Prodaja Telekoma na stranskem tiru. Kaj zdaj?

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ponedeljkova odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, je marsikomu z radostjo napolnila srce. Delu opozicije, ker si obeta nadaljevanje državnega kapitalizma, politično kadrovanje in ohranjanje dobaviteljskih navez prijateljskim družbam. Vladni koaliciji, ki ji je ljudski kapitalizem blizu (SLS) ali pa nanj stavi svojo politično prihodnost (SDS, NSi). Finančnim naložbenikom, ker si obetajo ugodno plasiranje naložb v sedanji ne prav živahni situaciji na trgih. Ter širši javnosti, ki je malce proti privatizacijam zaradi zaradi vgrajenega socialističnega sindroma »vse je naše«, malce pa zaradi špekulacij, da bo drobtinica privatizacijske premije priletela tudi do njih.

Toda, kako dobra je v resnici ta odločitev, da se Telekom ne proda strateškemu kupcu in kaj narediti v tej situaciji? Pustiti Telekom v večinski državni lasti, ponoviti razpis za strateškega kupca, ga prodati na prvi javni prodaji domačim kupcem ali pa najti kakšno bolj optimalno metodo?

Ohraniti Telekom v državni lasti bi bila napaka. Prvič, naš Telekom, pa naj bomo še tako ponosni nanj, ni noben tehnološki biser. Še več, svojo ponudbo stacionarne telefonije in dostopa do interneta večinoma bazira na bakrenih žicah. Tuja in domača konkurenca pospešeno delata na optičnih kablih. Naš Telekom svoje poslovne rezultate večinoma črpa iz mobilne telefonije (Mobitel), iz naložb v tujini ter dragega zaračunavanja vodov konkurenci. Siol mu zaradi predatorskih cen prinaša izgubo. Telekom bi nujno moral redefinirati svojo dolgoročno strategijo ter pripraviti program racionalizacije, saj se na zastarelo tehnologijo veže tudi občuten presežek zaposlenih (dobrih tisoč). Ta racionalizacija je ob ohranitvi državnega ali razpršenega pretežno domačega lastništva malo verjetna.

Drugič, kakšne koristi imajo uporabniki od monopolista v domači lasti, ki jim nenehno vsiljuje zastarelo tehnologijo in zastarele storitve (ISDN, Centreks) ali jih odira s prisilnimi in dragimi vezavami storitev (ISDN/ADSL)? Konkurenca ga na primer pri številu optičnih priključkov (FTTH) že krepko prehiteva. Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. S privatizacijo Telekoma bi pridobili predvsem uporabniki zaradi povečane ponudbe konkurenčnih storitev. Avgusta 2007 sem dokumentiral, kako skokovito je narasel delež uporabnikov širokopasovnega dostopa do interneta, ko je Telekom moral umakniti sporno vezavo ISDN/ADSL.

S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več. To pomeni ogromno oportunitetno izgubo, merjeno v številu kilometrov neizgrajenih cest, stanovanj, bolnišnic in šol ali ohranitve višjih davkov. Po tem neuspešnem razpisu bo težko najti uglednega strateškega kupca, ki bi ponudil za Telekom tretjino več od sedanje borzne cene.

Morda se bodoči delničarji, od institucionalnih investitorjev do fizičnih oseb veselijo javne ponudbe delnic Telekoma. Toda preden se jim nasmeški v pričakovanju hitrih zaslužkov preveč razlezejo, naj jih ponovno opozorim, da na Telekom čakajo še nerealizirane odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM, Sinfonika, AMIS, itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi, znaša dobrih 200 milijonov evrov oziroma približno eno desetino sedanje tržne vrednosti Telekoma. Bodoči vlagatelji naj ne pozabijo tudi na odločbe, ki jih proti njemu izdaja UVK. Do sedaj so že tri odločbe o zlorabah Telekoma v korist SIOLa pravnomočne. Pri vseh je šlo za t.i. “leveraging” oziroma vzvodno delovanje prek uporabe Telekomove infrastrukture za vplivanje na odvisni trg interneta. V vsakem primeru je bila različna osnova za vzvodno delovanje: (1) odločba 1997: zloraba pri telefonskih številkah (1996-1998), ker Telekom SIOLovi konkurenci ni želel omogočiti posebne, cenejše številke; (2) odločba 2000: zloraba pri ISDN paketih (1999 – 2001, ker Telekom SIOLovi konkurenci ni dovolil sodelovanja v ISDN paketih, in (3) odločba 2004: dve zlorabi na ADSL infrastrukturi (2001-2003), ker je Telekom SIOLovi konkurenci dražje zaračunaval svoj infrastrukturo. Pred vrati pa je še četrta, aktualna odločba (ki je še v fazi povzetka relevantnih dejstev), kjer gre za dve zlorabi (vezana prodaja ISDN/ADSL priključkov ter “leveraging” s favoriziranjem SIOLa). Z vsako izmed teh odločb UVK se ponuja možnost odškodninskih tožb konkurentom. Z realizacijo obstoječih in predstoječih odškodninskih tožb se utegne vrednost delnic Telekoma krepko zamajati. Kar seveda pomeni, da bo morala vlada fizičnim osebam ponuditi krepek diskont pri javni ponudbi delnic, da se ne bodo počutili oškodovane, ker jim je prodala škart robo.

Če povzamem, niti ohranitev v državnem lastništvu niti javna prodaja niti prodaja strateškemu kupcu kratkoročno ne obeta dobrih rezultatov. Predvsem ne z vidika večje učinkovitosti trga telekomunikacij v Sloveniji, kar naj bi bil primarni cilj vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Morda bi se veljalo ozreti naokrog po Evropi, kako države z več izkušnjami rešujejo ta problem. Daleč najbolj razvit, urejen in konkurenčen trg telekomunikacijskih storitev je britanski, po katerem se pri spreminjanju regulatornega režima zgleduje tudi Evropska komisija. British Telecom (BT) je denimo prvi, ki je izvedel funkcionalno razdelitev nekoč vertikalno integriranega operaterja z ustanovitvijo Openreach, BT-jevega dostopovnega omrežja. Kot pravi verjetno najboljši poznavalec tega področja v Sloveniji, nekdani Telekomovec Dušan Caf (MojMikro, November 2007): »Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma (britanski regulator, op.pis.) je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.« Britanskemu zgledu o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev sledita tudi italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki želita upravljanje dostopovnega omrežja izločiti v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Tudi konture novega regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij Evropske komisije pod vodstvom komisarke Vivien Reding, ki jih pričakujemo v drugi polovici leta, gredo v to smer funkcionalne razdelitve vertikalnih integracij »incumbent« nacionalnih operaterjev, saj ti predstavljajo največjo grožnjo konkurenci na posameznih trgih.

Zato vladi polagam v razmislek predlog tovrstne funkcionalne ali strukturne razdelitve Telekoma, kjer bi iz holdinga Telekoma ločeno odprodala Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Lahko tudi prek javne prodaje, kar se mene tiče. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov. S tem bo vlada, prvič, dosegla višji izkupiček od prodaje, in drugič, naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov ter najbolj učinkovito poskrbela za konkurenco na trgu telekomunikacij.

Verjamem, kot kažejo prvi odzivi, da vodilnim v našem Telekomu, privilegiranim dobaviteljem in dosedanjemu prvemu prodajalca Telekoma, Matjažu Janši, ta rešitev ne bo všeč, ker pač rušijo njihov monopolni položaj. Njihov glavni argument je, da to ne bi omogočalo tehnološke modernizacije omrežja. Toda prav na tej točki se motijo, saj se da pokazati, da bi z ustrezno cenovno politiko nediskriminatornega oddajanja omrežja v najem lahko zaradi velikega obsega uporabnikov brez težav financirali najsodobnejše tehnološke rešitve in da je to bistveno ceneje in bolj smotrno, kot da gradimo 3 ali 4 ločena optična omrežja. In še nekaj, to je pot, po kateri bo že kmalu šla vsa EU

Funkcionalna razdelitev Telekoma je torej lahko izvrstna priložnost za povečanje učinkovitosti trga telekomunikacij in izboljšanje konkurence. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da privatizacija posameznih operaterjev prinaša kupnino, s čigar funkcionalno uporabo se pri nas očitno sploh ne ukvarjamo. Kaj naj vlada naredi s kupnino od prodaje Telekoma, že piše v reformnem paketu vlade. Iz kupnine naj oblikuje Tehnološki sklad, iz katerega bo financirala spodbujanje inovacij in tehnološkega razvoja. Tako bomo na en mah rešili vprašanje konkurence na trgu telekomunikacij in bolj učinkovite politike spodbujanja tehnološkega razvoja.

17 responses

  1. Pa smo spet tam-“Telekom prodati takoj”, pa četudi Islandcem.In seveda tudi ideoloških tirad ni konec. A recimo, da ima J P “Morgan” Damjan prav in da je “socialistični sindrom” “vse je naše” – in ne morda zdravorazumski, ali, če hočete nacionalno “kmečki” čut za ohranitev vsaj dela “gospodarske suverenosti”,posebej nad strateškimi panogami oz.monopoli- tisti, ki preprečuje slovenski javnosti, da bi razumela neskončno dobroto prodaje Telekoma, Triglava, bank, elektrogospodarstva….(praviloma tujcem): ampak kaj je potem tisto, kar starim kapitalističnim državam- vključno z ZDA- kjer ni prav dosti “socialističnega sindroma”, zapoveduje, da ohranjajo večino bančništva pa tudi mnoge strateške panoge v “nacionalni” lasti? In kako, da dr.ekonomije ne opazi , da taiste države istočasno vsem drugim novincem “pravega” kapitalizma-posebej “novi Evropi”, Rusiji, nekoč pa- J.Ameriki, B.Vzhodu itd.- pridigajo ali tudi z vojaškimi posegi/udari kar lepo vsiljujejo prosluli “washingtonski konsenz”? Je mogoče, da JP “Morgan” Damjan tega ne ve, da vedno znova zavestno igra politično-ekonomskega analfabeta in naivneža, ki verjame v neoliberalne dogme, zato da lahko kot “naseda” tej dvojni igri dominantnih “playerjev” in nato kot čiste vesti zavaja lastno javnost in želi škodo skupnosti, katere del menda le je? Bomo kdaj dobili odgovor na ta preprosta vprašanja? Retorično vprašanje.

  2. Amerika nima nobene od podjetij, ki jih naštevaš v lasti države, ampak vse v zasebni lasti.

    Ohranjanje v slovenski lasti za vsako ceno, ni smiselmo. Bolje je prodati Telekom, ker bomo od tega imeli večjo korist vsi.

  3. @ Anton

    “Amerika nima nobene od podjetij, ki jih naštevaš v lasti države, ampak vse v zasebni lasti.” to trdi Anton,

    To je sicer res, vendar imajo v ZDA zakon, ki prepoveduje direktno tuje lastništvo telekomov in oddajnikov na 20% posamičnega lastnika, in 25% skupaj. Privatno seveda – vendar je z zakonom določeno, da je domače.

  4. @ Tomaž Kalin

    Tomaž, že mogoče. ZDA so za razliko od mnenja, ki v Sloveniji prevladuje (USA so “neoliberalistična” država) zelo, zelo protekcionistične.

    Vendar se bova zagotovo strinjala v tem, da je v ZDA zdrave lastnike za neko telekomunikacijsko podjetje vsaj tisočkrat lažje najti kot v podalpski mlakuži.

    Dejansko v Sloveniji ekonomsko zdravega lastnika, ki bi prevzel Telekom ne poznamo in nimamo. Zato se mora naše delovanje bistveno razlikovati od ameriškega.

    Pa pustimo te ZDA, ki so od nas bistveno večje in drugačne. Poglejmo raje, kako imajo urejeno najbolj liberalizirane in hkrati uspešne evropske države, ki pa so Irska, Švica, Danska, Nizozemska, Luxemburg.

  5. Nobene potrebe ni, da sledimo Ameriki pri protekcionizmu glede Telekoma. To dolgoročno ni dobro za Ameriko, v Sloveniji pa se bodo negativne posledice pokazale še prej.

    Sploh pa Slovenija ne more izvajati takega protekcionizma, ker sta vsaj dva “telekoma” itak v celoti v lasti tujcev (Telemach in Simobil).

  6. Kratek pregled funkcionalnega ločevanja telekomov po svetu ter koristi za uporabnike smo na razgledi.net opisali tudi v naslednjem prispevku http://razgledi.net/blog/2007/10/01/funkcionalna-locitev-za-hitrejsi-razvoj-telekomunikacijskih-trgov/.
    Eden najbolj poučnih primerov funkcionalne ločitve je novozelandski. Nova Zelandija je dolgo časa vztrajal pri ex-post regulaciji trga, torej z varuhom konkurence, a se je to izkazalo za neučinkovito. Telekom se je na vse ukrepe vztrajno pritoževal, sodni spori pa so se vlekli in vlekli. Najdaljši postopek naj bi na sodišču epilog dobil šele po šestih letih. Strokovnjaki so bili prepričani, da so tako dolgotrajni spori posledica odsotnosti ex-ante regulatorja. Ker so dolgotrajni spori izčrpavali in uničevali konkurenco, je Nova Zelandija uvedla ex-ante regulatorja. Stanje se je nekoliko izboljšalo, a ne dovolj. Vodstvo telekoma, čeprav blizu vladi, ni moglo iz svoje kože in je še naprej zlorabljalo prevladujoči tržni položaj in se kar naprej zapletalo v sodne spore in se pritoževalo na odločitve sodišč. Zato se je vlada lani odločila, da izvede še en ukrep – funkcionalno ločitev telekoma.
    Novozelandska vlada je nekdanjemu nacionalnemu operaterju 26. septembra lani naložila funkcionalno ločitev v tri ločene dele – fiksno omrežje, veleprodajne in maloprodajne storitve –, ustanovitev neodvisne nadzorne skupine, ki bo nadzirala proces funkcionalnega ločevanja, ter dosledno enakopravno obravnavanje vseh operaterjev pri ponujanju telekomunikacijskih storitev. Po mnenju vlade je bil to nujen ukrep zaradi nekonkurenčnega delovanja Novozelandskega Telekoma. Skrajni datum ločitve je 31. marec letos, vse storitve pa naj bi bile izločene v štirih letih. Za morebitno kršitev naloženih ukrepov in pravil funkcionalne ločitve, bo moral operater plačati 10 milijonov dolarjev kazni.
    Za razliko od BTja, ki je ločitev izvedel prostovoljno, je novozelandski telekom ločitvi ves čas ostro nasprotoval. Zato se je vlada odločila, da prevetri tudi poslovodstvo in odslovi glavne nosilce monopolistične kulture, na čelu s prvim možem telekoma. Spremembo v poslovni kulturi novozelandskega telekoma je zaupala eni največjih zvezd v telekomunikacijski industriji Britancu Paulu Reynoldsu, dotedanjemu BTjevemu izvršnemu direktorju, zadolženemu za vodenje veleprodajne družbe BT Wholesale, ki je v BTju vodil tudi izvedbo funkcionalne ločitve.
    Borzni analitiki so pozdravili potezo novozelandske vlade in pričakujejo, da bo Reynolds pospešeno izvedel vladne ukrepe in družbo v čim krajšem času iz branjenja pozicij na domačem trgu usmeril v ustvarjanje novih prihodkov in organsko rast.

  7. Dušan,
    ja, Nova Zelandija je dober primer tega, kako razmišlja modra vlada, ki si želi predvsem učinkovitega trga telekomunikacij in konkurenčnih storitev za svoje državljane. Medtem ko se pri nas še vedno gremo predmoderne nacionalno-interesentsko obarvane debate (pri čemer eksplicitno večinsko pristajamo na to, da nas monopolisti zlorabljajo, samo da so “domači”), drugje razmišljajo o učinkovitosti in o koristih za potrošnike.
    Pri nas se bo Telekom, struktura dobaviteljskih pijavk okrog njega ter njihovi politični lobisti še dolgo na vse kriplje otepali, da bi monopolu Telekoma naredili konec. zaradi lastnih koristi, seveda. Ampak hvalabogu, da smo v EU in da bomo morali slediti direktivam Redingove.

  8. Pingback: Telekom: Prodajalci megle | Drugi dom

  9. O zastarelosti Telekoma;
    Prejšnji mesec smo selili podjetje iz Škofje Loke v Šenčur (12 km). Na Telekomu sem prosil za prestavitev priključka. Fantje so se kar hitro odzvali (5 dni) in stvar uredili v pol ure, potem pa je sledil šok: starih telefonskih številk ni mogoče prenesti, čeprav gre za isto območje (04) in majhno razdaljo in to v času, ko je zakonsko zagotovljena prenosljivost številk med operaterji!!! Po daljšem vrtanju mi je Telekomovec zaupal neuradno skrivnost: ker je v vzhodnem delu Škofje loke montirana Siemensova centrala, v Šenčurju pa Iskrina, prenos številke ni možen (Telekom še vedno uporablja usmerjanje na nivoju centrale namesto centraliziranega, ki je običajno v mobilnem prometu). Obstaja seveda rešitev – CENTREX, vendar se to majhnemu podjetju kot je naše enostavno ne bi splačalo. Tako imamo sedaj nove telefonske številke, na starih pa je montiran odzivnik (začuda brezplačen). Telekom je zastarel dinozaver, ne pa tehnološki biser, kot se radi pohvalijo nekateri politiki.

    Igorju Vidmarju pa…
    Vaši glasbeno-politični komentarji so mi všeč. Kot intelektualcu pa vam toplo priporočam, da se izogibate temam o katerih nimate pojma (ekonomija, telekomunikacije, svobodni trg…) saj se samo smešite.
    Le čevlje sodi naj Kopitar…

  10. no glede na to, da so telekomunikacije stroka, (kako prenesti informacije) in nikakor ne trgovina (kot piše gornji komentator Goljat) je potrebno dodati, da mora kvazi-znanost, kar ekonomija je, čimprej zlesti iz lastne nadutosti in se skriti po pritlehnih tleh branjevk s solato v puuščavskem mestu, ali če hočete iz morale svobodnega trga (kjer uspevajo prodane duše je pisalo v srednješolskem glasilu dijaka prvega letnika) v svet vrednost. čevlje pa naj le sodi kopitar in v primertu telekoma to nikakor ni ekonomija. Vsepovsod je tako – planet in upravljanje z njim (z živim in neživmim) je vse kar drugega, kot vrednost, ki se mora oplajati in iskanje matematičnih zagblod z zlorabo statistike, ki upravičuje posameznike, ki nakopičijo dolarske milijarde (v menjalni obliki potiskanega papirja) s svojo “sposobnostjo”,.. ne me basat, a res lahko nekdo ne vidi mimo plašnic “vse je profit in vse lahko kupim”. Čim več Vidmarjev (pa če se strinjamo ali ne) in čimmanj taklih, ki jim usporavajo kritiko njihove svetinje – profita. Ekonomija vsekakor ni stroka – je le orodje gospodarjenja glede na trenutno stanje v človeški družbi (trg reče ekonomist, in izgubi moralne in etične zavore).
    james – nimam pojma o ekonomiji, vsekakor. Slišal pa sem o produkcijski formuli in se tudi postaral, zato.. kako že, verjamem samo še statistiki, ki jo sam ponaredim

  11. James,
    heh, mogoče bi ti pomagalo, če bi ločil med ekonomijo in poslovnimi vedami ter poslovanjem. Pomagalo bi tudi, če bi definiral pojma znanosti, stroke in poklicev. Kaj opredeljuje neko aktivnost, da postane znanost?

    O tem, ali sme ekonomija kot znanost ali stroka govoriti o telekomunikacijah: telekomunikacije kot take so tehnika, pač žice, oddajniki, prejemniki, aparati ter tehnično učinkovit način delovanja. No, ekonomija pa govori o tem, (1) kako to zmes tehnike tudi poslovno učinkovito uporabljati na ravni podjetja (ti imaš lahko najbolj čudovito tehnološko omrežje, vendar če nimaš dobrega poslovnega modela in ne znaš tega tržiti oziroma dobro prodati potrošnikom, lahko enako čudovito hitro propadeš) ter (2) kako to zmes tehnike tudi narodnogospodarsko učinkovito uporabljati (da denimo nimaš monopolov, ker so monopoli družbeno neučinkoviti – dragi, ampak da zagotavljaš ustrezno raven konkurenčnosti na trgu z regulatorji konkurence).

  12. Res je, lekcija je zaslužena, še najbolje, da se zanjo zahvalim in ne iščem izgovore v zgodnji godrnjavi ponedeljkovi uri (to bi bilo na straneh Razgledov hudo neresno pa še kdo ve kakšen vrag mi ne da, da ne bi kakšno besedo še ponovil). Hvala predvsem za opombo, da se še pogovarjati ne da, če spišeš misli brez definiranja pojmov s katerimi opletaš; pri znanosti sem na tem, da gre za pridobivanje znanja, ki temelji na znanstveni medtodi, to pa je ponovljivost znanstvenega eksperimeta v ponovljivih pogojih, za vzročno – posledično in primerjalno razlago pridobljenih rezultatov (tudi primerna uporaba statističnih metod, ki se uporabijo šele takrat, ko poznamo fenomen, ki ga tako poskušamo podrobneje razložiti), operiranjem s predznanjem,.. sem trd naravoslovec..
    stroka je mišljena v smislu pridobivanja znanja iz znanosti (iz za stroko odgovarjajočih ved, ki dajejo temelj njeni dejavnosti). Verjamem, da se mi za definicijo poklica ni treba razpisati?
    Ali bomo v družbi nekaj prodali je stvar družbenega konsenza v njej sami. Ali lahko ekonomija s svoje strani prispeva odgovore na konkretno vprašanje ali prodati Telekom ali ne? Vsekakor da. Ali je to dovolj za prodajo? Spotaknil sem se in se bom na razmišljanje, da v družbi obstaja nad argument, ki ga dobavljajo ekonomisti. Nikakor, obstaja občutljivost socialnih odnosov med ljudmi (le do neke tanke meje določena socialna neenakost), odnosov do življenja in okolja.
    No, moja stališča sem že predstavil – sem advokat divjega življenja na planetu in kot tak se na teh straneh oglašam. ker trdim, da nobeden ne upa drezati v poglavitni problem, ki je eksplozivno razmnoževanje,… pa sem svoje ponovno podtaknil

  13. James,

    telekomunikacije so gospodarska dejavnost, ki temelji na tehnologiji, a ta za uspešno poslovanje ni najpomembnejša. Telekomunikacijsko podjetje za uspeh potrebuje ekonomska in druga znanja. V regulirani dejavnost, kakršna so telekomunikacije, je zelo pomembno poznavanje regulative in zakonodaje s področja varstva konkurence. Poslovni modeli se morajo nujno prilagajati pravilom sektorske in tržne regulacije. Kjer operaterji tega ne počno, trg ne deluje, pogosti pa so tudi sodni spori med udeleženci na trgu.

    V Sloveniji žal preveč pogosto poslušamo o naši “tehnološki” razvitosti. Analiza slovenskega telekomunikacijskega trga je pokazala, da so izdatki operaterjev za nakup tehnološke opreme celo nesorazmerno visoki v primerjavi z operaterji v članicah EU. Tako so nas pristojni ves čas osveščali o naši tehnološki razvitosti, še danes pa ne slišimo skoraj nič o storitveni, organizacijski in drugi razvitosti. O slednjem seveda ne slišimo veliko, ker na tem področju nismo uspešni. Tovrstne uspešnosti namreč ne moremo preprosto kupiti, kot lahko na primer kupimo opremo za UMTS.

  14. @GorazdMiklavcic

    “Pa pustimo te ZDA, ki so od nas bistveno večje in drugačne. Poglejmo raje, kako imajo urejeno najbolj liberalizirane in hkrati uspešne evropske države, ki pa so Irska, Švica, Danska, Nizozemska, Luxemburg.”

    Od gornjih dveh je Luxemburški telekom 100% v lasi države, v Švici pa je še vedno zvezna država lastnik 54% SWISSCOMA (v skladu z zakonom).

  15. @jože p. damijan

    Ali po šlamastiki v NKBM in Telekomu Slovenije, še vedno trdite, da je država dober prodajalec…?

    Če bi katerakoli resna mednarodna korporacija tako prodajala kakšnega od svojih delov na način Bajuk / M.Janša, bi letele glave, o tem ni dvoma

  16. Dr. Andrej Vizjak, A.T. Kearneyv Dnevnikoem Objektivu:

    Bi se moral Telekom po vaši oceni v prihodnosti povezati ali pa je pripravljen na samostojno rast in razvoj?

    A.T. Kearney je svetoval Telekomu Slovenije dve leti, v letih 2002 in 2003. Pred začetkom projekta je bil Telekom na dnu evropske lestvice po produktivnosti, ki se meri po številu priklopov na zaposlenega, danes pa je med prvimi petimi, šestimi državami in je po produktivnosti dela že prehitel angleški British Telecom in Telekom Austria. Takrat je bil švicarski Telekom zelo močan zgled, vendar ga je danes slovenski Telekom že skoraj dohitel. Njegov dobavitelj je Iskratel, ki ima prilagojene rešitve za manjše telekome, zato ni odvisen od velikih dobaviteljev, kot sta skupini Alcatel-Lucent in Nokia-Siemens. S priključitvijo veliki grupaciji Telekom Slovenije torej ne bi pridobil pri tehnologiji in tudi ne pri pogajalski moči. Pravega razloga za prodajo zato nisem videl. Vidim pa možnosti v partnerstvu. Menim, da sta hrvaški in slovenski telekom dovolj komplementarna. Medtem ko ima Hrvaški Telekom nižjo produktivnost dela kot Telekom Slovenije, ima na marketinškem področju dobro razvite koncepte, ki bi jih lahko Telekom Slovenije koristno uporabil. Tudi od kakšnega drugega telekoma bi se lahko veliko naučili. Ne vidim pa potrebe, da bi se Telekom kapitalsko predal nekomu. Preživi lahko namreč sam.

  17. V intervjuju v Dnevnikovem Objektivu z Andrejem Vizjakom iz A.T. Kearneya je nekaj delov, ki jih velja izpostaviti. Mednje zagotovo sodi opis cene svetovalnih storitev, ki naj bi jih A.T. Kearney zaračunal Slovenskim železnicam.

    Novinar: »Koliko so Slovenske železnice odštele za študijo A.T. Kearneyja?«

    Vizjak: »Zelo malo. Cena 32.000 evrov je bila določena na javnem razpisu. Osem ljudi je projekt vodilo šest mesecev.«

    To pomeni, da je osem svetovalcev projekt vodilo za 5.333 evrov bruto na mesec skupaj, oziroma za 667 evrov bruto na mesec na strokovnjaka. Izvrstna cena in zgled, kako se služi s svetovalnim delom.

    @bumerang

    Poseben komentar si zasluži tudi del, povezan s produktivnostjo Telekomom Slovenije. V skladu z nasveti svetovalne družbe A.T. Kearney je Telekom Slovneije v začetku leta 2004 ustanovil hčerinsko družbo GVO in vanjo prezaposlil skoraj petino vseh zaposlenih. Število zaposlenih v Telekomu Slovenije se je v letu 2004 glede na leto 2003 zmanjšalo za 20%, zaradi česar se je ustrezno povečala produktivnost za 25% (ob predpostavki, da se število linij oziroma priključkov ni povečalo). A to je poceni trik za povečevanje produktivnosti. Na tak način bi Telekom Slovenije (ali katerikoli drug operater) lahko z ustanavljanjem hčerinskih družb ali celo izločanjem celih dejavnosti (npr. IT) dobil fantastične rezultate pri indikatorju, ki ga je izpostavil Vizjak. Vendar je to metodološko napačno.

    Pri izračunih produktivnosti in mednarodnih primerjavah je potrebno upoštevati metodološko pravilno konsolidirane podatke, ki pa ne potrjujejo Vizjakovih navedb glede primerjav produktivnosti. Poleg tega je indikator, ki ga omenja Vizjak, le eden v vrsti indikatorjev, s katerimi se meri operativna produktivnost. Njegova slabost je, da favorizira operaterje, ki se osredotočajo na ponujanje osnovnih storitev, in v slabši položaj postavlja tiste operaterje, ki ponujajo bolj sofisticirane in običajno tudi dražje storitve.

%d bloggers like this: