Kako povečati učinkovitost Mihe Pogačnika?

Finance poročajo, da državni proračun izjemno bogato plačuje storitve dvornemu pravnemu svetovalcu Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) dr. Mihi Pogačniku za svetovanja glede pogajanj s Hrvaško o meji in kot visokemu predstavniku za nasledstvo. Po pridobljenih informacijah Financ, naj bi samo v letih 2006 in 2007 državni proračun dr. Pogačniku osebno oziroma njegovim številnim zasebnim podjetjem (svetovalno podjetje, inštituti in celo zasebna fakulteta) izplačal za dobrih 362.000 evrov honorarjev in nagrad. Preračunano na mesečno raven naj bi dr. Pogačnik v zadnjem letu za svoja svetovanja MZZ o mednarodnem in evropskem pravu ter za vodenje koordinacijske skupine za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško dobival po vsaj 9.400 evrov neto (dobrih 12.000 evrov bruto).

Dodatno k temu pa so njegova podjetja za svetovanja Ministrstvu za obrambo, Službi za lokalno samoupravo, Geodetski upravi, itd. dobila v zadnjih dveh letih vsaj še za 126.000 evrov izplačil iz proračuna, njegova zasebna Evropska pravna fakulteta iz Nove gorice pa še skoraj 73.000 evrov sofinanciranja s strani Ministrstva za visoko šolstvo. Finance tudi navajajo poročanje hrvaškega Globusa izpred leta in pol, ki prikazuje dr. Pogačnika na »dragi novi jahti znamke Raffaelli Maestral, dolgi 16 metrov«, katere cena danes naj bi znašala prek 800 tisoč evrov. V pogovoru z Globusom naj bi dr. Pogačnik dejal, da obožuje hrvaško morje in da vsak prost trenutek preživi tam, glede rešitve mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško pa je dejal, da pričakuje, da bomo »končno rešitev verjetno čakali še 15 let«.

Glede na to, da je dr. Pogačnik svetovalec MZZ za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško že najmanj 10 let in da se v tem času rešitev meje ni premaknila z mrtve točke, se odpira vprašanje njegove učinkovitosti. Hkrati s tem pa se povsem logično postavlja tudi vprašanje vzrokov za to neučinkovitost. Poglejmo si preprost izračun. Denimo, da ste svetovalec s specifičnimi znanji, vendar z eksluzivnim dostopom do naročnika, ter da letno iz tega naslova zaslužite 150.000 evrov. Vaš primarni interes kot svetovalca ni, da čimprej končate s svetovalnim delom, ampak seveda, da vaša svetovalna pogodba z naročnikom traja čim dlje časa. Zakaj bi se trudili poiskati učinkovito, kompromisno rešitev za obe strani v denimo roku dveh let, saj bi se s tem odpovedali zaslužku 1,2 milijona evrov v naslednjih osmih letih?! Točno, kot svetovalec bi se potrudili, da bi našli vedno nove »vidike svetovanja«. Zato Pogačniku ne more biti prav težko pri srcu, da se rešitev mejnih vprašanj s Hrvaško po njegovem mnenju ne obeta pred iztekom naslednjih 15 let. Hja, po sedanji dinamiki plačil (približno 150.000 evrov bruto na leto) to pomeni skupaj 2,25 milijona evrov bruto honorarja – za 15-letno čakanje na rešitev (ali pa tudi ne) mejnega vprašanja.

Na tem mestu bi se izognil vprašanjem o možnem klientelizmu (predavatelj na Pogačnikovi zasebni Evropski pravni fakulteti iz Nove gorice je denimo tudi njegov naročnik – minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel), pač pa bi se dotaknil vprašanja, kako dr. Pogačnika spodbuditi k večji učinkovitosti njegovih svetovalnih storitev. Iz ekonomske teorije in prakse izhaja, da je najbolj učinkovit način nagrajevanja tisti, ki nagrado za opravljeno delo veže na učinkovitost, najmanj učinkovit pa tisti, ki je določen v obliki pavšala. Da bi dr. Pogačnika spodbudili, da najde čimbolj učinkovito rešitev našega mejnega spora s Hrvaško, bi tako njegovo nagrado morali vezati tako na časovno dimenzijo kot tudi prostorsko dimenzijo rešitve mejnega vprašanja. Zato predlagam, da MZZ dr. Pogačniku pri oblikovanju nove pogodbe o svetovanju več ne vključuje določila o pavšalnem mesečnem plačevanju, pač pa da se mu nagrada izplača na koncu »projekta«.

Denimo, svetovalna pogodba bi lahko vsebovala določilo, da če Slovenija in Hrvaška rešita mejno vprašanje pred tremi leti, se dr. Pogačniku izplača nagrada v višini 300.000 evrov (za leto dni prej, 400.000; za dve leti prej pa 500.000 evrov), hkrati pa za vsak ar (100 kvadratnih metrov) zemlje, ki bi Sloveniji pripadli (glede na sedanje stanje) s to končno rešitvijo meje, se dr. Pogačniku izplača po 100 evrov nagrade. Če pa dr. Pogačniku to v treh letih ne uspe najti uspešne rešitve, mu proračun izplača nagrado (za neuspešno svetovanje) v višini 10.000 evrov. Če bi torej dr. Pogačniku uspelo najti učinkovito rešitev za mejno vprašanje s Hrvaško v roku dveh let, Slovenija pa bi pridobila denimo 100 hektarjev zemlje (in morja), bi Pogačnik s to svojo bistroumno rešitvijo zaslužil skupaj 1,4 milijona evrov. To pa bi bila verjetno že dovolj velika spodbuda, da bi se učinkovitost dr. Pogačnika pri iskanju učinkovite rešitve mejnega vprašanja s Hrvaško zelo povečala.

Še bolje pri vsem skupaj pa bi seveda bilo, če MZZ ne bi bil v ekskluzivnem naročniškem odnosu z dr. Pogačnikom, ampak da bi v ta namen prek javnega razpisa pod podobnimi pogoji poiskal najboljšega domačega ali tujega ponudnika z ustreznimi mednarodnimi objavami in referencami. Stavim, da bi bilo ponudnikov veliko, rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško pa bistveno bližje.

4 responses

  1. Sedanje stanje s Pogačnikovimi storitvami je gotovo absurdno, ampak nisem prepričan, da je vezava višine nagrade na učinkovitost po opisanem modelu, najbolj primerna za njegovo vrsto storitev.

    Običajno se pravne storitve uvrščajo med “obligacije prizadevanja”, kjer je pravnik (običajno odvetnik) plačan, če jih je skrbno in strokovno opravil, ne glede na doseženi uspeh. Seveda so možni in v praksi obstajajo drugačni dogovori (odstotek od prisojene vsote pri odškodninah, itd…).

    Pri enostavnih sporih, kjer je bolj ali manj gotovo, da je stranka upravičena do neke vsote, in je samo dejanska višina dobljenega zneska odvisna od odvetnikove vztrajnosti pri pogajanjih z zavarovalnico (in podobno) je plačilo po uspehu sprejemljivo za obe strani.

    Pri kompleksnih storitvah, ki zahtevajo vrhunska strokovna znanja (kot je vodenje pogajalske skupine za meje), obenem pa je njihov izid odvisen ne samo od te strokovnosti in delavnosti pooblaščenca, pač pa tudi od “nebroja” spremenljivk, ki jih je nemogoče vse imeti pod kontrolo (politična klima v EU, izidi volitev v obeh državah, mednarodna zavezništva, gospodarska situacija…), pa je težko zahtevati od strokovnjaka, da privoli v tak posel. Nenazadnje vrhunski kirurg ne bi pristal na to, da izvede zelo zahtevno operacijo, z zelo majhnimi možnostmi uspeha ki npr. traja 12 ur, plačan pa bi bil bogato, če bi pacient preživel – sicer pa sploh ne.

    Odgovor je morda v poboljšanju nadzora naročnika nad opravljenim delom, predvsem pa v tem, da se profesorje najema res le takrat, ko so nujno potrebni (to pa je morda prav ta pogajalska skupina), ne pa za pisanje večine zakonov, kar bi morali znati državni uradniki, ali celo za neopredeljeno “svetovanje o mednarodnem in evropskem pravu”.

  2. bolano – kakšni milijoni za nagrado. Spisal sem celo litanijo pa sem jo upam prej zbrisal, kot poslal. Gre ponovno za popolno odsotnost norm, ki jih narekuje poštenost, enakost med ljudmi in enako možnost za vse, kar bi morali zagotavljati zakonski predpisi (ustava je ta okvir v Slvoeniji postavila, samo elita razume trenutek priložnosti, kot grabi in kradi do mile volje). Dokler je zakonodaja kot rešeto verjetno nima smisla spisati bridkega spoznanja, da omenjeni nikoli ne bo opravljal javno-koristnega dela v obliki zasajanja dreves na od ovc ogolelel krasu ali zlagal obdelane kamne ob plazeče cestne brežine. naprej k naravi torej in vrnitev h pravemu komunizmu – slovanka duša, ki jo opisuje Dostojevski je nagnjena k razžaljenosti in čaka pravega bedaka, da jo popelje v krasni novi svet deklarirane enakosti, zato stran z nagrajevanjem v milijonih, kot pravični nagradi in nazaj k temeljem poštenega dela in normalnih nagrad. Zdravnik pa je v tem primeru zaradi svoje zaobljube (poznam dva posameznika, ki sta bedaka in se tega držita), da pomaga vsakemu, ki pomoč potrebuje, slaba primerjava. zaradi zaobljube je to najbolj cenjeni poklic v družbi – no, da sedaj pljujo ogenj ob takih nagradah je jasno – pa še Joška imam sedaj raje, saj je plačan sorazmerno malo naspram ciničnemu pravniku, ki bi naj bil hedonist, bljak, od tu do genocida nad življenjem seveda ni niti nanometra. a naj še kaj Sartra citiram? ah, ni potrebe – gnus pač.

  3. kaj za vraga pa delajo na MZZ? a tam niso sposobni razmisljat? in to je povsod. povsod svetovalci… gre za enega najbolj razvpitih in donosnih poklicev danes.
    do neke mere razume clovek, da gre za specializacijo znanj in posledicno vecje razkorake na podrocjih ampak ej… zadeve so “nekoliko” usle z vajeti. in ni treba biti strokovnjak in znotraj scene, da ti je to jasno.
    in ne mi potem viranta in varcne drzave in nizkih plac sirsega druzbenega sloja. kaksen zgled nam daje politika?

  4. Navedeni primer je nehigieničen. Spodobni tega ne delajo! Udeleženi se vedejo, kakor da je država njihov fevd.
    A zadeva je mnogo bolj zapletena, kot je videti na prvi pogled, saj trčimo ob vprašanje “pravične cene” vs. na primer “pravične vojne” in vlogo države. O tem se sprašujejo tudi “krščanski” ekonomisti, še posebej Laurence M. Vance, ki se zavzema za popoln “laisser faire” in ugotavlja, da ni vprašanje “prost trg” ali ne, ampak, kako ga doseči. Do zdaj, namreč, lahko ugotovimo, še ni bil udejanjen nikjer, saj povsod delujejo iste ovire: protekcionizem, klientilizem, intervencionizem, statizem in ekonomija kot “tiho orožje neme vojne”. Zanimivo, a kar zahtevno branje, ni pa “morbidno”! (Sic):

    “The Myth of the Just Price” by Laurence M. Vance
    http://www.mises.org/story/2918

    Naslednje vprašanje, ki sem nam zastavi ob navedenem primeru, pa je: “Zakaj intelektualci (še) podpirajo socializem?” Četudi potihoma, ne zavedajoč se, tako da nahajamo nekak spaček: kapitelističen socializem? Odgovor na to je morda v članku:

    “Why Intellectuals Still Support Socialism” by Peter G. Klein
    http://www.mises.org/story/2318

    Sicer pa gre vse to “dogajanje” v “rok” službe. Slovenija bo letos dopolnila 17 let in se bo kmalu izvila iz pubertete, ali res? Postaja normalna demokracija. Demokracija je kot ljubezenko razmerje – vedno mora biti v gibanju, v komunikaciji kakor morski pes, sicer potone (prosto po Woodyju Allenu).

%d bloggers like this: