Author Archives: jpd

Klientelizem namesto učinkovitosti

22 marca, 2008 By in slovenija 2 komentarja

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu. 

Prejšnjo vlado so odnesli Falcon, Orion, Ultra, inflacija in davčna reforma, saj je vlada izgubila podporo javnosti zaradi občutka o neučinkovitosti vladne koalicije glede obvladovanja ekonomske politike ter razraslega klientelizma okrog vodilne stranke LDS. Volivci so bili LDS preprosto siti, nekaj zaradi zasičenosti z dolgoletno vladavino, nekaj pa zaradi splošnega občutka, da se je klientelizem razrasel čez vse meje dobrega okusa. Pri tem je javnosti močno »pomagala« nekdanja opozicija, predvsem Janez Janša, ki je z izrednimi parlamentarnimi sejami o korupciji in klientelizmu ter interpelacijami ministrov in celotne vlade uspešno ustvarjala psihozo izrednih razmer. In Janez Janša in nekdanja opozicija so to psihozo izrednih razmer dobro unovčili na volitvah. Zmagali so zaradi domnevno »nečistih rok« vladne koalicije. In zaradi svojih domnevno čistih rok. Volivci so od njih upravičeno pričakovali bolj učinkovito in bolj transparentno delovanje države.

Kakšna je situacija štiri leta kasneje? Je nekdanji opoziciji uspelo izgraditi bolj učinkovite vladne makroekonomske politike? Ji je uspelo zajeziti gospodarski kriminal in se upreti skušnjavam oblastnega klientelizma? Bojim se, da je odgovor negativen. Močno negativen. Naj to ilustriram z dejstvi.

Najprej o učinkovitosti. Ja, na prvi pogled je sedanja vlada, če zanemarimo inflacijo, bolj učinkovita na makroekonomskem področju, saj je uspela podvojiti gospodarsko rast in uravnotežiti javne finance. Toda gospodarska situacija v svetu, merjena s kazalci gospodarske klime, je bila Janševi vladi bistveno bolj naklonjena kot denimo Ropovi. Gospodarska rast in ugodne javne finance so se Janševi vladi preprosto zgodile. Kot debel krompir neumnemu kmetu. Bolj učinkovite vlade nam primerljivih novih članic EU so namreč v tem času dosegale tudi 10 in več odstotno gospodarsko rast.

Druga stvar je učinkovitost države na področju regulacije, zagotavljanja enakih pogojev za delovanje vseh subjektov na trgu in zajezitve gospodarskega kriminala. Razen Virantovega uspešnega pristopa k večji prijaznosti storitev javne uprave do državljanov in podjetij, ta vlada nima veliko pokazati. Regulator telekomunikacijskega trga Apek, Agencija za trg vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence so cela tri leta gledali stran od eklatantnih zlorab monopolnega položaja, delniških parkirišč in oblikovanja nedopustnih vertikalnih integracij. Apek se še naprej neučinkovito uči s preučevanjem tujih ureditev, UVK pa se je zganil šele pred pol leta, ko so se predsedniku vlade zamerili »tajkunski oligarhi« iz Laškega. Podobno je pri delu tožilstva, ki – ponovno – ni kos svoji nalogi, kljub temu da ga vodi prva in najbolj glasna zagovornica njegove večje učinkovitosti. Preprosto nimajo ničesar za pokazati, niti enega uspešnega velikega primera niso rešili v zadnjih treh letih. Še pri aferah Miro Petek, BTC in Orion jim je spodletelo. Še huje pa je to, kar se nakazuje ob zadnji aferi »letališki stolp«, saj ta bolj kot v smeri neodvisnega strokovnega dela kaže v smeri popolne politične instrumentalizacije tožilstva v politične namene. Podobno, kot smo imeli možnost videti pri aferi Sova. Podobno kot bomo verjetno deležni v dveh podobnih primerih, ki naj bi sledila v naslednjih mesecih. Tožilstvo in policija očitno delujeta po direktivah iz kabineta predsednika vlade in se lotevata le politično motiviranih primerov. To, da so vse naštete inštitucije pod nadzorom ministrov vodilne vladne stranke SDS torej ni povečalo njihove učinkovitosti, ampak je vodilo k »privatizaciji« njihovega delovanja v zasebne oziroma strankarske politične namene.

Pri oblastnem klientelizmu pa je situacija še bistveno hujša, saj gre za neposredno zlorabo oblasti. Klientelizmov oblasti je več vrst, od političnih kadrovskih imenovanj, pridobivanja državnih poslov, pridobivanja koncesij do netransparentnih prodaj državnega premoženja. In tovrstni klientelizem je pod Janševo vlado dobil močan pospešek.

Prvič, institucionalna lastninska struktura z ohranitvijo velikih državnih lastniških deležev, ki jo je idejno zasnoval Tone Rop v začetku devetdesetih let, nato pa sta jo skupaj z Gregorjem Golobičem do perfektnosti sistematično zlorabljala prek netransparentnih prodaj Kada in Soda ter klientelističnih kadrovskih imenovanj, je bila »izvrsten« način ne samo za popolno kontrolo nad gospodarstvom, ampak tudi za sistematično ropanje in prisvajanje rent, ki pristanejo bodisi na zasebnih ali strankarskih računih. Sedanja vlada Janeza Janše je ta sistem, ki ga je podedovala, z istimi podedovanimi vzvodi, vendar samo še bolj brutalno zlorabila za svoje povsem zasebne koristi. Na hitro in brutalno je zamenjala direktorje in člane nadzornih svetov s svojimi kadri. Razlika med obema vladama je v tem, da je bil pod LDS kadrovski interesni krog bolj širok in kvaliteten, metode političnih imenovanj pa bolj sofisticirane in prikrite. Pod Janševo vlado se je kadrovski krog bolj koncentriral, njegova kvalifikacijska struktura močno upadla, metode delovanja pa postale zelo brutalne. Po eni strani zaradi manjšega nabora kvalitetnih kadrov (boljši kadri so se že prej »prodajali« LDS-u). Po drugi strani pa so tisti, ki se niso mogli »prodati« prej, sedaj začutili priložnost, da lahko na hitro obogatijo. Zato niso izbirali sofisticiranih metod za hitro bogatenje. Še posebej, ker so izgledi, da bo Janša dobil še en mandat, tako pičli.

Drugič, gradbena afera »čista lopata« je le majhen kamenček v mozaiku netransparentnega pridobivanja državnih poslov na javnih razpisih. Celotna gradnja slovenskih avtocest, vse nabave za vojsko in policijo, vsa investicijska vlaganja, ki jih financira država in nabave računalniške opreme ter večina naročil majhne vrednosti, ki pomenijo 90 odstotkov vseh javnih naročil, potekajo po tem istem principu dogovorjenih poslov z vnaprej izbranimi kupci. Za primerno provizijo tistemu, ki posel oddaja, seveda. To se v razvitem svetu pojmuje kot korupcija in najstrožje preganja. Pri nas pa so to običajni načini delovanja države, ki jih nihče ne preganja. Potem so tu še provizije raznih posrednikov. Tudi za vlado LDS je bilo značilno močno delovanje raznih lobistov, od Mileta Šetinca, Bogdana Biščaka in Petra Rigla naprej. Pod Janševo vlado so se le zamenjali lobisti s tistimi iz najožje skupine predsednika vlade, običajno s pripadniki nekdanje manevrske zaščitne strukture, sorodniki ministrov in člani nekaterih družin, denimo mariborske družine Petek. Tako so nenadoma prej neznana ali novoustanovljena podjetja začela dobivati pomembne posle pri državnih poslih, od dobav opreme za vojsko in policijo, investicijskih del do izvajanja piarovskih storitev in javnomnenjskih raziskav. Če je za vlado LDS v zadnjem mandatu najbolj razvpit primer tovrstnih poslov oddaja posla tiskanja avtomobilskih nalepk, so Klima Petek, Spem, Aragon in Fakulteta za uporabne družbene študije le nekatera izmed najbolj razvpitih, vendar ne največjih imen v teh poslih sedanje vlade.

Tretjič, koncesije opravljanje javnih storitev so naslednja možnost velikih malverzacij. Če je bilo za vlado LDS indikativno, da je nekdanja ministrica za visoko šolstvo kot odpravnino dobila rektorstvo novoustanovljene Primorske univerze, je pod sedanjo vlado tovrstno delovanje bistveno bolj razširilo. »Privatizacija« Sveta za visoko šolstvo, Jambrekova zasebna fakulteta, Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove gorice, celjska mednarodna poslovna šola, ki jo je ustanovil državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, koncesije v zdravstvu in igralniške koncesije so spet le nekaj najbolj razvpitih primerov tovrstnega klientelizma.

Četrtič, prodaje državnega premoženja predstavljajo izvrstno priložnost za korupcijo. Za vlade LDS so značilni nekateri primeri netransparentnih prodaj kapitalskih deležev Kada in Soda. Primere lahko najdemo denimo pri prodaji Dela Gorenju in privatizaciji mariborskega Infonda ob pomoči NKBM in NLB. V novejši zgodovini pa je tovrstnih primerov bistveno več, pa sploh ne bom omenjal primera Mercator. Problematično je to, da je ta vladna koalicija s temi netransparentnimi, klientelistično in politično motiviranimi prodajami državnega premoženja ustvarila nov rod tajkunskih tranzicijskih oligarhov po hrvaškem, ukrajinskem in ruskem vzoru. Če je prejšnja vlada še nekako pazila na spodobnost s tem, ko denimo ni dovolila menedžerskih prevzemov Mercatorja, Kidričevega in tako naprej, je ta vlada vse te posle najprej spodbudila s svojim brutalnim kadrovskim cunamijem, nato pa jih tudi formalno omogočila z netransparentnimi prodajami kapitalskih deležev države. Upam, da bo nekoč v tej državi dovolj politične volje in tožilskega poguma in znanja, da bodo raziskali prodaje kapitalskih deležev Kada in Soda v obdobju 2005-2007 in kdo se je pri teh prodajah – ob menedžerjih – najbolj okoristil.

Kaj je skupnega tem primerom klientelizma? Njihov skupni imenovalec je, da je tovrstna stopnja klientelizma možna samo v razmerah, ko je po eni strani država tako pomemben lastnik v gospodarstvu in ko razpolaga s tako širokim naborom visokih funkcij, po drugi strani pa nadzorne inštitucije (Računsko sodišče, ATVP, Apek, UVK) in inštitucije pregona (policija, tožilstvo) ne delujejo. Takšne razmere so najboljše gojišče Olsonove banditske demokracije, ki omogoča ropanje davkoplačevalcev s strani banditov, ki so blizu političnemu vrhu. Za Janševo vlado, ki deluje po manj formalno utirjenih pravilih, je še posebej značilno, da je klientelizem sistemsko vgrajen v njeno delovanje. Osnovni moto delovanja te koalicije, ki sem ga neštetokrat slišal od njihovih članov, je »prej so bili oni, zdaj pa smo mi na vrsti!«. Gre za privatizacijo države na vseh ravneh, od gospodarstva, šolstva, zdravstva do javnih medijev. Gre za netransparentno in klientelistično privatizacijo, kar je njen osnovni problem.

Toda pomembno je predvsem to, kaj se lahko iz te zgodbe naučimo? Olsonova teorija kaže na to, kako pomembne so institucije, torej kako pomembno je oblikovanje in spoštovanje formalnih pravil, kako pomembni sta formalna demokracija in dobro delujoča pravna država ter kako pomemben je obstoj močne politične konkurence. Pomembne so za oblikovanje pravih spodbud posameznikov in s tem za razvoj. Demokracije s transparentnimi političnimi sistemi, ki zagotavljajo rotacijo elit, z meritokratskim tržnim gospodarstvom ter dobro delujočo pravno državo, ki varuje zasebno in javno lastnino ter zagotavlja izvrševanje pogodb in prenosljivost lastninskih pravic, so edina garancija za uspešno gospodarstvo in blaginjo vseh državljanov.

Dejstvo je, da je bila sedanja vlada primerjalno gledano bistveno manj izvedbeno učinkovita – od propadlih reform, neuspelih privatizacij in neuspehov pri preganjanju gospodarskega kriminala. Toda ta vlada ni bila samo neuspešna pri udejanjanju tega, kar je obljubljala, ampak je klientelizem sistemsko vgradila v delovanje same koalicije. Zato jeseni, ko bomo volili novo vlado, imejmo pred očmi predvsem to, katera stranka in kateri posamezniki nam lahko zagotovijo bolj demokratičen sistem z bolj transparentnim in meritokratskim tržnim gospodarstvom. To morajo biti ne samo politiki, ki bodo izkazano imeli čiste roke, ampak politiki, ki bodo predstavili najbolj učinkovite mehanizme, kako bodo Slovenijo iz Olsonove banditske demokracije pripeljali v bolj demokratični, bolj transparentni in bolj meritokratski tržni kapitalizem.

Vinjete bodo drastično zmanjšale prihodke od cestnin

21 marca, 2008 By in slovenija, v ospredju 33 komentarjev

Odločitev vlade o načinu uvedbe vinjet za vožnjo po avtocesti, ki predvideva enotno ceno za vse vrste osebnih vozil in tudi za vožnjo po ljubljanski obvoznici, medtem ko ohranja sedanji sistem cestninjenja z zaustavljanjem za kamione, je neumnost. Na tem mestu ne želim polemizirati s samo odločitvijo vlade za spremembo načina cestninjenja, ampak s predlagano spremembo načina cestninjenja. Vsi se verjetno strinjamo, da je sedanji način cestninjenja z ustavljanjem na cestninskih postajah izjemno obremenjujoč za okolje, hkrati pa povzroča še prometne zastoje. Prav tako se verjetno vsi strinjamo, da je najbolj primeren satelitski način cestninjenja, ki omogoča plačevanje po prevoženem kilometru. Čeprav seveda tudi ta sistem ni popolnoma pravičen, saj predlagane rešitve ne predvidevajo diferenciranega obravnavanja osebnih vozil glede na njihovo težo, starost in količino škodljivih snovi v izpušnih plinih. Hkrati je do enotne evropske ureditve satelitskega cestninjenja ter rešitve vprašanja varnosti osebnih podatkov še daleč.

Znotraj teh dveh skrajnih in neoptimalnih točk v sistemu cestninjenja je seveda vsaka druga rešitev sama po sebi neoptimalna. Toda če se je vlada – iz takšnih ali drugačnih razlogov – že odločila za spremembo sedanjega sistema cestninjenja, potem je treba med možnimi – neoptimalnimi – rešitvami najti takšno, ki je najbolj učinkovita. Sedanji vladni predlog uvedbe vinjet za osebna vozila pa ni učinkovit, ampak je, oprostite izrazu, neumen. Neumen je vsaj s štirih vidikov.

Prvič, ta način je neumen z ekološkega vidika, ker ne bo zmanjšal kolon kamionov pred cestninskimi postajami in količine izpušnih plinov.

Drugič, neumen je z administrativnega vidika, ker ne prinaša optimalnega načina pobiranja cestnine, ker ne omogoča učinkovitega nadzora, ker ne znižuje stroškov pobiranja cestnin, ampak jih zaradi stroškov tiskanja vinjet kvečjemu zvišuje, in nenazadnje zato, ker bo vodil v klientelizem glede pridobivanja posla s tiskanjem vinjet. Resnično mi ni jasno, kako bodo policija in uslužbenci Darsa zagotovili nadzor nad tem, kdo uporablja vinjete in kdo ne. Bodo uslužbenci Darsa pregledovali počasi mimo vozeča vozila na sedanjih cestninskih postajah? V čem je potem prednost vinjet nad sedanjim sistemom, saj se na ta način pretočnost mimo cestninskih postaj sploh ne bo omembe vredno povečala?

Tretjič, nepremišljen je s finančnega vidika. Minister Žerjav računa s tem, da bo letno vinjeto po ceni 55 evrov kupilo 800 tisoč Slovencev, polletno pa 2.5 milijona tujcev v tranzitu čez Slovenijo, kar bi naj letno navrglo skupaj bruto 131,5 miljona evrov. Toda, kot je opozorila Darja, minister žerjav dela najverjetneje račun brez krčmarja, saj Evropska pogodba v svojem duhu prepoveduje, da bi neka država članica diskriminatorno bolj obdavčila državljane druge članice kot svoje lastne. Cestninska obdavčitev s 35 evri tujih vozil za tranzit Slovenije pa pomeni natanko takšno diskriminatorno obravnavo. Iz tega razloga je tudi Avstrija pred desetletjem morala uvesti desetdnevne in dvomesečen vinjete. Če bo torej Slovenija pod pritiskom EU morala uvesti desetdnevne in dvomesečne vinjete, bo izkupiček bistveno manjši. Pomagajmo ministru Žerjavu in naredimo bolj realističen ad hoc izračun. Denimo, da bo letno vinjeto po ceni 55 evrov še vedno kupilo 800 tisoč Slovencev, in da bo desetdnevno vinjeto po ceni 10 evrov kupilo 1.5 milijona tujcev, dvomesečno vinjeto po ceni 15 evrov pa 1 milijon tujcev. V tem primeru bi vinjete v Darsov proračun navrgle bruto izkupiček le v višini 59 milijonov, kar je več kot polovico manj od pričakovanih 131,5 milijona.

Po drugi strani pa je pomemben neto finančni priliv od pobranih cestnin. Ni jasno, kako bodo vinjete vplivale na večji neto finančni priliv od cestninjenja, če pa Dars ne namerava odpuščati zaposlenih ampak jih namerava prešolati v učinkovite nadzornike nad uporabo vinjet? Naj spomnim, da je prav delovno intenzivno pobiranje cestnin sedaj pobralo skoraj tretjino prihodka od pobranih cestnin. Prav tako ni jasno, kakšni bodo stroški tiskanja vinjet. Bodo »požrli« 10, 15 ali 20% od pobranih cestnin?

Četrtič, vladni način uvajanja vinjet je neumen z vidika pravičnosti, ker ne omogoča plačevanja po prevoženem kilometru in ker vsa osebna vozila obravnava enotno ne glede na težo vozila in količino škodljivih snovi v izpušnih plinih.

Na podlagi zgolj teh zgornjih ad hoc argumentov je očitno, da je vladni predlog uvedbe vinjet narejen povsem na pamet in da je zato neučinkovit. Če vlada resnično želi prav zdaj – iz katerihkoli razlogov – spremeniti sistem cestninjenja, ga narediti administrativno bolj učinkovitega in finančno bolj izdatnega, naj – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – za domača vozila preprosto poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Gre za podobno pavšalno obdavčitev kot v primeru vinjete, ki pa je bistveno bolj »pravična« zaradi diferenciacije vozil, administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemom učinkovitosti nadzora in s tem free-riderstva se izognemo. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji plačevanje za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«.

Vendar vladi pri spreminjanju sistema cestninjenja za osebna vozila očitno ne gre za učinkovitost, niti za pravičnost. Zato je najbolj pomembno vprašanje, zakaj se vladi z uvajanjem vinjet (že s 1. julijem) tako mudi. Najbolj očiten odgovor je: zaradi jesenskih volitev. Vlada verjetno predvideva, da bo s tem ukrepom uspela pridobiti dodatne simpatije pri volivcih.

Pa bo res? Uvedba vinjet bo namreč razbremenila tiste, ki se največ vozijo po avtocestah, prizadela pa predvsem revnejše državljane in državljane iz regij z manj avtocest, ki bodo nenadoma zaradi enkratne poti po avtocesti morali odšteti precej denarja za vinjeto. Uvedba vinjet bo prizadela denimo tudi Ljubljančane, ki se ne vozijo pogosto po avtocestah, saj bodo morali zdaj za vožnjo po ljubljanski obvoznici tudi kupiti vinjeto. Določen delež Ljubljančanov pa bo prisilila, da se bodo obvoznici izognili in se preselili na mestne ceste, kar bo še povečalo gostoto prometa v mestu. Učinek bo torej prav nasproten temu, kar želi doseči vlada – preusmeriti promet z mestnih in regionalnih cest na mestne obvoznice in avtoceste.

Volivci se utegnejo počutiti opeharjene tudi zaradi ponovne uvedbe avtomobilskih nalepk. Na začetku mandata je Janševa vlada z velikim pompom ukinila avtomobilske nalepke, ki jih je uvedla Ropova vlada, kar je njen verjetno največji dosežek v tem mandatu. Morda bo njen največji fiasko ponovna uvedba nekih avtomobilskih nalepk …

Drug odgovor na to, zakaj se vladi z uvedbo vinjet tako mudi, pa se morda skriva v vprašanju, kateremu podjetju, ki si obeta posel od tiskanja vinjet, je uspel ta veliki lobistični met, da se je vlada odločila prav za uvedbo vinjet? In naprej, kako to, da se je vlada odločila, da za oddajo posla tiskanja vinjet ne bo naredila javnega razpisa, ampak neposredna pogajanja? Kako to, da minister Žerjav že vnaprej natančno »informativno« ve, da naj bi tiskanje vinjet stalo 40-krat manj od stroškov, ki jih je izračunal UMAR? Katero konkretno podjetje mu je dalo to informacijo? In še naprej, kateri stranki bo to podjetje, ki naj bi tiskalo vinjete po 40-krat nižji ceni od Umarjeve ocene, velikodušno sofinanciralo volilno kampanjo? Iz katere stranke sta minister Žerjav in predsednik vlade Janša kot glavna uvajalca vinjet?

Ko je novomeško podjetje Mirage dobilo posel za tiskanje avtomobilskih nalepk, je tedanji opozicijski poslanec Janša to označil kot vrh političnega klientelizma in korupcije. Kaj bo porekel predsednik vlade Janša tokrat, ko bo posel dobilo podjetje po njegovem izboru?

Globalizacijske lekcije, 2. del: Evolucija svetovne trgovine

19 marca, 2008 By in slovenija 1 komentar

O razvoju svetovne trgovine kot o sistematičnem globalnem načinu trgovanja med različnimi deli sveta lahko govorimo šele po Kolumbovem odkritju Amerike 1492. leta. To je hkrati tudi začetek novega veka. Pol tisočletja razvoja svetovne trgovine lahko po njihovih glavnih značilnostih razdelimo na pet obdobij:

1. Merkantilizem (od odkritja Amerike (1492) do francoske revolucije (1789))
2. Liberalizem (konec 18. do druge pol. 19 stoletja)
3. Protekcionizem (sredina 19. stoletja do krize 1929-33)
4. Intervencionizem (po 1933 do 1947)
5. Obdobje liberalizacije in globalizacije (po 1947)

Za obdobje merkantilizma so značilni

  • absolutni fevdalizem in močna vloga države,
  • povezovanje sveta s trgovinskimi potmi, rast notranje in zunanje trgovine, prvotna akumulacija trgovinskega kapitala, oblikovanje trgovskih velesil (Španija, Portugalska, Nizozemska, V. Britanija), zlata veljava valut,
  • kljub obstoju svetovnih trgovskih poti še ni bilo prave svetovne trgovine, ampak je bila ta zgolj slučajnega, individualnega ali kratkoročnega značaja, ne pa izraz sistematične potrebe držav po prehodu iz lokalne na mednarodno delitev dela,
  • glavni cilj držav je bilo povečanje narodnega bogastva (prek akumulacije zlata) in s tem tudi ekonomske in politične moči države, do zlata je bilo mogoče priti samo (1) prek »uvoza« zlata (ropanja) iz kolonih, ali (2) prek presežka v zunanji trgovini,
  • neto priliv zlata v državo je imel pozitiven vpliv na inflacijo in s tem na spodbujanje konjunkture, neto odliv zlata pa negativen deflatorni vpliv na recesijo. Ta t.i. zlati avtomatizem je prek zunanje trgovine avtomatično uravnaval notranja gospodarska (ne)ravnotežja držav.
  • zaradi slednjega je za merkantilizem značilen tolikšen obseg ropanja kolonij ter merkantilistična ekonomska politika, ki se je zavzemala za sistematične presežke v zunanji trgovini (neto priliv zlata), kar je bilo mogoče doseči le z velikimi uvoznimi ovirami ter spodbujanjem izvoza

Šele obdobje liberalizma po francoski revoluciji (1789) je prineslo spremembo filozofske in ekonomske paradigme. Francoski naturalisti so dali osnovo za »osvoboditev« ljudi kot posameznikov, Adam Smith kot moralni filozof pa je dal podlago za razumevanje večje učinkovitosti prostega delovanja ekonomskih zakonitosti od državne hiperregulacije in koristnosti mednarodne trgovine in sodelovanja iznad dotedanje merkantilistične enostranske zaprtosti za trgovino. Za obdobje liberalizma so značilni predvsem:

  • notranja gospodarska in politična integracija držav (oblikovanje enotnih držav, odprava notranjih trgovinskih ovir, odvzem carinskih pristojnosti lokalnim veljakom, sprostitev gibanja delovne sile),
  • težnja k odpravi omejitev in preprek v gospodarskem delovanju države (laissez faire, Smithova “nevidna roka”, država kot “nočni čuvaj”), težnja k ustvarjanju pogojev za prosto gibanje blaga in kapitala ter k neomejenemu delovanju ekonomskih zakonov tako znotraj države kot na mednarodnem področju. Filozofska podlaga je v naravnem pravu (Montesquieu, Voltaire), razvoj šole ekon. liberalizma (Hume, Smith, Ricardo).
  • primat V. Britanije: razvoj industrije (tehnološki razvoj, prva industrijska revolucija), razvoj mednarodne delitve dela prek razvoja svetovne trgovine na podlagi primerjalnih prednosti, enormno povečanje svetovne trgovine po letu 1815 (po koncu Napoleonovih vojn) v primerjavi z 18. stoletjem,
  • V. Britanija kot motor rasti svetovne trgovine: v prvi polovici 19. stoletja prek izvoza industrijskih izdelkov, v drugi polovici 19. stoletja pa prek uvoza surovin in primarnih proizvodov ter izvoza kapitala. Prek velikega zunanjetrgovinskega deficita je V. Britanija prenašala kupno moč v ostale dele sveta. Zaradi specifičnega dvojnega avtomatizma (povezava Britanija – svet prek britanskega deficita, zlati avtomatizem) je do leta 1890 svetovna konjunktura nihala na podlagi britanske – ob britanski krizi se je zmanjšal njen uvoz surovin, s tem pa posledično tudi svetovne cene surovin, kar je spet pognalo nov razvojni cikel v Britaniji ter prek povečanega britanskega uvoza tudi rast v svetu.
  • V. Britanija je enostransko (zaradi lastnih koristi) v obdobju 1815-1846 (odprava žitnih zakonov) uvedla popolno liberalizacijo trgovine in k temu spodbudila tudi druge države. Toda razen Francije (1860, Cobden – Chevalierov sporazum) druge države temu niso sledile, ampak so se začele pospešeno zapirati pred zunanjo trgovino.

Do leta 1890 je večina držav vedla carinske zakone in se zaprla pred uvozom, s čimer se je začelo obdobje protekcionizma. Osnovni razlog za tovrstno »začasno odstopanje od načel liberalizma« je bila zaščita domačega gospodarstva, dokler ne bo enako konkurenčno kot druga, ki je našla svojo argumentacijo predvsem v ekonomskem nacionalizmu in argumentu zaščite mlade industrije Friedricha Lista (1841) ter v ameriškem industrijskem protekcionizmu po ameriški državljanski vojni. Dejstvo je, da je protekcionizem pomagal v industrijskem razvoju danes najbolj razvitih držav, toda hkrati je dejstvo, da ne moremo ugotoviti, ali ne bi večja odprtost držav tega razvoja še bolj pospešila. Primer razvoja japonske in azijskih držav po letu 1950 ter denimo Čila, Mehike po letu 1975 kaže namreč prav na to superiornost izvozne zasnove razvojne strategije nad t.i. uvozno nadomestno zasnovo, ki jo je ubrala večina nerazvitih držav.

Dejstvo je tudi, da je protekcionizem držav in želja evropskih držav po političnem (vojna za kolonije) namesto ekonomskem (prek trgovine in izvoza kapitala) obvladovanju odvisnih držav pripeljala do prve svetovne vojne, desetletne recesije po njej do dokončnega zloma svetovnega gospodarstva z ameriško gospodarsko depresijo (1929-1933). S tem se je dokončno začelo obdobje državnega intervencionizma, popolnega uravnavanja delovanja gospodarstev, popolnega zaprtja medsebojne trgovine. Do leta 1933 se je zaradi enormnega dviga trgovinskih ovir, uvedbe deviznih kontrol in konkurenčnih devalvacij valut svetovna trgovina med 75 vodilnimi državami sveta zmanjšala na vsega tretjino obsega iz leta 1929. Svet je zgrmel iz ekonomske tudi v politično nestabilnost, pripravo na veliko morijo druge svetovne vojne.

Eno najbolj mračnih obdobij sodobne zgodovine se je po drugi svetovni vojni preobrnilo v gospodarsko obnovo in gospodarski čudežni razcvet. »Infrastrukturo« za ta razcvet je dal razvoj regulativnih mehanizmov ob koncu vojne (ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada leta 1944 v ameriškem Bretton Woodsu) ter po njej (podpis sporazuma GATT – Splošni sporazum o trgovini in carinah). Medtem ko je Svetovna banka regulirala gospodarsko obnovo držav, MDS pa finančno stabilnost svetovnega gospodarstva, je GATT poskrbel za postopno bilateralno znižanje trgovinskih ovir ter regionalne trgovinske integracije. Vse tri mednarodne inštitucije oziroma sporazumi so daleč od popolnosti, toda v tedanjem času so bile pravi odgovor na tedanje stanje v svetovnem gospodarstvu in so omogočile nesluten razvoj svetovnega gospodarstva. V primerjavo naj povem troje:

  • v obdobju 1913-1950 se je obseg svetovne trgovine povečal za 90%, svetovni BDP pa za 182%,
  • v obdobju 1950-1973 se je obseg svetovne trgovine povečal za 790%, svetovni BDP pa za 490%,
  • v obdobju 1973-2003 se je obseg svetovne trgovine povečal za 540%, svetovni BDP pa za 320%.

Obdobje po drugi svetovni vojni, ki ga lahko označimo kot novi liberalizem in globalizacija je prinesel razvoj mnogim nerazvitim državam, med njimi tudi bivši Jugoslaviji in Sloveniji. Toda primerjalno gledano je večji gospodarski razvoj in večjo rast življenjskega standarda prinesel tistim državam, ki so se bolj odprle svetovni trgovini in ki so dopustile več tržnega gospodarstva.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Maddison, A. (2007), Contours of the World Economy, Oxford University Press.
Maddison A. (2006), The World Economy, Vol 1: A Millennial Perspective, OECD.

Prezentacija predavanja:
class-2-evolution-of-world-trade.pdf

Globalizacijske lekcije, 1. del: Pojavne oblike, nosilci, implikacije

10 marca, 2008 By in slovenija

* Prvo predavanje pri predmetu Globalisation and International Trade na Ekonomski fakulteti v Ljubljani za tuje študente v okviru Erasmus/Socrates mednarodne izmenjave. Predavanja so v angleškem jeziku.

Globalizacijo lahko opredelimo kot:

  • globalno horizontalno in vertikalno integracijo gospodarskih aktivnosti,
  • globalno integrirane sisteme proizvodnje in potrošnje,
  • spodbujene z informacijsko revolucijo, finančno integracijo, liberalizacijo zunanje trgovine in notranjegospodarsko deregulacijo,
  • z do zdaj najvišjo stopnjo mednarodne mobilnosti blaga, storitev, kapitala in ljudi,
  • z močno mednarodno soodvisnostjo svetovnih dogodkov.

Globalizacija, kot jo lahko opazujemo danes, ni nekaj novega, je le višja, bolj intenzivna oblika svetovne soodvisnosti, kot smo jih poznali v preteklosti. Ločimo lahko vsaj tri zgodovinske stopnje globalizacije:

  • Globalizacija 1.0: Od odkritja Amerike (1492) do začetkov industrijske revolucije v V. Britaniji (1800). Glavni igralec so bile države.
  • Globalizacija 2.0: Od 1800 do 2000. Značilnosti prve polovice obdobja so začetek industrijske revolucije po odkritju parnega stroja, padec transportnih stroškov in vzpon železnice. Drugo polovico obdobja zaznamuje informacijska revolucija (od telegrafa, telefona, računalnikov do optičnih kablov in svetovnega spleta), ki je dramatično znižala stroške tele – komuniciranja in (elektronskega) poslovanja. Glavni igralec so multinacionalna podjetja.
  • Globalizacija 3.0: Po letu 2000. Glavni igralci postanejo posamezniki, kot kreativni posamezniki in zahtevni informirani potrošniki, ki so mobilni znotraj držav, mednarodnih skupnosti (EU) in globalno.

Glavni »driverji« oziroma nosilci globalizacije so

  • Globalizirani trgi in proizvodnja
  • kot rezultat znižanih trgovinskih ovir
  • in spodbujena s tehnološkim napredkom,
  • IT revolucija (telekomunikacije in računalniki), ki omogoča širjenje informacij, idej in finančnih transakcij hitro in poceni prek velikih razdalj,
  • Izboljšanje transportnih tehnologij, ki je zmanjšalo svet s povečanjem hitrosti povezav in njihovo cenovno ugodnostjo).
  • Internet in svetovni splet kot skoraj zastonj globalna knjižnica znanja, informacij in podatkov.

Globalizacija sveta – t.j. prosta trgovina in prosto gibanje kapitala in ljudi, znižanje stroškov in cen, prost pretok informacij in vzorcev potrošnje ipd. – pa nima samo pozitivnih lastnosti. Globalizacija s seboj prinaša številne ekonomske in družbene implikacije, kar seveda nujno razdeljuje mnenja in mišljenja ljudi in raziskovalcev o njej. Najbolj popularna prepričanja o globalizaciji so:

  • Globalizacija je pravična,
  • Globalizacija je igra z ničelno vsoto,
  • Globalizacija je trg, prosta trgovina,
  • Globalizacija je somrak majhnih držav,
  • Globalizacija uničuje delovna mesta in znižuje plače doma,
  • Globalizacija uničuje okolje,
  • Globalizacija pomeni erozijo nacionalne suverenosti in nadvlado multinacionalk.

O podrobnostih posameznih točk bo več govora v okviru posameznih tematskih predavanj.

Pripravljeno na podlagi knjig:
Friedman, T.L. (2000), Lexus and the Olive Tree, Anchor Books.
Stiglitz J. (2003), Globalization and Its Discontents, W.W. Norton.
Wheelan C. (2002), Naked Economics, Ch. 1 & 11, W.W. Norton.

Prodaja Telekoma na stranskem tiru. Kaj zdaj?

8 marca, 2008 By in gospodarstvo 17 komentarjev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ponedeljkova odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, je marsikomu z radostjo napolnila srce. Delu opozicije, ker si obeta nadaljevanje državnega kapitalizma, politično kadrovanje in ohranjanje dobaviteljskih navez prijateljskim družbam. Vladni koaliciji, ki ji je ljudski kapitalizem blizu (SLS) ali pa nanj stavi svojo politično prihodnost (SDS, NSi). Finančnim naložbenikom, ker si obetajo ugodno plasiranje naložb v sedanji ne prav živahni situaciji na trgih. Ter širši javnosti, ki je malce proti privatizacijam zaradi zaradi vgrajenega socialističnega sindroma »vse je naše«, malce pa zaradi špekulacij, da bo drobtinica privatizacijske premije priletela tudi do njih.

Toda, kako dobra je v resnici ta odločitev, da se Telekom ne proda strateškemu kupcu in kaj narediti v tej situaciji? Pustiti Telekom v večinski državni lasti, ponoviti razpis za strateškega kupca, ga prodati na prvi javni prodaji domačim kupcem ali pa najti kakšno bolj optimalno metodo?

Ohraniti Telekom v državni lasti bi bila napaka. Prvič, naš Telekom, pa naj bomo še tako ponosni nanj, ni noben tehnološki biser. Še več, svojo ponudbo stacionarne telefonije in dostopa do interneta večinoma bazira na bakrenih žicah. Tuja in domača konkurenca pospešeno delata na optičnih kablih. Naš Telekom svoje poslovne rezultate večinoma črpa iz mobilne telefonije (Mobitel), iz naložb v tujini ter dragega zaračunavanja vodov konkurenci. Siol mu zaradi predatorskih cen prinaša izgubo. Telekom bi nujno moral redefinirati svojo dolgoročno strategijo ter pripraviti program racionalizacije, saj se na zastarelo tehnologijo veže tudi občuten presežek zaposlenih (dobrih tisoč). Ta racionalizacija je ob ohranitvi državnega ali razpršenega pretežno domačega lastništva malo verjetna.

Drugič, kakšne koristi imajo uporabniki od monopolista v domači lasti, ki jim nenehno vsiljuje zastarelo tehnologijo in zastarele storitve (ISDN, Centreks) ali jih odira s prisilnimi in dragimi vezavami storitev (ISDN/ADSL)? Konkurenca ga na primer pri številu optičnih priključkov (FTTH) že krepko prehiteva. Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. S privatizacijo Telekoma bi pridobili predvsem uporabniki zaradi povečane ponudbe konkurenčnih storitev. Avgusta 2007 sem dokumentiral, kako skokovito je narasel delež uporabnikov širokopasovnega dostopa do interneta, ko je Telekom moral umakniti sporno vezavo ISDN/ADSL.

S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več. To pomeni ogromno oportunitetno izgubo, merjeno v številu kilometrov neizgrajenih cest, stanovanj, bolnišnic in šol ali ohranitve višjih davkov. Po tem neuspešnem razpisu bo težko najti uglednega strateškega kupca, ki bi ponudil za Telekom tretjino več od sedanje borzne cene.

Morda se bodoči delničarji, od institucionalnih investitorjev do fizičnih oseb veselijo javne ponudbe delnic Telekoma. Toda preden se jim nasmeški v pričakovanju hitrih zaslužkov preveč razlezejo, naj jih ponovno opozorim, da na Telekom čakajo še nerealizirane odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM, Sinfonika, AMIS, itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi, znaša dobrih 200 milijonov evrov oziroma približno eno desetino sedanje tržne vrednosti Telekoma. Bodoči vlagatelji naj ne pozabijo tudi na odločbe, ki jih proti njemu izdaja UVK. Do sedaj so že tri odločbe o zlorabah Telekoma v korist SIOLa pravnomočne. Pri vseh je šlo za t.i. “leveraging” oziroma vzvodno delovanje prek uporabe Telekomove infrastrukture za vplivanje na odvisni trg interneta. V vsakem primeru je bila različna osnova za vzvodno delovanje: (1) odločba 1997: zloraba pri telefonskih številkah (1996-1998), ker Telekom SIOLovi konkurenci ni želel omogočiti posebne, cenejše številke; (2) odločba 2000: zloraba pri ISDN paketih (1999 – 2001, ker Telekom SIOLovi konkurenci ni dovolil sodelovanja v ISDN paketih, in (3) odločba 2004: dve zlorabi na ADSL infrastrukturi (2001-2003), ker je Telekom SIOLovi konkurenci dražje zaračunaval svoj infrastrukturo. Pred vrati pa je še četrta, aktualna odločba (ki je še v fazi povzetka relevantnih dejstev), kjer gre za dve zlorabi (vezana prodaja ISDN/ADSL priključkov ter “leveraging” s favoriziranjem SIOLa). Z vsako izmed teh odločb UVK se ponuja možnost odškodninskih tožb konkurentom. Z realizacijo obstoječih in predstoječih odškodninskih tožb se utegne vrednost delnic Telekoma krepko zamajati. Kar seveda pomeni, da bo morala vlada fizičnim osebam ponuditi krepek diskont pri javni ponudbi delnic, da se ne bodo počutili oškodovane, ker jim je prodala škart robo.

Če povzamem, niti ohranitev v državnem lastništvu niti javna prodaja niti prodaja strateškemu kupcu kratkoročno ne obeta dobrih rezultatov. Predvsem ne z vidika večje učinkovitosti trga telekomunikacij v Sloveniji, kar naj bi bil primarni cilj vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Morda bi se veljalo ozreti naokrog po Evropi, kako države z več izkušnjami rešujejo ta problem. Daleč najbolj razvit, urejen in konkurenčen trg telekomunikacijskih storitev je britanski, po katerem se pri spreminjanju regulatornega režima zgleduje tudi Evropska komisija. British Telecom (BT) je denimo prvi, ki je izvedel funkcionalno razdelitev nekoč vertikalno integriranega operaterja z ustanovitvijo Openreach, BT-jevega dostopovnega omrežja. Kot pravi verjetno najboljši poznavalec tega področja v Sloveniji, nekdani Telekomovec Dušan Caf (MojMikro, November 2007): »Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma (britanski regulator, op.pis.) je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.« Britanskemu zgledu o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev sledita tudi italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki želita upravljanje dostopovnega omrežja izločiti v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Tudi konture novega regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij Evropske komisije pod vodstvom komisarke Vivien Reding, ki jih pričakujemo v drugi polovici leta, gredo v to smer funkcionalne razdelitve vertikalnih integracij »incumbent« nacionalnih operaterjev, saj ti predstavljajo največjo grožnjo konkurenci na posameznih trgih.

Zato vladi polagam v razmislek predlog tovrstne funkcionalne ali strukturne razdelitve Telekoma, kjer bi iz holdinga Telekoma ločeno odprodala Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Lahko tudi prek javne prodaje, kar se mene tiče. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov. S tem bo vlada, prvič, dosegla višji izkupiček od prodaje, in drugič, naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov ter najbolj učinkovito poskrbela za konkurenco na trgu telekomunikacij.

Verjamem, kot kažejo prvi odzivi, da vodilnim v našem Telekomu, privilegiranim dobaviteljem in dosedanjemu prvemu prodajalca Telekoma, Matjažu Janši, ta rešitev ne bo všeč, ker pač rušijo njihov monopolni položaj. Njihov glavni argument je, da to ne bi omogočalo tehnološke modernizacije omrežja. Toda prav na tej točki se motijo, saj se da pokazati, da bi z ustrezno cenovno politiko nediskriminatornega oddajanja omrežja v najem lahko zaradi velikega obsega uporabnikov brez težav financirali najsodobnejše tehnološke rešitve in da je to bistveno ceneje in bolj smotrno, kot da gradimo 3 ali 4 ločena optična omrežja. In še nekaj, to je pot, po kateri bo že kmalu šla vsa EU

Funkcionalna razdelitev Telekoma je torej lahko izvrstna priložnost za povečanje učinkovitosti trga telekomunikacij in izboljšanje konkurence. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da privatizacija posameznih operaterjev prinaša kupnino, s čigar funkcionalno uporabo se pri nas očitno sploh ne ukvarjamo. Kaj naj vlada naredi s kupnino od prodaje Telekoma, že piše v reformnem paketu vlade. Iz kupnine naj oblikuje Tehnološki sklad, iz katerega bo financirala spodbujanje inovacij in tehnološkega razvoja. Tako bomo na en mah rešili vprašanje konkurence na trgu telekomunikacij in bolj učinkovite politike spodbujanja tehnološkega razvoja.

Vinjete in butalska vlada

7 marca, 2008 By in slovenija, v ospredju 47 komentarjev

Da ne bo nesporazuma, načeloma podpiram vinjete kot administrativno bolj učinkovit in ekološko bolj sprejemljiv način cestninjenja na avtocestah od sedanjega načina pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah. Predvsem je sprememba načina cestninjenja pomembna v segmentu prevoza s kamioni, saj predvsem ti pri obveznem ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjajo dolge kolone ter pri speljevanju močno onesnažujejo okolje. Zato me je precej negativno presenetila včerajšnja novica, da bo vlada predvidoma že do poletja uvedla vinjete za vožnjo po avtocestah za osebna vozila, medtem ko bo za tovorna vozila vsaj do naslednjega leta ostal v veljavi sedanji način pobiranja cestnine z ustavljanjem na cestninskih postajah.

Ob tej odločitvi vlade se človek preprosto vpraša, kdo je butast v tej državi. Če je sedanji način pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah ekološko nesprejemljiv predvsem zaradi kamionov, ki dodatno še ustvarjajo kolone, kaj bo potem sploh doprinos vladne uvedbe vinjet za osebna vozila? Zadeva po novem ne bo ekološko nič bolj optimalna, saj bodo kamioni še naprej pri ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjali kolone ter še naprej veselo onesnaževali zrak. Toda kolone kamionov bodo vplivale tudi na zastoje osebnih vozil. Bo mar DARS na sedanjih cestninskih postajah odprl dva vozna pasova (umaknil zapornice) samo za osebna vozila? Kdo lahko zagotovi, da tega ne bodo zlorabljali vozniki kamionov? S tega vidika je odločitev vlade za vinjete za osebna vozila z ekološkega vidika popolna brca v temo in očitno je, da je bila takšna odločitev sprejeta izključno v populistične predvolilne namene.

Po drugi strani pa je sporna administrativna in fiskalna učinkovitost vinjet. Satelitski način evidentiranja in pobiranja cestnin je seveda najbolj učinkovit in pravičen, vendar pa – kot je lepo prikazal kolega Miroslav Marc – prinaša tudi številne dileme, ki so tako tehnične narave kot tudi občutljive z vidika možnosti poseganja v zasebnost posameznikov. Do enotnega evropskega načina satelitskega cestninjenja bo verjetno preteklo še nekaj let, zato je lahko soliranje posameznih držav v tem projektu finančno precej tvegana poteza. S tega vidika je umestno v prehodnem obdobju uvesti sistem cestninjenja, ki bi bil ekološko bolj sprejemljiv, fiskalno bolj učinkovit in kolikor se da tudi pravičen. Vinjete – kot nalepka na vetrobranskem steklu, ki dokazuje, da smo plačali cestnino – administrativno in finančno ni prav posrečena rešitev. Vinjete so drage in predstavljajo nepotreben strošek pri pobiranju cestnin. Hkrati pa zahtevajo učinkovit mehanizem preverjanja in sankcioniranja, sicer hitro pride do problema free-riderstva.

Sedanji sistem cestninjenja je s finančnega vidika zelo neučinkovit, saj sami stroški pobiranja cestnin na cestninskih postajah znašajo približno tretjino pobranih cestnin. Vinjete so stroškovno nekoliko bolj učinkovite, predvsem pri letnih vinjetah, bistveno manj pa pri denimo 10-dnevnih vinjetah, saj naj bi strošek tiskanja vinjete znašal nekje med 4 in 8 evrov. Poleg tega pa se postavlja vprašanje smiselnosti uvajanja novih nalepk na avtomobile, saj je eden najpomembnejših dosežkov te vlade prav ukinitev nalepk, ki so dokazovale, da ima avtomobil opravljen tehnični pregled. Uvedba vinjet je torej samo še dodatna brca v temo vlade. Ki pa bo seveda imela pomembne finančne posledice na izbranega ponudnika, ki bo vinjete tiskal. Ne dvomim, da bo javni razpis za ponudnika vinjet prinesel »učinkovito izbiro« ponudnika iz desne politične provenience. Torej »desnega Miragea«. Ne dvomim tudi, da bo naslednja, leva vlada kot svoj največji dosežek navajala ukinitev vinjet kot nepotrebnih administrativnih stroškov za državljane.

Če bi vlada resnično hotela poenostaviti postopek pobiranja cestnin in ga – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – narediti ekološko bolj sprejemljivega in finančno bolj učinkovitega, ima na voljo bistveno bolj enostavno rešitev. Preprosto naj poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Podobno lahko naredi tudi pri registraciji kamionov. Rešitev ni socialno pravična, je pa administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemu free-riderstva se izognemo. Izračun nove višine povračila za uporabo cest je zelo enostaven – pol ure dela z nekaj numeričnimi simulacijami – če poznamo strukturo registriranih osebnih in tovornih vozil ter želeno višino pobranih dajatev iz naslova cestnin. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji pobiranje dajatev za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«. Za tuje osebne avtomobile in kamione pa lahko do  uvedbe satelitskega cestninjenja uvedemo vinjete, denimo mesečne, da izboljšamo njihovo finančno izdatnost.

Enostavne rešitve so običajno najboljše rešitve.

Globalizacijske lekcije: Uvod

7 marca, 2008 By in gospodarstvo 1 komentar

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani za tuje študente v okviru Erasmus/Socrates mednarodne izmenjave predavam predmet Globalisation and International Trade. Osnovni namen predmeta je podati analizo procesov in pojavnih oblik globalizacije, ki so fundamentalno spremenili naš svet. Globalni svet je postal »flat«. Če sta Kopernik in Galileo heretično dognala, da svet ni ploščat, ampak okrogel, nas globalizacija svetovnih procesov proizvodnje in potrošnje, mobilnost kapitala in ljudi, hitrost izmenjave informacij in finančnih transakcij prepričujejo spet o hereziji v nasprotno smer. Svet se je z globalizacijo proizvodnje, tehnološkim razvojem, razvojem transporta in hitrostjo elektronskih komunikacij zmanjšal za nekajkrat. Spet je postal »ploščat«, kot ugotavlja Pulitzerjev nagrajenec Thomas L. Friedman, avtor uspešnice The World is Flat (2006).

Predmet prinaša neideološko ekonomsko analizo, kdaj in kako je globalizacija v fundamentih spremenila svet, kakšne so njene pojavne oblike in kakšne so njene ekonomske in družbene implikacije. Od prednosti, ki so jih prinesli globalni trgovinski in kapitalski tokovi ter informacijska revolucija, do nekaterih bolj kontroverznih implikacij, kot so zapiranje nekonkurenčnih delovno intenzivnih tovarn v razvitem svetu do minimalnih plač, zlorabe otroške in ženske delovne sile ter okoljskih težav v državah v razvoju. Vprašujemo se ali je globalizacija koristna za države v razvoju in ali so slabo plačana delovna mesta boljša od nobenih delovnih mest. Vprašujemo se ali globalizacija povečuje ali zmanjšuje dohodkovno neenakost v svetu. Vprašujemo se ali globalizacija uničuje kulturno heterogenost in demokratične norme v svetu in ali svet ne deluje le še po diktatu nekaterih velikih multinacionalk. Tovrstna analiza in iskanje odgovorov na zgornja vprašanja so nujni, če želimo skupaj s Paulom Krugmanom, Danijem Rodrikom, Josephom Stiglitzem in Jagdishem Bhagwatijem najti načine, da bi v bodoče globalizacija delovala bolje.

Predavanja potekajo po naslednjih vsebinskih sklopih*:

  1. Definitions of globalization, patterns, major issues
  2. Evolution of the global economy
  3. Globalization patterns I: Trade
  4. Globalization patterns II: FDI and TNCs
  5. Globalization patterns III: Outsourcing
  6. The World is flat – Globalization and Services
  7. Globalisation, TNCs & the role of technology
  8. Social implications of Globalization I: Women & Child labor and Labor standards
  9. Social implications of Globalization II: Culture, Democracy, Corporations & Environment
  10. Globalization and Inequality/Poverty, Convergence and Growth
  11. Globalization: Good or Bad? How to make it work better?

Morda bodo ta razmišljanja, analize in podatki zanimivi tudi za katerega izmed bralcev razgledi.net. Zato bomo v tedenskem ciklusu teh 11 predavanj objavljali pod serijo Globalizacijske lekcije.

* Predavanja so v angleškem jeziku.

Z ljudskim kapitalizmom nad lastništvo Telekoma

3 marca, 2008 By in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 2 komentarja

Odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, ni kakšno veliko presenečenje. Nasprotno, takšna odločitev je bila predprogramirana. Bila je nujna glede na pogoje, ki jih je zastavil prodajalec. Mnoštvo pogojev, ki jih je komisija v imenu vlade postavila – od prodaje samo manjšinskega deleža, navzkrižnega lastništva s kupcem, nedefiniranega vlaganja v razvoj Telekoma, do tega, da naj bi kupec pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma – samo priča o tem, da v bistvu Telekoma ni želela prodati. Kadar vi nekaj prodajate, denimo vašo hišo, ne postavljate vnaprejšnjih pogojev, kaj sme kupec z vašo hišo početi ali kako bo nakup financiral. Vseeno vam je, kajti prodajate jo. Ko pa je ne želite zares prodati, si začnete izmišljevati razne pogoje. Hiše ne prodate prvemu kupcu, ker vam ni všeč njegov obraz, drugemu ne, ker se vam zdi, da jo bo kupil na kredit, tretjemu ne, ker se vam zdi sumljivo, ker je prišel kar s kovčkom denarja, četrtemu ne, ker sumite, da bo iz hiše naredil poslovne prostore in tako naprej.

S tem »izmišljevanjem« ste se seveda močno omejili in hiše po definiciji ne prodate najboljšemu ponudniku. Še več, najverjetneje je sploh ne prodate, ker se vam pač nihče ne zdi dovolj vreden kupec vašega »bisera«. Ok, kot prodajalec, ki se mu ne mudi, imate seveda vso pravico, da si zmišljujete, zavlačujete in da sploh ne prodate. Toda zakaj hudiča ste se potem sploh lotili prodajanja, si naprtili stroške raznih agencij in zapravili celo leto za oglede strank? Kar tako, za hec? Ker vam je bil dolgčas?

Tako približno izgleda od zunaj rezultat dve-in-pol-letnega dela pri prodaji Telekoma. Verjamem, da si je vlada v osnovi želela dobiti najbolj prestižnega kupca, ki bi tudi plačal najvišjo ceno. Toda očitno vladnim prodajalcem ekonomija ni prav domača. Takoj, ko so začeli pogojevati navkrižno lastništvo in širjenje blagovne znamke Telekoma v tujino, so odpadli najbolj prestižni kupci – Deutsche Telekom, Telefonica, British Telecom. S tem so šle po gobe nove tehnologije in storitve za potrošnike. Ostali so le še nepomembni nacionalni telekomi oziroma finančni vlagatelji. Ki so bili premajhni za tak nakup ali pa niso bili pripravljeni plačati premije za že itak precenjene delnice našega »bisera«.

Na koncu vlada Telekoma ni več prodajala, ampak se je v svojem pogojevanju tako zaštrikala, da je v njegovem imenu kupovala potencialnega kupca! Bedasto. Zakaj vlada namesto zapravljanja časa, proračunskega denarja in pozornosti javnosti ni raje povedala, da Telekoma ne prodaja, ampak da v imenu Telekom kupuje? Zakaj ni vlada kot lastnik naročila upravi Telekoma, da gre sam po nakupih? Da pač kupuje komplementarne telekome oziroma ponudnike različnih telekomunikacijskih storitev širom po svetu! Uprava Telekoma naj bi načeloma vedela bolje od nekih vladnih uradnikov, koga bi želela imeti v svojem portfelju.

No, vladni predstavniki so se – po lastnih besedah – v teh postopkih prodaje veliko naučili. Škoda, ker so za to učenje porabili toliko proračunskega denarja in časa. Drugič naj ta posel raje prepustijo strokovnjakom, ki imajo izkušnje pri prodajah državnega premoženja in specifično telekomov in ki se jim ne bo potrebno učiti na stroške nas davkoplačevalcev!

In kaj zdaj, ko je učna doba vladnih uradnikov za prodajo Telekoma že skoraj pri koncu? Najbolj verjetno je, da se bo vlada na hitro odločila slediti vzorcu hrvaške vlade in bo četrtino Telekoma prodala prek IPO. Ker bodo volitve konec septembra, lahko tako v začetku junija pričakujemo prvo javno prodajo delnic Telekoma, pri čemer bodo fizične osebe deležne določenega popusta. Vlada se bo s promocijo ljudskega kapitalizma poskušala še enkrat prodati volilcem. Sanaderju je to uspelo, Janši pa kaj drugega – ob zapiranju tajkunov – očitno tudi ne preostane. Do pravega lastnika za Telekom bomo torej morali počakati še nekaj let, ko bo nek posamični lastnik koncentriral dovolj delnic, da bo prišel do kontrolnega deleža, ki ga bo nato kupil nek zainteresirani telekom iz tujine. Za Telekom in uporabnike njegovih storitev to seveda ni optimalno, je pa boljša rešitev, kot da Telekom ostane v večinski državni lasti.

Toda kljub temu, da mi je ljudski kapitalizem, kjer smo vsi lastniki delnic Telekoma, bližje kot državni kapitalizem, kot si želi opozicija, da bi lahko po prevzemu oblasti še naprej nastavljala svoje politične kadre, pa vseeno skromno opozarjam, da so še druge poti, ki vodijo k učinkovitemu trgu telekomunikacij v Sloveniji. To pa naj bi bil primarni cilj vsake vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Zato vladi polagam v razmislek predlog, da iz holdinga Telekoma ločeno odproda ponudnika stacionarne telefonije, Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov.

S tem bo vlada naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov. S tem bo vlada hkrati naredila največ, kar je mogoče, za konkurenco na trgu telekomunikacij, za uvajanje konkurenčnih storitev in za stalno zniževanje cen storitev v tržni tekmi.

No, ker pa ne verjamem v benevolentnost ne prejšnje, ne te in tudi ne bodoče vlade, ampak da sedanjo vladno koalicijo bolj zanima ponovna izvolitev prek ljudskega kapitalizma kot prek učinkovitega trga telekomunikacij, sem v vmesnem obdobju vesel, da storitev našega Telekoma – niti storitev stacionarne niti mobilne telefonije niti storitev dostopa do interneta – ne uporabljam. Sicer bi bil še bolj nejevoljen ob misli, da me bo nacionalni monopolist še nekaj debelih let krepko odiral. Tako pa stavim na Evropsko komisijo in na dekrete komisarke Readingove, ki bo našega regulatorja Apek spodbodla, da začne bolj resno delati.

Janez Drnovšek 1950 – 2008

24 februarja, 2008 By in slovenija, v ospredju

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije. Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija.

Toda Janez Drnovšek je vlogo outsiderja v Beogradu perfektno izkoristil in jo naredil za svoj politični trademark. Distanco in distanciranost je razvil kot svojo glavno primerjalno prednost. Namesto na tedanji slovenski politični establishment in interesne kroge je stavil na svoj politični instinkt. Namesto na beograjski establishment in čaršijo je stavil na mednarodno sceno, s simbolno potezo, ko je v svetovni areni pokazal, da mu kot Slovencu »srbohrvaščina« ni edini tuj jezik.

Distanco in distanciranost ter osebni politični instinkt je v celoti razvil šele po – spet nekako po pomoti – prevzemu tedanje LDS. Janez Drnovšek je iz stranke mladinskih in szdl-jevskih fukcionarčkov, aparatčikov in povzpetnikov naredil odraslo, resno politično stranko. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stvarmi. Po eni strani je iz LDS naredil glavno politično silo v državi. Stranko, ki je tri mandate vodila Slovenijo in izpeljala politično in velik del gospodarske tranzicije. Pa čeprav je tako stranko kot vlado vodil nekako tako kot nekdanjo skupno državo, z distanco, kot »predsednik v odsotnosti«, ki je figuriral kot predsednik, ki pa je politično operativo skorajda popolnoma prepustil svojim (strankarskim in vladnim) generalnim sekretarjem ter ambicioznejšim ministrom. Z dopuščanjem notranje demokracije in notranjih intelektualnih in interesnih konfliktov je stranko držal skupaj bolj kohezivno kot večina ostalih strankarskih predsednikov. Toda po drugi strani je prav zaradi te svoje distanciranosti od stranke in vlade omogočil, da sta se znotraj stranke in vlade kot rak razrasla klientelizem in korupcija, ki sta iz slovenske države in gospodarstva naredila lovišče za pohlepne zveri in interesni poligon za mrčes najrazličnejšega tipa.

Vprašanje je seveda, ali ne bi do tega prišlo tudi z manjšo dozo Drnovškove distanciranosti od stranke in političnega dogajanja nasploh. Ali ne bi s »putinovsko« ali »janševsko« načrtno vodeno in striktno izvajano klientelitično politiko prevzemanja vseh gospodarskih in političnih vzvodov s strani politično izbranih tajkunov dobili še hujše oblike Olsonove banditske demokracije? Odgovor je najbrž močno pritrdilen. Toda to nekako ne odvezuje popolnoma od krivde.

Drnovškov način vladanja je bil specifičen, relativno nekonflikten, toda njegov politični kompromis in permisivnost kot formi delovanja nista prinesli samo relativno neboleče in gladko izpeljane tranzicije in slovenskega prehoda iz nekdanje predsedujoče republike balkanske politične bombe v sedanjo predsedujočo članico največje svetovne gospodarske velesile. Drnovškov način vladanja ima tudi temnejše – čeprav v osnovi morda nezaželene – realne gospodarske in družbene posledice. Drnovšek je sicer z neverjetno potrpežljivostjo in z do bolečine neznosno dolgo dobo odzivanja in sprejemanja odločitev spretno sestavljal, vodil in manipuliral vladne koalicije v različnih konstelacijah. Ta distanciranost in umetnost kompromisa so Sloveniji omogočali politično in gospodarsko stabilnost v obdobju gospodarske tranzicije. Od zunaj gledano nekakšno chill out podalpsko oazo miru in stabilnosti. Toda – primerjalno gledano – za ceno ohranjanja in vzpostavljanja mnogih sistemskih anomalij – od pomanjkanja delujoče pravne države, ohranjanja visokih administrativnih ovir za razvoj, pomanjkljive privatizacije, liberalizacije in sektorske regulacije ter s tem omogočanja monopolne gospodarske strukture, makrofinančnega kreativnega računovodstva do sistemsko vgrajenega klientelizma in korupcije – ki se šele danes počasi zlivajo v zgodbo gradbenih in drugih koruptivnih mrež ter tajkunskih kapitalskih tvorb.

To je in bo še nekaj časa Slovenijo stalo bistveno višje gospodarske uspešnosti in blaginje. Tega, kar smo s tem »Drnovškim kompromisom« izgubili, se bomo morda v polnosti zavedli šele takrat, ko bomo čez leta ugotavljali ne samo, kako so krivulje razvitosti ostalih nekoč trikrat manj razvitih novih članic EU sistematično dohitevale in prehitele Slovenijo, ampak tudi zavidali njihovi razvitosti podjetniškega sektorja, javne infrastrukture in človeškega kapitala.

Unikatna, prosvetljeno vodena oblika državnega kapitalizma, ki se je v času Drnovškove vladavine razvila v Sloveniji, je lahko trajala samo tako dolgo, dokler je trajal njen vodja. Kakor hitro se je njen vodja umaknil, je mreža državnega kapitalizma zaživela svoj inherentni, logični, predprogramirani način delovanja. Po eni strani z vzponom Janševega avtorirarnega dirigizma v še precej bolj brutalne in javno vidne oblike političnih zlorab v gospodarstvu, po drugi pa v – večini ostalih tranzicijskih državah že videne – oblike tajkunskih prvobitnih akumulacij kapitala. Drnovškov način delovanja je zgolj začasno zadrževal ta sistemsko vgrajen razvoj dogodkov. Temu bi se morda bilo mogoče izogniti samo na estonski način, s popolno liberalizacijo vseh sistemov družbe in odprto privatizacijo državnih gospodarskih subjektov ter dobro tržno regulacijo gospodarstva. S sistemom, ki povzroča in omogoča bistveno manj anomalij, omogoča bolj enake začetne pogoje vsem in manjše nemeritorno družbeno razslojevanje na dolgi rok. Seveda pa je vprašanje, ali si v Sloveniji takšne odprtosti in enakosti večinsko sploh želimo in ali že v osnovi ne dajemo bistveno večjega poudarka nacionalnemu na škodo osebne blaginje in lastnih razvojnih možnosti.

Verjamem, da je Drnovšek kot vrhunski politik to družbeno klimo dobro čutil in na njeni podlagi razvil svoj slog in omogočil nastanek prav takšnih sistemskih nastavkov razvoja. Zelo krivični bi bili do njega, če bi mu očitali enostranskost. Namreč, tudi če bi lahko konture delovanja aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, podobno kot Vladimira Putina, opisali s pradavno kitajsko vojaško-menedžersko mojstrovino »The Art of War«, še ne pomeni, da bi lahko politični slog Janeza Drnovška zgolj in popolnoma opisali z njegovim »The Art of Compromise«. Za večji del njegove politične kariere bi to morda veljalo, toda v zadnjem delu njegove politične kariere je Drnovšek naredil pomembno degresijo od svojega prejšnjega političnega sloga. Na vrhuncu politične moči, spodbujen z osebnimi, zdravstvenimi zadevami, se je umaknil in se distanciral od tega, kar so ustvarili »njegovi« ljudje v času njegovega političnega vodenja. Leta 2002 se je v času kandidature za predsednika države javno distanciral od klientelističnih navez v lastni stranki in od stranke same. Ni nepomembno njegovo drugačno, bolj liberalno stališče o vprašanjih liberalizacije posameznih sektorjev (telekomununikacije) ter prodaje in privatizacije (Pivovarna Union, NLB, NKBM) od stališč njegovih glavnih operativcev, s čimer je trčil na interes gospodarskih lobijev, sedanjih tajkunov, ki so se pritajeno in z uspešno medijsko piarovsko politiko začeli razvijati v tistem času.

Drnovšek se je kasneje kot predsednik države z organiziranjem pogovorov o prihodnosti Slovenije nekako distanciral od svojega prejšnjega nevizionarskega načina vodenja treh vlad. Ni nepomembno, da je s tem odprl prostor za nova razvojna razmišljanja, za nove razvojne ideje in za nove ljudi. Ni nepomembno, da je Drnovšek s tem, ko je na te pogovore o prihodnosti Slovenije aktivno vključil tudi tedanje opozicijske voditelje z Janezom Janšo na čelu, dal legitimnost in pomembno politično težo tedanji opoziciji. Ni nepomembno, da je Ropova vlada spomladi leta 2004 – v ljubosumju pred nastajajočim politično-razvojnim partnerstvom med Drnovškom in Janšo – spodbudila pripravo nove strategije razvoja Slovenije. Strategijo razvoja, na kateri je Janševa vlada izgradila svoj okvir gospodarskih in socialnih reform. Če kdo, bi prav Janez Janša moral postaviti spomenik Janezu Drnovšku kot političnemu botru njegovega vzpona na oblast. Ne glede na zadnje politično razhajanje med njima.

Povsem na koncu njegove politične kariere se je Drnovšek distanciral tudi od aktualnih mednarodnih političnih razmerij s heretičnimi pobudami o Darfurju in Kosovu. Pobudami, ki so sicer boleče trčile na zakoličena mednarodna politična razmerja, toda dala so pomembno legitimiteto tema dvema vprašanjema. Drnovšek je s tem kot predsednik majhne države vnesel potrebno dimenzijo človečnosti v mednarodne odnose. Tako kot je v širšo javnost vnesel pomembno dimenzijo osebnega, duhovnega razvoja. Kljub številnim navidez nelogičnim in otročje trmastim političnim akcijam je do konca izražal svojo prenovljeno nekompromisno držo. V mnogih primerih je, kljub škodi za ugled funkcije predsednika države, dajal tudi edino legitimno in moralno kritiko delovanja aktualne vlade, s čimer je omogočil sedanji opoziciji, da se ponovno pozicionira. Večini javnosti se je Drnovšek s tem prenovljenim, malone mesijanskim načinom delovanja verjetno človeško prikupil, čeprav se je na koncu distanciral tudi od javnosti same.

Morda bi kak že v osnovi bolj vizionarski in manj kompromisni politik lahko naredil več in bolje iz Slovenije v času njene najbolj intenzivne gospodarske tranzicije. Toda prav lahko si predstavljam, da bi kak manj demokratičen, manj distanciran in bolj avtoritaren politik iz Slovenije mimogrede lahko naredil tudi Tuđmanovo Hrvaško, Mečiarjevo Slovaško ali Putinovo Rusijo. Kakorkoli je Drnovšek začel svojo politično pot kot politična pomota in fatalna politična ironija ter jo končal kot razsvetljeni mesija, je bil glede na ponudbo med slovenskimi politiki verjetno najboljša izbira za Slovenijo na njeni poti iz Jugoslavije v Evropsko unijo in iz socializma v kapitalizem s človeškim obrazom.

Inflacija in akademska aroganca do osnov ekonomije

13 februarja, 2008 By in slovenija 20 komentarjev

Stane Kovač je v današnjem vrhunskem komentarju v Financah osramotil večino akademskih ekonomistov. Preprosto je pokazal na primeru inflacije, da večina akademskih ekonomistov, najbolj uglednih profesorjev ekonomije in ekonomskih raziskovalcev, ne pozna ali pa arogantno ignorira osnove ekonomije. Osnove ekonomije, ki bi jim morale biti v krvi in vseh možganskih centrih ne glede na čas dneva, tako kot znanje vožnje s kolesom, ko se je enkrat naučijo. Kovačeva učna ura ekonomije je tako hudo poučna, da jo moram tukaj še enkrat replicirati.

Kovač si je na podlagi januarskega statističnega podatka o rasti inflacije v Sloveniji, ki kaže spet dominanten vpliv cen hrane, postavil preprosto vprašanje, ki se ga učijo študentje v prvih letnikih ekonomije: zakaj rastejo cene hrane? Nato je vzel učbenik Ekonomija avtorjev Samuelsona (Nobelovca) in Nordhausa, ki se tudi pri nas uporablja kot temeljni učbenik osnov ekonomije, in na njegovi podlagi nazorno pokazal, da obstajata dva možna odgovora. Prvič, bodisi zaradi rasti povpraševanja, zaradi česar bi se posledično morale povečati (ob cenah) tudi količine kupljene hrane. In drugič, bodisi zaradi rasti stroškov (na ponudbeni strani), zaradi česar bi se ob višjih maloprodajnih cenah hrane morale zmanjšati količine nakupov hrane. Nato je – kot se spodobi za pravega ekonomista – vzel statistične podatke o gibanju denarnih (nominalnih) izdatkov gospodinjstev za živila, pijače in tobak ter podatke o gibanju količinskega obsega nakupov gospodinjstev. Na preprosti sliki je nato lepo po šolsko pokazal, da so se lani glede na prejšnje leto (dec 2007/dec 2006) »cene hrane zvišale za 13.7 odstotka, medtem ko so gospodinjstva na medletni ravni zmanjšala količino nakupov hrane za 7.5 odstotka«.

S tem je Stane Kovač na najbolj preprost možen šolski način vsej ugledni ekonomski akademski srenji v Sloveniji pokazal, da velja druga, ponudbena razlaga za rast cen hrane v Sloveniji. Toda učna ura Staneta Kovača s tem še ni končana. Na podlagi primerjave gibanja cen predelane hrane pri proizvajalcih in v trgovini med Slovenijo in evro območjem je šolsko nazoren način pokazal tudi, zakaj se v Sloveniji cene hrane povečujejo hitreje kot v evro območju. Pokazal je, da »rast cen predelane hrane pri proizvajalcih v Sloveniji in na evroobmočju v minulem letu ni pomembno odstopala. Razlike so nastale zlasti pri rasti potrošniških cen hrane pri trgovcih na drobno«. Natančneje, v evro območju so medletne stopnje rasti cen predelane hrane pri trgovcih na drobno ves čas zaostajale za medletno stopnjo rasti cen predelane hrane pri proizvajalcih (med decembrom 2007 in 2006 so se cene hrane pr proizvajalcih v evro območju povečale za 8.6%, pri trgovcih pa le za 7.0%). Kar preprosto pomeni, da trgovci niso višjih nabavnih cen živil v celoti prenesli v svoje maloprodajne cene živil, ampak so jih delno absorbirali na račun nižje trgovske marže ipd. Nasprotno pa so v Sloveniji v drugi polovici leta 2007 maloprodajne cene živil v trgovini ves čas naraščale hitreje kot njihove vhodne, nabavne cene živil, po katerih jih odkupujejo od proizvajalcev. Med decembrom 2007 in 2006 so proizvajalci cene hrane povečali za 10.1%, v trgovini pa se je hrana podražila kar za 15.4%! Trgovci niso zmanjševali trgovskih marž, niso racionalizirali svoje logistične in prodajne mreže in zniževali svojih operativnih stroškov in niso iskali ugodnejših ponudnikov.

Naši, domači, slovenski trgovci so torej preprosto »izkoristili gužvo« in nas potrošnike čisto po domače »nategnili«. Zakaj? Ker so si to lahko privoščili. Ker nimajo učinkovite konkurence. Zakaj nimajo učinkovite konkurence? Ker je bila vladajoča politika vedno permisivna do monopolov. In ker zaradi tega varuh konkurence in varuh potrošnikov nikoli nista resno delala v korist potrošnikov. Nasprotno, varuh konkurence – ki bi po definiciji moral varovati interese potrošnikov – je dejansko ves čas varoval zgolj interese monopolistov. Urad za varstvo konkurence pod vodstvom Andreja Plahutnika je v svoji petnajstletni karieri vse primere koncentracije na trgu odobril! Vse! Zato sem ga že pred tremi leti poimenoval v varuha monopolov. Trajalo je tri leta, da so ga zamenjali.

Toda zanimivo je dejstvo, da noben ugleden slovenski akademski ekonomist (z izjemo nekaj kolegov in kolegov z Umarja, ki smo šli pogledat podatke) ni naredil tovrstne analize. Analize, ki izhaja iz samih osnov ekonomije. Ne, namesto tega, je večina naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov v nasprotju z vsemi mednarodnimi analizami ključnih tujih inštitucij (FED, ECB) in popolnoma brez uporabe podatkov, ki bi logično vzročno – posledično dokazovali njihove trditve, govoričila o nekakšni fiskalni, komunalni in celo gradbeni naravi visoke inflacije v Sloveniji. Naj vas ne začudi, da je ta ista večina naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov – spet popolnoma v nasprotju s tujimi ugotovitvami in celo v nasprotju s svojimi lastnimi ekonometričnimi ocenami – do leta 2003 vztrajno zanikovala monetarno naravo inflacije in ključno vlogo tečaja pri tem. Takrat so se sklicevali na agroživilsko teorijo inflacije, na svinjske polovice in solato kristalko ter komunalne storitve. Danes, ko agroživilsko-trgovska inflacija je na delu v Sloveniji, pa govoričijo o fiskalno-komunalno-gradbeni inflaciji.

Današnji komentar Staneta Kovača je treba pribiti na vhodna vrata Ekonomske fakultete in EIPF d.o.o. ter vrata kabinetov vseh naših slavnih in uglednih akademskih ekonomistov, vseh po vrsti sedaj fiskalnih, komunalnih in gradbenih strokovnjakov za inflacijo.

Hvalabogu, da imamo v Sloveniji še tako dobre ekonomsko podkovane novinarje, kot je Stane Kovač. Moram priznati, da sem ponosen, da sva bila s Stanetom nekoč sošolca na Ekonomski fakulteti. In da je vsaj on, če že ni večina naših slavnih in uglednih profesorjev ekonomije, zapopadel osnove ekonomskih zakonitosti in njihove pojavne oblike in jih zna tudi v praksi kadarkoli razvozlati. Ne pa se zgolj igrati z risanjem krivulj ponudbe in povpraševanja brez da bi dejansko razumeli njuno delovanje, v praksi pa se ob izbruhu anomalij na trgu sklicevati na nedefinirano in neidentificirano delovanje nekih mračnih sil.

Stane Kovač si zasluži častni doktorat iz ekonomije.