Vrednote v ekonomiji – Se splača biti dober?

16 maja, 2009 By jpd in gospodarstvo, v ospredju 8 komentarjev

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Zanimivo – čeprav povsem logično – je, da se v času hudih pretresov vračamo h koreninam. K nečemu trdno opriljemljivemu. K osnovnim vrednotam. Tako se tudi makroekonomisti, finančni ekonomisti in poslovneži v času sedanje finančne in gospodarske krize sprašujemo o osnovnih vrednotah v ekonomiji in poslovanju. O poslovni etiki in etiki nasploh. Brez etike, brez osnovnih moralnih norm, se ekonomija spremeni v kaos, svet pa v klavnico.

Lani sem v Objektivu (in na razgledi.net tukaj)pisal o tem, ali so menedžerji slabi kot ljudje in ali jih do tega pripravi študij poslovne ekonomije ali pa imajo že v osnovi tovrstna nagnjenja. Eksperimenti s študenti v Izraelu, ZDA in Švici so pokazali, da gre v osnovi za samoselekcijo – bolj sebični posamezniki se odločajo za študij poslovne ekonomije, nato pa svoje interese najbolj učinkovito – zase – izražajo prek svojega poklica. S tem pa počasi pridemo do vprašanja dolgoročne učinkovitosti njihove strategije. Se jim dolgoročno splača biti sebične barabe, ki zgolj prek številk presojajo posamezne poslovne strategije? Kjer sta opciji odpustitve 20% zaposlenih ali dodatne zaposlitve 20% zaposlenih povsem enakovredni, če vodita do enakega rezultata – povečanja dobička v enaki meri. Se jim splača uporabljati neetične poslovne prakse, prenašati okrog poslovne partnerje, banke, zaposlene? Se jim splača dobesedno ukrasti podjetje z različnimi poslovnimi mahinacijami? Pri čemer so eksternalije teh poslovnih praks – usode s tem prizadetih posameznikov in njihovih družin, okolja in družbenega okolja nasploh – zanje brezpredmetne. Kako dolgo jim lahko uspevajo njihove strategije, če ne temeljijo na družbeno odgovornem ravnanju in spoštovanju temeljnih načel poslovne etike in etike nasploh?

Ne bi želel moralizirati o dejanjih posameznikov, pač pa me v tej zvezi zanima bistveno bolj fundamentalno vprašanje – se v življenju splača biti dober? Je dolgoročno boljša strategija biti sebična baraba ali altruist?

V teoriji iger je znana t.i. zapornikova dilema. Igra, v kateri se dva pripornika, obtožena skupnega delikta, neodvisno eden od drugega odločata ali bosta enostransko priznala krivdo in si zmanjšala kazen. Če nobeden ne prizna krivde, dobita oba minimalno kazen. Če priznata oba, dobita vmesno kazen. Če prizna eden, drugi pa ne, dobi prvi vmesno kazen, drugi pa maksimalno in obratno. Ker ne poznata odločitve drugega in si ne zaupata, je najbolj racionalna odločitev, da oba priznata krivdo in s tem izdata sokrivca. Leta 1971 je Robert Trivers s Harvarda v Quarterly Review of Biology to zapornikovo dilemo apliciral na evoluciji živalskih in človeške vrste ter oblikoval teorijo evolucije recipročnega altruizma. V sekvenci ponavljajočih se odločitev o sodelovanju se v danem trenutku vsak posameznik odloči, da bo z nekom sodeloval ali ne, na podlagi tega ali je v prejšnji interakciji s tem posameznikom bil deležen koristi ali pa je bil opeharjen. Gre za preprosto »tit for tat« ali »zob za zob« strategijo oziroma »kakršen si ti do mene, bom tudi jaz do tebe«. Recipročni altruizem. Na podlagi tega preprostega algoritma naj bi se skozi evolucijo tako pri živalskih vrstah kot pri človeku razvil občutek za sodelovanje na podlagi zaupanja, temelječega na preteklih izkušnjah. Posameznike, ki zaupanje zlorabijo, ostali posamezniki postopno izločijo. V človeškem genomu naj bi tako skozi evolucijo ostal zapis recipročnega altruizma.

Zanimiva teorija, boste rekli, toda ali je sploh realistična? Mar ne gre bolje sebičnim barabam, ki v vsaki interakciji prevarajo nasprotno stran, saj je za njih korist vedno najmanj ničelna? Če jim uspe prinesti okrog enega samega posameznika, pa je njihova korist skupaj pozitivna. Mar ni na drugi strani korist popolnega altruista, nekoga, ki vedno daje ne glede na prejeto protiuslugo, nekoga, ki po Kristusu vedno nastavi še drugo lice, načeloma vedno negativna? Saj takšno osebo vsaj enkrat prinesejo naokrog. Ne, sploh ni tako.

V poznih 1970. letih je ameriški politolog Robert Axelrod naredil svetovno znani računalniški eksperiment glede uspešnosti različnih strategij interakcije med posamezniki. Povabil je najboljše teoretike s področja teorije iger, da mu pošljejo vsak svoj računalniški program, ki bo vključeval strategijo za iterativno zapornikovo dilemo – pravilo, po katerem se bo program odločal, kako bo v vsaki interakciji sodeloval z drugim programom. Te programe, nekaj ducatov, je potem med seboj soočil, vsakega z vsakim, in dovolil, da si vsak program zapomni, kako je vsak drug program v medsebojni interakciji sodeloval ali ne, ter dovolil, da v tekoči interakciji na podlagi pretekle izkušnje z njim spremeni svoje obnašanje. V prvem krogu je dovolil 200 interakciji vsakega programa z vsakim drugim in pregledal rezultate, kateri program je bil po teh interakcijah medsebojno bolj uspešen. Nato je pognal nov krog interakcij, pri čemer je bil, kot pri naravni selekciji, vsak program udeležen proporcionalno glede na uspešnost v prvem krogu – najbolj uspešni so preživeli. In nato nadaljeval z igro interakcij krog za krogom. Če naj bi obveljala teorija recipročnega altruizma, potem bi se morala znotraj tega računalniškega eksperimenta zgoditi evolucija v smeri, da bi na koncu v celotni populaciji dominiral program z najbolj adaptivnim mehanizmom na obnašanje konkurenčnih programov.

V okolju, kjer prevladuje »Slabo«, so »dobri posamezniki« hitro potolčeni. Toda takoj ko se nabere nekoliko večja skupina dobrih posameznikov, začnejo koristi njihove pozitivne kooperativnosti v družbi prevladovati in dolgoročno izrinejo slabe posameznike.

In res je. Po 1000 iteracijah je zmagal program kanadskega teoretika iger Anatola Rapoporta, ki je bil dolg vsega pet programskih vrstic. Program se je ravnal po preprostem pravilu »tit for tat«. V prvi interakciji z nasprotnikom je vedno sodeloval v pozitivnem duhu, v drugi interakciji pa se je preprosto odzval z enakim načinom, kot ga je bil deležen z istim nasprotnikom v prejšnjem krogu – na dobro gesto se je odzval z dobrim odzivom, na slabo pa s slabim. S »pozitivnim« programom je vzpostavil zaupanje in oba sta bila deležna pozitivne izmenjave v prihodnje. Z »negativnim« programom pa je prekinil sodelovanje in tako zmanjšal nadaljnje potencialne izgube. Seveda je »tit for tat« program s tem izpustil enkratne dobičke, ki so jih deležni popolnoma sebični izkoriščevalski programi ali tisti, ki stavijo na nenadna presenečenja glede izkoriščanja.

Toda tovrstni izkoriščevalski programi so bili iz kroga v krog izločeni iz igre, saj drugi programi, ki so bili opeharjeni v prejšnji interakciji, z njimi več niso hoteli sodelovati. Nadpovprečno sebični, nadpovprečno dobri in različni »inteligentni« programi so bili postopoma izločeni iz igre s strani preprostega programa, ki je enako vračal z enakim. Leta 1993 je Lomborg delno ovrgel Axelrodove ugotovitve o dominantnosti »tit for tat« strategije. Toda njegove ugotovitve so še bolj naklonjene »pogojni prijaznosti« – na dolgi še bolj uspešna je delno modificirana »tit for tat« strategija, ki dovoljuje občasno »odpuščanje«. Torej strategija, ki je sposobna prekiniti niz slabih interakcij s tem, da slabo gesto občasno poplača z dobro in s tem vzpostavi pozitivni niz obojestransko koristnega sodelovanja.

Seveda so rezultati delovanja tega mehanizma odvisni tudi od družbenega okolja. V okolju, kjer prevladuje »Slabo«, so »dobri posamezniki« hitro potolčeni. Toda takoj ko se nabere nekoliko večja skupina dobrih posameznikov, začnejo koristi njihove pozitivne kooperativnosti v družbi prevladovati in dolgoročno izrinejo slabe posameznike. Nauk te zgodbe je preprost – dobro rodi dobro in slabo povzroči še več slabega, toda slabo se postopoma izkorenini. In še dodatno – včasih je dobro odpustiti komu kakšno slabo dejanje in s tem vzpostaviti niz pozitivnega sodelovanja. Čeprav lahko kratkoročno utrpiš precejšnje izgube, se na dolgi rok bolj splača biti dober, saj prevarante tvoja okolica kmalu izloči.

S tem krogom posttranzicijske interakcije se je slovenska družba na trd način naučila novih vrednot, ki se bodo počasi manifestirale denimo v bolj striktnem spoštovanju protimonopolne in prevzemne zakonodaje ter v apriorističnem družbenem zavračanju tovrstnih poslovnih praks.

Evolucionistična biologija, psihologija in filozofija na ta način dokazujejo, da na tej logiki recipročnega altruizma temelji človeška družba in večina živalskih skupnosti. Na tej osnovi se vzpostavijo neka notranja moralna načela in etika, ki omogočajo družbeno stabilno evolucijo. Ko se pojavijo novi slabi posamezniki in trendi, jih delovanje mehanizma recipročnega altruizma postopoma obsodi in izloči. Tako se zgodi tudi s pojavom kriminalcev, roparskih baronov, prevarantskih bankirjev in kradljivih menedžerjev. Kratkoročno si sicer lahko nagrabijo precej premoženja, toda na dolgi rok končajo v ječi, brez premoženja in na margini družbe.

S tega vidika je mogoče interpretirati tudi aktualno slovensko dogajanje. Morda se kratkoročno – iz materialnega vidika – Igor Bavčar in Boško Šrot zdita zmagovalca. Toda dolgoročno bo družba dejanja Bavčarja in Šrota obsodila kot moralno zavržna in protipravna ter jih s tem moralno izločila in materialno depriviirala. Še pomembneje pa je, da se je s tem krogom posttranzicijske interakcije slovenska družba na trd način naučila novih vrednot, ki se bodo počasi manifestirale denimo v bolj striktnem spoštovanju protimonopolne in prevzemne zakonodaje ter v apriorističnem družbenem zavračanju tovrstnih poslovnih praks. V bodoče bodo naši regulatorji trga, organi pregona in sodstvo bistveno manj podvrženi družbeni histeriji privatno induciranega nacionalnega interesa pri presojanju skladnosti posameznih poslovnih dejanj s pozitivno zakonodajo. S čimer se bodo možnosti tovrstnih zlorab in prevarantskih dejanj v bodoče bistveno zmanjšale.

Pomemben pa je še en dodatni vidik te zgodbe. Posamezna lastnost, zapisana v genetskem zapisu, se prenaša na potomce z verjetnostjo 30% do 40%. Ekstremna sebičnost naših tajkunov se tako ne bo nujno prenesla na njihove potomce. Nanje bo z dvotretjinsko verjetnostjo bolj vplivalo okolje, v katerem odraščajo. In to okolje postaja prav zaradi njihovih moralno zavržnih in protipravnih dejanj vse manj sebično in vse bolj prijazno, kar nam daje upanje na bolj pozitivno evolucijo njihovih potomcev. Iz zgodovine so nam dobro znani primeri potomcev ameriških roparskih baronov iz konca 19. stoletja, ki so v 20. stoletju postali veliki filantropi.

Evolucija je – kakorkoli kruta – lepa zgodba adaptivnega učenja družbe.

Zakaj tokrat podpiram Golobiča

21 aprila, 2009 By jpd in slovenija, v ospredju 26 komentarjev

Katarina Kresal (KK) mi je všeč. Kot ministrica, ki končno ureja vprašanje izbrisanih. Ni mi pa všeč v mnogoterih njenih drugih pojavnih oblikah. Ni mi všeč v njeni sedanji kampanji za zaščito imena in lika Draška Veselinoviča kot predsednika uprave NLB. Zakaj? Ker kljub poudarjeno drugačni retoriki ne ščiti integritete predsednika uprave najpomembnejše domače banke, pač pa napačne pretekle poslovne odločitve te iste banke ter v samem bistvu podjetja, ki so se pri tej banki zadolžila brez ustreznih kritij.

Strinjam se s KK, ko pravi:

^{»[…NLB je gospodarska družba, sicer v večinski državni lasti, vendar vseeno gospodarska družba, ki ima svoje nadzorne organe in mora delovati skladno z zakonom…]}

^{[…Ugotavljanje odgovornosti za ravnanje tega direktorja je v pravni državi predmet dela pristojnih institucij, policije, tožilstva in sodišč, in ne sme iti na škodo tega, da se onemogoči delovanje gospodarskih sistemov, kjer ima zaposlitev na tisoče ljudi. Kako si predstavljamo, da bo delovalo gospodarstvo, če pristanemo na to, da bomo predsednike uprav pomembnih finančnih institucij politiki razreševali, ker nam ne bo všeč njihova poslovna odločitev, pri čemer konkretnih podrobnosti teh odločitev sploh ne poznamo?…]}

^{[…Tudi sama se osebno ne strinjam z zadnjo potezo vodstva banke glede reprogramiranja kreditov INFOND holdingu. Javno sem že večkrat povedala, da morajo banke v teh kriznih časih skrbeti predvsem za kvalitetno financiranje razvojnih aktivnosti slovenskega gospodarstva. A vendar mi kot političarki, predsednici vladne stranke in ministrici v vladi ne pade na pamet, da bi šla v maniri starih konceptov in razmišljanja politično mimo vseh predpisov brezobzirno pritiskati na upravo, naj stori to, kar od njih kot političarka pričakujem…]«}

Toda KK tukaj strelja v prazno. V konkretnem primeru nihče od javno omenjanih ministrov iz Zares in Desus ne »pritiska na upravo NLB, naj stori to, kar od njih pričakujejo«. No, morda so na upravo NLB posamezni ministri vseeno pritiskali v zakulisju »naj stori to, kar od nje pričakujejo«. Toda to bi lahko bili kvečjemu ministri iz stranke finančnega ministra in ministri iz stranke notranje ministrice, ki lahko da imajo nekaj milijonov zasebnih razlogov, zakaj mora NLB reprogramirati non-performing dolgove tajkunov. Ministri iz strank Zares in Desus so ogorčeno protestirali zgolj proti temu, kar je uprava NLB naredila proti zdravi poslovni logiki in proti vladnim dokumentom, ki eksplicitno zatrjujejo, da bančna poroštva ne bodo namenjena za refinanciranje tajkunskih kreditov. Kdo bo znotraj bilance NLB uspel zagotoviti, da noben del dolgoročnih virov banke, pridobljenih z izdajo obveznic na podlagi podeljenega državnega jamstva, ne bo šel za refinanciranje tajkunskih kreditov?!

Vsak evro, ki bo pokrit s poroštvi države, šel za reprogramiranje non-performing kreditov Laškega, Istrabenza, Merkurja itd., je evro manj za druga slovenska podjetja, ki kredite krvavo potrebujejo za tekoče poslovanje in naložbe. In takšnih tajkunskih evrov je za nekaj sto milijonov. Ali milijard. Banke, ki reprogramirajo tajkunske kredite, da bi reševale svoje napačne pretekle poslovne odločitve, ne financirajo razvoja, ampak menedžersko privatizacijo. In če v ta namen uporabijo vire, pokrite s poroštvi države, preusmerjajo javne subvencije v privatne žepe tajkunov.

Oprostite, NLB je prekršila pravila, ki jih je postavila vlada. Vlada (in ministri znotraj vlade) kot večinska lastnica NLB pa imajo vso pravico, da prek skupščine in nadzornega sveta banke zahtevajo odgovornost uprave banke.

Zato v konkretnem primeru podpiram Gregorja Golobiča, Mateja Lahovnika in Karla Erjavca. (No, Golobič si zasluži pohvalo tudi zato, ker je praktično podvojil proračun za raziskave in razvoj in tehnološke subvencije).

Socializem za bogate – Upravičena jeza davkoplačevalcev

11 aprila, 2009 By jpd in gospodarstvo, svet, v ospredju 5 komentarjev

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Dobro stoletje nazaj je ameriški predsednik Theodore D. Roosevelt napovedal vojno monopolom in napovedal bitko za večjo enakost vseh državljanov. Takoj po nastopu predsedniške funkcije je leta decembra 1901 na ameriški Kongres naslovil 20.000 besed dolg govor, v katerem je od Kongresa zahteval, da omeji moč ameriških korporacij znotraj razumnih meja. Kongres se temu pozivu sicer ni aktivno odzval, je pa Rooseveltova administracija sprožila 45 sodnih postopkov proti največjim ameriškim korporacijam zaradi zlorabe monopolnega položaja, omejevanja konkurence in nelojalnih poslovnih praks. Roosevelt je tako z zavzemanjem za aktivno regulacijo postal znan kot »trust buster«, preganjalec monopolov.

Hkrati s preganjanjem monopolov pa je sprožil tudi bitko proti t.i. roparskim baronom, ki so v času industrializacije prišli do enormnega bogastva (Rockefeller, J.P. Morgan itd.), večinoma z nelojalnimi poslovnimi potezami in omejevanjem enakih možnosti ostalih. Po končanju svojega drugega mandata se je Roosevelt leta 1910 zavzel za t.i. »square deal«, to je za večjo enakopravnost in za enake možnosti vseh, vendar ne zgolj v »okviru obstoječih pravil igre«, ampak da se »pravila spremenijo tako, da bodo omogočila večjo enakost možnosti in enakost plačila za opravljeno delo«.

^{“— Practical equality of opportunity for all citizens, when we achieve it, will have two great results. First, every man will have a fair chance to make of himself all that in him lies; to reach the highest point to which his capacities, unassisted by special privilege of his own and unhampered by the special privilege of others, can carry him, and to get for himself and his family substantially what he has earned. Second, equality of opportunity means that the commonwealth will get from every citizen the highest service of which he is capable. No man who carries the burden of the special privileges of another can give to the commonwealth that service to which it is fairly entitled.

— I stand for the square deal. But when I say that I am for the square deal, I mean not merely that I stand for fair play under the present rules of the game, but that I stand for having those rules changed so as to work for a more substantial equality of opportunity and of reward for equally good service… When I say I want a square deal for the poor man, I do not mean that I want a square deal for the man who remains poor because he has not got the energy to work for himself. If a man who has had a chance will not make good, then he has got to quit… Now, this means that our government, National and State, must be freed from the sinister influence or control of special interests. Exactly as the special interests of cotton and slavery threatened our political integrity before the Civil War, so now the great special business interests too often control and corrupt the men and methods of government for their own profit. We must drive the special interests out of politics… For every special interest is entitled to justice, but not one is entitled to a vote in Congress, to a voice on the bench, or to representation in any public office. The Constitution guarantees protection to property, and we must make that promise good. But it does not give the right of suffrage to any corporation. The true friend of property, the true conservative, is he who insists that property shall be the servant and not the master of the commonwealth; who insists that the creature of man’s making shall be the servant and not the master of the man who made it. The citizens of the United States must effectively control the mighty commercial forces which they have themselves called into being.”}

Mnoge njegove ideje so bile kmalu uresničene, med drugim tudi uvedba dohodnine, mnoge pa malce kasneje v »new dealu« njegovega daljnega bratranca Franklina D. Roosevelta.

Roosevelt je leta 1906 dobil Nobelovo nagrado za mir in njegova podoba je vklesana v goro Mount Rushmore ob še treh največjih ameriških predsednikih – Washingtonu, Jeffersonu in Lincolnu. Kar pove veliko o njegovi zgodovinski vlogi.

O tem govorim zato, ker se današnja situacija, sto let kasneje, zdi precej podobna. In ker zahteva podobno delovanje. Obdobje zadnjih dvajset let je v razvitih državah pomenilo obdobje velikih priložnosti, velikih dobičkov in velikih zaslužkov. Medtem ko so Clintonova leta t.i. »nove ekonomije« pomenila predvsem storitveni in tehnološki boom na čelu z Microsoftom, Googlom in tehnoloških podjetij na Nasdaqu, pa je obdobje med leti 2004 in 2008 poskrbelo za blaginjo predvsem finančnih institucij. To je bilo diamantno obdobje za bankirje in menedžerje finančnih skladov, ki so z investiranjem v različne laikom nerazumljive izvedene finančne instrumente ter njihovim prekladanjem med različnimi portfelji na nereguliranem finančnem trgu poskrbeli za nekaj desetkratno napihnjene bilance skladov in bilančne vsote bank. Njihovi menedžerji pa so precejšen del teh navideznih dobičkov prek bajeslovnih plač, nagrad in bonusov prelili v zasebne žepe. V tem obdobju se je neenakost v razvitih družbah močno povečala. V ilustracijo, leta 1979 je zgornji 0,1% Američanov zaslužil 20-krat več od spodnjih 90% populacije, leta 2006 pa se je to razmerje povečalo na 77-krat.

S tega vidika so demonstracije in kamenje ob srečanju skupine G-20 v Londonu ter naraščajoči negativni sentiment proti »bogatim« v večini razvitih držav zelo razumljivi. Med ljudmi se je razrasel – upravičen – občutek, da bogataši iz finančnega sektorja do tega bogastva prišli na nemeritoren način, ob pomoči zlobirano pomanjkljive regulacije, z ustvarjanjem Ponzijev finančnih shem, z nesorazmernimi nagradami za svoje delo ter skrivanjem svojih zasebnih kapitalskih dobičkov v davčnih oazah. Kot pravi zadnji Economist, je glavni očitek proti novim finančnim bogatašem bolj ali manj upravičen. Finančniki so ustvarili sistem, v katerem oni privatizirajo dobičke z investiranjem tujega denarja in nato socializirajo izgube, ko njihove družbe propadejo. Hkrati jim v stiski na pomoč priskočijo še centralne banke z zniževanjem obresti in vlade s finančnimi bail-out programi, saj so finančne družbe, ki jih vodijo, prevelike, da bi smele propasti. Lepšega socializma si finančni bogataši res ne bi mogli želeti.

Toda kot ugotavlja tudi Economist, nekaj gnilega je v finančnem sektorju, kjer se glavna kapitalistična spodbuda – sorazmernost donosov stopnji tveganja naložb – sprevrže v visok račun, izstavljen davkoplačevalcem. Jeza davkoplačevalcev je povsem upravičena. Zato je treba narediti troje. Prvič, finančni sistem je treba reformirati in delovanje finančnih inštitucij regulirati. Zmotno je prepričanje, da finančne inštitucije ne počnejo nič koristnega. Dejstvo je, da so finančne inštitucije kot olje v motorju tržnega gospodarstva. To se morda najlepše demonstrira danes, ko finančni trg deluje samo še na četrt, podjetja ne morejo dobiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje, fizične osebe pa za nakup nepremičnin. Brez financ se gospodarstvo zaustavi. Dejstvo pa je, da finančne inštitucije potrebujejo bistveno večji nadzor.

Oblike zahtevane večje regulacije so različne od države do države, saj je struktura finančnih poslov med njimi zelo različna. Sistemsko tveganje v ameriškem in britanskem finančnem sektorju je denimo predstavljalo neregulirano poslovanje zasebnih finančnih korporacij z izvedenimi finančnimi instrumenti. Pri nas pa je sistemsko tveganje v finančnem sektorju predstavljalo slabo regulirano posojanje in zavarovanje kreditov državnih in zasebnih bank finančnim holdingom in za menedžerske prevzeme. Sistemska zdravila bodo zato različna. Očitno pa je, da je treba poostriti pravila glede izvedenih finančnih instrumentov, glede bonitetnih izračunov, glede računovodskih standardov, glede zahtevanih kapitalskih rezervacij za bolj tvegane finančne naložbe, da je treba omejiti možnost zavarovanja za najete kredite z zastavo vrednostnih papirjev itd. Ta nova regulacija se bo morala zgoditi, sicer svetovno gospodarstvo ne bo pripravljeno na novi vzpon oziroma bo še naprej močno podvrženo podobnim sistemskim tveganjem.

Drugič, zlorabe s strani finančnikov in menedžerjev je treba sankcionirati. Prvič zaradi pravičnosti same in drugič zaradi omejitve možnih negativnih družbenih posledic. Sicer se bo upravičen negativni sentiment v družbi s poglabljanjem gospodarske krize ter z najedanjem eksistence tistih z najnižjimi dohodki samo še poglobil. Nemiri, podobni tistim v Atenah, Reykjaviku, Londonu se lahko sprevržejo v bistveno širše dimenzije, kjer tudi individualno obračunavanje z najbolj izpostavljenimi bančniki, menedžerji in tajkuni ni izključeno. Zanimivo je, da pravosodni sistem v razvitih tržnih gospodarstvih glede tega deluje bistveno bolj učinkovito in da samodejno sankcionira takšne zlorabe, ko se izkažejo (denimo primer Enrona v ZDA ali Mannesmana v Nemčiji).

Pri nas pa tovrstne prakse skorajda ni. Dejstvo je, da je nerazumne špekulacije, izigravanje in eklatantno kršenje zakonov glede prevzemne in protimonopolne zakonodaje pri nas potrebno tudi sodno sankcionirati. Če do pravnomočnih sankcij, denimo v primeru Istrabenza in Pivovarne Laško, ne bo prišlo, naš tržni gospodarski sistem nikoli ne bo normalno deloval, državljani pa bodo izgubili zaupanje v njegovo učinkovitost ter učinkovitost pravne države. Grobo sistemsko deziluzioniranje državljanov v obdobju hudih gospodarskih in socialnih razmer pa zna biti zelo eksplozivna mešanica. Odgovornost sedanje vladajoče garniture je, da na tem področju uveljavi bolj učinkovito pravno državo.

In tretjič, potrebne so korekcije v socialnem sistemu, tako glede delitve ustvarjenega bogastva kot tudi glede zagotavljanja enakih možnosti vsem, kar se nenazadnje mora manifestirati tudi v lažjem in cenejšem dostopu do zdravstvenih in šolskih storitev. Razmere v anglosaksonskih, azijskih ali tranzicijskih državah so na tem področju neprimerno slabše kot denimo v kontinentalni Evropi, Skandinavskih državah ali Sloveniji. Obamin New Deal obeta pomembne spremembe na področju dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva in kvalitete javnega šolstva v ZDA, ostalim državam na tem polu pa se morajo Obame šele zgoditi. Pri nas je dostopnost prebivalstva do zdravstvenih in šolskih storitev neprimerno boljša in omogoča v bistveno večji meri enake možnosti vsem kot v ostalih državah, s katerimi se primerjamo.

Šepa pa sistem glede kvalitete storitev, saj je denimo do hitrih in kvalitetnih zdravstvenih storitev mogoče priti šele ob visokih doplačilih, ker seveda dostopnost zdravstvenih storitev de facto močno zmanjšuje. Po drugi strani pa je dejstvo, da mnoge pridobitve preteklosti, denimo nizka upokojitvena starost in visoko razmerje pokojnin iz obveznega zavarovanja glede na plačo, niso dolgoročno finančno vzdržne. Mnoge tovrstne »pridobitve« na daljši rok tudi ne bodo več potrebne, saj bo čez dvajset let struktura zaposlenih bistveno drugačna in bo večina sedaj zaposlenih na težavnih delih v industriji ali gradbeništvu že upokojena. Mlajše generacije bodo v veliki večini, okrog 85-odstotno, zaposlene v storitvenem sektorju, kjer so fizični napori bistveno nižji, možnosti fleksibilnejših oblik zaposlitve pa bistveno večje.

Ko se danes pogovarjamo o reformiranju obstoječega finančnega, gospodarskega in socialnega sistema, se dejansko pogovarjamo o novi družbeni pogodbi. Vsi deležniki v teh pogovorih – zaposleni, delodajalci, sindikati, široka javnost – pa se morajo zavedati, da se pogovarjamo o tem, kako narediti našo skupno prihodnost socialno bolj sprejemljivo, vendar hkrati tudi z dovolj učinkovitimi gospodarskimi temelji, da si jo bomo lahko privoščili. Kompromisi na vseh straneh bodo zato nujni. Toda gradimo skupno prihodnost, kar je prvenstveno treba imeti pred očmi.

Krize doma ne moremo premagati, lahko jo pa ublažimo

1 aprila, 2009 By jpd in slovenija, v ospredju 5 komentarjev

V skladu z napovedmi dobiva kriza tudi pri nas podobne razsežnosti kot v državah, kjer se je začela. In kaže se v nekajkrat večjem zmanjšanju outputa, kot so ga še pred mesecem želele priznati pristojne vladne službe. Povsem jasno je, da krize v slovenskem gospodarstvu ni mogoče zaustaviti – razen če bi imeli na voljo denimo nemški proračun, s katerim bi neomejeno financirali agregatno povpraševanje – dokler ne pride do gospodarskega preobrata najprej v ZDA, kar bo dvignilo optimizem, povpraševanje in rast tudi v naših najpomembnejših gospodarskih partnericah. Do tega pa je še daleč. Okrevanja v ZDA ni mogoče pričakovati pred drugo polovico 2010, morda še kasneje, v Sloveniji pa ne pred 2011. Nobene optimistične obljube predstavnikov vlade in nobeni rebalansi proračuna tega ne morejo spremeniti.

_{Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.}

Pozabite na to, da bi krizo doma reševali s spodbujanjem agregatnega povpraševanja v obliki infrastrukturnih projektov. Preprosto zato, ker priprava takšnih projektov (denimo železniška infrastruktura, energetski projekti itd.) traja nekaj let. Takrat pa bo kriza že mimo. Tudi če bi imeli na voljo že pripravljene projekte, pa proračun – ob napovedi minus 4-odstotne rasti in podvojitvi proračunskega primanjkljaja – nima denarja za njih. Pozabite na še tako »izboljšano črpanje« evropskih sredstev. To so peanuts v primerjavi s potrebno velikostjo investicij za značilen dvig agregatnega povpraševanja.

Prav tako ne bodo pomagali napovedani vladni nakupi presežne ponudbe stanovanj na trgu. Nasprotno, gre za najbolj neumno trošenje davkoplačevalskega denarja, kar ga je bilo po znanih avanturah z Darsom. Gre preprosto za subvencijo nekaterim gradbenim podjetjem in investitorjem, ki so se zaštrikali – podobno kot Istrabenz – v svojih špekulacijah in bi zdaj radi, da ta njihov pohlep pokrijemo davkoplačevalci. Ne, država teh stanovanj ne sme kupiti. In če tega ne bo naredila, bodo sedanje napihnjene cene padle in njihov nakup bo spet postal bolj privlačen in dostopen.

Toda – če se ne moremo sami potegniti iz krize, še ne pomeni, da ne moremo v Sloveniji narediti ničesar za omilitev njenih najhujših posledic. Ta kriza bo – ne me razumeti narobe – imela tudi mnoge pozitivne posledice. Počistila bo z mnogimi neracionalnostmi, tako v naših zasebnih trošenjih kot v proračunskih izdatkih. Počistila bo z različnimi finančnimi holdinškimi baloni in nerazumnimi menedžerskimi prevzemnimi spački. In počistila bo z mnogimi podjetji, ki so bila slaba že desetletje ali več pred to krizo in bi že zdavnaj morala v stečaj. Tega se ne da preprečiti in kriza tukaj ne bo poznala milosti. Toda mogoče je preprečiti, da propadejo povsem zdrava podjetja in mogoče je omiliti socialno stisko ljudi, ki bodo izgubili službe ter njihovih družin. In prek zadnjega nenazadnje vplivati tudi na manjše zmanjšanje agregatnega povpraševanja in s tem malce omiliti padec gospodarske aktivnosti.

Mnoga slovenska podjetja, ki ustvarijo večino svojih prihodkov na izvoznih trgih, imajo zdrave temelje, vendar jih lahko izpad naročil za 50 in več odstotkov ter izpad bančnega financiranja za premostitev krize spravi v bankrot. Tukaj ne pomagajo niti še tako ciljane subvencije države, pač pa je treba podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost. Največje breme v času krize podjetjem predstavlja financiranje materialnih stroškov ter financiranje (trenutno) presežnega dela zaposlenih. Glede prvega podjetja potrebujejo stabilno financiranje s strani bank. Kar pa bo po eni strani mogoče šele, ko se bodo banke očistile slabih kreditov, in po drugi strani, ko bodo banke dobile na mizo prepričljive programe prestrukturiranja podjetij.

Glede drugega pa je nujno podjetjem omogočiti večjo fleksibilnost v smislu procikličnosti zaposlovanja. Vse evropske države omogočajo fleksibilne oblike odpuščanja zaposlenih iz poslovnih razlogov, pri čemer so v veljavi manj restriktivna določila glede dolžine odpovednih rokov in višine odpravnin. Slovenija je v evropski primerjavi tukaj med najbolj restriktivnimi državami, ki podjetjem praktično onemogoča odpuščanje dela zaposlenih v primeru negativnega poslovnega cikla. Si predstavljate, da mora recimo takšno podjetje kot je Gorenje, zaradi zmanjšanih naročil za določeno obdobje zapreti en ali dva obrata in da mora pri tem plačati še vse odpovedne roke in odpravnine? To je enako, kot da bi podjetju denimo v času najhujše krize naložili še dodatni 5- ali 10-odstotni davek.

Ena izmed možnih rešitev, ki bi podjetjem omogočila večjo fleksibilnost zaposlovanja v času krize, je institut začasne odpovedi. V praksi to pomeni, da bi lahko podjetje v primeru izpada velikega dela naročil začasno zaprlo posamezen obrat ali linijo in hkrati začasno odpovedalo pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, denimo za čas največ enega ali dveh let. V tem času presežni delavci, brez odpovednega roka, preidejo na zavod za zaposlovanje, kjer prejemajo nadomestilo za čas trajanja začasne brezposelnosti. Po izboljšanju situacije bi podjetje te začasno odpuščene delavce spet zaposlilo. V primeru, da tega ne bi moglo, pa bi moralo v času največ dveh let po začasni odpovedi pogodb vsem tako odpuščenim izplačati zakonsko pripadajoče odpravnine.

Prednost tega instrumenta je, da država podjetjem v težavah ne zategne še dodatno vrvi okrog vratu, medtem ko so začasno odpuščeni delavci deležni polne socialne varnosti. Dodatna prednost tega je tudi, da se lahko začasno odpuščeni delavci kasneje vrnejo na prejšnje delovno mesto, v vmesnem času pa najdejo drugo začasno zaposlitev.

Država bi v ta namen – po italijanskem vzoru – morala oblikovati poseben sklad za brezposelne, iz katerega bi financirali nadomestila za brezposelnost vseh, ki bodo v času sedanje krize izgubili službo. Proračun tega sklada bi se lahko napajal iz povečanih trošarin na alkoholne pijače, mineralna goriva ter iz uvedenih ekoloških dajatev.

Navedeni instrument predstavlja po eni strani ustrezen amortizator v primeru poslovnih ciklov, po drugi strani pa ustrezno socialno varnostno mrežo. Hkrati pa deluje tudi kot avtomatski stabilizator, ki zagotavlja, da se agregatna potrošnja ohranja na določeni ravni.

So tehnološke subvencije brez zveze?

13 marca, 2009 By jpd in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 5 komentarjev

Tehnološki razvoj je temelj napredka človeške družbe. Predpostavljam, da se o tem strinjamo vsaj ekonomisti. (Glede drugih izobrazbenih in duhovnih profilov si ne upam špekulirati o tem, dopuščam pa seveda možnost, da imajo popolnoma nasprotno mnenje o tem.) Tale zapis temelji na zgornji predpostavki, saj jo je z ekonomskega vidika težko ovreči. Seveda pa se ograjujem od vrednostnih sodb glede tega, ali in v kolikšni meri je bilo to splošno koristno in kako so bile koristi napredka socialno in geografsko porazdeljene.

Moderna doba, ki se je nekako začela po letu 1492 (Kolumbovo odkritje Amerike), je poskrbela ne samo za večjo transportno povezanost sveta, ampak prek nje predvsem za večjo trgovinsko povezanost in s tem dala temelje za naprednješi gospodarski razvoj. Toda resnici na ljubo se prvih 300 let po Kolumbu ni zgodilo nič resnično pretresljivega z vidika gospodarskega razvoja. V obdobju 1500-1820 je svetovna trgovina v povprečju rasla po 1 odstotek letno, svetovni BDP pa je rastel za tretjino odstotka letno. Tako se je do leta 1820 svetovna trgovina povečala za 21-krat glede na leto 1500, svetovni BDP pa za manj kot 3-krat.

Toda konec 18. stoletja je prišlo v tedanji Angliji do prve tehnološke revolucije, ki jo je izzvala iznajdba parnega stroja, ki je nato revolucioniral ne samo transport (parniki, parne lokomotive), ampak tudi in predvsem proizvodnjo. Začelo se je obdobje industrijske revolucije. Z liberalizacijo tedanje svetovne trgovine po koncu Napoleonovih vojn in pod taktirko tedanje gospodarske velesile Anglije je v obdobju 1820 – 1870 svetovna trgovina rasla kar po 4% letno, svetovni BDP pa za slab odstotek letno. V vsega 50 letih (1820 – 1870) se je svetovna trgovina povečala za skoraj 8-krat, svetovni BDP pa se je skoraj podvojil. Toda v primerjavi z letom 1500 je bil leta 1870 obseg svetovne trgovine kar za 165-krat večji, obseg svetovnega BDP pa za 4,4-krat. (Vir podatkov: Maddison, 2006)

Seveda pa je to bil šele začetek industrijskega razvoja, do leta 2003 se je namreč glede na leto 1500 obseg svetovne trgovine povečal za 1253-krat, obseg svetovnega BDP pa za 59-krat. Tega gospodarskega razvoja brez hitrega tehnološkega razvoja z vsemi njegovimi aplikacijami v transportu, industriji, financah, telekomunikacijah itd. seveda ne bi bilo. (Seveda pa ne smemo zanemariti vpliva proste trgovine, saj sta v obdobjih manj liberalizirane trgovine tako svetovna trgovina kot svetovni BDP bistveno počasneje naraščala. Svetovna trgovina je olje v mehanizmu svetovnega gospodarstva. Več kot je je, hitreje gospodarstva rastejo in hitreje nam raste naš standard. In nasprotno, seveda.)

Tehnološki razvoj in odstotek, ki ga posamezna država nameni za R&R je postal vrhovni mit. Sveti gral. Tudi tehnologija, kako priti do tega cilja, je jasna: približno dve tretjini tega odstotka morajo zagotoviti podjetja, ostalo tretjino pa primakne vlada.

In tako smo prišli ekonomisti v svetovnem merilu konec drugega tisočletja do konsenza, da je tehnološki razvoj izjemno pomemben in da države, kjer podjetja in njihove vlade več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R) hitreje rastejo. Evropska komisija je izdelala celo svojo Lizbonsko strategijo, kjer si je zastavila za cilj postati najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu do leta 2010 na podlagi visokih vlaganj v R&R. Tehnološki razvoj in odstotek, ki ga posamezna država nameni za R&R je postal vrhovni mit. Sveti gral. Skandinavske države, kjer je ta odstotek med 3 in 4%, pa naš pop idol. Tudi tehnologija, kako priti do tega cilja, je jasna: približno dve tretjini tega odstotka morajo zagotoviti podjetja, ostalo tretjino pa primakne vlada. Vlada to seveda zagotavlja v obliki financiranja visokega šolstva, raziskovalnih inštitucij in tehnoloških subvencij.

Seveda pa se od tu naprej zadeve precej zapletejo. V najbolj razvitih državah ni dilem, tam se je takšna struktura tehnoloških izdatkov razvila skozi stoletja gospodarskega razvoja. Države, ki pa so se želele hitreje prebiti od spodaj navzgor, od revnih proti bolj razvitim državam, pa so takšno strukturo tehnoloških izdatkov morale “sforsirati”. Običajni način za “forsiranje” razvojnih izdatkov države so ob javnih izdatkih za visoko šolstvo in raziskovalne inštitute predvsem tehnološke subvencije. Medtem ko je glede prvih dveh relativno manj dilem o njihovi smiselnosti, pa so tehnološke subvencije precej sporne.

Prejšnji četrtek, po objavi mojega komentarja v Financah Ali so krize res priložnost?, sva se po elektronski pošti zapletla v debato s kolegico Simono Toplak, urednico Financ. Simona pravi takole: “Tale R&R je ful tricky – posebej v Sloveniji – ker, v kaj se bo spridilo, je šestnajst milijonov svetovalnih pogodb, raziskav, analiz, projektov, ki ne bodo imeli absolutno nobenega učinka ne na dodani vrednosti, ne na dobičkonosnosti podjetja. Mal se bojim, da smo pač dežela knaufarjev – in da mogoče ni slabo, da se v veliki meri s tem sprijaznimo, pa začnemo knauf najboljše v Evropi delat “. In nato nadaljuje: “Ne dam nobenih državnih subvencij whatsoever – ne na ravni nacije, ne EU, ne nobenega. Če hočejo denar, naj ga dobijo na trgu – ali prek IPO, obveznic, na banki, kjerkoli, samo ne od države, ker dvomim v učinkovitost državnih postopkov kaj šele nadzora. Ok, ker to ni možno – torej moram dopustit državno pomoč za projekte – ampak moram zagotoviti enakopraven in »pravičen« dostop do denarja za vse, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih pač ovrednotim z možnostmi enega naroda in s količino denarja, ki ga imam na voljo, ki pač ni neomejen – in na koncu se vprašam in ovrednotim – a je posamezen projekt subvencije v R&R »družbeno« koristnejši kot razvoj knaufa?”.

Razpršenost sredstev za tehnološki razvoj ne omogoča doseganja kritične mase pri ključnih tehnoloških projektih, zato je lahko takšna splošna in razpršena tehnološka politika problematična.

Simona ima seveda v veliki meri prav. In pri tem ni osamljena. V ekonomski literaturi prevladuje skepsa v učinkovitost in upravičenost subvencij.Tudi na ravni tehnološkega razvoja. Osnovna težava v zvezi s tehnološkimi subvencijami je v tem, ali te javne subvencije morda ne nadomeščajo naložb v R&R, ki bi jih zasebna podjetja izvedla ne glede na javne subvencije. Javne tehnološke subvencije torej lahko izrivajo zasebne naložbe v R&R. Po drugi strani pa lahko podjetja zapirajo tehnološke programe, ki niso deležni subvencij, na račun subvencioniranih programov, kar ne vodi nujno v optimalne naložbene odločitve podjetij, saj državne agencije težko realistično presodijo, katere tehnologije bodo zmagovalne na daljši rok. Hkrati s tem pa mnoge države močno razpršijo tehnološke subvencije, tako da so jih deležna številna podjetja. Seveda pa ta razpršenost sredstev za tehnološki razvoj ne omogoča doseganja kritične mase pri ključnih tehnoloških projektih, zato je lahko takšna splošna in razpršena tehnološka politika problematična.

Predstavljajte si, da ste minister za tehnološki razvoj. Kaj bi vi naredili v tem pogledu? Empirija pravi naslednje. David, Hall in Toole (1999) so pregledali ekonometrične študije o “koristnosti” tehnoloških subvencij. Njihova osnovna ugotovitev je, da študije, narejene na ravni panog, dajejo precej bolj spodbudne rezultate o upravičenosti tehnoloških subvencij kot tiste, narejene na ravni podjetij. Izmed 19 študij, narejenih na ravni podjetij, jih kar 9 nakazuje na to, da javne tehnološke subvencije nadomeščajo zasebne naložbe v R&R. Vendar pa je tak izid posledica predvsem vpliva ZDA, saj kar 7 študij izmed 12, ki so bile narejene za ZDA, kaže na nadomeščanje, medtem ko med 7 študijami za evropske države le 2 kažeta v smer nadomeščanja. Tako denimo Klette in Moen (1997) kažeta, da tehnološke subvencije norveškim podjetjem povečujejo njihove lastne izdatke za R&R. Podobno Lach (2000) ugotavlja za izraelska podjetja, da vsak dolar javnih sredstev za tehnološke subvencije na dolgi prinese dodatnih 41 centov zasebnih naložb podjetij v R&R.

Študije, narejene za slovenska podjetja, potrjujejo koristnost tehnoloških subvencij podjetjem.

Precej podobno spodbudne so ekonometrične ocene učinkovitosti tehnoloških subvencij za Slovenijo. Damijan, Jaklič in Rojec (2005) na vzorcu približno 3000 podjetij iz ankete o inovativni dejavnosti podjetij ugotavljamo, da javne tehnološke subvencije – tako vladne kot tiste iz EU – povečujejo verjetnost podjetij, da bodo začela inovirati. Damijan in Kostevc (2008) – na istem vzorcu podjetij, vendar z drugačno ekonometrično metodo, ki med seboj primerja skupine popolnoma primerljivih slovenskih podjetij, pri čemer so nekatera podjetja bila deležna javnih subvencij, druga pa ne – potrjujeva, da so javne tehnološke subvencije povečale verjetnost prejemnikov subvencij, da postanejo inovativni v naslednjem obdobju. Ta učinek je – zanimivo – bolj izrazit za srednja in velika podjetja kot pa za majhna. Bovha de Padilla, Damijan in Konings (2009) ugotavljamo, da javne tehnološke subvencije pomagajo podjetjem v času krize, da manj zmanjšujejo izdatke za R&R. Kajti – kot ugotavljajo tudi Domadenik, Prašnikar in Svejnar (2008) na vzorcu 150 velikih slovenskih podjetij – naložbe v R&R se sicer obnašajo bolj prociklično kot običajne poslovne investicije podjetij. Študije, narejene za slovenska podjetja, torej potrjujejo koristnost tehnoloških subvencij podjetjem.

Kaj torej narediti s tehnološko politiko? Slediti nasvetu Simone in številnih akademskih kolegov, da je tehnološki razvoj najbolje pustiti trgu in da naj država ne razmetava denarja, ker naše okolje še ni dovolj zrelo? Ali slediti zgledu Finske in Švedske ter prek javnih tehnoloških agencij namenjati velik obseg javnega denarja za različne tehnološke programe podjetij? Ali koncentrirati javna sredstva za tehnološko politiko in dajati subvencije le nekaterim zelo velikim podjetniškim projektom ali pa tehnološke subvencije bolj razpršiti?

Pavšalni odgovor na to vprašanje je seveda nemogoč. Strinjam se s kolegoma Simono Toplak in Dušanom Cafom, da gre pri politiki tehnoloških subvencij za velik moralni hazard. Po eni strani vlada res ne more vedeti, katere tehnologije in katere tehnološke projekte naj podpira, saj je njihov uspeh zelo negotov. Po drugi strani pa mnoga podjetja tehnološke subvencije pač dodatno izrabijo, da tako zmanjšajo svoja lastna sredstva, potrebna za nek tehnološki projekt. Zasebni investitorji ali finančne institucije znajo precej bolje ovrednotiti verjetnost uspeha projekta kot vladne agencije in se odločiti ali nek tehnološki projekt finančno podpreti ali ne.

Kaj pa država izgubi, če teh 5 milijonov evrov vrže na neplodna tla? Kaj je to v primerjavi z denarjem, ki ga država z lopato meče v trikrat predrage avtocestne odseke ali v nekoristno vojaško železnino?!

Pametna politika vlade na tehnološkem področju bi po mojem mnenju morala težiti k naslednjemu. Prvič, k oblikovanju čim bolj spodbudnega inovativnega okolja, kar je mogoče doseči s primerno visokimi javnimi izdatki za visoko šolstvo in zagotavljanjem kvalitete teh programov ter sredstvi za delovanje javnih raziskovalnih inštitutov, katerim vlada financira izvajanje temeljnih raziskav. Katerih, je seveda težko vprašanje. Drugič, k outsourcanju dela tehnološke politike na sklade tveganega kapitala, ki bodo prek lastnih selekcijskih mehanizmov poskrbeli za financiranje tehnoloških projektov z dobrimi izgledi za uspeh. Tretjič, s spodbujanjem inovativne klime prek spodbujanja majhnih, garažnih tehnoloških projektov.

Denimo, da vlada nameni 5 milijonov evrov letno za nediskriminatorno spodbujanje tehnoloških start-upov, ki sicer po definiciji ne morejo priti do bančnega financiranja. To je, kot smo se pogovarjali prejšnji teden na Evropski komisiji, podobno sejalcu, ki iz velike košare zajema seme in ga v širokem loku raztresa po polju. Vendar s to razliko, da je pri semenu veliko večja verjetnost, da bo seme vzklilo kot pri tehnoloških start-upih. Toda če izmed 200 letno financiranih garažnih projektov uspe eden ali dva, ima to lahko izjemno pomembne dolgoročne učinke. In na drugi strani, kaj pa država izgubi, če teh 5 milijonov evrov vrže na neplodna tla? Kaj je to v primerjavi z denarjem, ki ga država z lopato meče v trikrat predrage avtocestne odseke ali v nekoristno vojaško železnino?!

V Mefistovem objemu – Politične plati gospodarske krize

7 marca, 2009 By jpd in slovenija, v ospredju 14 komentarjev

^{Kolumna je v izvirniku objavljena v Dnevnikovem Objektivu.}

Nevarnosti, ki jih s seboj za družbo prinašajo gospodarske krize, niso samo ekonomske. V resnici na ljubo so politične posledice lahko bistveno hujše od stotin bankrotiranih podjetij, tisočev ali milijonov izgubljenih delovnih mest, desetine tisočev zarubljenih hiš in milijonov tragičnih socialnih usod. Ne jemljite tega kot cinizem. Gospodarske krize so lahko povod za dramatične politične preturbacije. Bolj globoka je kriza, hujše potencialne politične posledice nosi s seboj. Nadaljujte z branjem→

So krize res priložnost? So, če ima država tehnološko politiko …

5 marca, 2009 By jpd in slovenija, v ospredju 5 komentarjev

^{Kolumna je v izvirniku objavljena v Financah.}

Predsednik vlade Borut Pahor je nedavno ponovil sicer znani stavek, da so krize priložnost za podjetne. Z mojima kolegoma iz Evropske komisije Simono Bovha de Padilla in Joepom Koningsom se ukvarjamo prav s tovrstno raziskavo – ali krize pomenijo priložnost za podjetja in ali v ta namen podjetja v času krize v zadostni meri vlagajo v raziskave in razvoj (raziskava bo jutri predstavljena na konferenci Evropske komisije o mladih inovativnih podjetjih v Bruslju). Izhajamo iz standardne hipoteze, da iz krize mnoga podjetja izidejo kot zmagovalci. Če seveda v času krize vse svoje napore vložijo v nove zamisli, nove procese in nove proizvode ter tako ustrezno prestrukturirajo svojo proizvodnjo. Ta teza izhaja od Josepha Schumpetra, avtorja besedne zveze »kreativna destrukcija«, na katero se sklicujejo praktično vsi, ki se ukvarjajo s preučevanjem podjetništva in inovacij.

Toda ta »schumpeterijanski svet« je precej krut, povsem darwinovski. Za preprosto besedno zvezo »kreativna destrukcija« se skriva vsa krutost preživetja. Preživijo pa – tako v naravi kot v poslovnem svetu – načeloma samo najbolj vitalni. Ko pride do pojava novih zamisli, storitev ali proizvodov, stare zamisli, storitve in proizvodi z njimi načeloma več ne morejo konkurirati in v konkurenčnem boju podležejo. Nove kreacije uničijo stare. Ali aplicirano na poslovne cikle, preživijo tisti ponudniki idej, storitev in proizvodov, ki se najhitreje in najbolj učinkovito prilagodijo spremenjenim okoliščinam.

Sliši se logično. Toda, ali v času kriz podjetja res več vlagajo v raziskave in razvoj (R&R), da bi iz krize izšla kot zmagovalci z najboljšimi zamislimi, proizvodi in storitvami? In še naprej, si v času krize podjetja sploh lahko privoščijo povečane izdatke za R&R, ki dajejo rezultate šele na dolgi rok?

Aghion in kolegi (2004) za države OECD ugotavljajo, da so izdatki za R&R (kot delež v celotnih investicijah podjetja) prociklični v državah s slabo razvitim finančnim sektorjem in kontraciklični v primeru razvitih finančnih trgov. To z drugimi besedami pomeni, da se v finančno nerazvitih državah v primeru recesije izdatki za R&R še hitreje zmanjšujejo od prihodkov podjetja, medtem ko se v finančno razvitih državah ta delež za R&R povečuje. V novejši raziskavi pa Aghion in kolegi (2005) ugotavljajo, da ta kontracikličnost R&R izdatkov tudi za finančno razvite države ni nujna, kadar pride do motenj v finančnem sistemu. V primeru negativnih šokov na strani povpraševanja so finančno omejena podjetja ključno odvisna od lastnega denarnega toka in možnosti najemanja kreditov, da lahko premostijo kratkoročne likvidnostne šoke, kar zmanjšuje njihov potencial za zadolževanje v namen inoviranja. To seveda pomeni, da so bolj finančno omejena podjetja bolj podvržena zmanjševanju R&R izdatkov v času krize in da je kriza priložnost le za podjetja z manj finančnih omejitev.

Do povsem podobnih rezultatov smo prišli tudi mi s kolegico Bovho de Padillo in Koningsom na podlagi analize podatkov o inovativnosti slovenskih podjetij v obdobju 1996-2002. Najprej je treba vedeti, da so v najslabšem položaju majhna in mlada podjetja, saj so po eni strani finančno bolj omejena in po drugi strani posledično tudi manj inovativna. Naši izsledki zelo jasno kažejo, da prav finančne omejitve podjetij povzročajo procikličnost izdatkov za R&R. To pomeni, da so v času krize majhna in mlada podjetja v slabšem položaju glede dolgoročnih perspektiv razvoja. Lasten denarni tok je izjemno majhen, bančnih kreditov v času krize skorajda ne morejo dobiti, primarni kapitalski trg pa že tako ali tako pri nas skorajda ne deluje, v času krize pa je sploh zamrl.

Za majhna in mlada podjetja torej kriza ne pomeni priložnosti, saj te priložnosti ne morejo financirati. Tudi če imajo še tako genialne zamisli za izdelke ali storitve, je v času krize zelo majhna verjetnost, da jih bodo lahko razvili, saj sama nimajo dovolj denarnega toka, kreditov pa ne dobijo. Kaj lahko naredimo, da bi majhnim in mladim podjetjem pri tem pomagali? Naši izsledki kažejo tudi to, da v času krize za podjetja, ki so bodisi v tuji lasti, ali podjetja, ki so deležna državnih subvencij za R&R, ne velja procikličnost R&R izdatkov. Jasno, podjetja znotraj mednarodnih podjetij imajo dostop do internih kreditnih trgov, kar jim omogoča financiranje inovacij. Na drugi strani pa se kaže pozitivna vloga tehnološke politike države. Tehnološke subvencije, ki so jih dobivala podjetja v preteklosti, niso bile vržene stran, ampak so omogočale predvsem majhnim in mladim podjetjem financirati njihove investicije v R&R ter inovacije.

Povedano seveda potrjuje pravilnost preteklih odločitev vlad skandinavskih držav za povečano financiranje R&R dejavnosti podjetij. Kar se danes seveda kaže v večji robustnosti oziroma odpornosti gospodarstev teh držav na zadnje gospodarske krize. Hkrati pa seveda upravičuje letošnje povečanje izdatkov za R&R za 98 milijonov evrov, ki ga je odobrila slovenska vlada v rebalansu proračuna. Tehnološke subvencije iz tega novega vira dajejo priložnost predvsem majhnim in mladim podjetjem, da razvijejo svoje inovativne zamisli do izdelkov in storitev. Te bodoče tehnološke subvencije lahko naredijo nove slovenske šampione, zmagovalce nad krizo.

Edotu

2 marca, 2009 By jpd in kultura

Sijalo je sonce. Prijetno toplo. Če bi leto štelo en mesec več, bi tam med cipresami žrvrgoleli ptiči. Stali smo tam zunaj pred vežo in gledali, kako se je voziček s krsto počasi obrnil proti nam. Se umiril. Za trenutek je svet obstal. Kot da bi vsi nehali dihati. Nato so zaigrali zvočniki. Tam nekje zgoraj, v kotu. Nekaj mehkega, nekaj kar je počasi pridobivalo zvočno kuliso. Balkan. Dušo. In ko je prišel vokal, sem se moral nasmehniti. Toše. Le kdo drug bi lahko pospremil Edota …

^{Da se bar mogu probuditi

u svijetu ljubavi

bez starih drugova

i ovih nakaza

što su me stalno pratili}

^{Da te bar mogu poljubiti

bez loših sječanja

na hladna prolječa

bez slike stradanja

što se baš na nas zalijepe}

^{Jer moj je život igra bez granica

umorna priča, trganje stranica

na kojim ništa ne piše}

^{Jer moj je život vječito padanje

kad zbrojim poraze ništa ne ostane

samo još vučem navike

i sve na tome ostane …}

Konjak ni splaknil okusa. Zapeljal sem se na prvo črpalko. Vedel sem, da morajo imeti Tošeta. Kupil sem oba CD-ja. In nato pobrowsal do te pesmi. In jo na repeat poslušal vso pot. Od Velenja do Radgone.

Dokler se ni ta feeling do bolečine razlezel v vse pore. Naj se razboli. Zaradi nesmisla vsega. Kar je bilo. Kar se je pravkar tragično končalo. In kar morda še bo. Zaradi vseh nas. In naših porazov.

Po vseh porazih ostane samo še spomin. In pogrešanje. Ne bom vedel, ali zna dagnje na buzaro, s špageti, res tako vrhunsko skuhati. Ali pa se mu je zadnjič samo posrečilo. In Luka in Jure ne bosta nikoli slišala vseh tistih zgodb, ki jih je še imel povedati. In Nejc ne bo zvedel iz prve roke, katere finte v obrambi lahko uporabi, da sodnik ne zapiska. In mi vsi si bomo morali, v tistih toplih večerih, sami zamisliti, kaj bi Edo dodal h kakšni naši domislici. Kot vedno, kot češnjo na vrh smetane.

Pusto bo v kampu letos …

Garancije za najem kreditov so darilo zasebnim lastnikom

24 februarja, 2009 By jpd in slovenija, v ospredju 2 komentarja

Medtem ko se politiki, denimo ministri v naši vladi ali Obamova administracija, še vedno delajo, da bodo lahko sedanjo finančno in gospodarsko krizo, največjo v zadnjih 70 letih, rešili brez aktivne vključitve države, smo ekonomisti “world wide” precej enotni. Sedanje finančne krize in kreditnega krča, ki preprečuje gospodarstvu, da bi lahko okrevalo, ni mogoče rešiti zgolj z nekakšnimi finančnimi injekcijami, garancijami za najem kreditov bank v tujini ali za najem kreditov podjetij pri bankah.

Finančni ministri in centralne banke se lahko v tej smeri trudijo na vso moč in v ta namen potrošijo ne samo stotine, ampak tudi tisoče milijard dolarjev ali evrov. Pa ne bo delovalo. Če že, pa bo trajalo dolga leta, preden bo začelo delovati. In zaradi tega nas bo stalo precej več. Najprej v obliki po nepotrebnem potrošenega davkoplačevalskega denarja za razne jamstvene sheme, nato pa v obliki milijonov delovnih mest, ki bodo po nepotrebnem propadla zaradi zdravljenja krize z napačnim zdravilom.

Kot pravi nobelovec Paul Krugman v zadnji kolumni, je nacionalizacija nekaterih bank nujna, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi:

“First, some major banks are dangerously close to the edge — in fact, they would have failed already if investors didn’t expect the government to rescue them if necessary.
Second, banks must be rescued. The collapse of Lehman Brothers almost destroyed the world financial system, and we can’t risk letting much bigger institutions like Citigroup or Bank of America implode.
Third, while banks must be rescued, the U.S. government can’t afford, fiscally or politically, to bestow huge gifts on bank shareholders.”

Ja, vztrajanje politikov, tudi naših, na reševanju bank z benevolentnimi fiskalnimi akcijami, je namenjeno predvsem reševanju lastnikov bank. Finančni ministri in centralni bankirji pumpajo gore denarja v nesolventne banke, s čimer dajejo darila lastnikom bank in velikim bančnim dolžnikom. Ker vrednost slabih kreditov umetno vzdržujejo na nominalni ravni, čeprav je vsem jasno, da je njihova realna, tržna vrednost le še določen odstotek od nominalne.

Glede ZDA je Krugman dovolj jasen:

“The real question is why the Obama administration keeps coming up with proposals that sound like possible alternatives to nationalization, but turn out to involve huge handouts to bank stockholders.
For example, the administration initially floated the idea of offering banks guarantees against losses on troubled assets. This would have been a great deal for bank stockholders, not so much for the rest of us: heads they win, tails taxpayers lose.
Now the administration is talking about a “public-private partnership” to buy troubled assets from the banks, with the government lending money to private investors for that purpose. This would offer investors a one-way bet: if the assets rise in price, investors win; if they fall substantially, investors walk away and leave the government holding the bag. Again, heads they win, tails we lose.”

Za Slovenijo velja enako. Garancije za najem kreditov bank v tujini pomenijo darilo zasebnim lastnikom bank, ki jim ni treba dodati svojega denarja niti prevzeti odgovornosti za slabe odločitve uprav glede podeljevanja kreditov za nerazumne projekte podjetij, predvsem tiste povezane z menedžerskim lastninjenjem ali prevzemi drugih podjetij. Banke, ki so dale slabe kredite denimo Istrabenzu, Merkurju, Pivovarni Laško, Petrolu itd., morajo preprosto priznati realno tržno vrednost svojih terjatev do teh podjetij. V mnogih primerih je ta negativna in jo je treba v celoti odpisati, v mnogih primerih znaša le še 30 ali manj odstotkov nominalne vrednosti terjatve. Dlje časa, ko država podeljuje garancije tem bankam za najemanje kreditov v tujini za refinanciranje, več teh garancij bo z intenzifikacijo te gospodarske krize unovčenih in več davkoplačevalskega denarja bo vrženega v brezno.

Garancije za najem kreditov podjetij pri bankah so podobno nerazumne, saj v mnogih primerih ni smiselno vzdrževati sedanjega napihnjenega obsega proizvodnje in števila zaposlenih v podjetjih, ki so izgubila polovico ali več povpraševanja po svojih izdelkih. Ker ni izgledov za skorajšnje povečanje povpraševanja na staro raven, obstaja visoka stopnja gotovosti, da bodo mnoge izmed teh garancij vnovčene. Seveda na račun davkoplačevalcev. Ne, podjetjem je treba pomagati na drugi način. Tako, da jim država čim prej prevzame socialne stroške za zaposlene, ki bodo začasno, za leto, dve ali tri, izgubili službo. Če se ne bomo lotili reševanja tega problema na ta način, bomo davkoplačevalci plačali tako za vnovčene garancije kot za financiranje nadomestil za brezposelnost. Vendar ne samo tistih, ki bi izgubilli službe v vsakem primeru, ampak tudi tistih, ki jih bodo izgubili zaradi napačnega pristopa k reševanju problema. Velika verjetnost je, da bodo zaradi tovrstnega umetnega vzdrževanja pri življenju na koncu propadala cela podjetja, ne pa zgolj najmanj perspektivni deli podjetij, kar bo znatno povečalo stroške reševanja krize.

Mnogi se bojijo podržavljenja bank. Razumem tovrstne strahove v zibelki kapitalizma, ZDA. Naj spet navedem Krugmana:

“The Obama administration, says Robert Gibbs, the White House spokesman, believes “that a privately held banking system is the correct way to go.” So do we all. But what we have now isn’t private enterprise, it’s lemon socialism: banks get the upside but taxpayers bear the risks. And it’s perpetuating zombie banks, blocking economic recovery.”

Tistim, ki se bojijo začasne nacionalizacije bank, Krugman predlaga, naj na to gledajo kot na fazo “predprivatizacije” bank.

Jasno je tudi, da vseh bank ni mogoče rešiti s podržavljanjem. Za nekatere bodo dovolj državne dokapitalizacije. Nekatere pa so prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti z nacionalizacijo. Kot pravi Nouriel Roubini, potrebna je

“čistka v bančnem sistemu, kjer je potrebno ločiti med plačilno sposobnimi in nesposobnimi bankami ter nacionalizacija nekaterih bank, tudi nekaterih največjih. V nekaterih državah so morda nekatere banke preveč velike, da bi propadle, vendar so tudi prevelike, da bi jih rešili, saj davčni in finančni viri ne bodo dovolj veliki za pomoč takim insolventnežem v finančnem sistemu.”

Toda, če so nekatere banke prevelike, da bi jih bilo mogoče rešiti, je škoda davkoplačevalskega denarja, da ga z lopato mečemo v njihovo brezno. V tem primeru jih je bolje pustiti propasti in davkoplačevalski denar nameniti za dokapitalizacije manj slabih bank. Zato, ker nas bo to vse skupaj manj stalo, hkrati pa bo imelo bistveno hitreje vidne pozititvne učinke.

Zakaj so »tajkunski krediti« problematični

21 februarja, 2009 By jpd in gospodarstvo, slovenija, v ospredju 9 komentarjev

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}
Vzrok vseh finančnih kriz je običajno ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti. To velja tudi v tej krizi tako za ZDA kot za ostale razvite države. Za Slovenijo zgodba ni veliko drugačna. Po letu 2005, ko se je ob visoki gospodarski rasti povečala tudi likvidnost na mednarodnih finančnih trgih, so se mnoga podjetja in gospodinjstva začela ekscesno zadolževati. Večinoma pri domačih bankah, ki pa so najemala kredite v tujini. Od leta 2007 do 2008 se je skupen obseg kreditov povečal z 28,3 na 33,3 milijard evrov, od tega se je gospodarstvo dodatno zadolžilo za 3, gospodinjstva pa za 1 milijardo evrov. Hkrati je prišlo do velikega povečanja uvoza tako za investicijske namene kot za porabo, zaradi česar se je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance poslabšal z 1,6% konec leta 2006 na kar 5,7% novembra 2008 (glej sliko 1), kar smo seveda plačevali s zadolževanjem v tujini. Slovenci smo dobesedno živeli na tuj račun. In vsi pogoji za sedanjo krizo so bili predprogramirani. Še huje, do sistemske bančne krize bi pri nas prišlo tudi brez krize v ZDA ali tudi brez ohladitve mednarodnega bančnega financiranja. Ne verjamete? Berite naprej.

Slika 1: Plačilna bilanca RS, 2005-2008

^{Vir: Bilten BS}

Finančne in gospodarske krize so si med seboj presenetljivo podobne. Ekonomista Kenneth Rogoff s Harvarda in Carmen Reinhart z univerze Maryland, ki sta v zadnjem letu objavila pet študij o različnih makroekonomskih vidikih finančnih kriz, sta dokumentirala, da je bilo tovrstnih resnih kriz v zadnjih osemsto letih nekaj sto. Mnoge države so zaradi kriz bankrotirale, ker niso več mogle odplačevati zunanjega ali domačega javnega dolga. Španija je denimo bankrotirala kar trinajstkrat po letu 1500, podobno pa tudi Francija, Italija ali Velika Britanija. Med letoma 1800 in 1945 sta naštela 127, med letoma 1946 in 2006 pa kar 169 državnih bankrotov (glej sliko 2). V prvem obdobju je okrevanje držav v povprečju trajalo 3 leta, v drugem pa kar 6 let (glej sliko 3). Nič neobičajnega niso tudi serijski bankroti, ko države bankrotirajo večkrat zaporedoma v teku nekaj let ali desetletij. Podobno sta ekonomista Barro in Ursua po letu 1870 za 35 izbranih držav dokumentirala 148 večjih gospodarskih kriz, ko se je BDP kumulativno zmanjšal za več kot 10%.

Število bankrotov držav se običajno poveča med vojnami. V času prve svetovne vojne je bilo 10% držav v bankrotu, nakar se je ta delež strmo povečeval na skoraj 20% v času svetovne gospodarske depresije ter na 30% v času druge svetovne vojne. V povojnem obdobju se je delež bankrotiranih držav ustalil na ravni okrog 7% ter se po drugem naftnem šoku (1979) zaradi dolžniške krize v nerazvitih državah spet približal 15%. V zadnjem desetletju je bilo zaradi hitre rasti v državah v razvoju državnih bankrotov izjemno malo, le okrog 2% držav je imelo težave z nesolventnostjo. Seveda pa bo sedanja gospodarska kriza število bankrotov krepko dvignila, lahko bomo zadovoljni, če delež bankrotiranih držav ne bo presegel tistega iz prve polovice 1980. let.

Slika 2: Število držav v bankrotu (kot delež v celotnem številu držav), 1800-2006

^{Vir: Reinhart in Rogoff, 2008}

Slika 3: Trajanje državnega bankrota v letih, 1800-2006

^{Vir: Reinhart in Rogoff, 2008}

Bankroti držav so običajno povezani s sistemskimi bančnimi krizami, to je obdobji, ko se delež slabih kreditov močno poveča, večina bančnega sistema pa postane nesolventnega. Po podatkih IMF smo v svetu samo po letu 1970 imeli 124 sistemskih bančnih kriz. Večina tovrstnih kriz je bila sicer značilnih za nerazvite države, toda dober ducat jih je v tem času bilo tudi v razvitih državah. Kot ugotavljata Rogoff in Reinhartova, je za vse te finančne krize značilno, da so sledile velikim cenovnim balonom na kapitalskem in nepremičninskem trgu ter močnemu zadolževanju države, podjetij ali gospodinjstev.

Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

V nekaj zadnjih primerih sistemskih bančnih kriz v razvitih državah so se cene nepremičnin v obdobju 6 let pred krizo do izbruha krize enormno povečale – denimo na Japonskem za 50%, v ZDA za 80%, na Švedskem za 90% in V. Britaniji za 110% (glej sliko 4). Podobno so se napihnile tudi cene na kapitalskem trgu. Oboje pa je bilo poganjano z enormnim povečanjem zasebnega zadolževanja. V ZDA se je dolg zasebnega sektorja (gospodinjstev, podjetij in finančnega sektorja) med letoma 2000 in 2006 povečal z 22 kar na 41 bilijonov dolarjev oziroma z 222% BDP na 294% BDP. Večino tega povečanja zadolženosti je povzročilo zadolževanje gospodinjstev in finančnega sektorja. ZDA so imele velik primanjkljaj v plačilni bilanci na ravni 5-6% BDP, financirale pa so ga azijske države in izvoznice nafte, ki so svoje trgovinske presežke vlagale v ameriške vrednostne papirje.

Slika 4: Baloni na trgih nepremičnin

^{Vir: Economist}

Bogata zgodovina finančnih in gospodarskih kriz v svetu kaže ob njihovi veliki, sistematični pogostnosti tako skorajda popolnoma identične razloge za krizo (povečano zadolževanje, ki se izrazi v balonih na kapitalskem in nepremičninskem trgu), kot tudi zelo podobne posledice kriz. Rogoff in Reinhartova dokumentirata, da so v zadnjih 50 letih finančne krize v povprečju – ob padcu cen nepremičnin za 35%, cen delnic za 55% in padcu BDP za 9% – povzročile povečanje javnega dolga za 86%. Zakaj nas kljub tej sistematični pogostnosti finančnih kriz na vsakih 5 do 10 let vsaka kriza vedno znova preseneti? Zakaj mislimo, da je tokratna kriza drugačna od prejšnjih?

Zaradi poceni denarja je bilo izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična.

Kot pravi ekonomist Nouriel Roubini, so vzroki podobni – ekscesno zadolževanje preko lastnih zmožnosti, toda konkretne pojavne oblike teh kriz so lahko različne. In Slovenija ni tukaj v osnovi nič drugačna od ZDA – imela je podobno velik primanjkljaj v plačilni bilanci in podobno veliko povečanje neracionalnega zadolževanja, ki so ga financirali tujci. Ob tem neizmernem zadolževanju sta se seveda začela polniti tako nepremičninski kot tudi kapitalski balon. V tem času je bilo zaradi poceni denarja izpeljanih in financiranih ogromno neracionalnih investicij, od drage gradnje avtocest do prevzemov podjetij in menedžerskih odkupov ter špekulativnih gradenj in nakupov nepremičnin. Mnogim podjetjem, ki so se odločala za prevzeme v tujini ali doma, se je finančna kalkulacija kljub napihnjenim cenam delnic zdela realistična. Podobno fizičnim osebam, ki so se zadolževala za nakupe delnic ali vlaganja v investicijske sklade. In menedžerjem, ki so se zadolžili za prevzem podjetij z zastavo njihovih delnic. Ker so pač vsi špekulativno pričakovali nadaljnjo rast cen delnic in nepremičnin ter predpostavljali, da bo denar še naprej tako poceni in v neomejenih količinah.

V ZDA je prišlo do zloma v trenutku, ko so finančne institucije, ki so odobrile slabe hipotekarne kredite, začele zaračunavati polne anuitete ob hkratnem dvigu obrestnih mer FED. Od oktobra 2007 do maja 2008 se je stopnja neplačnikov med slabimi kreditojemalci povečala s 16% na 25%, število izvršb pa se je v letih 2007-2008 povečalo za 80% (glej izvrsten opis geneze in evolucije hipotekarne krize zaradi slabih kreditov v ZDA na Wikipediji). Leta 2007 je prišlo zato seveda do padca nepremičnin za okrog 20%, kar je spravilo v težave banke. Te kljub sekuritizaciji (izdaji hipotekarnih obveznic na osnovi danih kreditov) niso mogle pokriti izgub, saj je bila vrednost zaplenjenega premoženja nižja od vrednosti zapadlih kreditov. S sekuritizacijo so samo spravile v težave tudi vse preostale finančne institucije širom ZDA in sveta, ki so te toksične obveznice in iz njih izvedene finančne derivate kupovale kot špekulativne naložbe. Ponzijeva shema se je sesula sama vase, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost nepremičnin rasla še naprej. Banke so začele odpisovati vrednost slabih terjatev, oblikovati rezervacije za kredite, ki se bodo šele pokazali kot slabi in celoten finančni sistem je zajel kreditni krč. Ne glede na stotine milijard dolarjev finančnih injekcij in povečane likvidnosti v sistemu.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007. Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6 vseh kreditov v letu 2008.

Podobno je bilo v Sloveniji. Ponzijeva shema odobrenih bančnih kreditov za prevzeme podjetij, za menedžerske odkupe ter za nakupe vrednostnih papirjev s strani fizičnih oseb, zavarovanih samo z vrednostjo zastavljenih delnic, se je sesula v trenutku, ko je trg nehal verjeti, da bo vrednost delnic rasla še naprej. Ko so začeli padati tečaji delnic, se je sesulo kritje odobrenih kreditov in krediti, zavarovani z zastavo delnic, so postali slabi krediti. Banke so začele oblikovati kapitalske rezervacije, depozite in finančne injekcije pa uporabljati le še za uravnavanje lastne kratkoročne likvidnosti. In razlog za ta kreditni krč ni pomanjkanje mednarodnih finančnih virov, kajti likvidnosti je na tujih trgih ogromno, za najem kreditov pa jamči država z garancijsko shemo, pač pa negotovost bank glede kvalitete odobrenih kreditov in bodoče sposobnosti vračanja.

Delež slabih kreditov v ZDA je v osnovi znašal le 3,2% vseh kreditov leta 2007 (1,3 od 41 bilijonov dolarjev vseh outstanding kreditov). Pri nas pa samo delež rizičnih kreditov za menedžerske prevzeme (po oceni BS gre neposredno za 1,2 milijarde evrov) znaša 3,6% vseh kreditov v letu 2008 (1,2 od 33,3 milijard evrov vseh outstanding kreditov). Toda naše banke so dodatno kontamininirane, saj imajo v svojih bilancah tudi kredite, odobrene za druge prevzeme podjetij, za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin fizičnih oseb, ki oboji temeljijo na napihnjenih cenah delnic in nepremičnin. Oboje skupaj pa krepko presega delež slabih kreditov v ZDA.

Po zadnjih podatkih BS (Bilten BS, januar 2009) se v bančnem sistemu nadaljuje zastoj pri kreditiranju gospodarstva, saj je neto povečanje posojil nebančnemu sektorju v decembru 2008 znašalo vsega 28 mio evrov! Zaradi zmanjšanja izvoznih naročil tudi za 50% in več ter zaradi velike pretekle zadolženosti podjetij se namreč njihova boniteta hitro poslabšuje, kar streznjenim bančnikom preprečuje, da bi jim še naprej posojali denar. Denar posojajo le še za refinanciranje slabih kreditov s takimi, kjer je zavarovanje nekoliko boljše kot prej (primer Merkurja) ali prvovrstnim strankam za tekoče poslovanje. V primeru tako velike negotovosti – glede kvalitete lastnega kreditnega portfelja bank, glede dinamike bodočega poslovanja podjetij v obdobju najhujše gospodarske recesije po letu 1933 ter glede razvoja trga nepremičnin, odpuščanj v podjetjih in zmožnosti vračanja stanovanjskih kreditov zaposlenih – ne more »prijeti« nobena finančna shema države. Banke kljub odobrenim finančnim injekcijam in poroštvom države nočejo in ne bodo hotele posojati denarja. Ker je zanje to preveč rizično. Poleg tega pa tudi ni razumno, da financirajo presežne kapacitete podjetij, vključno z zaposlenimi, če se je povpraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah zmanjšalo za polovico ali še več in ni videti, da bi se v roku naslednjega leta ali dveh povpraševanje spet dvignilo na prejšnjo raven.

Kako iz krize? Tudi glede tega so nauki preteklih finančnih kriz zelo jasni. Države morajo zelo hitro odreagirati z reševanjem bančnega sektorja. Švedska iz let 1992-93 je najboljši primer, Japonska v letih 1991-98 pa najslabši primer v bližnji zgodovini. Švedska je po hitrem postopku dve največji banki podržavila, ostale pa dokapitalizirala in sanirala slabe kreditne portfelje bank, Japonska pa je čakala šest let, preden je spoznala, da brez sanacije slabih bančnih portfeljev ne bo šlo. No, ta teden je nemška vlada že poslala v parlament zakon o ustanovitvi slabe banke.

DAMIJAN blog

Science advances one funeral at a time (Max Planck)

Author Archives: jpd