^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Kakšno je stanje upravljanja podjetij v Sloveniji, predvsem podjetij v delni ali večinski državni lasti danes? So se razmere kaj spremenile glede na leto 1996 ali glede na leto 2005 po razvpitem primeru Mercator? Je po enem letu vladavine nove vlade stanje korporacijskega upravljanja pri nas kaj bolje, kot je bilo pod prejšnjo vlado?

Poglejmo, kaj menijo o tem v OECD:

Odgovornost za lastništvo je široko razpršeno znotraj slovenske vlade, pri čemer primanjkuje predvsem osrednje koordinacije in splošne lastniške politike ali ciljev glede podjetij v državni lasti. Pri nekaterih podjetjih, ki kotirajo na borzi, je državno lastništvo razdeljeno med več enot, pomanjkljivo je zbiranje podatkov o obsegu državnega lastništva. Lastniška funkcija je alocirana ministrstvom, ki imajo pristojnosti nad sektorji, v katerih ta podjetja delujejo, kar povzroča potencialni konflikt med njihovo lastniško odgovornostjo in sektorsko pristojnostjo. V teh razmerah bi morala Slovenija stremeti k oblikovanju centralizirane ali koordinativne lastniške enote, ki bi izvajala dosledno lastniško funkcijo. Posebno skrb vzbujajo uprave podjetij v državni lasti, kjer dejstva kažejo, da so vladna imenovanja postala politizirana, raven neodvisnosti uprav pa kompromitirana. 

To je citat iz povzetka letošnjega poročila OECD o stanju upravljanja podjetij v Sloveniji (OECD, april 2009). Pri opisovanju slovenske realnosti na tem področju uporablja Poročilo OECD na več mestih precej nediplomatski jezik, netipičen za tovrstne mednarodne inštitucije. Ta slogovna posebnost Poročila OECD govori o obsežnosti čudenja in strokovnega nestrinjanja med strokovnjaki OECD nad domačijskim upravljanjem podjetij v večinski ali manjšinski lasti države v Sloveniji.

Stanje korporacijskega upravljanja v Sloveniji je v resnici naravnost katastrofalno, skregano ne samo z mednarodnimi standardi učinkovitega in transparentnega upravljanja, pač pa tudi z našo domačo zakonodajo. Naj zgolj v ilustracijo navedem nekaj najbolj izstopajočih vzorčnih primerov, ki so se zgodili v zadnjem letu.

Prvič, glavni akter »reševanja Mure« je bil letos SOD kot manjšinski lastnik Mure, ki je bil ustanovljen za pokrivanje obveznosti iz denacionalizacije. Od kje Sodu mandat, sredstva in kadri za take projekte? Drugič, »reševanje Elana« je potekalo prek hčerinske družbe Kada. Spet, od kod Kadu mandat, sredstva in kadri za tovrstne projekte, če je pa po zakonu obvezan, da izvaja pokojninska zavarovanja in dotira ZPIZ? Tretjič, leta 2007 je državni HSE prodal svoj delež v NLB in tako ogrozil večinski delež države v NLB zgolj zaradi nepoznavanja lastniške pozicije in strateškega interesa države v NLB. Četrtič, politično kadrovanje v podjetjih v državni lasti se je nazadnje popolnoma razgalilo denimo pri imenovanju Draška Veselinoviča, sicer izvoljenega poslanca na listi LDS za predsednika uprave NLB.

Znaki političnega nepotizma pa se denimo razgaljajo pri imenovanju zdaj že bivšega predsednika uprave SŽ Matica Tasiča, sicer sorodnika ministra za promet ali pri imenovanju člana uprave Intereurope, katerega izstopajoča kvalifikacija je, da je stric predsednika uprave državnega Kada. Petič,  nedopustno vmešavanje politike v samo upravljanje podjetij v državni lasti se je spet popolnoma razgalilo prejšnji teden, ko sta predsednik vlade in finančni minister javno izrazila nestrinjanje z dejanji nadzornega sveta pri imenovanju članov uprave NLB ter mimo jasnih zakonskih mehanizmov zahtevala odgovornost članov nadzornega sveta. Šestič, državna Kad in Sod sta v obdobju zadnjih 15 let skupaj postali največja kadrovska agencija v Sloveniji, ki kljub manjšinskim lastniškim deležem vodita kadrovsko politiko v glavnini največjih slovenskih podjetij. Razreševanja in imenovanja članov uprav in nadzornih svetov pa potekajo prek medijev, kjer Kad in Sod najprej »pripravita teren« prek medijske diskvalifikacije obstoječih in medijske promocije novih kadrov.

Naj strnem, korporacijsko upravljanje v Sloveniji je popolnoma izrojeno. V Sloveniji nimamo izdelanih ne lastniške strategije države, niti oblikovanih ciljev politike upravljanja z lastniškimi deleži države, niti oblikovanih ustreznih institucij za upravljanje s temi deleži. V tem namerno izpraznjenem formalnem okviru je korporacijsko upravljanje prepuščeno v roke bodisi posameznim ministrom bodisi političnim aparatčikom, ki prek političnega kadrovanja nestrokovno, nepregledno, politično pristransko in ekonomsko škodljivo vplivajo na poslovanje slovenskih podjetij, ki imajo to nesrečo, da v njih politika vidi »strateški politični interes«.

S tega stališča je Poročilo OECD ter priporočena Načela in Smernice OECD edina prava alternativa za izboljšanje kvalitete korporacijskega upravljanja v Sloveniji. Tem Načelom in Smernicam OECD sledi vladni predlog Politike upravljanja podjetij v državni lasti iz julija letos. Vladni predlog predvideva reorganizacijo sistema izvajanja lastniških funkcij države. Pomembno je predvsem dvoje. Prvič, z namenom preprečevanja navzkrižja interesov med sektorsko politiko in lastniškimi funkcijami države mora biti »vloga države kot lastnika podjetij ločena od vloge države kot regulatorja trga ali vloge države kot resornega skrbnika za razvoj posamezne dejavnosti. Resorna ministrstva oblikujejo sektorsko politiko s katero določijo smernice za razvoj posamezne panoge in cilje države glede naložb, oblikujejo sektorsko zakonodajo, oblikujejo merljive cilje za ugotavljanje uspešnosti poslovanja PDL in razvoja posameznih panog.« In drugič, za izvajanje te politike bo do marca 2010 po vzoru Finske in Švedske oblikovana posebna centralna agencija, na katero se bodo prenesle naložbe države v podjetjih. Na ta način bo prišlo do smiselne centralizacije funkcij državne lastnine, večje transparentnosti pri glasovanju na skupščinah podjetij in pri imenovanju članov v organe vodenja in nadzora in s tem do učinkovitosti upravljanja. Hkrati pa tudi do ločitve izvrševanja lastniške funkcije od regulatorne funkcije države ter nenazadnje tudi do zbirnega finančnega poročanja.

Seveda pa je za učinkovitost izvajanja te »nove politike« upravljanja podjetij v državni lasti potrebno najprej in predvsem zagotoviti formalno neodvisnost nove centralne agencije in vsebinsko pravilen prenos lastniških naložb države od sedanjih nosilcev na centralno agencijo. Glede statusa nove centralne agencije je ključnega pomena, da že takoj na začetku dobi podoben status neodvisnosti, kot ga ima Banka Slovenije. To pa je po formalni poti mogoče le tako, da direktorja agencije imenuje državni zbor na predlog predsednika države, da je mandat direktorja daljši od mandata vlade (5 ali 7 let) in da se v zakonu o agenciji in statutu agencije zagotovi, da odpoklic direktorja agencije ni možen mimo odločitve državnega zbora. S tem, ko bo upravljanje podjetij v državni lasti izmaknjeno iz rok politike, bo tudi manj pritiskov na vodilne pozicije v upravah in nadzornih svetih s strani politikov in posameznikov, ki so povezani s političnimi strankami. Centralne banke po letu 1980 so najboljši primer tega, kako je mogoče z zagotovitvijo politične neodvisnosti zagotavljati najbolj učinkovito politiko na monetarnem področju.

Z vsebinskega vidika pa potrebno predvsem zagotoviti prenos lastniških deležev države, ki so sedaj parkirani pri različnih subjektih (od države same do njenih agencij in drugih podjetij v lasti države). V prvi fazi je potrebna reorganizacija Kada in Soda. Kad je smiselno preoblikovati v zavarovalnico, dotacijsko družbo in investicijsko družbo, Sod pa zgolj v investicijsko družbo. Oba takoj preneseta vse svoje strateške naložbe na centralno agencijo, medtem ko sama upravljata s portfeljem tržnih naložb. Za prenos strateških naložb Kada in Soda na centralno agencijo ju država finančno kompenzira po tržni vrednosti, in sicer s premoženjem ustrezne kvalitete (na primer delnice v nestrateških naložbah države), z izročitvijo svojih  obveznic ali pa s prevzemom nase določenih obveznosti obeh institucij.

Pomembno je tudi, da centralna agencija zasleduje uradno politiko države glede posameznih podjetij in da to politiko letno določijo pristojna ministrstva, potrdi pa jih vlada. Gre predvsem za to, da vlada transparentno določi, kaj namerava s posameznimi naložbami (denimo glede obdržanja večinskega deleža, morebitne odprodaje državnega premoženja, prodaje deleža strateškemu partnerju ipd.) in da morebitne spremembe politike transparentno določi. Centralna agencija pa ima nalogo, da te cilje na strokoven način in transparentno izvaja brez vmešavanja politike v konkretne postopke. Agencija se mora pri svojem delovanju in pri upravljanju naložb ravnati v skladu s Kodeksom upravljanja javnih delniških družb.

Seveda je popolnoma jasno, da bo glede te napovedane »nove politike« v korporacijskem upravljanju prišlo do velikih nasprotovanj proti njeni uveljavitvi. Glavna žarišča odpora bodo seveda pri sedanjih centrih gospodarske moči, to je pri Kadu in Sodu. Jasno je, da bodo (in da to že sedaj zelo aktivno počnejo) njuni predstavniki v političnem zakulisju poskušali bistveno razvodeneti glavne konture te nove politike. Eden izmed argumentov, ki ga lansirajo prek medijev in v političnih krogih, je morebitna nevarnost, da bi bilo v novi ureditvi ob spremembi oblasti potrebno osvojiti zgolj eno centralno agencijo in tako osvojiti glavne vzvode gospodarske moči.

Ta argument seveda temelji na šibkih temeljih. Prvič, v sedanjih razmerah ne prejšnja Janševa in ne sedanja Pahorjeva vlada nista imeli prav nobenih težav pri osvojitvi Kada in Soda. Nasprotno, z lahkoto sta v prvih dveh mesecih po prihodu na oblast zamenjali vodstva obeh institucij in nato prek njiju nadaljevali s političnim lomastenjem po upravah in nadzornih svetih. In drugič, prav neodvisna centralna agencija, ki je odgovorna za svoje delovanje zgolj državnemu zboru, zagotavlja, da do takšnih političnih zamenjav v bodoče ne bo več prihajalo na tako lahek način. Politična neodvisnost agencije zagotavlja tudi njeno strokovno neodvisnost in večjo učinkovitost upravljanja z državnim premoženjem.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Sploh mi ni treba povedati, da je stanje korporacijskega upravljanja v podjetjih v delni ali večinski državni lasti v Sloveniji danes na meji katastrofalnega. To so namesto mene prejšnji teden že povedali ministra Lahovnik in Križanič ter premier Pahor, še prej pa minister Vlačič. Minister Lahovnik je za Večer izjavil »Če bi imeli učinkovit sistem korporacijskega upravljanja, ustrezne nadzornike in uprave, ki ne bi izgubile občutka za primernost, zakon ne bi bil potreben. V Sloveniji je prišlo do učinka, ki se mu pravi small happy family, mala srečna družina. Spletejo se pač vezi med nadzorniki in upravami. Te na eni strani oblikujejo visoke nagrade za nadzornike, ti nadzorniki pa seveda podpišejo bajne pogodbe z upravami«.

Lahovnik je imel v mislih (tudi) NLB, kjer je prejšnji nadzorni svet letos članom uprave ponudil v podpis nove individualne pogodbe, ki so gladko ignorirale vladna priporočila glede prilagoditve plač menežerjev in nadzornikov v podjetjih v državni lasti. Prejšnji nadzorni svet pod vodstvom Igorja Marinška ter pod budnim očesom članice Katje Božič iz ministrstva za finance je denimo članom uprave namesto od vlade priporočenega šestmesečnega odpovednega roka radodarno ponudil kar desetmesečnega, odpravnino pa namesto v bruto določil kar v neto znesku.

S slednjim je prejšnji nadzorni svet želel preprosto zaobiti t.i. Kramarjev zakon, s katerim je vlada z 49-odstotnim dodatnim davkom (skupaj z dohodnino pa 90-odstotno) obdavčila vse menedžerske prejemke in nagrade menedžerjev in nadzornikov v državnih podjetjih in podjetjih, ki so deležna državnih pomoči za blaženje posledic finančne krize. Kramarjev davek velja za plače, ki presegajo 12.500 evrov mesečno in za nagrade nad 25.000 evrov letno. Ta poteza prejšnjih nadzornikov NLB je dodatno sporna tudi zato, ker so ob zamenjavi zatrjevali, da so v NLB poskrbeli za prilagoditev menedžerskih prejemkov vladnim priporočilom.

S tega vidika postane – kljub izdatni populistični noti – povsem razumljiv gnev Lahovnika, ki se je odločil, da bo vladna priporočila raje nadomestil z zakonom, ki bo administrativno določil plače menedžerjev v državnih podjetjih in podjetjih, ki dobivajo državno pomoč, v razmerju do povprečne plače v podjetju. Osebno se mi zdi tovrstno administriranje povsem nepotrebno, načeloma bi zadostoval razvit etični čut pri menedžerjih in nadzornikih ter priporočila vlade ali Združenja Manager in Združenja članov nadzornih svetov. Takšno politiko nagrajevanja, ki pa ne temelji samo na nekem fiksiranem razmerju, ampak tudi v odvisnosti od uspešnosti podjetja, je denimo nedavno vpeljal nemški BMW. Pri nas seveda močno bode v oči, da obe stanovski združenji menedžerjev in nadzornikov v dveh letih po začetku krize nista bili sposobni niti kančka samorefleksije. V dveh letih nista bili sposobni niti verbalno obsoditi dosedanje dejansko nedostojne prakse nagrajevanja v slovenskih podjetjih niti spornih menedžerskih odkupov tudi v času krize, kaj šele da bi pripravili ustrezna priporočila svojim članom glede politike nagrajevanja v podjetjih, ki jih vodijo ali nadzirajo.

Toda še bolj kot kritiko pomanjkanja etičnega čuta pri menedžerjih in nadzornikih ter njihovih stanovskih združenjih je mogoče poteze in besede Lahovnika razumeti kot iskreni gnev nad tem, da sistem korporativnega upravljanja vsem na očem zlorabljajo prav v državnih podjetjih. Lahovnik je eksplicitno povedal, da pri nas tudi v državnih podjetjih nimamo učinkovitega korporativnega upravljanja. Ali z drugimi besedami, država kot lastnik ne zna imenovati dovolj kompetentnih in etično nekorumpiranih nadzornikov, ki bi nato uveljavili učinkovit sistem upravljanja v državnih podjetjih, od kadrovske politike pa vse do politike nagrajevanja. Država je vsaj enako ali še bolj nagnjena k temu, da v podjetja kot nadzornike imenuje moralno sporne osebnosti, ki nato ob ostalih goljufijah na goljufiv način zaobidejo tudi eksplicitna vladna priporočila.

Seveda pa se to iskreno priznanje ministra o neučinkovitosti države kot lastnika zelo hitro konča v populističnem vladnem plačnem administriranju, ki tudi iz vrhunskih menedžerjev dela de facto javne uslužbence. Z enotnim merilom primerja čistilke, tretje sekretarje na ministrstvih s sodniki, zdravniki, profesorji in top menedžerji. Ne zmore pa ta preblisk iskrenosti preskočiti v iskren premislek temeljnih postulatov korporativnega upravljanja.

In sicer, prvič, da pri nas korporativno upravljanje urejata ZGD in Kodeks upravljanja javnih delniških družb. ZGD jasno določa verigo odgovornosti in pristojnosti vseh deležnikov v tem procesu. Ta pa poteka tako, da lastnik na skupščini imenuje kompetentne nadzornike, ki nato izberejo upravo in jo nadzirajo. Sam lastnik pa se v poslovanje podjetja ne spušča, ampak vse svoje lastniške funkcije izvaja na skupščini. Kodeks pa dodatno eksplicitno pojasnjuje, da nadzorniki niso zavezani slediti navodilom lastnika, ampak morajo delovati zgolj v interesu podjetja. Pika.

Zato naj se naši ministri enkrat končno zavedo, oprostite grobemu izrazu, kdaj morajo »držati gobec«. Ministri nimajo nobene niti legalne niti moralne avtoritete, da javno komentirajo delo nadzornikov ali poteze uprav podjetij. Minister Vlačič si ne sme privoščiti, da javno pove, da »nadzorni svet Slovenskih železnic ne uživa mojega zaupanja«. Minister Lahovnik si ne sme privoščiti, da javno poziva, da je treba zamenjati denimo predsednika nadzornega sveta Gorenja. Minister Križanič in premier Pahor pa ne smeta javno pozivati nadzornikov v NLB k odstopu ali odgovornosti. To ni samo nedostojno obnašanje, ampak je še več – je v nasprotju z našo zakonodajo in kodeksom upravljanja delniških družb. Za božjo voljo, gospodje ministri, začnite že spoštovati pravni red in uzance te države!

In drugič, ministri in šefi raznih paradržavnih skladov se morajo končno zavesti svoje odgovornosti do državne lastnine. Prvi in izvirni greh glede neučinkovitega korporativnega upravljanja pri nas izhaja iz neustreznega razumevanja kadrovanja. Osebno kadrovanje ministrov po družinskih, prijateljskih in političnih linijah vodi k izboru nekompetentnih in že v osnovi kompromitiranih nadzornikov. Da o neposrednem »osebnem izboru« članov in predsednikov uprav s strani ministrov ne govorim. Slabi nadzorniki ne morejo izbrati dobrih menedžerjev in ne morejo kvalitetno nadzirati njihovega dela. Dokler se bo nadaljevalo tovrstno kadrovanje s stranih naših ministrov in šefov paradržavnih skladov, nima noben minister nikakršne moralne pravice javno kritizirati neučinkovitosti korporativnega upravljanja pri nas. Saj ga sami s svojim osebnim angažmajem kompromitirajo. Za naše ministre je preprosto bolje, da absolutno »držijo gobec«, če že niso pripravljeni dati rok stran od državnih podjetij.

S preoblikovanjem korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti v skladu s priporočili OECD, bo nujno zavezati vse deležnike v tem procesu (državo, nadzornike, menedžerje) k spoštovanju že obstoječega Kodeksa upravljanja javnih delniških družb. Lahko sicer pripravimo tudi nov Kodeks upravljanja podjetij v državni lasti, ki naj preprosto prepiše obstoječi Kodeks za javne delniške družbe glede transparentnosti, zaščite pravic majhnih delničarjev in podobno. Toda k temu mora dodati še tri nova načela.

Prvo načelo naj se glasi: Država kot lastnik svoje lastniške funkcije v podjetjih v državni lasti izvršuje v skladu z ZGD prek skupščine podjetij in določanja strateških ciljev. Vlada RS enkrat letno na predlog pristojnega ministrstva javno določi strategijo razvoja in strateške cilje podjetij v državni lasti v t.i. sektorskih politikah. Poslovodstva in nadzorni sveti podjetij so pri izvrševanju teh ciljev in konkretnih poslovnih odločitvah neodvisni in niso vezani na navodila javnih funkcionarjev (vključno z ministri, državnimi sekretarji in šefi državnih in paradržavnih agencij).

Drugo načelo naj se glasi: nadzornike v podjetjih v državni lasti po predpisanem postopku izbira in imenuje Kadrovsko akreditacijski svet (KAS), ki je sestavljen iz vidnih neodvisnih strokovnjakov. Javni funkcionarji nimajo pravice vplivati na ali posegati v kadrovske izbore nadzornikov (in članov uprav).

Tretje načelo naj se glasi: javni funkcionarji v javnosti ne smejo javno komentirati nobenih kadrovskih in drugih zadev s področja poslovanja podjetij v državni lasti.

Menim, da bi tak kodeks skupaj z načrtovano centralno agencijo za upravljanje z lastniškimi deleži države prinesel bistveno večjo mero transparentnosti, higieničnosti in učinkovitosti v korporativno upravljanje podjetij, ki so v državni lasti. Seveda pa bi se prostor za uveljavljanje političnega vpliva in populizem s tem bistveno zožil. Samoomejevanje politike je bila glavna predvolilna parola Zaresa, pa tudi premiera Pahorja. So pripravljeni to samoomejevanje tudi formalizirati na predlagan način?

Moram reči, da zelo cenim prizadevanja glede tega, kako najti neko konstruktivno rešitev za hitrejši razvoj Pomurja, kot tudi glede tega, kako voditi o tem konstruktivni dialog. Da nam ni vseeno za Pomurje, je zelo razvidno tako med tistimi, ki od tam prihajamo, kot med drugimi, ki ga malce bolj romantično ali prizadeto opazujejo od daleč. In da bo predlogov glede potencialnih rešitev za hitrejši razvoj Pomurja toliko kot nas je osebkov, ki o tem razmišljamo, je tudi jasno.

Všeč mi je tudi ta zanos – gre za zanimiv eksperiment, dajte nam priložnost, da zapravimo teh 100 milijonov evrov za ta eksperiment. Morda bo uspelo, morda ne bo. Živi bili, pa videli. Simpatično.

No, kljub temu pa ne moremo iti mimo nekih jasnih standardov in kriterijev stroke, ki omogočajo bolj objektivizirano in objektivno presojo glede tega, kateri predlogi rešitev in ukrepov so sploh smiselni in potencialno učinkoviti. In ali se zanje splača zapraviti 100 mio evrov, natančneje 182 mio evrov v obdobju 2010-2015.

Točno tega v vladnem orisu programa za Pomurje manjka, da bi ga lahko resno jemali. In prav zaradi tega ga kritiziram.

Geneza problema
Pomurje je regija z najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi – 15% v juliju letos, zdaj pa je k temu dodatno prišlo še 2.600 odpuščenih iz Mure. Socialno sliko Pomurja sta zadnjih 50 let reševali Mura (ki so jo umetno izgradili sredi pomurskih polj, da bi zaposlili nizkokvalificirano delovno silo kmečkega porekla in jo zadnjih 15 let umetno vzdrževali pri življenju) ter bližina in odprtost meje z Avstrijo, kjer po nekaterih ocenah dela več kot četrtina aktivnega prebivalstva Pomurja. Toda obe »začasni rešitvi« sta bili hkrati ves čas ključni del problema. Zaradi stalnega povpraševanja po nizkokvalificirani delovni sili bodisi v Muri bodisi čez mejo, se je temu prilagodil tako (srednje)šolski sistem (v murskosoboškem Srednješolskem centru (»Kombinatu«) sta se naša dva razreda naravoslovno-matematične gimnazije izgubila med 2.000 dijaki pretežno tekstilne in delno kovinarske usmeritve) kot tudi miselnost prebivalcev Pomurja. Službo v Muri si lahko vedno dobil in bila je trajna, ker je država (in zadnje desetletje državna NLB) skrbela, da »Mura ne sme propasti«. Če ne v Muri, pa si delo lahko vedno našel čez mejo v Avstriji. Stalna potuha. Zato ni bilo spodbude in prisile niti za prestrukturiranje gospodarstva niti za bistveno drugačno usposabljanje mladih.

Na državni ravni so se vedno zavedali razvojnega zaostanka Pomurja. Imeli smo razvojne programe za demografsko ogrožena območja, imamo zakone in resolucije o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Imeli smo agencije za regionalni razvoj imamo službo vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Imamo mehanizme spodbujanja regionalnega razvoja, imamo spodbude za zaposlovanje brezposelnih oseb, imamo regionalno specifične spodbude za vlaganja v tehnološki razvoj. Imamo milijarde evrov evropskih sredstev za kohezijo in strukturna prilagajanja, ki so idealna z vidika tako socialnega kot gospodarskega prestrukturiranja Pomurja.

Toda vsi ti horizontalni ukrepi niso delovali. Podjetniki zaradi tega niso zaposlovali bistveno več brezposelnih, podjetja niso bistveno več investirala v nove tehnologije ali razvijala novih proizvodov. In projekti, ki so prihajali iz Pomurja, da bi jih financirali iz domačih sredstev za regionalni razvoj ali evropske predpristopne pomoči ali iz EU strukturnih in kohezijskih skladov, niso imeli fokusa na nova delovna mesta. Pač pa so bili namenjeni za obnovo gradov, ureditev krajinskih parkov, ureditev lokalnih cest, izgradnjo vodovodnih omrežij, pločnikov in lokalnih razsvetljav. Vse našteto ima gotovo ogromne učinke na povečanje blaginje pomurskega prebivalstva, toda ne prinaša novih delovnih mest.

Ko sem leta 2005 delal analizo učinkovitosti regionalne politike v Pomurju in porabe sredstev za regionalno politiko iz naslova tedanje Agencije za regionalni razvoj in evropske predpristopne pomoči, sem z grozo ugotovil, da naj bi porabljena sredstva v letih 2003-2004 po uradnih predvidevanjih do leta 2010 ustvarila samo 10 (!) novih delovnih mest. Ko sem aprila 2005 to predstavljal na okrogli mizi pomurskim veljakom, so me samo začudeno gledali. V smislu, da ne razumem njihovih resničnih potreb. Le kaj hudiča me skrbi, saj vendar država skrbi, da Mura ne bo nikoli propadla. Povsem enako se mi je nato dogajalo vsako leto znova na regionalnih zborih in okroglih mizah. Pa kaj težim s tem ustvarjanjem novih delovnih mest. Naj nam Ljubljana samo da denar in ga bomo že mi porabili, kakor je najbolj prav za nas. In avtocesto naj že končno zgradi. In Ljubljana je to pridno počela.

Povsem podobno lahko ugotavljam danes, ko prebiram zajeten Regionalni razvojni program Pomurske regije 2007-2013, vreden 2 milijardi evrov – ni govora o novih delovnih mestih. Kot da Pomurcev delovna mesta ne brigajo.

Vladni program
Najboljši javno dostopen oris programa je na spletni strani SVLR (Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj). Dodatno k temu priporočam tudi, da si preberete »obvezno tolmačenje« ukrepov, ki sta jo dala ministra Matej Lahovnik in Ivan Svetlik.

Program prinaša nabor ukrepov, ki že obstajajo v obstoječi zakonodaji (spodbude za zaposlovanje, olajšave za tehnološka vlaganja) in v obstoječih mehanizmih razvojnega financiranja (možnost črpanja strukturnih in kohezijskih sredstev EU) ter regionalno pisarno z guvernerjem Pomurja. Pri tem naj bi pri črpanju evropskih sredstev favorizirali vlaganja v megapodjetniški center (2 mio eur), regijsko gospodarsko središče (30 mio eur), prestrukturiranje kmetijstva (40 mio eur) in v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo (90 mio eur). Država pa bi k temu prispevala oziroma natančneje, se odrekla za okrog 19 mio eur iz naslova spodbud za zaposlovanje, tehnoloških olajšav in diskriminatornih davčnih olajšav za nova podjetja. Ves razvojni paket skupaj naj bi znašal 182 mio eur v obdobju 2010-2015. In prinesel 1,000 novih delovnih mest.

Zakaj vladni program ne more imeti bistvenih učinkov na kratek rok?
Edini resnični novosti v vladnem programu sta davčna olajšava na dobičke v prvih šestih letih in regionalna pisarna z guvernerjem. Dejanska finančna vladna pomoč je zelo skopa – 19 mio eur (skupaj z ostalimi spodbudami za zaposlovanje) in denimo kakšen milijon eur za regionalno pisarno, skupaj 20 mio eur. Resnici na ljubo je prvih 19 mio eur zgolj obljuba vlade, da bo podjetjem pobrala za toliko manj davkov, dejansko bo vlada financirala le delovanje regionalne pisarne in guvernerja. Vse ostalo so evropska sredstva ali obljuba vlade, da bo pobrala manj davkov. Oboje pa je podobno golobu na strehi.

Vse to je Pomurju že bilo na voljo brez tega programa (skupaj z EU sredstvi v obliki goloba na strehi), pa ni delovalo. Zakaj bi delovalo tokrat?

Prvič, ker bodo evropska sredstva tokrat bolj skrbno in ciljno razdelili med prioritetne projekte? Hm, primerjajte zgornje predloge glede ciljev črpanja EU sredstev s tistimi v RRP Pomurske regije 2007-2013. Ni bistvenih razlik. Hkrati pa projekti iz Pomurja v večini primerov niso bili uspešni pri kandidiranju za EU sredstva.

Drugič, ker bodo zdaj v vladi poskrbeli za »pozitivno diskriminacijo« projektov iz Pomurja? Hm, prav glede kvalitete projektov iz Pomurja se najbolj zapleta, kot je prostodušno razgalil cesarjevo goloto minister Lahovnik : “Doslej se je izkazalo, da če so bili razpisi povsem odprti, se Pomurje ni uspešno prijavljalo na razpise. To je bilo razumljivo, saj so najmanj razvite regije tudi najmanj usposobljene za tekmovanje na teh razpisih.” Ja, razvojni projekti iz Pomurja preprosto niso (bili) prepričljivi. Zato naj bi zdaj za projekte iz Pomurja uvedli pozitivno diskriminacijo. Pač v slogu saj vsi vemo, da so slabi projekti, ampak dajmo jim ta denar, da bo mir. Saj gre za denar EU. (Da ne bo pomote, gre za naš denar! Denar nas davkoplačevalcev, ki ga naša vlada plačuje v bruseljski proračun, in kolikor smo sposobni pripraviti dobre projekte, toliko našega denarja pride nazaj.)

Toda glavni problem projektov iz Pomurja je, da niso fokusirani na nova delovna mesta.

Tretjič, ker se vladni predlog programa za Pomurje zdaj vendarle fokusira na ustvarjanje novih delovnih mest v Pomurju? Ja, res je. Obljublja jih natanko 1,000. In v ta namen ponuja 30 mio evrov. Lepo, a ne?

No, zdaj si pa pojdite natančno prebrat vladni tekst, ki obljublja 1,000 novih delovnih mest. Navajam ga v celoti:

Naložbe podjetij bodo prednostno usmerjene v prioritetne lokacije – poslovne in gospodarske cone. Koncentracija novih podjetij v conah bo omogočila njihovo vsebinsko specializacijo in nadgradnjo s podpornimi institucijami za razvoj podjetništva. Investicije bodo prednostno usmerjane v razvojne vsebine, ki so prepoznane kot primerjalne prednosti Pomurja: geotermalna energija in drugi obnovljivi viri energije, trajnostno in konkurenčno kmetijstvo ter agroživilstvo in turizem. Cilj programa je s kombinacijo različnih instrumentov ublažiti posledice finančne in gospodarske krize in v šestih letih neposredno ustvariti 1.000 novih delovnih mest. Na podlagi izvajanja podobnih programov za razvoj podjetništva v Posočju in v Zasavju ocenjujemo, da vsako neposredno ustvarjeno novo delovno mesto v okolju generira še dve do tri dodatni novi delovni mest. Upoštevaje oceno, da je za odprtje novega delovnega mesta v podeželskih okoljih potrebnih okoli 30.000 evrov, je bil določen obseg programa prestrukturiranja, ki znaša 30 milijonov evrov v obdobju 2010-2015. S temi sredstvi in z drugimi ukrepi, ki jih določa zakon, naj bi tudi v Pomurju ustvarili pogoje za razvojno dohitevanja drugih slovenskih regij.

Je komu jasno, kako konkretno naj bi pomagali s temi 30 mio evri ustvariti tisoč delovnih mest? Z izgradnjo poslovnih in gospodarskih con? Hja, Pomurje je polno tovrstnih con, murskosoboška poslovna cona povsem sameva, kvadratni meter poslovnega prostora je predrag. Resnično delujejo samo od države »nesubvencionirane« poslovne cone, kjer so župani z nizko ceno zemljišč privabljali podjetja. Odličen primer je industrijska cona v Gornji Radgoni, kjer je pač župan po nizki ceni razprodal zemljišča na Meleh in privabil številna podjetja. Prišla oziroma razširila so se brez subvencij.

Bo vladna SVLR ciljno odobrila črpanje EU sredstev tistim projektom, ki bodo načrtovala odkup zemljišč v posameznih občinah v Pomurju, jih komunalno opremila in nato zastonj oddajala novim podjetjem, ki se ukvarjajo z geotermalno energijo in drugimi obnovljivimi viri energije, trajnostnim in konkurenčnim kmetijstvom ter agroživilstvom in turizmom? Za vsako našteto dejavnost posebna poslovna cona. Hm, ste kdaj slišali za prostorske plane in koliko časa traja, da se spremenijo? In kako se bodo med občinami različni subjekti in predlagatelji projektov zmenili, v kateri občini bo poslovna cona za eno izmed naštetih dejavnosti? Bo o tem sokratovsko odločal guverner Pomurja? Leto 2013 bo zdavnaj mimo, preden bo katera izmed teh con zaživela.

Četrtič, vladni program bo uspešen, ker bodo podjetjem pri odpiranju novih delovnih mest svetovali v megapodjetniškem centru, vrednem 2 mio eur. Hm, v tej državi imamo PCMG (Pospeševalni center za malo gospodarstvo) z vsemi regijskimi svetovalci, imamo Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost na Ministrstvu za gospodarstvo. V Pomurju imamo območne enote Obrtne zbornice, imamo enote VEM (Vse na enem mestu), imamo številna zasebna svetovalna podjetja, ki pomagajo pri pripravi poslovnih načrtov in pisanju »evropskih projektov«. Zakaj potrebujemo še nov megapodjetniški svetovalni center?

Zdaj pa h glavni težavi vladnega programa in obljubi 1,000 novih delovnih mest. Če se še spomnite geneze problema Pomurja, popisane zgoraj, vam bo kmalu postalo jasno, da ne bo velikega interesa med brezposelnimi, da bi dobili eno izmed teh tisoč novih delovnih mest. Moja soseda ne bo šla delat za 350 evrov v neko novonastalo podjetje. Raje ostane »na zavodu« dve leti, nato prejema socialno podporo in počaka na penzijo, vmes pa se preživlja z akumuliranim zneskom socialnih transferjev, ki je višji od plače, ter kakšnim priložnostnim delom. Za podjetja s kakšno bolj sofisticirano tehnologijo in proizvodi z višjo dodano vrednostjo, kjer bi lahko zaslužila denimo 600 evrov, pa zaradi nizke stopnje kvalifikacije ni zanimiva. Moj sosed, ki je mlajši in ima srednjo šolo, pa že aktivno išče službo čez mejo, ker lahko tam zasluži najmanj 800 evrov.

Da ne bo nesporazuma. Vladni ukrepi v Pomurju bodo imeli določene učinke. Toda šele na precej dolgi rok. Aktivno spodbujanje podjetništva, povezano z ugodnim poslovnim okoljem, ima pozitivne dolgoročne učinke na razvoj majhnih in srednjih podjetij v Pomurju. Toda ta podjetja rastejo zelo počasi. Traja po 20 ali več let, preden iz zelo uspešnega majhnega podjetja (med 10 in 50 zaposlenih) nastane srednje veliko podjetje (več kot 250 zaposlenih). Toda zelo uspešnih majhnih podjetij je zelo malo in večina jih nikoli ne prebije meje 100 zaposlenih. Zato srednjeročno ni mogoče pričakovati bistvenih učinkov od programa za Pomurje na zmanjšanje brezposelnosti. Hkrati pa, kot lepo ilustrira anketa med menedžerji vodilnih slovenskih industrijskih podjetij, od obstoječih velikih slovenskih podjetij ni mogoče pričakovati, da bodo zaradi ugodnosti iz programa za Pomurje tam odprla obrate ali povečala obstoječe zmogljivosti in še več zaposlovala.

Kaj bi pa lahko delovalo na kratek rok?
Če bi želeli kratkoročno in hipno zaposliti večje število brezposelnih, pride v poštev samo »paketni pristop«. Da denimo vladi uspe v Pomurje zvabiti kakšno veliko – domačo ali tujo – naložbo. Denimo da se minister za gospodarstvo – tako kot pri Revozu – dogovori s katero izmed multinacionalk, da ji slovenska država da 30,000 evrov subvencije za vsako novo ustvarjeno delovno mest, če zaposli vsaj tisoč brezposelnih za obdobje vsaj 5 let. Zraven pa ji obljubi še brezplačno preusposabljanje bresposelnih, davčne počitnice za prvih šest let, 50% olajšavo za zaposlitev brezposelnih, 40% olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj. Torej to, kar ponuja sedanji program za Pomurje, le da je kot kriterij postavljeno določeno število ustvarjenih delovnih mest. Na ta način so denimo ameriške zvezne države tekmovale med seboj, katera bo z višjo subvencijo privabila naložbo BMW in Daimler Benza.

Seveda je osnovni problem, da tovrstni paketni ukrep s subvencijami močno izkrivi poslovno okolje in daje neupravičeno prednost enemu subjektu pred ostalimi. In seveda, da nihče ne more jamčiti, da ta multinacionalka ne bo odšla, ko bo konec davčnih počitnic. Toda to je edini način, kako hipno – preden začnejo delovati zelo dolgoročno zasnovani horizontalni ukrepi – povečati zaposlenost v neki regiji in omiliti kratkoročno pereč problem brezposelnosti.

Tak ukrep pa stane enako, kot če bi ta sredstva razpršili med množico majhnih podjetij, pa še nobenih administrativnih stroškov z raznimi megapodjetniškimi svetovalnimi centri in regionalnimi pisarnami za guvernerja ne prinaša.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah}

Berem, da je vlada sprejela interventni zakon za pomoč gospodarstvu Pomurja, ki naj bi zajemal ukrepe v skupni vrednosti 100 milijonov evrov in vključeval davčne olajšave, splošno investicijsko olajšavo za raziskave in razvoj in pomoč pri zaposlovanju. Program naj bi pomagal ustvariti tisoč novih delovnih mest. V Pomurju naj bi vlada odprla tudi projektno pisarno, ki bo nadzorovala izvajanje zakona ter imenovala guvernerja za Pomurje s statusom državnega sekretarja. Nadaljujte z branjem→

_{^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}}

_{»Ni ključno vprašanje, ali bo zdržala koalicija,
ampak ali bo – glede na enormno zadolževanje in neukrepanje – zdržala država«
Janez Janša, 28.9.2009}

Tokrat se moram izjemoma celo strinjati z Janšo – ta vlada z neukrepanjem ali celo napačnim ukrepanjem Slovenijo zanesljivo vodi v bankrot. Bilanca enoletnega vladanja te vlade je povečanje zadolžitve za 4 milijarde evrov za jamstveno shemo bankam in za subvencije za skrajšani delovni čas, ki ne dajejo nobenih rezultatov v gospodarstvu, ter za izplačevanje povečanih plač v javnem sektorju, čeprav so plače v gospodarstvu realno upadle. Finančna perspektiva te vlade letos je proračunski primanjkljaj v višini 6 do 7 odstotkov BDP ter 5 odstotkov naslednja tri leta. Ob koncu mandata te vlade se bo javni dolg z manj kot 30 odstotkov približal 50 odstotkom BDP. Potrebni bodo dva do trije mandati naslednjih vlad, da javni dolg spravijo nazaj na raven iz leta 2008. Nadaljujte z branjem→

^{Članek je izvirno objavljen v Financah.}

Verjamete v neodvisnost in poštenost regulatorjev trga in varuhov zakonitosti? No, potem lahko nehate brati naprej. Ker bodisi živite v lepem domišljijskem mitu bodisi ste pravni zastopnik Telekoma ali Pivovarne Laško. Če ste pa bolj odprte glave in materialno nevezani na interese monopolistov, lahko v nadaljevanju na primeru regulacije področja telekomunikacij v Sloveniji dobite malce širšo sliko.

Praksa razvitih držav v zadnjih treh desetletjih je pokazala, da je regulacija področja telekomunikacij nujna. Seveda pa pot do učinkovite regulacije telekomunikacijskega trga ni bila tako preprosta. V osnovi gre za dilemo učinkovitosti regulacije v primerjavi z delovanjem konkurenčne zakonodaje. Slaba lastnost regulacije, ki načeloma deluje ex-ante z oblikovanjem ustreznih cenovnih in strukturnih politik, je namreč, da se rada izpridi v njeno nasprotje, to je v zaščito monopolistov. Začetnik ekonomske teorije regulacije George Stigler je razvil t.i. koncept ujetosti (capture theory).  Teorija ujetosti pravi, da se birokrati ali politiki, ki naj bi delali v korist javnega interesa, običajno sistematično ujamejo v delovanje v korist partikularnih zasebnih interesov. Z vidika teorije javne izbire je ujetost nujna posledica poskusa regulacije neke panoge, saj so finančne koristi zasebnih interesov vezane na politične odločitve oziroma odločitve regulatornih organov, zaradi česar bodo nosilci zasebnih interesov vedno – neposredno ali posredno – našli način, kako »ujeti« odločevalce.

Tovrstnih praks, ko se regulatorji trga prelevijo v zaščitnika monopolistov, je v praksi ogromno. Na področju telekomunikacij je bil tako v številnih državah običajen pristop sektorskih regulatorjev »enaka obravnava« obstoječih in novih ponudnikov. V praksi se je to pokazalo kot »nevmešavanje« regulatorjev v spore med obstoječimi in konkurenčnimi ponudniki glede medomrežnega povezovanja oziroma zaračunavanja zaključevanja klicev v omrežju dominantnega prevladujočega ponudnika z načelnim stališčem, naj se »prosto dogovorijo« o teh cenah. Prav s tega vidika je, kot ugotavljajo analize za razvite države, v začetnem obdobju liberalizacije telekomunikacijskih trgov ključna učinkovita konkurenčna politika, ki za nazaj (ex-post) sankcionira zlorabe dominantnega položaja privatiziranih nekoč državnih telekomunikacijskih monopolnih podjetij. Danes večina razvitih držav kombinira obe možnosti, ex-post splošno konkurenčno politiko in ex-ante specifično sektorsko regulacijo telekomunikacijskega trga, da bi tako dosegale optimalne rezultate tako z vidika razvoja tega trga kot z vidika blaginje potrošnikov.

V Sloveniji je tipičen takšen primer »ujetosti regulatorja« v interese monopolista delovanje slovenske Agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) v prvem obdobju njenega delovanja, o čemer je pisal tudi kolega Dušan Caf. Drug primer ujetosti regulatorja je delovanje Urada za varstvo konkurence (vse do zamenjave vodstva) v primeru ugotavljanja zlorabe dominantnega položaja Telekoma ali ugotavljanja koncentracije na trgu piva. O obojem sem tudi sam v preteklosti izdatno pisal.

No, zelo zanimiv pa je tudi primer ujetosti varuhov zakonitosti, torej sodišč, v interese monopolistov, denimo našega Telekoma. Ena najbolj znanih zadev se nanaša na odločbo UVK iz leta 1997 o zlorabi monopolnega položaja Telekoma z odklonitvijo možnosti konkurentom uporabe cenejših klicev za dostop do interneta. Telekom se je na tožbo pritožil, zadeva pa je bila v škodo Telekoma pravnomočno končana s sklepom Višjega sodišča šele osem let kasneje (2005). Toda ne dokončno, saj je Telekom vložil postopek revizije sklepa in zadeva traja še danes, torej 12 let. Toda še bolj zanimiv del zgodbe se nanaša na obnašanje prvotno pristojnega sodišča. Zadnji rok za vložitev odškodninske tožbe obeh tožnikov (Quantum in K2.net) je potekel leta 2000, toda sodišče je šele leta 2001 (4 leta po vložitvi tožbe) tožbo Telekoma vročilo toženi stranki UVK.

Naključno? Ne, tedanji vodja Okrožnega sodišča v Ljubljani in sedanji minister za pravosodje Aleš Zalar je takrat za Delo povedal, da ta zamuda ni bila »skladna s časovnimi standardi«. In dodal, da takrat (leta 2005) omenjeni sodnik že 6 let ni bil več v službi na sodišču niti njegov nadrejeni. Torej nobenih možnosti za sankcije proti sodniku in nobene odgovornosti sodišča za prizadeto materialno škodo omenjenima podjetjema. Še vedno ni pravnomočna tudi druga odločba UVK zaradi Telekomove zlorabe s cenejšimi številkami za dostop do interneta iz leta 1999, saj jo je UVK izdal šele leta 2007 (po osmih letih obravnave!), zaradi česar je oškodovano podjetje (ABM) prav tako zamudilo rok za vložitev odškodninskega zahtevka.

Podobne stvari se dogajajo še naprej. Spodaj navajam največje odškodninske tožbe proti Telekomu in koliko časa je trajalo, da je prišlo do prve obravnave na sodišču, oziroma da so se zaključile s sodbo ali poravnavo:

1. T-2 proti Telekom, 129,5 mio EUR, vložena v januarju 2007, obravnave še ni bilo (31 mesecev),
2. AMIS proti Telekom, 56,8 mio EUR, vložena v maju 2008, obravnave še ni bilo (16 mesecev),
3. Sinfonika proti Telekom, 36 mio EUR, vložena v decembru 2007, obravnave še ni bilo (21 mesecev),
4. Tuš Telekom proti Telekom, 21,5 mio EUR, vložena v septembru 2007, sodnik Jože Ruparčič, prva obravnava oktober 2008 (v 13 mesecih!), zadeva po dveh letih še ni zaključena,
5. ABM proti Telekom, 4,2 mio EUR, vložena v oktobru 2002, sodnica Tanja Poberžnik, prva obravnava maj 2005 (31 mesecev), zadeva je po sedmih letih še vedno na prvi stopnji,
6. In.Life proti Telekom, 3,2 mio EUR, vložena v novembru 2005, sodnica Mateja Levstek, prva obravnava december 2006 (13 mesecev!), zaključeno s poravnavo v juliju 2007,
7. AMIS proti Telekom, 2,3 mio EUR, vložena v decembru 2007, prve obravnave še ni bilo (21 mesecev).

Iz seznama je očitno, da sodišča neverjetno počasi delajo, saj do prve obravnave pride običajno šele po dveh letih in pol. Toda po drugi strani je denimo v primeru tožb In.Life proti Telekomu iz novembra 2005 ali pa Tuš Telekoma proti Telekomu iz septembra 2007 prišlo že po 13 mesecih.  So sodišča začela hitreje delati? Ne, očitno je pomembna »loterija« oziroma sreča glede tega, kateremu sodniku je bila dodeljena tožba. Velik del ne samo hitrosti procesa ampak tudi njegove uspešnosti je odvisna od tega, kateremu sodniku je bila zadeva dodeljena. V odvetniških krogih, ki so enkrat na eni, drugič na drugi strani, je slišati, da »izbira« sodnika, torej dodelitev tožbene zadeve posameznemu sodniku s strani nadrejenih ni naključna. Zelo rado se zgodi, da kadar je »v višjem interesu«, da ne pride do razpleta neke tožbe, nadrejeni poskrbijo, da je zadeva dodeljena denimo sodnici brez izkušenj, sodnici tik pred porodniškim dopustom ali izjemno nedelovnemu sodniku. Tožbeni proces se tako s predodeljevanjem zadev drugim sodnikom v lestvici povsem legalno podaljšuje v nedogled.

Neučinkovito sodno varovanje zakonitosti je tako eden izmed ključnih elementov v neučinkovitem varstvu konkurence oziroma v neformalni zaščiti monopolistov. Podobno ugotavlja OECD v letošnjem kritičnem poročilu o upravljanju podjetij v državni lasti v Sloveniji, kjer pravi, da ima Slovenija načeloma sprejeto z državami OECD primerljivo zakonodajo, ki pa jo ekstremno neučinkovito izvaja zaradi počasnosti in neusposobljenosti sodišč ter procesnih značilnosti. V tej državi je zato najlepše biti monopolist ali državna agencija, se oborožiti z zvitimi odvetniki in se smejati v brk vsem ostalim. Praktično se ti ne more nič zgoditi. Naš Telekom je najboljši primer tega.

 ^{Komentar je v originalu objavljen v Financah}

Nikoli nisem skrival, da Gregorja Golobiča nisem nikoli kaj preveč maral. Nič osebnega, pač zaradi njegove vloge kot generalnega sekretarja 12 let vodilne LDS in njegove vloge kot glavnega – prosvetljenega ali ne – kadrovika v podjetjih v državni lasti ali posredno pod državno kontrolo. Soustvaril in zlorabljal je sistem, ki ga je nato še bolj brutalno zlorabil Janez Janša, danes pa ga podobno brezskrupulozno zlorabljajo Pahorjevi mladinci. Težko je imeti rad tovrstne ljudi, tudi če se nekoč javno spokorijo.

Toda danes ne nameravam pisati o genezi Golobičeve laži ali banalne neumnosti niti ne želim moralizirati o tem, da politiki ne smejo lagati, pa čeprav vsi vemo, da so barabe. Danes me zanimajo izključno posledice z njegove strani implicitno napovedanega ter s strani opozicijske SDS zahtevanega odstopa. Zanima me politična ekonomija njegovega odstopa. Posledice za državo.

Najprej osebne posledice. Golobičev odstop zaradi razkrite laži bi nedvomno pomenil njegovo politično smrt. V evropskem merilu se politiki, ki so jih ujeli pri laži, kraji ali korupciji, niso nikoli več vrnili. No, izjema sta morda Berlusconi in Janša, ki sploh ničesar ne priznata. (Pa čeprav so Janšo dobili pri organiziranju prodaje Mercatorja za Delo v vladnem kabinetu, pri laganju o tem, pri kraji intelektualne lastnine glede prepisanega Blairovega govora, pri vdoru v Sovo itd., ni niti pomislil na odstop) Za odstop v podobnih primerih je potrebna precejšnja mera človeškega dostojanstva in samospoštovanja. Notranja integriteta. Če ni osebne integritete, pa običajno zadostuje politična kultura in visoki politični standardi v družbi. No, pri nas takih standardov ni. Spomnim se samo primera Mihe Kozinca zaradi vladnih stanovanjskih kreditov, vse ostale ministre je bilo potrebno interpelirati. Če ni ustrezne politične kulture, je torej vse prepuščeno osebni integriteti politika. Od politika pa je verjetno nemogoče pričakovati zadovoljivo dozo osebne integritete, če okolje od njega tega ne zahteva. No, Golobič je na tiskovni konferenci vsaj javno priznal napako, laž, ter nakazal možnost odstopa.

Če bi Golobič odstopil, bi po eni strani dvignil raven političnih standardov v družbi. Politična kultura bi morda postala boljša. Verjetno pa je tudi, da bi šlo samo za enkraten dvig političnih standardov, medtem ko bi v izpraznjenem političnem prostoru Pahorjevi mladinci še bolj neovirano, brez vsakršne politične kontrole zlorabljali sistem in nameščali svoje ljudi po podjetjih.

Hkrati pa bi po drugi strani Golobičev odstop sprožil daljnosežne politične premike. Njegov odstop bi s seboj najverjetneje potegnil izstop Zares iz vladne koalicije, kar pa de facto pomeni razpad koalicije. Opcije glede SLS ali SNS kot nadomestnih koalicijskih partnerk niso stabilne rešitve. Velika koalicija SD – SDS je nerealistična, saj gre za dve ideološko povsem nezdružljivi opciji, ki je starejši del poslanske skupine SD ne bi mogel nikoli prebaviti. Prav tako ni prepričljiva opcija glede manjšinske vlade. Ta rešitev bi zaradi stalnega iskanja konsenza pri najmanjšem skupnem imenovalcu vodila v še večjo paraliziranost vlade, kot jo lahko spremljamo sedaj. In v še bolj razširjeno prepričanje v javnosti, da je ta vlada popolnoma nesposobna. Kar ne pomeni dobre popotnice za preostale koalicijske partnerke za naslednje volitve.

Najbolj verjetna opcija je tako razpis predčasnih volitev (po obeh neuspešnih iteracijah glede iskanja novega mandatarja v pat poziciji med levico in desnico). Seveda pa predčasne volitve za sedanje koalicijske partnerje ne pomenijo nič dobrega, saj bi na volitve šle s popotnico nesposobnosti menedžiranja gospodarske krize ter lažnivosti. Na predčasnih volitvah bi Janša pobral levji delež glasov tudi na sredini, med razočaranimi nad Pahorjevo vlado. To kažejo tudi izidi nedeljskih volitev v evropski parlament. Janševa stranka je v močnem vzponu.

Predčasne volitve zato pomenijo predčasno vrnitev  Janeza Janše. Tega pa si nihče na levici ne želi. Sedanjo vladno koalicijo tako drži skupaj samo strah pred Janšo. Ni nobenih pozitivnih projektov, je zgolj zelo racionalen, ozaveščen strah pred izgubo oblasti. In zaradi tega strahu Golobiča koalicijske partnerke moledujejo naj ostane. Golobič je njihov preživetveni ključ. Brez njega bodo brez služb in brez privilegijev, predvsem pa brez občutka moči. Golobiču je tako njegova laž ali neumnost samo še dvignila pogajalsko moč znotraj koalicije. Zdaj lahko izsili še več kot je bil samo odstop Draška Veselinoviča iz NLB ali prepoved reprogramiranja menedžerskih kreditov. Zdaj je koalicija njegov talec. Če ne, bo prišel hudobni volk …

Seveda Gregor Golobič ne bo odstopil. Kot človeško bitje z vso zmožnostjo dojemanja čustev, tudi sramu ob aktu, da so ga dobili na laži in da ga novinarji imenujejo lažnivec, bi med tiskovno konferenco verjetno to celo v nekem trenutku naredil. Toda kot politična žival, ki je prevagala takoj po tiskovni konferenci, bi bil neracionalen, takorekoč neumen, če bi to naredil, saj si je podobno cost-benefit analizo naredil tudi sam. Zakaj odstopiti zaradi tako neumne in nenevarne napake, kot je zamolčano “banalno” dejstvo novinarjem ter si uničiti politično kariero, hkrati pa omogočiti Janši, da se predčasno vrne na oblast?

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Gospodarska kriza v Sloveniji dobiva akutne razsežnosti. Glede na napovedi bo Slovenija s štiriodstotnim upadom gospodarske aktivnosti letos med najbolj prizadetimi državami EU. Rušilni val globalne krize je najbolj prizadel izvozni del gospodarstva, kjer so naročila upadla v povprečju za 50%, v mnogih podjetjih pa še bistveno bolj. Kot pravi direktor GZS Samo Hribar Milič, je razsežnost krize tako velika, ker je bila Slovenija na krizo povsem nepripravljena. Še lani so se naši politiki opijanjevali z vodenjem EU, nato so se pred, med in po volilnem času ukvarjali izključno sami s seboj, po volitvah pa nova vlada preprosto ni reagirala na krizo niti dovolj hitro niti dovolj premišljeno in sistemsko. Kot pravi Hribar Milič so razmere predvsem na področju likvidnosti v gospodarstvu katastrofične, gospodarstvo zato terja hitrejše in bolj sistematične ukrepe za ublažitev krize s strani vlade.

Najhuje je, da gospodarstveniki in ekonomisti že več kot pol leta vladi natančno svetujejo, katere ukrepe bi morala izpeljati za ublažitev krize, ta pa jih vztrajno ignorira. Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo lahko majhno odprto gospodarstvo, kot je slovensko, povsem imuno na razsežnosti globalne gospodarske krize, pa je vendar precej točen splošni vtis gospodarstvenikov in celotne javnosti, da krizo še poglablja neučinkovitost vladnega kriznega menedžmenta. Natančneje, splošni vtis je, da gre predvsem za krizo vodenja države. To se zelo jasno kaže tudi v hitrem trendu upadanja tako gospodarskega optimizma kot javne podpore vladi. Po zadnji anketi Episcentra vlado maja letos podpira samo še 43 odstotkov vprašanih (še februarja je vlado podpiralo 55 odstotkov), hkrati pa se je med marcem in majem letos delež tistih, ki vlade ne podpirajo, povečal z 28 na 40 odstotkov.

V odsotnosti učinkovite vlade se ob okrepljenem nezadovoljstvu javnosti predvsem širi prostor za alternativne rešitelje in »rešitelje«. V času negotovih razmer si ljudje želijo več varnosti in zagotovila za izboljšanje razmer. In v pomanjkanju takšnih trdnih zagotovil se zadovoljijo tudi z iluzijo varnosti in blaginje. Spomnite se velike tranzijske depresije iz začetka 1990 let, spomnite se raznih Grubeličev, Leljakov in raznih piramidnih catch-the-cash verig, ki so lahkovernim državljanom ponujali bližnjice do velikih, za zdravo pamet nepojmljivo velikih ugodnosti. Tudi iluzija blaginje, čeprav karatkoročna, je boljša kot prihodnost brez perspektive. Na drugi strani pa je tudi iluzija varnosti, ki jo z odločnim nastopom prodajajo populistični politiki, lahko sprejemljiva alternativa za velik del javnosti, nezadovoljen z obstoječim političnim vodenjem.

Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode.

Prav to strategijo danes zelo uspešno uporablja vodilna opozicijska stranka SDS. Po nekajmesečnem zatišju je začela veliko ofenzivo na različnih frontah. SDS je danes prisotna povsod, na javnih shodih in vseh medijih. Njeni predstavniki so v zadnjem mesecu dni v javnosti povsem zasenčili vlado in njene ministre. Poglejte si spletno stran SDS, kjer boste našli vzorno urejeno zbirko starejših in zelo aktualnih programskih resolucij, predsednikovih govorov in dnevnih javnih nastopov ter časovnico preteklih in aktualnih dnevnih aktivnosti vodilnih članov (vsak dan vsaj dva dogodka). Še več, tam najdete tudi vzoren napovednik bodočih aktivnosti – od tega, da se bo dr. Milan Zver v četrtek, 4. junija 2009, ob 20.00, udeležil predvolilnega soočenja nosilcev list na POP TV v petek ob isti uri pa na RTV Slovenija, do tega, da SDS v soboto, 1. avgusta 2009 organizira tradicionalni pohod na Škrlatico. SDS vzorno skrbi za svojo pojavnost.

Predvsem pa je odločilno to, da predstavniki SDS ne govorijo v prazno, ampak da na eni strani izvajajo učinkovito kritiko dela sedanje vlade, na drugi pa ponujajo alternativne rešitve. Še več, oboji – tako kritike kot ukrepi – se zdijo precej dobro utemeljeni. Celo meni kot predstavniku strokovne javnosti. Kritika neučinkovitosti delovanja vlade glede blaženja gospodarske krize se zdi povsem upravičena. Prav tako kritika glede zamenjav v gospodarstvu. Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode. Odstopljeni direktorji za prostovoljni odstop dobijo nekaj mesečnih odpravnin in zagotovilo, da nadzorni sveti in organi pregona ne bodo problematizirali njihovega preteklega dela. Nato pa koalicija nastavi svoje ljudi, za katere izgleda, kot da so padli z Marsa. Draško Veselinovič v NLB, Drago Podobnik v Hitu, Mišo Čeplak v Triglavu, Marko Pavliha v Luki Koper?! V javnosti seveda to zbuja vtis, da je sedanja koalicija tako po metodah zamenjav kot po (ne)usposobljenosti kadrov povsem enaka. Najhuje pa je, da širša javnost ne problematizira odločilnega vpliva države na kadrovanje v gospodarstvu, pač pa samo dobiva vtis, da so »vsi enaki«. Vtis je, da ni razlik, če kadruje Golobič, Janša ali sedaj Pahorjevi mladinci. Pomembno je, da si »naš«. Ste se kdaj vprašali, kakšne vrednostne norme takšno obnašanje oblastnikov vceplja novim generacijam? Prav gotovo ne, da se splača biti dober in pošten, pač pa da je treba biti vedno v pravi stranki. To je porazno za dolgoročni razvoj naše družbe.

Janševa SDS ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu.

Janševa SDS s kritiko kadrovanja sedanje koalicije uspešno briše vrednostne razlike med levo in desno opcijo, med prejšnjimi in sedanjimi. Hkrati vsak dan ponuja učinkovito kritiko katastrofalno slabega kriznega menedžmenta sedanje vlade in jih dnevno podkrepljuje s primerjavo ukrepov, ki jih je že sama sprejela ob koncu mandata in slabim izvajanjem teh s strani sedanje vlade. Na drugi strani pa dela ogromen korak naprej s promoviranjem lastnih alternativnih razvojnih konceptov. Ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Vtis je, da SDS ima politično vizijo prihodnjega političnega razvoja te države. Naj bo ta vizija prava ali napačna, toda tu je.

Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu. Šel sem prebrat ta njihov Paket ukrepov za izboljšanje gospodarske in socialne situacije v Sloveniji. Pričakoval sem tipičen janševski zmazek makroekonomskih nesmislov in populističnih socialnih floskul. Toda resnici na ljubo protikrizni program SDS sploh ni slab. Nasprotno, protikrizni program SDS je sistematično napisan razvojni program ukrepov za kratkoročno popuščanje finančnega krča in dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij in trošenja ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire.

Nabor protikriznih ukrepov SDS je sistematičen in eklektičen. Pri ukrepih za stabilizacijo in normalno delovanje finančnega sistema ter finančnega trga v SDS predlagajo najprej oceno »zdravstvenega stanja« slovenskega finančnega sistema. V nadaljevanju pa predlagajo ustanovitev t.i. slabe banke, na katero bi poslovne banke prenesle svoje slabe terjatve, s čimer bi sprostili kreditno aktivnost bank. Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.« Zelo smiselni predlogi.

Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.). Nekaj je neučinkovitih ukrepov v času krize (dvig olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj), nekaj je nesmiselnih (denimo predlog izvoznih subvencij, kar prepoveduje WTO). Še bolje pa se SDS odreže pri predlogih na področju spodbujanja tehnološkega razvoja, okolja (subvencije gospodinjstvom za izboljšanje učinkovite rabe energije, inovativno financiranje vlaganj v učinkovito rabo energije itd.), sociale (nakupovalne socialne kartice, subvencioniranje vrtcev, spodbujanje daljše delovne aktivnosti itd.) in spodbujanja podjetništva (zmanjšanje administrativnih ovir, v celoti elektronsko poslovanje itd.).

Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Pustimo ob strani vprašanje, zakaj v SDS teh ukrepov niso uveljavili že v prejšnjem mandatu. Prav tako lahko oporekamo smiselnosti in učinkovitosti glavnih predlaganih ukrepov pri spodbujanju zasebnega trošenja, kjer SDS predlaga subvencijo mladim družinam za nakup stanovanja v višini 10,000 evrov in subvencijo za zamenjavo starega avtomobila v višini 1,000 evrov. Pri spodbujanju potrošnje Janševa stranka namreč predpostavlja, da je Slovenija veliko gospodarstvo in da se subvencije za avtomobile ne bodo prelile v tujino. Pri stanovanjskih subvencijah pa gre za pomoč gradbenim podjetjem, ki so se zainvestirala in ki še vedno držijo nenormalno visoke cene nepremičnin. Hkrati pa v SDS pozabljajo, da se v času sedanje finančne in gospodarske krize ljudje ne bo odločali za naložbe v nepremičnine, ker upravičeno pričakujejo velik popravek cen navzdol, hkrati pa na bankah ne morejo dobiti dovolj ugodnih kreditnih pogojev (obrestne mere, višina možnega zavarovanja s hipoteko itd.).

Protikriznemu programu SDS lahko tudi očitamo, da gre za napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti. Toda ne glede na te očitke, je dejstvo, da je bila opozicijska SDS sposobna v zadnjega pol leta sestaviti sistematičen in smiseln paket protikriznih ukrepov, medtem ko vladi tega po vseh treh iteracijah in navkljub vsemu birokratskemu stroju to ni uspelo. Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Splošni vtis v javnosti je, da sedanja vlada nima nobenega koncepta, kaj šele kakšnega sistematičnega protikriznega programa, in da tava od enega do drugega ad hoc ukrepa kot kura brez glave. Če bi še bilo kaj modrosti v tej vladi in elementarnega poštenja, ki bi se uspelo dvigniti izza lastnih materialnih interesov posameznih frakcij znotraj SD ter v Zares in LDS, bi preprosto prevzela protikrizni program SDS, prepisala uredbo o jamstveni shemi od Britancev in zakon o slabi banki od Nemcev ter te ukrepe začela sistematično izvajati. Toda kaj takega je po videnem v zadnjega pol leta iluzorno pričakovati. V stanju sedanjega notranjega vladnega razsula politično pobudo pridobiva SDS, ki tako vsega pol leta po izgubi oblasti suvereno naskakuje bodisi predčasne bodisi redne parlamentarne volitve.

Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti. Ko se SDS vrne na oblast, bo nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve – z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva. Sedanja vlada se je res pokazala kot nesposobna kriznega vodenja, toda alternativa, ki jo ponuja SDS kljub dobrim programskim izhodiščem, ni alternativa za odprto in prosperirajočo družbo. Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

V obdobju po letu 2002, po liberalizaciji trga finančnih storitev in še posebej po vstopu v EU, je bilo precej negotovosti glede uspešnosti slovenskih zavarovalnic v zaostreni mednarodni konkurenci. Raziskava Franja Štiblarja iz EIPF iz leta 2003 je napovedala, da se bo »delež tujcev v zavarovalništvu Slovenije s sedanjih pet odstotkov (leta 2000) povečeval proti tretjini ali celo polovici«. Danes je mogoče reči, da je bila ta napoved povsem zgrešena in da so se – za razliko od bank – domače zavarovalnice odrezale precej bolje in uspele ne samo ohraniti svoje tržne deleže na lokalnem, slovenskem trgu, ampak se tudi relativno uspešno širiti na tujih trgih.

Levji delež teh zaslug gre – kljub državnemu lastništvu – Zavarovalnici Triglav, ki je do leta 2008 glede na leto 2002 povečala svoj tržni delež (merjen z bruto zavarovalno premijo) iz 42,7% na 43,1%. Prek prevzemov in in odpiranja lastnih podružnic je od leta 2004 povečala svojo prisotnost s treh na devet regionalnih trgov, pri čemer je svoj tržni delež na področju jugovzhodne Evrope povečala na 14%. V obdobju 2004-2008 je Triglav povečal bruto zavarovalne premije za dobrih 60%. Za Triglav je po nastopu nove uprave na čelu z Andrejem Kocičem leta 2005 značilna korenita reorganizacija družbe s konsolidacijo poslovanja posameznih družb in centralizacijo vseh zalednih poslovnih funkcij. Glavni del reorganizacije družbe se je začel leta 2007 s centralizacijo odločanja in hkratno modernizacijo poslovnih procesov z namenom združitve v v enovit sistem vodenja poslovnih procesov in informacijske podpore. Ključno vlogo pri centralizaciji vodenja, modernizaciji poslovnih procesov in pri širitvenih aktivnostih v tujini naj bi po mnenju poznavalcev trga odigral pomočnik predsednika uprave Mišo Dubljevič. Za rast poslovanja Triglava je bila ključna posodobitev in širitev produktnega asortimana, tudi na področje zdravstvenih, hipotekarnih življenjskih in investicijskih zavarovanj, s čimer je Triglav zapolnil vse tržne niše in uspešno obranil svoj tržni delež.

Nekoč druga največja zavarovalnica Vzajemna, ki je specializirana na dopolnilna zdravstvena zavarovanja, je izgubila dve mesti in padla na četrto mesto po tržnem deležu. Kljub številnim poskusom spornih poslovnih potez in nelojalne konkurence v preteklih letih, je domača konkurenca nespecializiranih zavarovalnic z novimi zavarovalnimi produkti na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja učinkovito spodjedala njen tržni delež, ki se je od leta 2003 do 2007 zmanjšal iz 19% na vsega 12%. Kljub temu Vzajemna ostaja večinski ponudnik na tem trgu z okrog 900 tisoč zavarovanci, medtem ko jih ima Triglav okrog 190 tisoč.

Danes druga največja domača zavarovalnica Adriatic Slovenica (AS), ki je nastala leta 2005 z združitvijo četrte in pete največje domače zavarovalnice, je po letu 2004 nekoliko zmanjšala tržni delež. Njun ločeni delež tržni delež je leta 2004 znašal 14% (Adriatic 9%, Slovenica 5%), se nato do leta 2006 zmanjšal na 13% ter se do leta 2008 spet povečal na 13,6%. AS je po letu 2007 izvedel obsežno konsolidacijo poslovanja obeh družb in centralizacijo poslovnih procesov, vse zavarovalne aktivnosti so centralno vodene iz Kopra. Tudi AS je leta 2008 začel s širitvijo na trge jugovzhodne Evrope, pri čemer je odprl hčerinsko družbo v Beogradu, ki je začela poslovati septembra 2008.

Tretja največja zavarovalnica na našem trgu ostaja Zavarovalnica Maribor (ZM), ki ji je po letu 2004 uspelo celo povečati tržni delež iz 12,1% na 12,4% v letu 2007. Na petem mestu ostaja KAD s stabilnim tržnim deležem okrog 6,3%, seveda po zaslugi specializacije na področju dopolnilnih pokojninskih zavarovanj. Na šestem mestu je Tilia, ki je svoj tržni delež od leta 2004 do 2008 popravila s 3% na 3,4%.

Ostale zavarovalnice, če odštejemo KAD pri pokojninskih zavarovanjih, so relativno majhne, z manj kot 2-odstotnim tržnim deležem. Največji zavarovalnici v tujem lastništvu – Generali in Grawe – sta relativno nepomembni, vsaka z okrog 2-odstotnim tržnim deležem. Njuna tržna delež se po letu 2004 nista povečala kljub močnemu kapitalskemu zaledju, kar kaže na vitalnost domačih zavarovalnic in njihovo sposobnost prilagajanja konkurenčnim pogojem. Je pa pomembna njuna vloga predvsem pri življenjskih zavarovanjih (Grawe 4%, Generali 2,6% v 2007), kjer pa jih domača specializirana konkurenta KD Življenje (9,4%) in NLB Vita (5,8%) vseeno precej prekašata.

Ključen za ohranitev tržnih deležev domačih zavarovalnic po letu 2002 je bil predvsem njihov fokus na posodobitev in razširitev asortimana zavarovalniških produktov na področje življenjskega in zdravstvenega zavarovanja ter notranja konsolidacija in reorganizacija poslovnih procesov. K temu je bistveno pripomogel strah pred že prisotno tujo konkurenco in strah pred možnim vstopom močnega tujega strateškega lastnika v Triglav.

Seveda pa zgolj ohranitev tržnih deležev pred tujo konkurenco ne more biti ključni izziv naših zavarovalnic v bodoče. Pomembna bo predvsem ambicioznost glede širjenja na tuje trge. Pri tem jim lahko letos in prihodnje leto precej pomaga sedanja finančna kriza, ki je precej oslabila tudi tako velike evropske in globalne zavarovalnice kot sta Allianz in AIG, predvsem pa manjše igralce v regiji. V naslednjih dveh letih se domačim kapitalsko močnejšim zavarovalnicam tako ponuja odlična priložnost za nakup oslabelih manjših zavarovalnic v regiji in za povečanje tržnih deležev na ključnih tujih trgih z večjo tržno aktivnostjo.

Tisto, kar so zamudile domače banke pri širjenju na tuje trge, lahko učinkovito nadomestijo naše zavarovalnice. Zaenkrat sta to predvsem Triglav in delno AS. Ključna pri tem pa bo predvsem lastniška stabilnost in kontinuiteta v poslovni politiki Triglava kot zavarovalnice z največjim tovrstnim potencialom. Državno vmešavanje v upravljanje Triglava prek predčasnih rokohitrskih zamenjav uprave bi utegnilo destabilizirati njeno poslovanje in močno ogroziti njen srednjeročni strateški potencial.