_{*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Paul Krugman, ekonomist s Princetona in ugledni kolumnist New York Timesa, v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal (2007) opisuje, kako je ameriška konzervativna politika v zadnjih tridesetih letih počasi vendar vztrajno izpodjedala ameriški srednji razred in izjemno povečala neenakost. Krugman to pripisuje načrtni politiki desnega krila Republikanske stranke od sredine 1970. let naprej, ki je pod finančnim sponzorstvom korporacij načrtno erodirala socialne dosežke Roosveltovega New Deala, marginalizirala sindikalna gibanja ter zradirala politične, etične in socialne omejitve eliti pri bogatenju. Mnogi ekonomisti so sprva ta trend k povečanju neenakosti povezovali z globalizacijo in tehnološkim napredkom, ki sta zapirala nizkokvalificirana delovna mesta in povečevala povpraševanje po visoko izobraženi delovni sili. Toda, kot dokazuje Krugman, »velike razlike niso nastale med visokošolsko izobraženimi in tistimi brez visoke izobrazbe. Ja, višje izobraženim ljudem gre bolje. Ampak razlike se ustvarjajo med ljudmi z visoko stopnjo izobrazbe. Večina srednješolskih učiteljev ima za sabo podiplomski študij, enako velja za upravljavce hedge skladov. Vsi pa vemo, da je leta 2006 najbolje plačani menedžer hedge sklada zaslužil toliko, kot zasluži vseh 80,000 učiteljev v treh letih.« Do ponovne razslojitve ameriške družbe, podobne tisti pred letom 1929, je prišlo predvsem zaradi izjemnega povečanja menedžerskih nagrad, dobičkov lastnikov podjetij in kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov. Nasprotno pa je plača zaposlenih v industriji od 1970. let naprej stagnirala. Delež plač v BDP se je tako vztrajno zmanjševal na račun povečevanja deleža dobičkov podjetij in dohodkov lastnikov kapitala.

Podoben trend lahko opažamo tudi v Sloveniji po letu 2000. Umarjevo Poročilo o razvoju 2007 kaže, da se je delež bruto plač v BDP od leta 2000 do 2007 zmanjšal za 1.3 odstotne točke, medtem ko se je delež dobičkov podjetij in dohodkov od kapitala v BDP v istem obdobju povečal za 1.2 odstotne točke (glej tabelo 1). Če k temu dodamo še trend visokih kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov, visoke nagrade menedžerjev ter val menedžerskih odkupov v zadnjih dveh letih, postane trend rastočih zahtev sindikalnih central – spodbujen z inflacijskimi trendi v zadnjem letu – k bolj pravični razdelitvi ustvarjenega proizvoda bolj razumljiv. Ob visokih ustvarjenih dobičkih podjetij in dohodkih lastnikov kapitala v lanskem letu je težko oporekati upravičenosti sindikalnih zahtev po višjih plačah. Kadar si lastniki podjetij delijo visoke dobičke, menedžerji pa najemajo visoke kredite za prevzem podjetij, ki jih bodo financirali iz bodočih dobičkov istih podjetij, je težko pogledati v oči sindikalnim voditeljem in zahtevati naj bodo zmerni pri plačnih zahtevah in naj plače še naprej realno zaostajajo za rastjo produktivnosti.

Ekonomska veda je sicer glede rasti plač zelo jasna – plače lahko naraščajo samo skladno z rastjo produktivnosti. Kot razlaga Greg Mankiw, profesor iz Harvarda, če bi plače naraščale hitreje od ustvarjenega proizvoda, bi hitro prišlo do pritiska na zmanjšanje zaposlenosti ter posledično tudi do znižanja plač. Po drugi strani pa hitrejše naraščanje produktivnosti od rasti plač stimulira dodatno zaposlovanje, kar ima za posledico spet znižanje rasti produktivnosti. Seveda je lahko gibanje obeh kratkoročno tudi nekoliko nesinhrono, kadar denimo dinamiko plač določa konsenz med sindikati in delodajalci ter državo, kadar se del prejemkov izplačuje v nedenarni obliki (vplačila v pokojninske sheme), kadar so zaposleni zelo heterogeni, ko imamo opravka z nadpovprečno visoko inflacijo ipd. Toda dolgoročno trend rasti plač vedno sledi trendu rasti produktivnosti.

Če spremljamo slovenske makroekonomske agregate (glej tabelo 2) je očitno, da so v obdobju 2000-2007 v povprečju plače vztrajno zaostajale za rastjo produktivnosti. V letih 2000-2001 za približno pol odstotne točke, po letu 2001 pa kar sistematično za 2 odstotni točki oziroma so naraščale le po polovični stopnji rasti produktivnosti. Pri tem pa so plače v gospodarstvu in zasebnem sektorju bistveno bolj tesno spremljale rast produktivnosti – zaostajale so »le« za dobro odstotno točko. Nasprotno pa so plače v javnem sektorju po letu 2001 v povprečju rasle le za en odstotek letno in tako za dve do tri odstotne točke zaostajale za rastjo produktivnosti.

Iz teh trendov je mogoče potegniti dva sklepa. Prvič, k izboljšanju relativnega položaja kapitala v razdelitvi BDP je pripomoglo predvsem programirano zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti. In drugič, levji delež k temu in k stabilizaciji makroekonomskih razmer zaradi priprav na vključitev v evro območje je prispevala stagnacija oziroma minimalna rast plač v javnem sektorju. Je torej na podlagi tega mogoče reči, da smo bili zaposleni v zadnjih osmih letih sistematično izkoriščani na račun države in kapitala? Je prišel trenutek za dramatično popravo relativnega položaja zaposlenih (dela) v razdelitvi BDP, sicer se nam obeta ameriška zgodba o eroziji srednjega razreda? Je prišel trenutek za uresničitev sindikalnih parol »Hočemo evropske plače. Takoj!«?

Ne, seveda ne. Ker je to na kratki rok absolutno nemogoče. V Sloveniji bomo imeli plače na ravni najbolj razvitih evropskih držav. Toda ne še naslednje leto, pač v desetih do petnajstih letih. Odvisno od tega, koliko bolj uspešno bomo povečevali našo produktivnost glede na razvite članice EU. Plače lahko povečujemo le skladno z rastjo produktivnosti. Primerjava ravni produktivnosti in ravni plač v EU-27 v zadnjem desetletju kaže, da gre med njima za premosorazmerno gibanje. Elastičnost plač na rast produktivnosti je približno ena, kar pomeni, da povečanje produktivnosti za 3 odstotke v povprečju za seboj potegne tudi rast plač za 3 odstotke. Toda zadnji Eurostatov pregled industrije v članicah EU za leto 2005 kaže, da je Slovenija po kazalcu produktivnosti (dodana vrednost na zaposlenega) v višini 25 tisoč evrov med članicami šele na 18. mestu, kar je šestkrat manj kot na Irskem, trikrat manj kot v Belgiji, na Nizozemskem ali Finskem in dvakrat manj od povprečja EU.

Toda Irska, ki ima danes najbolj produktivni industrijski sektor, je denimo na evropsko raven plač čakala tri desetletja. Bila so potrebna tri desetletja vztrajno visoke gospodarske rasti, da je še leta 1973 ob vključitvi v EU daleč najbolj kmetijska in najmanj razvita članica najprej dosegla povprečno raven razvitosti in plač EU ter da ga danes že močno presega. Nobenih drugih bližnjic ali trikov do višje ravni plač ni kot hitra gospodarska rast. Če bi povečevali BDP denimo enako hitro kot Baltiške države ali Slovaška, bi povprečne evropske plače lahko dosegli že v petih letih. Ob vrnitvi na našo očitno »naravno stopnjo rasti« okrog 4 odstotkov pa bomo za ta cilj potrebovali pač dva- do trikrat dlje.

Slovenija, in z njo tudi cela Evropa ter ZDA, potrebujejo redefinirano družbeno pogodbo. Dogovor, ki bo tudi zaposlenim omogočil bolj pravično participacijo pri ustvarjanju dodane vrednosti. V Sloveniji to pomeni socialni sporazum, ki bo temeljil na striktni vezavi rasti plač na rast produktivnosti. Hkrati pa pomeni tudi nalogo države, da vodi prave regulatorne politike, ki bodo po eni strani bistveno omejile možnosti prekomernih menedžerskih nagrad in nemeritornega bogatenja elite prek spornih menedžerskih privatizacij in malverzacij, po drugi strani pa preprečevale zlorabe dominantnega položaja monopolnih podjetij, ki pomenijo za nas preproste potrošnike predvsem višje cene (in višjo inflacijo) ter manj kvalitetne proizvode in storitve. Predvsem pa bo elita sama, tako politična kot ekonomska, morala dejansko začeti spoštovati nek etični kodeks obnašanja, kot se ga držijo v Skandinavskih državah.

Spomnimo se, pred dvema letoma je finančni minister Andrej Bajuk zavrl drugo fazo privatizacije NLB, ki je predvidevala, da strateški lastnik dobi do 49% lastništva, četrtino obdrži država, ostalih 26% pa prosto kotira na borzi. Prednost tega koncepta v povezavi s finančnim holdingom podružnic NLB v tujini, kjer bi strateški lastnik lahko imel tudi večinski lastniški delež, je v tem, da omogoča večjo konkurenčnost in fleksibilnost ter večjo stabilnost NLB v zaostrenih mednarodnih razmerah na eni strani ter večjo kapitalsko moč in hitrejše širjenje NLB v tujini.

Takrat je minister Bajuk na veliko modroval o oblikovanju domačega finančnega stebra med NLB in Triglavom, ki mu ga seveda še vedno ni uspelo sestaviti. Takrat sem o takšnem »finančnem stebru« napisal, da so bile združitve bank in zavarovalnic v večini primerov neuspešne. Združevanje bančništva in zavarovalništva je lahko uspešno le, kadar sledi logični notranji potrebi po diverzifikaciji osnovne dejavnosti, denimo nadgraditev bančništva s storitvami življenjskega zavarovanja, ki jih je mogoče prodajati na bančnih okencih. Praksa globalnega prevzemnega vala iz zadnje dekade tudi kaže, da so združitve podjetij običajno zelo dolgotrajne, sinergijski učinki pa zelo vprašljivi. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi združevanje NLB in Triglava – že brez združevanja na področju informacijske tehnologije – trajalo najmanj dve leti (NKBM in novogoriška banka sta denimo skupaj že več kot desetletje, pa še nista v celoti integrirani). Možnost uspeha pa je minimalna, saj se bo težko odgovoriti, katero izmed obeh podjetij bo imelo ključno vlogo, katera izmed obeh osnovnih dejavnosti bo vodilna in kateri direktor bo imel glavno besedo.

Zelo dobro bi bilo dobiti analizo sinergijskih učinkov združitve NLB in Triglava. Denimo, kaj združitev pomeni za racionalizacijo poslovanja? Ali sploh in za koliko lahko prodaja (katerih?) zavarovalnih polic prek bančnih okenc zniža stroške zavarovalnemu delu ter za koliko se s tem poveča racionalnost bančnega poslovanja? Koliko tisoč delovnih mest bo s to racionalizacijo postalo presežnih? Ter nenazadnje zelo preprosto vprašanje – je država kot pokrovitelj tega holdinga sposobna izvesti to racionalizacijo poslovanja, če tega ni bila sposobna kot večinski lastnik v vsakem posamičnem podjetju? Dokler takšnih analiz sinergijskih učinkov ni na mizi, je ta poskus finančnega stebričenja zgolj še eno v vrsti kabinetnih besedičenj politikov in socialistično – planerskih kupčkanj, ki smo jih v preteklem desetletju imeli kar nekaj.

Na izgradnji tega »finančnega stebra« se v teh dveh letih – razen besedičenja – ni zgodilo praktično nič, le da sta obe državni banki vztrajno izgubljali svoje tržne deleže. No, vlada je prodala en majhen košček NKBM in sicer na način, da se glede upravljanja in nadzora nad njim ne bi nič zgodilo, torej da bo država še naprej dopuščala (ali prisiljevala) menedžmentu pasivnost in neambicioznost. No, in Triglav – kot državno podjetje – je prejšnji teden vlada prisilila v prisilno dokapitalizacijo NLB (ter povečanje lastniškega dela za mišjo dlako), čeprav državni Triglav sam nujno potrebuje močno dokapitalizacijsko injekcijo za uresničitev lastnih naložbenih načrtov v tujini.

Zgodilo se je pa nekaj drugega. Virus ameriške finančne krize je počasi okužil ves svet, tako finančni kot realni. Mnoga slovenska podjetja oziroma – natančneje – njihove menedžerske ekipe so najele velike kredite za menedžerske prevzeme – po rekordno nizkih obrestnih merah, za kar so zastavile delnice kupljenih podjetij, ki so takrat kotirale po rekordno visokih cenah. Večino kreditov so seveda najele pri obeh domačih državnih bankah. Timing ne bi mogel biti slabši. In realne implikacije teh prevzemno – bančnih poslov ne bi mogle biti manj ugodne. Če se v naslednjih mesecih zalomi menedžerjem Mercatorja, Laškega, Istrabenza itd. in ne bodo več mogli servisirati povečanih anuitet za najete kredite iz izplačanih dividend, bodo pač banke prisiljene realizirati zastavno pravico na delnicah. Toda, ker je SBI od lanskega konca avgusta izgubil tretjino vrednosti in podobno tudi Istrabenz, Merkur in Pivovarna Laško, se bodo banke nenadoma znašle z nekaj milijardami evrov slabih kreditov. Skratka, če se zalomi menedžerskim prevzemnikom, bo to potegnilo za seboj tudi obe državni banki, NKBM in NLB.

Zakaj samo obema državnima bankama? Ker imajo ostale banke pač boljše lastnike, ki zmorejo v primeru slabih kreditov bankam v težavah odobriti dovolj svežega kapitala za izboljšanje likvidnosti in kapitalske ustreznosti. Da država tega ne zmore, najbolj očitno kaže ponesrečena akcija reševanja NLB prek državno – javne dokapitalizacije, v katero očitno verjame samo še finančni minister Bajuk. Bajuku je v dokapitalizacijo uspelo prisiliti samo državo ter državni Triglav in njegov sklad DSU, in to po astronomski ceni v višini 3.1-kratnika knjigovodske vrednosti NLB! Današnji poskus privabljanja obstoječih zasebnih in paradržavnih lastnikov v dokapitalizacijo po enaki ceni kaže na popolno odlepljenost od realnosti pri finančnem ministru. Večina nagovorjenih lastnikov NLB oziroma vsi, ki so javno povedali svoje mnenje, je povedala, da je ta cena dokapitalizacijskih delnic NLB občutno previsoka. Podobno so povedali v vseh borzno-posredniških hišah, namreč da odsvetujejo nakup teh delnic NLB. Daniel Medved, upravljavec premoženja v državni NKBM (!) denimo dobesedno pravi: “Cena je odločno previsoka. Če upoštevamo razmere na borzi, vidimo, da je delnica precenjena. Enako velja, če pogledamo kazalce bančnih podjetij v tujini, denimo Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena. Ne, nakupa ne bi svetoval.”

V tej situaciji, ko se svetovni finančni sistem seseda in ko sta ogroženi tudi obe domači državni banki, bi do izraza prišel močan tuj strateški partner. Ta bi – nasprotno od tez ministra Bajuka izpred dveh let – lahko bistveno pripomogel k lažjemu premoščanju likvidnostnih težav obeh državnih bank zaradi nakopičenih slabih naložb. Minister Bajuk je pred dvema letoma zagovarjal tezo, da bi večinski tuj lastnik v pogojih Basla II in evropske kapitalske direktive lahko zmanjšal stabilnost našega domačega finančnega sistema v primeru večjih nestabilnosti na mednarodnih finančnih trgih. V samo dveh letih se je pokazalo prav nasprotno – da največje tveganje za stabilnost domačega finančnega sistema predstavlja prav država kot večinski lastnik bank. Po eni strani ne omogoča oblikovanja optimalnih razvojnih in poslovnih politik bank, po drugi strani pa jim v primeru težav ne zna učinkovito priskočiti na pomoč.

Morda bi veljalo vprašati ministra Bajuka, ali bo svoje prihranke vložil v nakup dokapitalizacijskih delnic NLB. Oziroma morda bi veljalo ministra Bajuka povprašati po odgovornosti za situacijo, v katero drsita naši banki. Volitve so blizu, toda bojim se, da ne dovolj blizu, da bi se izognil politični odgovornosti.

Vlada se je odločila, da bo s 106 milijoni evrov dokapitalizirala NLB d.d., pri čemer naj bi Republika Slovenija kot večinski lastnik prispevala 34.6, državna Zavarovalnica Triglav 55.4, njen sklad DSU pa 16.3 milijone evrov. Vlada argumentira, da je ta dokapitalizacija potrebna »zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti in zaradi širitve na tuje trge v okviru Evropske unije«. In naprej, vlada v sporočilu za javnost pravi:

• da je bila dokapitalizacija potrebna, ker je »Banka Slovenije, upoštevaje navedene standarde [Basel II in kapitalska direktiva EU, op.p.] in aktualne razmere na finančnih trgih, zahtevala večjo kapitalsko ustreznost s ciljem povečanja varnosti varčevalcev in večjo stabilnostjo slovenskega finančnega sistema glede na tržni delež NLB«;
• da je »predvidena dokapitalizacija v sklopu obstoječe delničarske strukture in veljavnih predpisov edini možni ukrep, saj so ostale možnosti izčrpane in bodo na razpolago šele po izvršeni dokapitalizaciji«;
• in da »trgi, na katerih poslujejo banke in družbe iz NLB Skupine, vključno s slovenskimi, po vseh mednarodnih ocenah nadpovprečno rastejo. Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov, ki jih je banka uspela pridobiti«.

Hm, moram priznati, da me to vladno sporočilo za javnost – če se smem milo izraziti – spravlja v rahlo zadrego, saj mi odpira bistveno več vprašanj, kot mi daje odgovorov.

Prvič, kaj je s prvotno predvideno dokapitalizacijo NLB, pri kateri naj bi sodelovala tudi KBC, in ki bi NLB prinesla nekaj več svežega kapitala? Ali bo vlada – namesto KBC, ki očitno noče sodelovati pri tej dokapitalizaciji – 39-odstotni delež KBC in EBRD nadomestila z vložkom zasebnega kapitala? In če, katerega zasebnega kapitala? Z izdajo prednostnih delnic obstoječim zasebnim lastnikom ali s sekundarno izdajo delnic zainteresirani javnosti?

Drugič, če vlada ne bo povabila zasebnega kapitala k dokapitalizaciji NLB (tako, da bi ohranila dosedanji lastniški delež, ki se ji bo s to dokapitalizacijo sicer povečal), s čim argumentira, da ta dokapitalizacija zadostuje za reševanje kapitalske ustreznosti NLB? Poznavalci poslovanja NLB namreč pravijo, da bi NLB glede na strukturo lastniških naložb v državah bivše Jugoslavije ter glede na problematično strukturo danih kreditov (za menedžerske nakupe, za špekulativne zasebne naložbe v vrednostne papirje in za kredite za nakupe nepremičnin) potrebovala vsaj za 3 do 4 krat večjo kapitalsko injekcijo. In to zelo hitro. Situacija se namreč hitro poslabšuje, saj so mnogi, ki so pri NLB najeli kredite za špekulativne naložbe v vrednostne papirje, že izčrpali svoje likvidnostne rezerve in ne morejo več servisirati odplačil. Banki tako ostanejo samo zastavljeni vrednostni papirji, ki pa so medtem izgubili 30-40 odstotkov vrednosti. Poznavalci pravijo, da utegne sama NLB zaradi teh slabih kreditov hitro zaiti v likvidnostne težave.

Tretjič, osebno sicer ne verjamem, da se z vključitvijo Triglava in njegovega DSU v dokapitalizacijo NLB načrtno oblikuje finančni steber med NLB in Triglavom. Po mojem mnenju gre zgolj za »steber po nesreči«, ker pač ni drugih »primernih« vlagateljev po meri vlade. Menim, da tovrstni finančni steber med obema največjima domačima finančnima družbama itak ni smiseln, ker imata obe, kljub drugačnim željam, zelo malo potencialnih sinergij. Pač pa je celo škodljiv z vidika razvoja domačega finančnega trga zaradi velike koncentracije (in možnosti zlorab dominantnega položaja), ki bi se nekoč (nekoč, čez davna leta, ko bomo resnično privatizirali ti nesrečni podjetji) lahko sprevrgla v veliko tujo koncentracijo na trgu. Samo vprašanje let je, kdaj bosta tako NLB kot Triglav prevzeti s strani večjih mednarodnih bank oziroma zavarovalnic in resnično ne bi bilo dobro, da bi z enim zamahom obe podjetji prodali enemu in istemu tujemu kupcu. Konkurenca na trgu je ključna.

Četrtič, dokapitalizacija NLB s strani Triglava kaže, da ta vlada nima niti ideje, »kaj« niti jajc, »da bi« kakorkoli naredila z olastninjenjem obeh. In kadar ne veš ali si ne upaš, pač delaš en kup majhnih in nespametnih potez, ki se na srednji rok pokažejo kot velika izgubljena priložnost. NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in nato, da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje. Predstavljajte si, da je NLB najemala kredite v tujini, da je lahko servisirala menedžerske odkupe in špekulativne nakupe vrednostnih papirjev zasebnih naložbenikov. V primeru, da se izkaže, da je NLB – glede na situacijo na mednarodnih finančnih trgih – tako akumulirala slabe kredite, je sistemsko tveganje NLB za naš finančni sistem bistveno večje, kot če bi bila v tujem lastništvu. Če se likvidnostna kriza v NLB zaostri, bomo davkoplačevalci prisiljeni »socializirati« njene izgube in še enkrat financirati njeno sanacijo. Če bi bila v tujem lastništvu, bi jo reševali tuji lastniki in pokrili njeno sanacijo. Torej nekaj povsem drugega kot tisto, v kar nas prepričuje finančni minister tudi v tem zadnjem vladnem sporočilu za javnost.

In petič, zadnji navedek iz vladnega sporočila za javnost (»Dokapitalizacija je eden od predpogojev za nadaljnje doseganje izvrstnih rezultatov in ohranjanje visokih mednarodnih ratingov«) meni zveni precej alarmantno. Kot da gre za piarovsko pripravo na bodoče »reševanje« NLB. Nekako tako, kot kadar vladne agencije pripravljajo javnost na veliko letalsko nesrečo, ki se je že zgodila, s sporočilom, da »letalo pogrešajo«. No, upam, da me slab občutek tokrat vara in da ne bomo deležni »reševalne akcije za NLB«.

V javnosti se pogosto pojavljajo trditve, da je bila prodaja Leka Novartisu škodljiva, saj Lek po prevzemu hira, Krka pa uspešno posluje. Eno izmed takšnih izjav je dal prejšnji teden tudi predsednik GZS Zdenko Pavček, ki je na Omizju RTV Slovenija povedal, da je bila prodaja Leka škodljiva, saj je Novartis v Leku denimo ukinil ves razvoj. Pred leti je tudi kolega Jože Mencinger omenjal podobno tezo, da se škodljivost tujih investicij kaže tudi v ukinjanju razvojne dejavnosti v državi gostiteljici in da kmalu ne bomo več potrebovali fakultete za farmacijo.

Je bila torej prodaja Leka škodljiva za narodno gospodarstvo? Bi Lek posloval bolje brez tujega lastnika, vlagal več v razvoj, več zaposloval in dosegal višje dobičke? Tovrstne primerjave po opravljenih prevzemih so sicer metodološko zelo vprašljive, ker je praktično nemogoče objektivno primerjati razvoj istega subjekta, saj ne vemo, kaj bi se z njim dogajalo brez novega lastnika. V empiričnih študijah zato v ta namen običajno uporabljamo metodo matchinga, kjer primerjamo skupino subjektov z določenim statusom (denimo s tujim lastništvom) s skupino subjektov s primerljivimi značilnostmi, vendar brez določenega statusa. S tem lahko primerjamo učinek »treatmenta« na izbrane subjekte na vzorcu treated / non-treated subjektov. Po domače povedano, vpliv denimo tujega lastništva na poslovanje podjetij primerjamo na vzorcu zelo podobnih podjetij, od katerih so ena v domačem, druga pa v tujem lastništvu ter nato obe skupini podjetij spremljamo po trenutku spremembe lastništva.

V Sloveniji je Krka edino kolikor toliko primerljivo podjetje Leku, kar zaradi majhnega vzorca seveda ne bi omogočalo kakršnekoli resne empirične analize. Na tej podlagi lahko naredimo zgolj primerjavo poslovanja Leka in Krke pred prevzemom Leka (konec leta 2002) in po njem. Poglejmo si primerjavo nekaterih osnovnih kazalnikov poslovanja Leka in Krke v obdobju 2002-2007. Opozarjam, da zaradi primerljivosti primerjam samo poslovanje osnovnih farmacevtskih družb, ne pa konsolidiranega poslovanja družb (njunih hčerinskih podjetij doma in v tujini), kljub temu pa se ni mogoče izogniti neprimerljivostim pri denimo naložbah v tujini, ki jih financira matična družba.

Pred prevzemom sta bili obe družbi približno enako veliki po obsegu prodaje, s tem, da je imela Krka za 800 več zaposlenih v matični družbi. Lek je bil za približno 30 % bolj produktiven of Krke (merjeno z obsegom prodaje na zaposlenega). Lek je za polovico več vlagal v raziskave, medtem ko je bil obseg fizičnih investicij v obeh podjetjih enak.

Primerjava poslovanja Leka in Krke v obdobju 2003-2007 (po prevzemu Leka) kaže, da je Lek v tem času povečal svoj obseg prodaje za skoraj 150%, Krka pa »le« za 100%. Zato je danes po obsegu prodaje Lek za okrog 22% večji od Krke. Lek je v tem času povečal število zaposlenih »le« za 500 (+19%), Krka pa za 1,500 (+44%). To z drugimi besedami pomeni, da je Lek svojo produktivnost (prodajo na zaposlenega) do leta 2007 več kot podvojil, Krka pa jo je povečala »le« za 40 %. Lek je danes dvakrat bolj produktiven od Krke (leta 2002 je ta prednost znašala samo 30%).

V letu 2007 je Lek še naprej več – za približno 20% – vlagal v razvoj od Krke (Lek 69.5, Krka 58.3 milijone evrov). Oba vlagata približno enak odstotek prihodkov od prodaje v razvoj, je pa Krka v tem času začela dohitevati Lek pri razvojnih vlaganjih. Po drugi strani je treba upoštevati, da je Lek močno koncentriral svoje naložbe v razvoj na področje biofarmacevtike oziroma biogenerike, kjer naj bi postal vodilna družba znotraj skupine Sandoz. Že danes pa Lek opravi približno tretjino vseh naložb v razvoju v okviru celotne skupine Sandoz (Vir: spletna stran Lek).

Pri fizičnih investicijah je Krka v tem obdobju prehitela Lek po obsegu investicij (93 proti 70 milijonov evrov), vendar je treba upoštevati, da matična družba Krka še naprej sama vlaga v naložbe v tujini, medtem ko v primeru Leka zaradi centralizacije in racionalizacije naložb lahko to dela celotna skupina Sandoz (in se ne prikaže kot naložba Leka).

Obe družbi sta še naprej visoko dobičkonosni: Lek je leta 2006 dosegel 115 milijonov evrov čistega dobička, Krka pa 126 milijonov evrov.

Krka in Lek še naprej pobirata nagrade za poslovno odličnost. Nekaj nagrad v letu 2007:

Lek najboljše podjetje v Sloveniji v letu 2007
Lek med najuglednejšimi slovenskimi delodajalci 2007
Leku priznanje TOP 10 – 2007 za vlaganje v izobraževanje zaposlenih
Krka dobitnica nagrade Portal 2007 – nagrade Ljubljanske borze za najbolj odprto delniško družbo
Krka prejela priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost
Krka dobitnik nagrade „2007 IR Magazine Continental Europe Award”

Na podlagi povedanega je očitno troje:

Prvič, obe družbi sta še naprej slovenska nacionalna šampiona, gledano tako z vidika rasti prodaje, zaposlenosti, dobička kot tudi odnosa do zaposlenih in do družbenega okolja.

Drugič, Lek raste hitreje (predvsem po zaslugi prodaj na ameriškem trgu), Krka pa hitreje povečuje zaposlenost. Tuj lastnik je bistveno racionaliziral poslovanje Leka, podvojil njegovo produktivnost v petih letih, hkrati pa ni zmanjšal investicij v razvoj ter fizičnih investicij.

Tretjič, pod tujim lastništvom ni prišlo samo do racionalizacije poslovanja Leka, pač pa tudi do koncentracije glavnih kompetenčnih področij Leka (Lek je postal globalni proizvodni center skupine Sandoz za učinkovine in zdravila, kompetenčni center za razvoj vertikalno integriranih izdelkov, kompetenčni center Sandoza na področju razvoja in proizvodnje biofarmacevtskih izdelkov in kot center oskrbe za trge SVE, JVE in SND), medtem ko Krka seveda še naprej nadaljuje koncept močno diverzificiranih dejavnosti, kar gre seveda na škodo produktivnosti.

Darjin prispevek o slovenskih kobilicah, ki uničujejo slovenska podjetja in omogočajo ropanje delavcev s strani nekaterih povampirjenih novopečenih kapitalistov lepo zaokrožuje zadnje desetletje izrazito izraženega nacionalnega interesa v Sloveniji. Spomnimo se Sobotne priloge Dela, Mije Repovž in Janka Lorencija, ki sta bila glavna protagonista nacionalnega interesa ter njunega herojskega angažmaja v letih 2002-2004 v boju Pivovarne Laško proti belgijskemu Interbrewu ter proti privatizaciji NLB in NKBM. Spomnimo se Jožeta Mencingerja, ki je desetletje dolgo pisal o škodljivosti tujih investicij in škodljivosti razprodaje »družinske srebrnine«. Spomnimo se Franja Štiblarja in njegove že ničkolike sekvence izpred dveh tednov v zelem zvezčiču EIPF o škodljivosti prodaje slovenskih finančnih inštitucij, ker »slovenske banke niso tako slabe, da bi jih morali prodati«. Legitimna mnenja, vsekakor, če seveda odmislimo študije, ki jih je EIPF delal in še dela za nacionalne interesente (Pivovarna Laško, NLB, Mercator itd.) ter da je bil Štiblar dolga leta »chief economist« NLB. Toda zelo kratkovidna mnenja, tako iz zgodovinskega vidika kot tudi z vidika sedanjega, ex post trenutka.

Vsa ta mnenja, ki so bila uspešna pri ustvarjanju pritiska na vladno politiko, so imela skupen imenovalec, da je – ker je tuje lastništvo slabše od domačega – monopol domačih podjetij na domačem trgu boljši kot močna tuja konkurenca na domačem, ki bi nastala s tujim prevzemom enega izmed domačih podjetij. Teh opinion makerjev ni prepričalo dve stoletji izkušenj razvitih držav s tržnim gospodarstvom, ni jih prepričala zgodovina ameriških robber barons, ni jih prepričalo dobro stoletje ameriške anti-trustovske zakonodaje, katere namen je bil omejiti vpliv monopolov, ki so jih izgradili roparski baroni, ni jih prepričala konkurenčna politika EU, ki je eden izmed glavnih temeljev evropske pogodbe od Rimske pogodbe naprej.

Toda prav ta dejstva iz zgodovine so ključna za razumevanje sedanjosti v Sloveniji in za oblikovanje boljših politik oziroma za njihovo bolj striktno uveljavljanje. Shermanov protitrustovski zakon iz leta 1890 in Claytonov zakon iz leta 1914, ki ga je zamenjal, sta bila namenjena zaščiti potrošnikov pred monopoli in kartelnimi dogovori med ameriškimi industrijskimi giganti pod vodstvom roparskih baronov. Oba zakona sicer nista bila uspešna že v samem začetku, čeprav je Shermanov zakon ameriška administracija pod predsednikom Rooseveltom (1901-1909) uporabila v tožbi proti 45 podjetjem, pod predsednikom Taftom pa proti 75 podjetjem. Rockefellerjev Standard Oil je bil prvo monopolno ameriško podjetje, ki ga je leta 1911 regulator na podlagi te konkurenčne zakonodaje prisilil v razbitje. Toda s to vladno protimonopolno akcijo se je v ameriško gospodarstvo in zavest ljudi za vedno vcepila zavest varovanja konkurence zaradi zaščite interesov potrošnikov.

Podobne oziroma celo bolj dramatične razloge za protimonopolno delovanje so značilne tudi za druge države. Za Nemčijo v 1930. letih velja, da nacisti ne bi mogli prevzeti kontrole nad gospodarstvom, če ne bi bila nemška industrija tako monopolizirana v rokah nekaj industrijskih mogotcev, ki so jih nacisti z lahkoto bodisi podkupili bodisi ustrahovali. Podobno je medvojna japonska despotska vlada z lahkoto zmanipulirala industrijske konglomerate zaibatsu, vodene na familiarnih in nepotističnih temeljih, in jih prepričala v vojno. Obe državi sta po drugi svetovni vojni prav zaradi tega začeli striktno izvajati protimonopolno zakonodajo. Podobni, vendar nekoliko manj travmatični, razlogi so vodili tudi druge razvite države v sprejemanje in izvajanje protimonopolne zakonodaje in striktne konkurenčne politike.

Te izkušnje nam v Sloveniji manjkajo. Še več, slovenske izkušnje in s tem seveda stališča strokovne javnosti ter splošna družbena zavest glede zaščite potrošnikov in protimonopolne zakonodaje so pri nas – do sedaj – diametralno nasprotne. Dobra štiri desetletja socializma, pomanjkanja trga in posmeha ne samo osebnim svoboščinam, ampak v isti meri tudi pravicam potrošnikov, ter nato skoraj dve desetletji lastne poti skozi tranzicijo v obliki državnega kapitalizma, te družbene zavesti o dolžnosti države kot regulatorja, da zagotovi striktno spoštovanje pravic potrošnikov, prav gotovo niso pripomogla veliko.

Je pa k temu morda največ pripomogel Janez Janša. Janševa zasluga je, da je – zaradi brezobzirnega, brutalnega zasledovanja lastnih političnih interesov – s političnimi imenovanji ter razprodajo državnih lastniških deležev izbranim posameznikom razgalil škodljivost državnega kapitalizma v Sloveniji. Janševa brezskrupulozna želja po obvladovanju medijev, da bi si tem kupil podaljšek na oblasti, je – zaradi časopisa Delo – pripeljala do vertikalne integracije med monopolno živilsko industrijo in monopolizirano trgovsko verigo ter njune medijske piarovske mašinerije. Nekaj malega zaslug ima svetovni dvig cen hrane, ki je pokazal, kako lahko kratkovidna, brutalno dobičkarska menedžerska elita ta svoj monopolni položaj brezskrupulozno zlorabi z dvakrat višjim dvigom cen živil v trgovini od originalnega svetovnega šoka pri nepredelani hrani in nekajkrat višjim od tistega v ostalih državah v evro območju, ki vodijo striktno konkurenčno politiko. In nam – potrošnikom – pokazal, kako pomembna je konkurenca in kako brutalno pokvarjeni so lahko domači (!) monopolisti. Danes, ta trenutek, se oblikuje družbena zavest o koristnosti konkurence in škodljivosti monopolov.

Toda sama družbena zavest ni dovolj, potrebna je predvsem učinkovita politika konkurence. Za katero pa je potrebna politična volja. Močna politična volja. Paradoksalno je, da bosta prav spor med banditi, med Janševo kliko in kliko v Laškem, ter maščevalnost predsednika vlade naredila največ za dvig učinkovitosti politike konkurence. Ko bo Uradu za konkurenco (UVK) uspelo prvič vsaj preprečiti kakšno koncentracijo in nato denimo razbiti kakšen obstoječ monopol ali vertikalno integracijo, bodo koristi potrošnikov in politika konkurence končno dobili domovinsko pravico v Sloveniji.

Zato – in ne me narobe razumeti – sem po svoje vesel, da roparski baroni v Kopru in Laškem ter monopolisti v Mercatorju tako grobo in brez skrupulov izkoriščajo svoj položaj. S tem so in še bodo izzvali reakcije oblasti in nas državljanov ter s tem nov začetek politike konkurence v Sloveniji. In čez kakšnih dvajset let bomo imeli že zelo učinkovite splošne in sektorske regulatorje na trgu (UVK, ATVP, Apek). Dolga je še pot, toda nov začetek je že dovolj spodbuden.