodbe je nato Kramberger nato naredil novo zgodbo. Še istega leta je ustanovil T-2, novega ponudnika telekomunikacijskih storitev. Nekako tako kot Steve Jobs, soustanovitelj Appla, ki je moral leta 1985 svojega »otroka« zapustiti, nakar je ustanovil računalniško podjetje NeXT. Steve Jobs se je leta 1997 po bayoutu zmagoslavno vrnil na Apple. No, zgodba Mirana Krambergerja je tukaj malce drugačna od zgodbe Steva Jobsa. Steve Jobs je začel z ničle, z lastnim kapitalom, pri katerem je njegov največji kapital znanje. Daleč od tega, da bi Krambergerju očitali pomanjkanje znanja, prav nasprotno. Razlika je v kapitalskem ozadju in metodah delovanja.

Kramberger je kapital za T-2, goro kapitala, če smo natančni, dobil pri Cerkvi. Glede na to, da je nečak mariborskega nadškofa Krambergerja, mu to ni bilo preveč težko. S seboj na T-2 pa je odpeljal vse najboljše kadre s tega področja v Telekomu. No, ne čisto vseh. Nekatere je pustil na Telekomu. Insiderji pravijo, da zato, da bi Telekom še naprej zatiral konkurenco na področju dostopa do interneta, kot je bilo zastavljeno pod Krambergerjem. Zakaj? Ker je ves čas računal na odškodninsko tožbo do Telekoma. Glede na to, da je eden najboljših poznavalcev trga telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, mu je bilo jasno, da s postopnim prodiranjem kot alternativni ponudnik storitev na Telekomovem omrežju ne more uspeti. Zato je stavil na izgradnjo lastnega, predvsem optičnega omrežja in z najnovejših tehnologij za prenos podatkov, ter seveda na nadaljevanje brutalne prakse zatiranja konkurence s strani Telekoma. Na prvi pogled Krambergerju uspeva, T-2 je kot prvi v Sloveniji uvedel storitve na osnovi VDSL in kasneje še FTTH tehnologije širokopasovnega dostopa. T-2 izgrajuje svoje lastno optično omrežje, s čimer postaja neodvisen od Telekoma. Hkrati je T-2 januarja 2007 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 129,5 mio EUR, in sicer iz enakega razloga, kot se je ves čas pritoževala tudi ostala konkurenca: Telekom naj bi z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 ter z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzročal, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer. Gre za t.i. vzvodni učinek, ko neko podjetje prevladujoči položaj na enem trgu uporablja zato, da si poskuša z delovanjem na tem trgu zagotoviti prednost pred konkurenco tudi na drugem, od prvega odvisnem trgu, ki jo preganjata tako evropska kot tudi specialna domača zakonodaja (82. člen Pogodbe evropskih skupnosti kot tudi 10. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK). Zanimivo pa je, da se Kramberger kot idejni oče T-2 sklicuje na tovrstno omejevanje konkurence, medtem ko je še novembra 2004 izjavil: »Telekom nikoli v svojem delovanju ni privilegiral Siola, tudi če je tak sklep UVK, to še ne pomeni, da je tako tudi bilo!« (Finance, 23.11.2004).

Pri Krambergerju gre vsekakor za zelo zanimivo zgodbo, vprašanje pa je, če se mu bo na koncu izšla. Njegov T-2 je kljub izdatnim kapitalskim injekcijam (samo decembra lani je dobil dve) hudo prezadolženo podjetje, število naročnikov pa (pre)počasi narašča. Problematična naj bi bila kakovost storitev T-2 (številni izpadi) ter slab odnos do uporabnikov, česar so polni praktično vsi spletni forumi. Hkrati je T-2 v svoji želji po hitrejšem dobičku stavil na ponudbo tudi pornografskih programov prek svoje ponudbe digitalne TV. S tem pa je, po dolgem zamiku sicer, razburil vodstvo Cerkve, ki zdaj grozi, da bo T-2 prodala, če ta ne preneha s ponujanjem pornografskih vsebin.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, in od katerega je odvisna usoda Krambergerja, pa je seveda, kako močni so moralni pomisleki Cerkve, da bi se hitro kapitalsko umaknila iz T-2. Če Cerkev T-2 proda danes, bo pridelala veliko kapitalsko izgubo, saj je vrednost T-2 še relativno majhna. Ob približno 50.000 uporabnikih in dobri tržni ceni uporabnika denimo 700 evrov po glavi (dvakrat več kot je Telekom plačal za porabnike Sinfonike), bi bila cena T-2 okrog 35 milijonov EUR, pa še kakšnih 15-20 milijonov bi lahko iztržil za svoje omrežje. Ta cena pa je seveda nekajkrat manjša od tiste, ki se pojavlja v medijih (350 milijonov evrov). Hkrati pa bi T-2 s tem izgubil podporo Cerkve, s čimer bi se njegova teža v odškodninski tožbi do Telekoma bistveno zmanjšala.

Vprašanje, ali bo Kramberger Steve Jobs slovenskih telekomunikacij, torej ni povsem na mestu. Kajti to niti ni ključno odvisno od njega, pač pa predvsem od moralne trdnosti in globine zakladnice slovenske Cerkve. Če ne bo prevladala moralnost, ampak podjetniški duh in pohlep po bogatenju Cerkve in bo Cerkev vztrajala pri naložbi v T-2 še leto ali dve, bo Kramberger nekoč slavljen kot pogumen, vizionarski in uspešen menedžer. Če pa bo prevladala morala in vrednote, za katere se naša in globalna katoliška Cerkev zavzemata in bo Cerkev na hitro prodala T-2, bo Kramberger pač le še eden izmed tistih padlih angelov, ki umrejo zagrenjeni.

Dilema Cerkve je torej jasna: dobiček ali morala? Bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih? In od njenega izida je odvisna poslovna usoda nečaka mariborskega nadškofa. Huda dilema za Cerkev.

Začasni umik začetka kotacije Triglava na borzi ni problematičen

28 decembra, 2007 By in gospodarstvo, v ospredju

Delnice Zavarovalnice Triglav naj bi s 7. januarjem začele kotirati na ljubljanski borzi. S tem bi država, ki je prek obeh skladov (Kad in Sod) večinski lastnik Triglava, končno omogočila ne samo večjo transparentnost trgovanja z njegovimi delnicami ampak in predvsem tudi počasno »približanje« Triglava normalni oziroma optimalni lastniški strukturi ter večji pritisk na upravo glede povečevanja učinkovitosti poslovanja.

Vlada se je včeraj odločila, da začetek kotacije Triglavovih delnic začasno odloži do sredine naslednjega leta. Razlog je v spremembi privatizacijskega načrta Triglava. Če je bil prvotni načrt precej skrivnosten in nedodelan glede prodaje 34,5-odstotnega deleža, ki ga upravlja Kad v imenu nedefinirane mase nekdanjih fizičnih zavarovancev, je nov načrt bistveno bolj jasen. Vlada se je – opogumljena z velikim interesom fizičnih oseb pri kupovanju delnic NKBM – odločila, da ta »Kadov delež« prek IPO proda fizičnim osebam, medtem ko bo »Sodov delež«, ki upravlja deleže nekdanjih zavarovancev med pravnimi osebami, tako končno postal pregledno prenosljiv na borzi. Tak privatizacijski načrt se mi zdi dober in sledi načrtu, ki sem ga predlagal novembra.

Prednost tega načina privatizacije pred osnovnim »razdelitvenim« načinom, ki sledi iz zakona o privatizaciji Zavarovalnice Triglav še iz časa prejšnje vlade, je vsaj v treh točkah. Prvič, ta način (IPO) je administrativno lahko izvedljiv v primerjavi z osnovnim, izjemno zapletenim načrtom, da bi »Kadov delež« razdelili nekdanjim fizičnim zavarovancem, saj ne obstajajo popolne evidence o tovrstnih zavarovalnih policah, zato obstaja precejšnja gotovost glede sodnih sporov. Javna prodaja delnic je v svetu izjemno uveljavljen postopek, ki se ga je končno – pri NKBM – naučila tudi naša vlada. Upajmo pa, da se bo pri Triglavu izognila začetniškim napakam, ki jih je naredila pri NKBM glede pravočasnosti informacij in glede višine cene. Smiselno bi bilo, da vlada pri Triglavu namesto določitve razpona cene delnice uporabi metodo licitacije. S tem bi se privatizacijska cena močno približala prihodnji borzni tržni ceni in vlada bi se hkrati izognila očitku strokovne javnosti in opozicije o prodaji pod ceno.

Drugič, prednost IPO pred razdelitvenim načinom privatizacije je v tem, da pri IPO država ničesar ne podari, ampak da s tem načinom privatizacije dejansko zbere nova likvidna sredstva na trgu, ki jih lahko usmeri za uresničevanje predvidenih ciljev. V konkretnem primeru za reševanje bodoče pokojninske luknje, saj bodo s sredstvi iz kupnine upravljavci zagotavljali dodatna sredstva za ZPIZ. Pri razdelitvenem načinu teh dodatnih sredstev ne bi bilo, zato tudi ne bi bilo blagodejnega vpliva na pokojninsko blagajno.

In tretjič, IPO je verjetno edini politično sprejemljiv način privatizacije Triglava. Edino z vključitvijo fizičnih oseb in njihovo participacijo pri kapitalskem dobičku si vlada lahko zagotovi podporo javnosti ter manjše nasprotovanje opozicije. Predstavniki opozicije bodo sicer – po službeni dolžnosti – nanizali nekaj »protiargumentov«, vendar ne bodo mogli biti hudo napadalni. Pa tudi »protiargumenti« bodo strokovno precej trhli. To kaže izjava Toneta Ropa iz SD v Financah: »Ne razumem, zakaj je potreben IPO Triglava. S tako prodajo država svojega premoženja ne poveča, ker nista izpolnjeni dve osnovni merili – maksimizacija cene ali poznejše boljše upravljanje banke.« Ropova »argumenta« sta precej trhla. Namreč, z licitacijo bi vlada lahko privatizacijsko ceno močno približala kasnejši borzni tržni ceni in torej s tem maksimirala vrednost prodaje državnega premoženja. V nekaj letih po IPO in kotaciji delnic Triglava na borzi pa bo prišlo do normalne koncentracije lastniškega kapitala in tudi do neke optimalne lastniške strukture, ki bo za seboj potegnila tudi spremembe pri učinkovitosti upravljanja Triglava. Problem Ropove izjave je v tem, da ne predlaga izvedljive alternative. Prodaja strateškemu kupcu bi bila v dani situaciji politično in tudi tehnično in časovno neizvedljiva. Česar se Rop seveda dobro zaveda. Zato je zelo očitno, da Rop nasprotuje privatizaciji Triglava per se in da pač poskuša napaberkovati nekaj »protiargumentov« zgolj z namenom ustvarjanja političnega pritiska proti privatizaciji Triglava. Menim, da ni nobenega razloga, da bi vlada temu nasedala ali se pustila zmesti.

Začasni umik začetka kotacije Triglava na borzi me torej ne moti – če bo temu sledila resna privatizacija Triglava v napovedani obliki in v predvidenem časovnem okviru.

Obračun med banditi ali Po Laškem boli glava

20 decembra, 2007 By in slovenija, v ospredju 4 komentarji

Začnimo in končajmo z moralo. Kajti morala je – pa mi verjetno ne boste verjeli na prvo besedo – v osrčju zgodbe o Laškem. Tudi tam, kjer je ne bi pričakovali, ampak bi pričakovali hladno profesionalnost. Leta 1975 je Isaac Ehrlich z univerze v Buffalu objavil zelo odmevno raziskavo, s katero je s pomočjo ekonometrične analize pokazal, da smrtna kazen zmanjšuje število umorov. Natančneje, pokazal je, da je v 1960. letih vsaka izvedba smrtne kazni v ZDA preprečila 8 umorov. No, seveda je ta študija izzvala zelo burne reakcije, v katerih so različni raziskovalci Ehrlichu očitali številne metodološke pomanjkljivosti. Zadeva je šla tako daleč, da je prišlo do diskusije o etičnih temeljih raziskovanj, namreč ali so raziskovalci – tudi če so ekonometriki – sploh lahko objektivni. Edward Leamer z univerze UCLA iz Los Angelesa, sicer eden najboljših »applied« ekonometrikov, je leta 1983 v American Economic Review objavil odmeven zabaven članek Let’s take the Con out of Econometrics, v katerem je pokazal, da v ekonometriji objektivnosti in nepristranosti ni, ampak da predsodki in apriorna prepričanja raziskovalcev značilno vplivajo na dobljene rezultate. Kot primer je Leamer vzel prav Ehrlichov primer. Na podlagi ameriške statistike po zveznih državah o številu umorov, številu smrtnih kaznih ter kopici pojasnjevalnih spremenljivk, od ekonomskega do socialnega okolja, je pokazal, da apriorna prepričanja raziskovalcev o možnih povezavah med spremenljivkami ter ustrezno (ne)vključevanje spremenljivk v empirični model značilno vplivajo na dobljene rezultate.

Denimo, hard core desničar, ki verjame v vzgojno vlogo smrtne kazni, bi dobil rezultat, da ena izvršena smrtna kazen odvrne tudi do 22 umorov. Nasprotno pa bi raziskovalec s sočutnim srcem s svojim empiričnim modelom lahko dokazal, da ena izvršena smrtna kazen lahko povzroči dodatnih 12 umorov. V glavnem rezultatom o vzgojnosti smrtne kazni ni mogoče zaupati, ker ni mogoče izločiti apriornih subjektivnih prepričanj raziskovalcev. Način povečanja zaupanja v ekonometrične študije so lahko zgolj stroge ozke meje intervalov zaupanja, analize občutljivosti rezultatov na vključene (izpuščene) spremenljivke ter analize robustnosti rezultatov na različne ekonometrične metode. Toda še vedno se dvomu v zanesljivost rezultatov ni mogoče izogniti, zato se je uveljavila t.i. bayesianska metoda, ki s primerjavo številnih študij poskuša najti nek »povprečen učinek«.

Zakaj sem dal ta primer? Ker želim pokazati, da je celotna zgodba okrog Laškega ter sedanje protitajkunske gonje v svojem bistvu velika manipulacija nekaj glavnih igralcev. Film o prevari stoletja, lažiranju javnosti in osebnih intrigah. Film o obračunu med banditi, ki se vrti pred našimi očmi in nas dnevno zaposluje. Na naše stroške, seveda. Naj to ilustriram z nekaj dejstvi.

Prvič, začelo se je s pravkar odlikovanim Turnškom in njegovima pribočnikoma, od katerih je eden zdaj šef pijačarsko-medijsko-finančnega holdinga s političnimi izpostavami, drugi pa se kot finančni strateg še naprej uspešno izmika očem javnosti ter njihovo idejo koncentracije kapitala v nekaj zasebnih rokah na račun celotne javnosti. Nadaljevalo se je s kupljenimi pravnimi in ekonomskimi svetovalci, kupljenimi in instrumentaliziranimi mediji in novinarji ter – na ta ali oni način – utišanimi ali umaknjenimi nadzorniki Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) in UVK. Po prvih uspehih z nelegalnimi metodami (pridobitev kontrolnega deleža prek povezanih oseb v Pivovarni Union, umik Interbrewa ter končna pozitivna odločba UVK iz leta 2005) in vzpostavitvi velikega laškega imperija ob aktivni pomoči sedanje vladne koalicije med leti 2005 in 2007 je v sredini letošnjega leta laška zgodba o uspehu zašla v njen zenit. Zdi se, da je pohlep glavnih akterjev presegel njihov dejanski potencial. Šli so predaleč, povzročili so revolt politike in javnosti in zdaj bomo najverjetneje priča zahajanju laškega imperija.

Drugič, Laščani so do te mere »zabodli v hrbet« njihove nekdanje politične zaveznike in mecene, da sta se bili vlada in parlament v velikem, ruskem stilu prisiljeni lotiti »primera Laško«. Vlada je prek Urada za varstvo konkurence (UVK) odprla vprašanje kršenja prevzemne zakonodaje v primeru laškega prevzema Mercatorja in izkoriščanja dominantnega položaja Mercatorja. Kmalu pa pride na vrsto še kršenje prevzemne zakonodaje v primeru laškega prevzema Pivovarne Union ter kasneje še Dela in Večera ter morebitna zloraba dominantnega položaja holdinga Laško pri prodaji pijač. Hkrati se je parlament pod taktirko vlade s spreminjanjem zakonodaje o bančništvu, prevzemih in gospodarskih družbah lotil še protitajkunske obravnave morebitnega menedžerskega prevzema same Pivovarne Laško. Uprava Pivovarne Laško bo v naslednjih desetih mesecih hudo zaposlena, predvsem pa njihov štab odvetnikov ter pravnih in ekonomskih svetovalcev. Sedanje krizne klavzure v Laškem se bodo sprevrgle v permanentni krizni štab, Laško pa –karikiram – v utrdbo iz vojaških ali mafijskih filmov.

Tretjič, Laščani so v tej zgodbi delovali ves čas večinoma onstran legalnosti. Praktično v vseh zgoraj naštetih primerih so izigravali prevzemno zakonodajo in zakonodajo o gospodarskih družbah in varstvu konkurence ter s pomočjo povezanih oseb, delniških parkirišč in zlorab notranjih informacij izgrajevali svoj imperij. Opogumljeni z nesankcioniranjem nadzornikov (ATVP in UVK) so kupili še pravno in ekonomsko strokovno pomoč. Pri tem je njihova ekonomska strokovna pomoč (študija Boleta in Jereta) v najlepši meri pokazala, kako je mogoče zlorabiti ekonometrijo. Verjamem, da Bole in Jere verjameta v to, da monopolna koncentracija na trgu ni škodljiva. Verjamem, da sta prav zato uporabila metodološko sporne metode, ki sta jih uporabila. Verjamem, da sta zato predpostavila, da so vina, piva, sokovi, čaji, gazirane pijače in vode dobri medsebojni substituti in predstavljajo enoten upoštevni trg. Verjamem, da sta se zato odločila, da bosta višino stopnje tveganja in intervale zaupanja tako razširila, da bosta lahko upoštevni trg opredelila širše. Verjamem, da zato ocene križnih elastičnosti, ki sicer kažejo, da sta portfelja Uniona in Laškega substituta, interpretirata, kot da oba ponudnika nastopata na različnih trgih. Verjamem, da je Laško vedelo, kaj bo dobilo z Boletom in Jeretom in ju je zato najelo.

Četrtič, opogumljeni z javno podporo in kupljenimi analizami je Laškemu uspelo na svojo stran še nadzornike. ATVP je utihnil zelo kmalu po tem, ko je oznanil, da gre pri prevzemanju Dela za kršenje prevzemne zakonodaje. UVK je aprila 2005 objavil relevantna dejstva, ki prav v vseh pomembnih točkah za njegovo presojo popolnoma enoznačno kažejo, da je tako nastala koncentracija (monopol!) na trgu piva kritična z vidika varstva interesov potrošnikov, saj ima združena pivovarna prevladujoč položaj na trgu. En mesec zatem pa objavil odločbo, ki je bila v popolnem nasprotju s povzetkom relevantnih dejstev. Kot da bi se oba nadzornika ustrašila, da nikoli več ne bosta v Sloveniji dobila nobene službe, kot je nekoč povedal bivši direktor UK Andrej Plahutnik. Toda ne pozabimo, da je UVK izdal odločbo že pod sedanjo vlado in da UVK septembra istega leta, ko je pod blagoslovom iste vlade prišlo še do vertikalne integracije med holdingoma pijač in prehrambenih izdelkov ter trgovcem z dominantnim položajem, ni niti pisnil. Kot tudi ni pisnil v primeru Petrol – Istrabenz. Toliko o verodostojnosti vlade in njene sedanje protimonopolne in protitajkunske akcije.

Petič, in najbolj paradoksalno, kolateralna škoda širjenja imperija Laškega je uničevanje lastnih proizvodov, od blagovne znamke do verodostojnosti medijev v njihovi lasti. Imidž blagovne znamke Laškega že dolgo ni bil tako nizek. Nobena skrivnost ni, da Laškemu prodaja vode ne gre dobro od rok in da Radenska pospešeno propada, toda Laškemu letos ne bo uspelo niti izpolniti plana pri prodaji piva. Še več, podatki Gral-Iteo kažejo, da Laščanom prodaja piva ne gre več najbolje niti v njihovi domači regiji. Podatki s terena kažejo, da se potrošniki vse bolj odločajo za konkurenčne proizvode znotraj holdinga, nekaj zaradi slabega imidža blagovne znamke Laško, nekaj pa zaradi upadajoče kvalitete laškega piva. Moji kolegi pravijo, da po Laškem boli glava. Podobno je z mediji v njihovi lasti, njihova verodostojnost vse bolj pada, prav tako njihova naklada. Bi vi verjeli, da lahko denimo Delo in Mag objektivno pišeta o postopkih UVK proti Laškemu ali o vladni protitajkunski zakonski akciji? Po vseh uredniških zamenjavah in javnih pismih med nekdanjimi uredniki in nadzorniki teh hiš?

Izid zgodbe o Laškem je predvidljiv. Žalostno je le to, da v tej zgodbi ni dobrih in slabih fantov, ampak so vsi slabi in je težko za koga navijati. V večini kriminalnih filmov se lahko nekako identificiramo vsaj z nekom izmed akterjev. V nekaterih filmih imamo težavo, da so nam nehote bolj všeč slabi fantje od dobrih, denimo v filmu Point Break nam je bolj všeč Patrick Swayzee kot Keanu Reeves, čeprav prvi pod krinko Ronalda Reagana ropa banke, drugi pa zastopa roko pravice. Swayzee je pač bandit zato, da lahko nato v miru surfa in čaka svoj veliki val, Reeves pa ga pri tem moti. Swayzee je simpatični bandit. No, v zgodbi o Laškem je težava v tem, da ni simpatičnih fantov in da se težko s kom identificiramo, ker vsi brez izjeme – tako na strani Laškega in njihovih najetih strokovnjakov kot na strani javnih nadzornih inštitucij ter politike – izgledajo kot slabi fantje.

Izid te zgodbe zato gotov. Izgubili bodo vsi vpleteni. Sedanja vladna koalicija – kljub premaskiranju v vlogo nemočne žrtve proti vsemogočnemu kapitalu – še bolj pospešeno izgublja na ugledu in javnomnenjski podpori. Laško izgublja na svojem korporativnem imidžu, vrednost njegove blagovne znamke in njen tržni delež pa upada. Časopisne edicije pod kontrolo Laškega izgubljajo na verodostojnosti, njihove naklade pa še naprej pospešeno upadajo. Laščani bodo zato oboje, tako osnovno pijačarsko dejavnost kot medijski imperij prodali, dokler zanju še kaj dobijo.

Še morala cele zgodbe. Peščica laških fantov iz osnovne zgodbe bo ne glede na uporabljene sporne ali nelegalne metode vseeno bajno obogatela. Kot tudi njihovi odvetniki. Vse ostale pa nas bo bolela glava. In v tem je razlika med filmi in banditsko tranzicijo v praksi.