Z ljudskim kapitalizmom nad lastništvo Telekoma

Odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, ni kakšno veliko presenečenje. Nasprotno, takšna odločitev je bila predprogramirana. Bila je nujna glede na pogoje, ki jih je zastavil prodajalec. Mnoštvo pogojev, ki jih je komisija v imenu vlade postavila – od prodaje samo manjšinskega deleža, navzkrižnega lastništva s kupcem, nedefiniranega vlaganja v razvoj Telekoma, do tega, da naj bi kupec pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma – samo priča o tem, da v bistvu Telekoma ni želela prodati. Kadar vi nekaj prodajate, denimo vašo hišo, ne postavljate vnaprejšnjih pogojev, kaj sme kupec z vašo hišo početi ali kako bo nakup financiral. Vseeno vam je, kajti prodajate jo. Ko pa je ne želite zares prodati, si začnete izmišljevati razne pogoje. Hiše ne prodate prvemu kupcu, ker vam ni všeč njegov obraz, drugemu ne, ker se vam zdi, da jo bo kupil na kredit, tretjemu ne, ker se vam zdi sumljivo, ker je prišel kar s kovčkom denarja, četrtemu ne, ker sumite, da bo iz hiše naredil poslovne prostore in tako naprej.

S tem »izmišljevanjem« ste se seveda močno omejili in hiše po definiciji ne prodate najboljšemu ponudniku. Še več, najverjetneje je sploh ne prodate, ker se vam pač nihče ne zdi dovolj vreden kupec vašega »bisera«. Ok, kot prodajalec, ki se mu ne mudi, imate seveda vso pravico, da si zmišljujete, zavlačujete in da sploh ne prodate. Toda zakaj hudiča ste se potem sploh lotili prodajanja, si naprtili stroške raznih agencij in zapravili celo leto za oglede strank? Kar tako, za hec? Ker vam je bil dolgčas?

Tako približno izgleda od zunaj rezultat dve-in-pol-letnega dela pri prodaji Telekoma. Verjamem, da si je vlada v osnovi želela dobiti najbolj prestižnega kupca, ki bi tudi plačal najvišjo ceno. Toda očitno vladnim prodajalcem ekonomija ni prav domača. Takoj, ko so začeli pogojevati navkrižno lastništvo in širjenje blagovne znamke Telekoma v tujino, so odpadli najbolj prestižni kupci – Deutsche Telekom, Telefonica, British Telecom. S tem so šle po gobe nove tehnologije in storitve za potrošnike. Ostali so le še nepomembni nacionalni telekomi oziroma finančni vlagatelji. Ki so bili premajhni za tak nakup ali pa niso bili pripravljeni plačati premije za že itak precenjene delnice našega »bisera«.

Na koncu vlada Telekoma ni več prodajala, ampak se je v svojem pogojevanju tako zaštrikala, da je v njegovem imenu kupovala potencialnega kupca! Bedasto. Zakaj vlada namesto zapravljanja časa, proračunskega denarja in pozornosti javnosti ni raje povedala, da Telekoma ne prodaja, ampak da v imenu Telekom kupuje? Zakaj ni vlada kot lastnik naročila upravi Telekoma, da gre sam po nakupih? Da pač kupuje komplementarne telekome oziroma ponudnike različnih telekomunikacijskih storitev širom po svetu! Uprava Telekoma naj bi načeloma vedela bolje od nekih vladnih uradnikov, koga bi želela imeti v svojem portfelju.

No, vladni predstavniki so se – po lastnih besedah – v teh postopkih prodaje veliko naučili. Škoda, ker so za to učenje porabili toliko proračunskega denarja in časa. Drugič naj ta posel raje prepustijo strokovnjakom, ki imajo izkušnje pri prodajah državnega premoženja in specifično telekomov in ki se jim ne bo potrebno učiti na stroške nas davkoplačevalcev!

In kaj zdaj, ko je učna doba vladnih uradnikov za prodajo Telekoma že skoraj pri koncu? Najbolj verjetno je, da se bo vlada na hitro odločila slediti vzorcu hrvaške vlade in bo četrtino Telekoma prodala prek IPO. Ker bodo volitve konec septembra, lahko tako v začetku junija pričakujemo prvo javno prodajo delnic Telekoma, pri čemer bodo fizične osebe deležne določenega popusta. Vlada se bo s promocijo ljudskega kapitalizma poskušala še enkrat prodati volilcem. Sanaderju je to uspelo, Janši pa kaj drugega – ob zapiranju tajkunov – očitno tudi ne preostane. Do pravega lastnika za Telekom bomo torej morali počakati še nekaj let, ko bo nek posamični lastnik koncentriral dovolj delnic, da bo prišel do kontrolnega deleža, ki ga bo nato kupil nek zainteresirani telekom iz tujine. Za Telekom in uporabnike njegovih storitev to seveda ni optimalno, je pa boljša rešitev, kot da Telekom ostane v večinski državni lasti.

Toda kljub temu, da mi je ljudski kapitalizem, kjer smo vsi lastniki delnic Telekoma, bližje kot državni kapitalizem, kot si želi opozicija, da bi lahko po prevzemu oblasti še naprej nastavljala svoje politične kadre, pa vseeno skromno opozarjam, da so še druge poti, ki vodijo k učinkovitemu trgu telekomunikacij v Sloveniji. To pa naj bi bil primarni cilj vsake vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Zato vladi polagam v razmislek predlog, da iz holdinga Telekoma ločeno odproda ponudnika stacionarne telefonije, Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov.

S tem bo vlada naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov. S tem bo vlada hkrati naredila največ, kar je mogoče, za konkurenco na trgu telekomunikacij, za uvajanje konkurenčnih storitev in za stalno zniževanje cen storitev v tržni tekmi.

No, ker pa ne verjamem v benevolentnost ne prejšnje, ne te in tudi ne bodoče vlade, ampak da sedanjo vladno koalicijo bolj zanima ponovna izvolitev prek ljudskega kapitalizma kot prek učinkovitega trga telekomunikacij, sem v vmesnem obdobju vesel, da storitev našega Telekoma – niti storitev stacionarne niti mobilne telefonije niti storitev dostopa do interneta – ne uporabljam. Sicer bi bil še bolj nejevoljen ob misli, da me bo nacionalni monopolist še nekaj debelih let krepko odiral. Tako pa stavim na Evropsko komisijo in na dekrete komisarke Readingove, ki bo našega regulatorja Apek spodbodla, da začne bolj resno delati.

2 responses

  1. Pingback: Telekom: Prodajalci megle | Drugi dom

  2. Vse lepo in prav, samo tista z Deutsche Telekomom in prestižnim kupcem pa je bila bosa. Vsak lahko vsak trenutek pogleda, kakšen je razvoj telekomunikacij v državah, ki jih je prevzel Deutsche. V telekomunikacijskem srednjem veku so … povečini odkrivajo ADSL!

    Vsak, ki se ukvarja s telekomunikacijami, lahko pove, da je Slovenija glede uvajanja najnovejših tehnologij med najuspešnejšimi na svetu, poleg Skandinavcev in Nizozemcev. In tudi o IP televiziji lahko v tujini povečinoma le sanjajo, pri nas pa je na voljo v vsaki vasi bogu za hrbtom.

%d bloggers like this: