_{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Dogajanje okrog izgradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) se je začelo odpletati. Izgradnja TEŠ 6 je sporna iz energetskega, okoljevarstvenega, finančnega ter tudi potencialno korupcijskega vidika. V tem sestavku bom na podlagi dokumentiranih dejstev in podatkov poskušal dodatno osvetliti posamezne vidike.

Začnimo najprej z energetskim vidikom. Najbolj odgovorni v Sloveniji za javne finance in za energetski sistem nas svarijo, da bo energetska oskrba Slovenije močno ogrožena, če ne bomo nemudoma šli v gradnjo prav TEŠ 6. Minister za finance France Križanič, ki je odobril poroštvo za gradnjo TEŠ 6 v višini 600 mio evrov, investicijo v TEŠ 6 zagovarja s tem, da »blok 6 mora biti, ker se bodo bloki 1, 2 in 3 podrli, četrti in peti pa bosta ugasnila« in »treba se je zavedati, da je ta projekt neizogiben za zanesljivo oskrbo Slovenije z električno energijo«. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu}

Pravijo, da naj bi ekonomisti gledali samo številke, da naj bi gledali samo na neposredne finančne učinke neke dejavnosti in da popolnoma zanemarjajo posredne učinke oziroma eksternalije. Ta pogled je seveda popolnoma zgrešen. Namreč prav ekonomisti so tisti, ki so v znanost vpeljali pojem eksternalij ter metode za njihovo kvantitativno ovrednotenje. Ekonomisti so tisti, ki denimo predavajo ekonomiko okolja in ekonomiko transporta, kjer so zelo jasno opredeljeni koncepti negativnih eksternalij teh dejavnosti in njihov priračun v skupne stroške teh dejavnosti.

Seveda pa ekonomiste redkokdaj pokličejo bodisi pripravljalci nekega projekta bodisi pristojni državni organi, da naj izdelajo celovito analizo stroškov in koristi nekega projekta. Običajno jih pripravljalci projekta pozovejo le, da ovrednotijo neposredne finančne učinke projekta, niti slučajno pa ne želijo, da bi se lotili ovrednotenja tudi eksternalij tega projekta. Predvidevam, da je bila takšna tudi vloga sedanjega finančnega ministra Francija Križaniža, ko je – preden je postal minister – delal ekonomske študije za Termoelektrarno Šoštanj o ekonomskih učinkih izgradnje šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju (TEŠ 6).

Glede TEŠ 6 se kot ekonomist težko ne strinjam s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in pravnikom Gojkom Staničem. Hkrati se kot ekonomist glede iste teme absolutno ne strinjam z ekonomistoma (in ministroma) Francijem Križaničem in Matejem Lahovnikom, ki sta glavna protagonista naložbe v TEŠ 6. Prvič, pri TEŠ 6 gre najprej in predvsem za narodnogospodarsko nesmiseln projekt, ki ne zdrži presoje z vidika alternativnih naložb v druge energetske projekte. Drugič, iz okoljevarstvenega vidika vidika je projekt TEŠ 6 ekološka bomba. In tretjič, v sami izvedbeni fazi projekta pa gre za – iz povsem mikroekonomskega vidika – izjemno neracionalen in drag projekt. Poglejte si dejstva in sami presodite.

Najprej, kaj pri TEŠ 6 dobimo za projektno načrtovan denar? Projektna vrednost šestega bloka termoelektrane Šoštanj se je od začetno predvidenih 600 milijonov evrov skorajda podvojila na – po zadnji uradni oceni – 1.103 milijone evrov. V energetski panogi velja »čez prst« pravilo, da pri gradnji energetskih objektov stane 1 MWh približno 1 mio evrov. TEŠ 6 bo imel nazivno moč 600 MWh, končna vrednost projekta je torej po pravilih stroke višja skoraj za dvakrat. Kam bo šlo teh preveč plačanih 500 milijonov evrov? Tudi če upoštevamo stroške financiranja projekta, ki znašajo po uradni oceni 106 mio evrov, je projekt glede na pravila panoge še vedno predrag za skoraj 400 mio evrov.

Če se javnost upravičeno razburja zaradi projekta Patria, ki naj bi stal skupaj 276 mio evrov in pri katerem naj bi »poniknilo« okrog 60 mio evrov, bi se morala zgroziti ob dejstvu, da gre pri projektu TEŠ 6, ki nas bo skupaj stal za 4 projekte Patria, kar sedemkrat več našega denarja (za poldrugi projekt Patria) neznano kam. Jasno je samo to, da bomo projekt močno preplačali in da bodo v tem projektu udeleženi dobili za okrog 400 milijonov evrov denarja več, kot bi ga smeli dobiti po uveljavljenih standardih. Zanimivo je, da se zadeve še ni lotila Komisija za preprečevanje korupcije.

Drugič, predvidena cena električne energije, ki nam jo bo dobavljal TEŠ 6, je pregrešno visoka. Za ponazoritev, cene električne energije za 1 MWh v letu 2008 v Sloveniji iz različnih energetskih virov so bile naslednje: Dravske elektrarne – 19,5 eur, JEK-1 – 26,4 eur, druge hidroelektrarne – 32 do 44 eur, skupaj pet dosedanjih blokov TEŠ – 47,8 eur, termoelektrarna Trbovlje – 52,3 eur, TE-TOL Ljubljana 59 eur. Načrtovani šesti blok TEŠ, ki naj bi začel poskusno obratovati konec leta 2014, pa nam bo dobavljal energijo po predvideni ceni 71,5 eur za 1 MWh. Za primerjavo, 1 MWh električne energije v letošnjem letu na evropskem trgu stane 51 eur, terminske pogodbe za dobavo v letu 2015 pa znašajo 61 eur za MWh. Električna energija iz TEŠ 6 bo torej leta 2015 vsaj za 10 evrov na megavatno uro (za 17%) dražja od energije, ki bi jo uvozili. In za dvakrat dražja od energije, ki bi jo pridobili iz hidroelektrarn ter za trikrat dražja od energije, ki jo dobivamo iz jedrske eletrarne v Krškem. Vidite tukaj kakšno racionalno logiko investicije v TEŠ 6?

Tretjič, ekološki del zgodbe glede TEŠ 6 je še bolj grozljiv od čisto finančnega dela projekta. V letu 2008 so emisije CO₂ v Sloveniji znašale 20 milijard ton, kar je za 14% iznad kjotskih meril. Zaradi tega naj bi Slovenija plačevala ekološko kazen zaradi prevelikih izpustov letno okrog 20 mio evrov. TEŠ 6 naj bi neposredno povzročal dodatnih 0,85 kg izpusta CO₂ na 1 KWh proizvedene energije. Ob predvideni letni proizvodnji 1,1 GWh bo tako TEŠ 6 povečal izpuste CO₂ za skoraj eno milijardo ton oziroma za 5% glede na skupne izpuste v Sloveniji. K temu pa je treba prišteti še posredne izpuste CO₂ zaradi pridobivanja lignita (v višini 1,2 kg CO₂ na 1 KWh kasneje pridobljene energije iz lignita), ki se uporablja v TEŠ. Sam izkop lignita namreč za seboj potegne porabo energije, ki seveda povečuje izpuste toplogrednih plinov. In ker se pri izkopu lignita v Velenju uporablja predvsem električna energija iz Šoštanja, je ta posredni škodljivi učinek delovanja termoelektrarne Šoštanj še toliko večji.

Četrtič, nacionalni energetski program je v skladu z Belo knjigo EU o obnovljivih virih energije predvidel, da naj bi v letu 2012 iz obnovljivih virov energije pridobili 12% vse energije. Vendar pa (po Umarjevem Poročilu o razvoju 2009) Slovenija po letu 2004 vztrajno zmanjšuje delež obnovljivih virov energije v skupni rabi energije. Leta 2007 se je ta delež zmanjšal na le še 10%. EU si je zadala za cilj, da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20% skupne porabe energije, Slovenija pa na 25%. Pri tem je Slovenija stavila predvsem na izgradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn ter na majhne zasebne hidroelektrarne. Ti cilji postajajo z izgradnjo TEŠ 6 nedosegljivi. Prav zato se zdi projekt izgradnje TEŠ 6 »onkraj pameti«, saj bo Slovenijo ne samo bistveno in nepopravljivo oddaljil od teh ciljev, pač pa bo še dodatno obremenil okolje.

Petič, izgradnja TEŠ 6 je iz vidika finančne ekonomike porazno slabo pripravljena. Na to so opozorili tudi v EIB in EBRD, ki naj bi zagotovili kreditiranje projekta. V obeh institucijah pravijo, da priprava projekta ni bila v skladu z običajnimi standardi na tem področju, ko pogajanja o finančni plati projekta prevzamejo izkušene mednarodne finančne institucije in pravne pisarne, ki v pogajalskem procesu poskrbijo tako za znižanje neposrednih stroškov izgradnje kot tudi financiranja projektov ter seveda na pravno zaščito naročnika. Vsega tega v pripravi projekta TEŠ 6 ne boste našli, saj so projekt »po domače« pripravljali kar v TEŠ samemu in se zraven »podkrepili« še s kakšno »ekspertizo« bodočega finančnega ministra o splošnih pozitivnih učinkih projekta na slovensko gospodarstvo.

No, zato je finančna konstrukcija izgradnje TEŠ 6 natanko takšna kot je – visi v zraku. Finančni podatki, ki so jih v nadzornem svetu HSE kot odgovorni krovni družbi dali v javnost, so vsi lepo zaokroženi na stotico milijonov evrov – »300 milijonov evrov bodo znašali lastni viri HSE in partnerja oz. partnerjev, 100 milijonov evrov predstavljajo lastni viri investitorja, to je Teš, približno 500 milijonov evrov bodo znašali krediti EIB in EBRD, ostali krediti (HSE, poslovne banke, partnerji) pa 200 milijonov evrov.« Si predstavljate, da s podobno finančno konstrukcijo pridete na banko in želite pridobiti denimo kredit za hišo? Poslali vas bodo domov in vam rekli, naj pridete nazaj s konkretnimi številkami, pogodbami in predračuni. Pri nas pa sta finančno ministrstvo pod taktirko tega istega ministra, ki je delal ekonomsko »ekspertizo« v korist predlagatelja projekta, ter celotna vlada kar odobrili bianko poroštvo temu projektu v višini 600 milijonov evrov!

Pri projektu TEŠ 6 je zanimivo še to, da projekt podpirajo praktično vse politične stranke. Kritike iz opozicijske SDS letijo le na preveliko nazivno moč TEŠ 6 (nekdanji minister Vizjak namreč zagovarja manjšo moč, med 300 in 400 MWh), ne pa na samo vsebinsko zgrešenost projekta. Zanimivo je, da stranka Zares, ki je v svoj program vključila velik paket ekoloških ukrepov in ki se je zavzela za spodbujanje izgradnje 100 majhnih hidroelektran, proti temu projektu ne protestira. Morda zato, ker gospodarski minister prihaja prav iz te regije.

Da nekaj pri tem smrdi do neba, je jasno že šolarju v prvem razredu osnovne šole, še preden se seznani s številkami. Številke so namreč pri projektu TEŠ 6 zelo očitno absolutno drugotnega pomena. Seveda imam pri tem v  mislih številke z vidika stroškov za državo in nas davkoplačevalce, številke z vidika alternativnih energetskih projektov ter številke z vidika ekoloških in drugih posrednih stroškov projekta. Verjamem pa, da so številke še kako pomembne za tiste, ki so sodelovali pri pripravi projekta in tiste, ki bodo v njegovi izvedbi zaslužili za okrog 400 milijonov evrov več kot bi smeli.

Boste pa v podporo temu projektu slišali ogromno – nedokazanih – floskul o strateškem pomenu izgradnje TEŠ 6 tako z vidika učinkov na domače gospodarstvo kot z vidika delovnih mest v Šaleški regiji. Da se razumemo, po javno objavljenih informacijah ta projekt ne bo imel bistvenih učinkov na slovensko gospodarstvo – »tehnološka oprema bo stala približno 80 odstotkov, gradbena dela osem odstotkov, stroški investitorja bodo dva odstotka, stroški financiranja pa deset odstotkov.« Večina opreme bo iz tujine (Alstom), stroški financiranja gredo prav tako v korist tujih virov, v Sloveniji bo ostalo kvečjemu le 10% vrednosti projekta za gradbena dela in stroške investitorja.

Z vidika delovnih mest pa je zgodba na podobno trhlih nogah. Osnovni namen TEŠ 6 namreč naj sploh ne bi bil proizvodnja dodatne električne energije, pač pa alibi za ohranjanje rudnika lignita v Velenju. Gre za ohranjanje »slabih« delovnih mest z nizko dodano vrednostjo, ki so nevarna za zdravje zaposlenih, ki imajo izjemno negativne neposredne učinke na okolje ter negativne posredne učinke prek uporabe lignita z kurjenje v TEŠ 6. Za državo bi bilo bistveno ceneje ta rudnik v Velenju počasi zapreti in rudarje prekvalificirati ter namesto za TEŠ 6 sredstva nemeniti v energetske projekte, ki temeljijo na obnovljivih virih. Iz ekološkega (in tudi iz čisto ekonomskega) vidika je bistveno bolj smotrno vlagati v izgradnjo hidro elektrarn, tudi drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Predvsem pa je bolj smiselno ta sredstva preusmeriti v alternativne vire energije (sončna in vetrna ter delno biomasa) ter v energetsko bolj varčno gradnjo. Zanimivo je, da ta sredstva (subvencije in krediti EKO sklada) po podatkih Umarja na letni znašajo manj kot 30 milijonov evrov.

Če sklenem, pri TEŠ 6 gre za tako obupno slab energetski projekt, da je nujno potreben tako kritične presoje stroke kot tudi finančne in potikorupcijske revizije. Prav tako je treba o tako pomembnem projektu, ki ima tako pomembne posledice za proračun in za okolje, izvesti referendum. Javnost preprosto mora dobiti možnost demokratične odločitve ali se strinja s takšno porabo njenega denarja in ali je pripravljena prevzeti tudi negativne stroške tega projekta za okolje.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnjo sredo napovedal, da se bo vlada z vso resnostjo lotila reševanja sedanje krize. In sicer z obsežnimi strukturnimi reformami, ki bi jih naj pripravila v roku treh mesecev. Ob tem sem se začel samo smejati. Ker pač gre zgolj za blef. Zakaj menim, da je to popoln blef? Zelo preprosto.

Prvič, kratkoročnih težav gospodarstva ne moreš reševati z dolgoročno naravnanimi strukturnimi reformami. Denimo, pokojninska reforma, ki bi denimo dvignila upokojitveno starost, bo dala učinke šele čez 15 – 20 let, ko se bodo generacije, na katere se bo reforma nanašala, začele upokojevati. Kratkoročne težave gospodarstva, povezane denimo z akutno zmanjšano likvidnostjo gospodarstva, rešuješ s kratkoročnimi ukrepi. Denimo z jamstveno shemo, ki pomaga podjetjem priti do kreditov, ne pa da sanira banke. Za sanacijo bank so na voljo drugi ukrepi.

Drugič, ker je Pahor v istem nagovoru med seboj pomešal tako zakon o minimalni plači kot pokojninsko reformo, njegovi poslanci pa so – v sodelovanju s finančnim ministrstvom – v košarico ukrepov dodali še dva nova dohodninska razreda. Očitno je, da ne Pahor ne njegovi poslanci ničesar ne razumejo. Zanje so ukrepi samo ukrepi, čimveč jih povedo na izust, tem bolje. Če zvenijo popularno, so pa sploh zadeli terno. Ne razlikujejo med kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi. Ne razlikujejo med ukrepi, ki spodbujajo učinkovitost in tistimi, ki jo zavirajo. Ni jim jasna vsebinska razlika med administrativnim dvigom minimalne plače ter med dvigom splošne olajšave na raven minimalne plače.

In tretjič, ker tudi če bi vlada imela resen namen začeti s strukturnimi reformami, bi se glede na dosedanjo predstavo te vlade zataknila že pri črki »r« od reforme.

Angela Merkel je najbolj odlična evropska premierka, odličnejša od vseh moških premierskih kolegov. Ker je na svetovno gospodarsko krizo najbolj pravočasno in najbolj precizno dozirano odgovorila. Ko sem pred več kot enim letom pisal o potrebnih kratkoročnih ukrepih te vlade za reševanje krize, sem se zgledoval predvsem po nemškem (in britanskem) vzoru. Angela Merkel je preprosto razumela, da mora (1) kratkoročno najprej razbremeniti podjetja z zmanjšanjem davčnega bremena (10 mlr. evrov za znižanje davkov in prispevnih stopenj za zdravstvo), (2) rešiti kreditni krč in izboljšati likvidnost gospodarstva (100 mlr. evrov za garancije podjetjem pri najemanju kreditov, delujoča jamstvena shema in koncept slabe banke), (3) povečati povpraševanje (investicije v infrastrukturo ter subvencije gospodinjstvom, tudi za nakupe avtomobilov) in (4) narediti trg dela bolj fleksibilen (bolj preprosta regulacija zaposlovanja pri začasnih delih).

Zelo podoben nabor ukrepov sem lani novembra vladi predlagal tudi sam. Kaj smo dejansko dobili od te vlade? Vse, kar smo dobili, je bilo bistveno prepozno, neučinkovito ali pa čisto mimo. Davčno breme za podjetja se ni zmanjšalo. Nasprotno, v koalicijski pogodbi napovedan dvig splošne olajšave je ministrstvo za finance zavrnilo, finančni minister pa je celo opletal z uvedbo novih dohodninskih razredov in povišanjem stopnje dohodnine na 50%. Vlada niti ne razmišlja o znižanju prispevnih stopenj za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki predstavlja največji strošek v strukturi plače zaposlenih. Za uvedbo jamstvene sheme je nemška vlada potrebovala dobra dva tedna, slovenska pa sedem mesecev. S to razliko, da nemška jamstvena shema očitno deluje, slovenska pa očitno ne.

Nemčija je že zgodaj spomladi sprejela zakon o slabi banki, za slovensko vlado je ta koncept še danes nesprejemljiv. Investicije v infrastrukturo so sicer ostale, nove načrtovane pa so izjemno problematične (TEŠ-6). Na trgu dela se praktično ni zgodilo nič, razen da je ministrstvo za delo s subvencioniranjem skrajšanega delovnega časa preložilo breme odpuščanja podjetij na leto 2010. Trg dela pa je še vedno enako rigiden in ne omogoča po skandinavskem vzoru prenosa presežnega števila zaposlenih iz podjetja na socialno mrežo države. Glede plačilne discipline se ni zgodilo še nič, država sama je podaljšala svoje plačilne roke. Predlagano skrajšanje roka za povračilo preveč plačanega DDV je še vedno predolgo in bo veljalo šele naslednje leto.

V takem sistemu lahko podjetja, ki niso tako velika kot Gorenje ali Krka, samo životarijo. Tudi najbolj inovativna podjetja, podjetja v IT sektorju, podjetja z odličnimi poslovnimi modeli imajo velike težave s samim preživetjem in tedenskim iskanjem kreditov za plačilo tekočih obveznosti. Dokler se vlada ne bo lotila reševanja teh akutnih kratkoročnih težav slovenskega gospodarstva, ki so ključna za preživetje nasploh, naj neha govoriti o nekih nebuloznih strukturnih reformah.

Sploh pa, če sploh ne razume, kaj je to strukturna reforma. Strukturna reforma ni administrativni dvig minimalne plače, razen če hočeš na silo in na hitro uničiti nekaj deset srednje velikih podjetij. Administrativni dvig minimalne plače bo prišel kot cunami, ki bo dvignil strošek dela v podjetjih in odplavil vsaj 20.000 delovnih mest. Za zmanjšanje težkega socialnega položaja ljudi je pravi ukrep dvig splošne olajšave, ki prinese dvig neto plač brez neposrednih učinkov na stroške dela za podjetja in njihovo konkurenčnost. Za pokritje tega izdatka pa bo pač treba kak avtocestni odsek, obnovo kakšne stavbe in izgradnjo kakšne šole premakniti za dve leti.

Strukturne reforme ne pomeni uvedba dveh novih dohodninskih razredov in dvig davčnih stopenj. Učinek tega bo zgolj povečanje stroškov ali odliv v tujino najbolj kvalificiranih kadrov, ki edini lahko prinesejo razvoj tej državi. Ne moreš začeti s prerazdeljevanjem in obdavčitvijo najbolj produktivnih skupin v tej družbi, ko je treba predvsem začeti več ustvarjati. Brez močnega angažmaja in solidnih prejemkov najbolj izobraženega in strokovnega dela v tej družbi ne bo razvoja. Če pa vlada želi zmanjšati socialno razslojenost v tej družbi, naj obdavči premoženje, ne pa dohodke iz dela. Do razlik v premoženju je prišlo predvsem zaradi denacionalizacije in nepravilnosti v privatizaciji, le majhen del pa izvira iz podjetniške aktivnosti posameznikov.

Edina prava strukturna reforma, ki bo imela tudi zelo kratkoročne pozitivne posledice na podjetja, je sprememba zakona o delovnih razmerjih ter zmanjšanje regulacije na področju stalnih in začasnih zaposlitev. Pokojninska reforma lahko počaka še eno leto. Toda ne, v naslednjih mesecih bomo popolnoma pustili vnemar trg dela in se raje prerekali o tem ali je prava upokojitvena starost 64 ali 65 let. In ali naj četrti dohodninski razred zajema tiste, ki z delom zaslužijo več kot 45.000 ali 50.000 evrov. Bedasto.

No, očitno je, da tega ta vlada in njen prvi minister ne bodo nikoli dojeli. Zato Borut Pahor nikoli ne bo Angela Merkel. In razlika v spolu je pri tem še najmanjša ovira.

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Vedno je zabavno opazovati, kako sproščeno in poproščeno politiki ex post ocenjujejo uresničevanje njihovih obljub v praksi. Spomnim se, kako sem se zabaval leta 2007, ko sem bil mentor pri diplomi na naši fakulteti, ki je obravnavala uresničevanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru tega tudi vladno uresničevanje ukrepov strukturnih reform. Torej ukrepov, ki sem jih pomagal pripravljati in za katere sem natanko vedel, kaj je njihov namen in za katere je bil narejen natančen seznam zakonodaje, ki jo je treba spremeniti in natančna časovnica teh sprememb po posameznih ministrstvih.

In potem se je sredi leta 2007 premier Janez Janša odločil, da je treba pogledati, kaj je bilo od zapisanega narejeno. Vestni državni uradniki so šli čez obsežen seznam ukrepov in potrebnih zakonodajnih ukrepov ter preprosto, vendar pedantno delali kljukice pri postavkah, kjer so bile narejene kakšne spremembe. Ni jih zanimala vsebina sprememb, pač pa ali je prišlo do kakršnekoli spremembe v zakonih in podzakonskih aktih. Denimo, vladni okvir strukturnih reform je zahteval obsežne spremembe v zakonu o delovnih razmerjih z namenom fleksibilizacije trga dela, dejansko pa je bil narejen le droben kozmetični popravek v noveli zakona. Ampak vestni uradniki so seveda pedantno naredili kljukico. In ko so nato v službi za razvoj sešteli kljukice, so ugotovili, da je vlada že sredi leta 2007 (leto in pol po sprejemu okvirja reform na vladi) uresničila kar 67% (dve tretjini) vseh predvidenih ukrepov za izvedbo strukturnih reform.

Nekako enako podobno sem se zabaval, ko sem za potrebe tega komentarja prebiral dokument z naslovom »Odgovornost za spremembe – Alternativni vladni program Socialnih demokratov 2008 – 2012, Pregled uresničevanja I«. Uvod v dokument pravi, da je ta »pregled izvajanja Alternativnega vladnega programa Socialnih demokratov 2008 – 2012 naša prva bilanca skoraj leto dni po prevzemu odgovornosti za državo. Ta pregled naj vam služi kot pripomoček na 3. konferenci stranke z naslovom »Slovenija močnejša iz krize« in za vsakdanji pogovor z ljudmi.« In še več, uvod samozavestno trdi naslednje: »Ostali smo zvesti samim sebi in spremembam, za katere smo 21. septembra 2008 z zaupanjem ljudi zmagali na volitvah«.

No, pa poglejmo, kaj so naši vrli socialni demokrati (SD) v tem letu vladanja uresničili. Če bi uporabili enako metodologijo kot Janševa vlada pri štetju uspehov, bi bil izkupiček te vlade – hm, recimo temu – precej klavrn. Od 374 ukrepov, ki so si jih v SD zadali, so jih »odkljukali« le 30. To pomeni, da so bili v SD natanko 8,02–odstotno uspešni pri uresničevanju svojih obljub. Hja, to je nekako v skladu s tem, kar smo lahko videli v tem zadnjem letu pri tej vladi. Klavrno. Si predstavljate, da bi SD namesto države vodili podjetje in da bi po prvem letu uresničevanja strateškega poslovnega načrta uresničili le 8% plana?! Temu podjetju ne bi šlo prav dobro, mar ne?

Toliko o formalni plati. Zdaj pa poglejmo, kaj se skriva za nekaj najbolj zanimivimi ukrepi, ki so jih SD odkljukali kot uresničene. Navedel bom nekaj bolj zabavnih primerov.

• Sklop 1.10 – Razvojno sodelovanje: Ukrep 60 – Slovenska podjetja in posamezniki se še pogosteje pojavljajo v vlogi tujih investitorjev in svetovalcev po svetu. Kljukica.
•  Sklop 2 – Varovanje narave in okolja ter načrten razvoj prostora za učinkovito infrastrukturo: Ukrep 83 – Hitri prehod v družbo, ki reciklira in z nizkimi izpusti toplogrednih plinov. Kljukica. Obrazložitev ukrepa – ustanovljena agencija za podnebne spremembe. Ta agencija se nato pojavi še pri štirih drugih ukrepih kot njihova uresničitev v praksi.
• ….
• Sklop 2.4 – EU, ZDA, Rusija, Kitajska: Ukrep 359 – Na bilateralni ravni bomo negovali in poglabljali odnose z vsemi članicami EU. Kljukica. Ukrep 360 – Zavzemali se bomo za nadaljnji razvoj in poglobitev transatlantskih odnosov, ki bodo temeljili na skupnih interesih in vrednotah ter na upoštevanju mednarodnega prava. Kljukica. Obrazložitev obeh ukrepov – Vlada v popolnosti in na vseh političnih ravneh izvaja ti točki. Zanimivo, a ne? No, zanimivo je tudi, da pri ukrepu 358 (Odločno naprezanje za čimprejšnjo ratifikacijo Lizbonske pogodbe) ni kljukice. Ali to pomeni, da se naša vlada glede ratifikacije Lizbonske pogodbe ni naprezala? Ali pa je samo umanjkalo njene pregovorne odločnosti pri tem naprezanju?

Hja, in tako približno izgleda celoten dokument na 49 straneh. Če vas zanima gospodarstvo, prav veliko kljukic ne boste našli. Vključno z lovstvom, podnebnimi spremembami, energetsko politiko, tehnologijo, prometom, informacijsko družbo, javnim sektorjem, davki in trgom dela sem naštel 12 kljukic med 175 predvidenimi ukrepi. Natanko 6,85–odstotna uspešnost. Pri tem je 3 kljukice najti v sklopu o odgovornih javnih financah, in sicer glede uvedbe »potrošnega javnofinančnega pravila«, glede »košarice prilagodljivih programskih odhodkov« ter glede »upravljanja javnih odhodkov in oblikovanja proračunov, ki bodo skladni z načeli k ciljem usmerjenega proračuna«. Gre za načeloma zelo pomemben premik v oblikovanju proračuna. Vendar pa nimam občlutka, da so ti ukrepi kakorkoli doprinesli k racionalnejši strukturi ter nižjim odhodkom proračuna za naslednje leto.

Dejansko so edini pozitivni ukrepi, ki jih je v tem pregledu uresničevanja alternativnega programa SD na področju gospodarstva mogoče vzeti kot resnično pozitivne, le nekaj tistih, ki so se v tem pregledu znašli povsem slučajno. Nehote. Niso bili načrtovani. In to so ukrepi, v katere nas je v letošnjem letu prisilil OECD. Gre za ustanovitev agencije za centralno upravljanje državnih naložb in za preoblikovanje Kad in Sod.

Glede davčnega področja je sedanja vlada precej zadržana. Kljub temu pa obstaja  med njenimi ukrepi 7 ukrepov na področju »konkurenčno davčno okolje za razvoj in pravično delitev«. Od teh 7 ukrepov je le en »uresničen«, in sicer Ukrep 23 – Ustanovitev »fiskalnega sodišča«, kjer kot uresničitev navajajo »ustanovljen fiskalni svet«. Zanimivo. Nisem vedel, da novela zakona o javnih financah fiskalnemu svetu daje tudi pooblastila sodišča, prav tako nisem zasledil, da bi bil med člani fiskalnega sveta tudi kak sodnik.

No, pri bolj konkretnih ukrepih z davčnega področja je zgodba še bolj zabavna. Pri ukrepu 17 (Popravki dohodninske zakonodaje za izboljšanje položaja najnižjih dohodkovnih skupin zavezancev) piše »ukrep UMAKNJEN«. Pri ukrepu 18 (Popravek splošne davčne olajšave) piše »ukrep je bil proučen, vendar NI BIL PREDLAGAN«. Pri ukrepu 19 (Uvajanje dodatnih stimulativnih davčnih ukrepov za reinvestiranje kapitalskih dobičkov in poslovnih dobičkov podjetij) piše »ukrep NI PRIMEREN za nadaljnjo obravnavo«. In tako naprej.

Poglejmo še trg dela. Tukaj obstajata celo dva vsebinska sklopa. Sklop 1.5 se imenuje »Rast zaposlenosti kot pogoj vzdržne gospodarske rasti«, v njem je 11 ukrepov. Med temu ukrepi je kot uresničen naveden samo ukrep 25 (Zmanjševanje brezposelnosti in neprostovoljne neaktivnosti), kjer v obrazložitvi piše, da so se sredstva za aktivno politiko zaposlovanja povečala s 33 na 109 mio EUR. Da je to izključna posledica gospodarske krize, ne piše. Sklop 1.6 se imenuje »Krepitev trga dela ob zagotavljanju prožne varnosti«. Toda med sedmimi naštetimi ukrepi se z uvajanjem prožne varnosti po danskem zgledu ne ukvarja niti eden. Razen če med ukrepe prožne varnosti štejete ukrepe za »odpravo demokratičnega primanjkljaja na trgu dela« ali ukrepe, ki bodo »poostrili inšpekcijske kontrole, terjali dosledno spoštovanje določil o minimalni plači in delovnem času«.

In tako naprej na ostalih področjih. En sam nič, ena sama praznina, skrita za nabuhlimi naslovi. In ko sem tako pregledoval te ukrepe, me je minila volja, da bi predlagal kaj konstruktivnega, kar bi lahko spodbudilo slovensko gospodarstvo v 2010. Ker tega v vladi itak ne bi razumeli. Ali pa bi rekli, da je to že itak zajeto v ukrepu xy, ki dejansko vsebinsko sicer ureja nekaj čisto tretjega, nato pa bi mu dali enako težo kot denimo »poglabljanju odnosov z vsemi članicami EU« ali »poglobitvi transatlantskih odnosov«. Za to vlado so vsi ukrepi enakovredni. Vsi so enako prioritetni. Vlada je indiferentna med tem ali imamo dva inštruktorja v Afganistanu ter tem ali sprostimo finančni krč za gospodarstvo  ali da uvedemo prožno varnost na trg dela. Kar samo pomeni, da ta vlada nima ne pilota in ne kompasa, posadka pa itak čaka s padali na hrbtu, da čimprej izskoči. Nima smisla od nje karkoli pričakovati.

V bistvu je še sreča, da je ta vlada tako nesposobna in samo 8-odstotno uspešna pri uresničevanju svojih obljub. Si predstavljate katastrofo, ki bi jo naredila, če bi bila bolj »uspešna«?! Čas je, dragi sodržavljani, da izgubite iluzije in se popolnoma naslonite samo na lastne sile.

Predsednik vlade za naslednja leta napoveduje stabilizacijo ob dolgotrajni stagnaciji. Ta retorika zlovešče spominja na začetek 1980. let. Nekdanja Jugoslavija pred bankrotom zaradi nesposobnosti vračanja dolgov, “stabilizacija”, Milka Planinc, pomanjkanje pralnega praška in kave, redukcije električne energije. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.
Jože P. Damijan, Sašo Polanec}

Včasih se zdi, da nižje pa res več ne more pasti. Naš minister za finance namreč. Po mnenju širše in strokovne javnosti najslabši finančni minister v slovenski novejši zgodovini. Prejšnji četrtek pa smo bili priča dogodku, ki kaže, da so strokovni in etični standardi našega ministra za finance vendarle lahko še nižji od njegovega lastnega zadnjega negativnega rekorda. Minister Franci Križanič si je uradno vzel diskrecijsko pravico, da v roku enega leta po prevzemu mandata z najvišje uradniške funkcije odstavi Stanislavo Zadravec Caprirolo, direktorico direktorata za zakladništvo. Brez obrazložitve. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Zdi se, da že vidimo luč na koncu tunela. Izvozna naročila slovenskih podjetij naraščajo že nekaj mesecev zapored. Indeksi poslovne klime v najpomembnejših trgovinskih partnericah prav tako. Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka za naslednje leto napovedujejo šibko do zmerno okrevanje. Zdi se – kljub opozorilom o šibkosti trendov in negotovosti rasti ter možnosti novih borznih balonov (najbolj skeptičen je Nouriel Roubini) – da potrošniki in menedžerji verjamejo ali želijo verjeti, da smo se iz krize že izvlekli.

Lepo, pričakovanja v ekonomiji so izjemno pomembna za obnašanje subjektov. Lahko poskušamo odmisliti dejstvo, da je lani in letos industrijska proizvodnja v večini razvitih držav, vključno s Slovenijo, kumulativno upadla za 20 do 30 odstotkov, BDP pa za 5 do 10 odstotkov, in da začenjamo krepko izpod ničle. Toda dejstvo, da je ta kriza Slovenijo zaradi neustrezne gospodarske strukture bolj prizadela kot večino drugih EU držav, poraja dve temeljni vprašanji. Prvič, ali so se podjetja in ekonomska politika iz krize kaj naučili in ali bomo iz nje izšli kot zmagovalci? In drugič, ali sploh vemo, kam želimo iti, čeprav ali kljub temu, da smo zajezdili svetovne trende? Imamo vizijo družbe, v kakšni želimo živeti in koncept razvoja, da se tja usmerimo?

Zdi se, da je glede prvega vprašanja manj dilem kot glede drugega, čeprav – kot boste videli v nadaljevanju – nanjo sploh nimamo pozitivnega odgovora. Kot ekonomistu sta meni glede vprašanja o učenju iz krize pomembna dva vidika, ki pa sta med seboj tesno prepletena. Prvi vidik se nanaša mikro učinkovitost, drugo pa na makro učinkovitost. Mikro učinkovitost oziroma dolgoročna učinkovitost poslovanja podjetij je odvisna od poslovnega modela in strukture »proizvodnje« posameznih podjetij ter od zunanjih dejavnikov, ki nanjo vplivajo – od lastniške strukture in učinkovitosti korporativnega upravljanja ter od institucionalnega okolja. Če za trenutek zanemarimo zunanje dejavnike in se osredotočimo zgolj na sam poslovni model podjetij in se vprašajmo ali so se slovenska podjetja iz te krize dovolj naučila. So naša podjetja dovolj spremenila svoje poslovne modele in dovolj prestrukturirala svojo dejavnost, da bodo na prihodnjo krizo bolj odporna?

Bojim se, da še niti niso začela s preobrazbo in da želijo zgolj zajahati trende in nadaljevati po starem. Če kot učinkovit poslovni model podjetja opredelimo visoko in stabilno rast poslovanja, ki omogoča dovolj velik ostanek dodane vrednosti, iz katere je mogoče financirati dolgoročni razvoj, je očitno, da ima večina slovenskih podjetij z tem precejšnje težave. Res je, da naša podjetja ustvarijo skorajda polovico BDP z izvozom (po bruto principu, po neto principu pa le okrog četrtino), toda problematična je struktura našega izvoza. Večinoma gre za proizvodnjo sestavnih delov za tujo strojno, elektro in avtomobilsko proizvodnjo, za sestavljanje avtomobilov iz iz tujine uvoženih delov in za dodelavne posle, denimo v tekstilni industriji.

Ali lahko naštejete slovenska podjetja, ki izvažajo končne potrošniške izdelke pod svojo blagovno znamko? Ali lahko naštejeta naša podjetja, ki izvažajo visokotehnološke izdelke, ki imajo najbolj stabilno in vzdržno rast povpraševanja? Ali lahko naštejete podjetja iz obeh skupin, ki imajo vsaj 1000 zaposlenih? Gorenje, Krka, morda Lek? Kaj še? Zelo kmalu se znajdete v težavah. Pa nismo uporabili še niti vseh prstov na eni roki. Ja, imamo tudi Seaway, Akrapoviča in Pipistrela, ki vsi proizvajajo vrhunske proizvode z naprednimi materiali in dizajnom. Imamo še nekaj podobnih podjetij. Toda vse to so majhna ali srednja velika podjetja, ki proizvajajo vrhunske, vendar nišne izdelke in ki v naslednjih desetih letih ne bodo zaposlovala po 1000 ljudi. Potrebujemo nekaj sto takšnih podjetij.

Med velikimi podjetji so našteta tri podjetja dejansko redki pozitivni primeri uspešnih in mednarodno uveljavljenih slovenskih podjetij. Podjetij, ki zasledujejo neko dolgoročno uspešno vizijo lastnega razvoja in ne zgolj jezdenja na tujih trendih povpraševanja. Med tradicionalnimi industrijskimi podjetji je Gorenje verjetno edini takšen pravi primer dobre prakse. Gorenje je po zamenjavi vodstva pred leti naredilo pomemben preobrat od masovnega proizvajalca hišnih aparatov pod tujo blagovno znamko k inovativnemu dizajnu. Gorenju je z velikimi vlaganji v razvoj uspelo skupaj z uglednimi tujimi in domačimi oblikovalci uveljaviti svojo blagovno znamko kot znamko, ki v dolgočasen svet hišnih aparatov prinaša svežino oblike in preprostost uporabe. Tudi iz te krize Gorenje izhaja močnejše, povečuje svoje tržne deleže na razvitih trgih.

Vendar pa iz krize izhaja tudi s pomembno lekcijo. Edina stvar, ki bi jo Gorenju na dosedanji poti preobrazbe lahko »očitali«, je, da se je obnašalo »preveč družbeno odgovorno« z vidika racionalizacije stroškov. Gorenje namreč ni tako izrazito sledilo trendu konkurentov, ki so pospešeno prenašali proizvodnjo na lokacije s cenejšo delovno silo in ugodnejšo delovnopravno zakonodajo. Sedaj bo to moralo narediti, če hoče ostati konkurenčno in če hoče postati bolj fleksibilno z vidika stroškov in s tem bolj odporno na bodoče podobne krize. Ker pač domača zakonodaja na področju trga dela te fleksibilnosti ne omogoča. Zanimivo pa je, da to fleksibilnost omogoča zakonodaja v najbolj razvitih skandinavskih državah.

Toda Gorenje je redka ptica pri nas. Ko spremljam situacijo po ostalih podjetjih, je očitno, da jih kriza ni streznila. Krizo so večinoma vzeli kot hud eksogeni šok v popraševanju, ki nima zveze z njihovo strukturo proizvodnje. Vendar pa jo ima. Dokler je podjetje zgolj dobavitelj nekemu velikemu tujemu odjemalcu, je ključno in zgolj odvisno od tega, po kako nizkih stroških in kako zanesljivo lahko dobavi nek sestavni sklop ter kako uspešen je nato njihov odjemalec pri trženju končnih izdelkov. V času krize dobavitelji nimajo nobene izbire, lahko zgolj prilagodijo obseg proizvodnje navzdol v skladu s padcem obsega naročil. Teh specifičnih sestavnih delov ne morejo ponuditi nikomur drugemu. Njihov odjemalec ima vsaj možnost, da z inovativnimi tržnimi pristopi in cenovnimi popusti poskuša tudi v času krize poiskati dovolj kupcev, dobavitelji pa te možnosti nimajo. Podjetja z lastnimi blagovnimi znamkami so zato bolj odporna na krize.

Toda za tovrsten preskok na višjo raven so potrebna velika prizadevanja in velika vlaganja. Potrebno je v celoti zamenjati poslovni model. Tega pa večina naših industrijskih podjetij preprosto ni sposobna. Ta sposobnost je lastna predvsem novejšim podjetjem, ki izhajajo iz drugačne poslovne filozofije. Toda podjetij kot so Seaway, Akrapovič in Pipistrel je premalo in so premajhna, da bi lahko zaposlila glavnino od 200.000 zaposlenih v industriji. Vse ekonomske politike države bi morale stremeti k temu, kako tovrstna mlada, inovativna majhna in srednja podjetja učinkovito podpreti z ustreznim poslovnim okoljem. Od davčnega, administrativnega, delovnopravnega do tehnološkega.

Če gremo na analogijo s podjetji – ta vlada nima niti poslovnega modela niti strateškega poslovnega načrta za naslednjih nekaj let. Kar lahko spremljamo, je le brezglavo tekanje od enega požara do drugega. Včeraj je bila pomembna stavka v Muri, danes je slučajno na tapeti stavka kovinarjev, jutri potencialna stavka na železnicah in tako naprej. Zgolj kokošje opotekanje brezglavih ministrov.

O prejšnji vladi in njenih metodah vladanja si lahko mislimo, kar si hočemo, toda naredila je dva pomembna koraka – pomembno je znižala davčne obremenitve in poenostavila davčni sistem ter pomembno je popravila administrativne ovire pri razvoju podjetništva. Ničesar pa ni naredila pri drugih vidikih makro učinkovitosti. Trga dela ni naredila bolj fleksibilnega po skandinavskem vzoru in ni vzpostavila bolj učinkovitega mehanizma financiranja razvoja in tehnološkega spodbujanja majhnih in srednjih podjetij. Predvsem pa ni odpravila vzrokov za to, da je davčna obremenitev dela v Sloveniji na enoto še vedno najvišja v Evropi. Vzroki za tako visoke davke pa so predvsem preveč razbohoten in premalo učinkovit javni sektor na eni strani in na drugi nesmotrno trošenje javnih sredstev pri javnih nakupih in infrastrukturnih projektih.

Ta projekt čaka sedanjo vlado. Toda pred tem povečanjem makro učinkovitosti si mora odgovoriti na drugo vprašanje iz začetka tega sestavka – ali sploh ve, kam želi usmeriti slovensko gospodarstvo in še več, ali sploh ima vizijo razvoja slovenske družbe? Bojim se, da vladna nekompetentnost pri reševanju dnevnih zadev ni njen največji problem in da je bistveno večji problem, da nima vizije in koncepta razvoja. Prejšnja vlada je imela vsaj jasno razvojno strategijo in na njej temelječe izvedbene ukrepe, čeprav se jih je bolj »svobodno« držala ali tudi ne. Tej vladi pa absolutno manjka jasno začrtanega miselnega okvira, v katerem bi lahko sploh oblikovala ustrezno naravnane ekonomske politike.

Ta vlada potrebuje najprej vizijo in nato jasen koncept, kako jo uresničiti. V viziji mora odgovoriti na to, kakšna naj bo slovenska družba in gospodarstvo čez 20 let. Želimo blaginjo za vse prebivalce te države, enake možnosti za vse in enak dostop vseh do temeljnih storitev socialne države? Če da, kako bomo to raven države blaginje financirali? V ta namen potrebujemo uspešno in konkurenčno gospodarstvo v svetovnem merilu ter vitek in učinkovit javni sektor. Kako ustvariti takšno učinkovito gospodarsko strukturo? Nekdanji gospodarski ustroj, ki je bolj ali manj uspešno preživel prehod iz socializma v 1990. letih je danes nedvomno izpet, kakšen naj bo bodoči ustroj slovenskega gospodarstva? Katere bodo nosilne gospodarske dejavnosti prihodnosti in s katerimi instrumenti ekonomske politike ustvariti ugodne poslovne pogoje zanje? Ali je v ta namen miselni okvir prejšnje strategije razvoja, ki temelji na Lizbonski strategiji EU spodbujanja inovativnosti, zaposlovanja in ustvarjanja novih delovnih mest še vedno aktualen? Če je, je potem potrebno izvedbeni okvir strukturnih reform zgolj dosledno uveljaviti ali je potreben dopolnitev in kakšne naj bodo te dopolnitve?

Gre po svoje za zelo preprosta vprašanja in tudi odgovori nanje so zelo preprosti, ko se enkrat resno lotiš razmišljanja o tem. Tudi glede izvedbenih mehanizmov so rešitve, ki nam jih ponujajo bolj razvite države od nas, dokaj preproste. Če želimo višje plače za najnižje plačana delovna mesta, je edina prava rešitev dolgoročni dvig produktivnosti podjetij. Kratkoročno pa je mogoče zelo učinkovito in hitro po vzoru Avstrije dvigniti splošno davčno olajšavo na raven minimalne plače in s tem brez vpliva na stroške dela za podjetja dvigniti najnižje neto plače. Izpad davkov pa pokriti po eni strani z dvigom stopnje DDV ter s samodejnim znižanjem socialnih transferjev.

Če želimo, da bodo podjetja več vlagala v raziskave in razvoj, ne potrebujemo administrativno kompliciranih tehnoloških davčnih olajšav, podjetjem je preprosto treba dovoliti pospešeno amortizacijo nove tehnološke opreme. Če želimo čistejše okolje in večjo izrabo obnovljivih virov energije, prenehajmo z neumnim projektom ekološke bombe v obliki izgradnje TEŠ-6 v Šoštanju in to milijardo in pol evrov po vzoru Avstrije in Nemčije namenimo subvencijam gospodinjstvom in podjetjem za energetsko bolj varčno gradnjo in vgradnjo alternativnih sistemov ogrevanja in pridobivanja električne energije. Če želimo, da bodo slovenska podjetja bolj fleksibilna v času kriz, dajmo po vzoru Danske in Švedske vpeljati mehanizme fleksibilne prožnosti, ki stroške presežne delovne sile iz podjetij prenaša na državo. In tako naprej.

Zgledi uspešnih rešitev na posameznih področjih v razvitih državah obstajajo, niso noben bav-bav, ampak so izvedbeno zelo preprosti. Potrebna je le politična volja in trdna odločenost za njihovo uveljavitev tudi pri nas. Seveda pa smo s tem spet na začetku – potrebno je imeti vizijo in koncept razvoja. Ta miselni preskok pa se v sedanjem brezglavem dnevnem opotekanju za to vlado zdi neskončno visok. Previsok za njen domet. Vprašanje iz naslova o zmagovalcih zato verjetno sploh ni umestno.

Predlog kovinarskega sindikata SKEI, ki ga aktivno promovira tudi največji krovni sindikat, Semoličeva ZSSS, prinaša dolgoročno zelo pozitivne učinke za slovensko gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo nedvomno lahko prenese dvig minimalne plače s 430 na 600 evrov. Vprašanje je le, kako hitro in kakšna bo cena, če se to zgodi naenkrat. Sedanji predlog sindikatov pomeni, da bo okrog 20.000 zaposlenih v  trenutku postalo za podjetja dražjih za 40%. To pa pomeni, da bodo podjetja postala še bolj nekonkurenčna in da bomo v roku enega leta soočeni z valom stečajev. Mnoga podjetja bodo v celoti propadla, bolj internacionalizirana podjetja pa bodo pospešeno prenesla proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo.

Kot smo lahko videli letos, tudi takšna podjetja kot je nemška Escada, ki proizvaja oblačila z visoko dodano vrednostjo na podlagi tako nizke cene delovne sile, kot je bila zaposlena v Muri, ni več konkurenčna. In ni naključje, da je Escado prevzelo indijsko podjetje, ki si obeta, da bo oblačila z obstoječo blagovno znamko lahko konkurenčno proizvajalo z do 10-krat cenejšo delovno silo v Indiji.

Predlog sindikatov je na dolgi rok, če sem malenkost ciničen, zelo pozitivno usmerjen, saj bo slovenska podjetja prisilil v ekstremno hitro prilagoditev in zaprtje obratov ali celih podjetij, ki proizvajajo proizvode s prenizko dodano vrednostjo glede na ceno delovne sile. Čez 15 let bomo zato imeli v Sloveniji zelo drugačno in bolj konkurenčno gospodarsko strukturo, seveda pa bo to stalo kakšnih 20.000 delovnih mest v industriji ter enak prirast težko zaposljivih brezposelnih. Problemi bodo nastali predvsem v posameznih regijah, ki so manj razvite in ki imajo tovrstno tradicionalno industrijsko strukturo. Za Pomurjem bo vlada tako kmalu prisiljena v sprejemanje interventnih zakonov še za Šaleško dolino, za Koroško, Dolenjsko, Gorenjsko …

S socialnega vidika se mi zato zdita bolj smiselna postopna prilagoditev in postopen prehod na višjo minimalno plačo v skladu z rastjo produktivnosti, kot pa ta neoliberalna terapija s šokom, ki jo predlagajo sindikati. Socialna cena prestrukturiranja bo bistveno nižja. Tudi pogled z ekonomskega vidika pravi, da je za državo ceneje, če podjetja sama postopno dvigujejo plače ter počasi in vzdržno racionalizirajo strukturo proizvodnje in zapirajo nekonkurenčne programe, kot pa če do tega pride v trenutku in če vso breme prestrukturiranja gospodarstva pade na državo. To namreč pomeni višje davke in še večjo dušitev aktivnosti tistih podjetij, ki bodo preživela.