Tadej Kotnik (kot praktično edina svetla točka v Financah) tokrat analizira “oktroirano” prodajo, pardon podaritev NKBM. Analizira, kako sta SDH in Banka Slovenije v izjemno sumljivih okoliščinah mariborsko banko, ki smo jo v zadnji rundi,  decembra 2013, dokapitalizirali z 870 mio evri, podarila nekemu poštnemu nabiralniku (po imenu Biser) iz davčne oaze – za piškavih 250 mio evrov.

Kaj bi rekli prijatelju, ki je v staro kripo od avta vložil 3 tisoč evrov, nato pa ga prodal za 860 evrov? Da je naredil blazno dober biznis? No, minister Mramor je takrat ob objavi novice povedal “Boljše novice v tem trenutku za Slovenijo ne bi mogli najti“. In še naprej (Vir: RTV SLO MMC):

Mramor […] poudaril, da je bila prodaja NKBM-ja v času, ko so se zaradi Grčije zaostrile razmere, Slovenija pa še vedno velja kot tvegana država, dobra novica, ki je naletela na zelo dober odziv. Ne nazadnje tudi zato, ker Slovenija izpolnjuje svoje zaveze glede privatizacije. V poslovnem svetu je namreč vse v tem, ali narediš, kar obljubiš, je dodal minister. “Slovenija s tem dokazuje, da lahko strukturne spremembe in svoje zaveze tudi izpolnjuje.”

Kdo je tukaj nor?! Jasno, le kako to ne bi bilo odlično sprejeto v finančnem svetu?! Napolniš vreče z denarjem in jih podarjaš naokrog za četrtino vrednosti! Kdo ne bi bil vesel tega darila?!

Nadaljujte z branjem→

Pravovernost (ideologija):

Po liberalizaciji lahko pričakujemo določen dvig marž. A tolikšnega dviga cen goriv, kot smo ga po liberalizaciji videli na sosednjem Hrvaškem, ni mogoče pripisati le sprostitvi cen, je dejal Masten.

Feldin: […] Liberalizacija je torej smiselna sprememba z vidika zagotavljanja potrošne izbire in optimizacije poslovanja trgovcev, dvig marž pa bi omogočil vstop neodvisnih ponudnikov, je še poudaril Feldin in dodal, da lahko pričakujemo tudi pojav heterogenosti cen – maksimizacija potrošnikovega in proizvajalčevega presežka.

Vir: Finance, 23.3.2016

Zdrava pamet:

Vsi torej pričakujejo, da se bodo cene nekoliko zvišale, a v tem nekateri vidijo celo prednost za potrošnike – danes lahko slovenski potrošnik kupi dizel povsod samo po en evro, potem pa bo imel možnost izbire med npr. 1,03 ali 1,1 evra in to naj bi bil ta pozitivni premik k prosti izbiri, ki ga danes nima (!!!)

Logika je torej sledeča: najprej bomo dvignili cene, zaradi česar bodo prišli novi ponudniki, nato pa bodo cene zopet padle – da bomo tam, kjer smo danes.

In potrošniki bomo potem imeli možnosti izbirati med malo več ali malo manj višjo ceno – medtem ko danes te izbire nimamo in moramo kupovati samo po nižji ceni.

Vir: Bine Kordež, 15.2.2016

V Sloveniji in tudi drugod po svetu obstaja folklora bolj ali manj javnega vrednotenja upravičenosti posameznih družbenih skupin do dohodkov, ki jih prejemajo. S tem ne mislim na ocene dela politikov in primernosti njihovih dohodkov, temveč na spopad populacijskih segmentov, ki jih definirajo poklic, starost, izobrazba ali panoga zaposlitve. V času gospodarske krize, ko je bilo razpoložljivega denarja manj, se je javna polemika o družbeni sprejemljivosti obstoječih plačnih lestvic zaostrila. Zdaj, ko je konjunktura ugodnejša, je okoli skupnega lonca manj prepirov, a zgolj vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do vnovičnega »razrednega boja«. Nadaljujte z branjem→

Jared Bernstein (ekonomist, ki je s Cristino Romer pripravil študijo učinkov Obamovega stimulus paketa v 2009) je naredil velik podvig: ključne sedanje probleme je na zelo intuitiven način opisal v 5 ekonomskih formulah. Bolje rečeno, definiral je 5 ključnih neenakosti med ključnimi ekonomskimi indikatorji v obliki neenačb. In s tem nakazal rešitve iz sedanje situacije:

• povečane neenakosti (kadar r > g),
• prenizkih investicij glede na varčevanje (S > I),
• prenizke zaposlenosti (u > u*),
• prenizkih javnih investicij glede na stroške zadolževanja (g > t, in
• izgube produktivnih resursov zaradi neukrepanja in stagnacije (h > 0.05).

Če spravimo v red te neenakosti (če izenačimo obe strani neenačb), bomo spravili v red tudi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem→

Generacije ekonomistov so desetletja verjele Miltonu Friedmanu, da obstajata “dobra” in “slaba” neenakost. Slaba neenakost je tista, kjer so cele generacije ujete v rigidni statusni družbeni red, kjer se ni mogoče premakniti iz “nižjega razreda” v višji z ekonomsko uspešnostjo. Dobra neenakost pa je tista, ki omogoča vzpon po družbeni lestvici posameznikom, ki vlagajo v svojo izobrazbo, so podjetni in pripravljeni več delati. Slednja “dobra neenakost” naj bi bila seveda karakteristična za ZDA – vsakdo lahko uresniči “ameriške sanje” in se iz nič povzpne do milijonarja. Če je le pripravljen trdo delati. Pred dvema letoma je podobno zgodbo ponovil harvardski profesor Greg Mankiw v “obrambi zgornjega 1%“, kjer je trdil, da je vse v talentu in trdem delu, zato zaslužki najbolje plačanih niso problematični. Mankiw je tukaj seveda manipuliral, omenil je nekaj vrhunskih filmskih igralcev in športnikov, da bi ubranil astronomske zaslužke menedžerjev v finančni industriji ter tiste, ki so premoženje podedovali. Zares bogate.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Konkurenčnost gospodarstva je postulat (zahteva, nujnost), ki se verjetno najpogosteje uporablja pri ocenjevanju položaja naših podjetij in pričakovanjih podjetniškega sektorja. Najbrž pa je ta izraz tudi najpogosteje zlorabljen v povezavi s pričakovanji na področju davčnih obremenitev, predvsem obdavčitve plač. Skoraj ni izjave gospodarstvenika ali njihovih predstavnikov, ki ne bi na prvo mesto postavila nujnosti davčne razbremenitve dela kot ključnega elementa uspešnosti poslovanja družb. Da neto prejemki niso visoki, se strinjajo vsi (nihče seveda ne upa nastopiti s trditvijo, da zaposleni preveč zaslužijo), le davki na njihove prejemke, plačila državi za njeno neučinkovitost, so previsoka. Pa res to tako zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva?

Nadaljujte z branjem→

Skupina ameriških ekonomistov, med njimi štirje nobelovci, svarijo ameriško vlado in Kongres, da bi bilo sprejetje ustavnega določila o izravnanem proračunu zelo nevarno. Ekonomisti  dejansko ponavljajo osnove makroekonomije, in sicer, da bi pravilo izravnanega tekočega letnega proračuna vladi onemogočalo izvajanje proticikličnih politik z namenom stabilizacije gospodarstva v času recesij. Makroekonomija uči, da je smiselno zgolj pravilo izravnanega proračuna čez celotni poslovni cikel – torej, da si vlada v dobrih časih s proračunskimi presežki nabere “zalogo”, ki jo lahko nato v času recesije porabi za stabilizacijo gospodarstva (za avtomatske stabilizatorje in dodatno stimuliranje gospodarstva).

Ampak vso to učbeniško in praktično znanje seveda ne mora omajati ideoloških prepričanj desničarskih politikov, ki bi radi čas krize – z izgovarjanjem na potrebo po izravnanem proračunu – izkoristili za rezanje socialne države. Never waste a good crisis!

Nadaljujte z branjem→

• Manufacturing Jobs Are Never Coming Back – FiveThirtyEight
• About That U.S. Manufacturing Renaissance … – Justin Fox
• U.S. Companies, Try This: Raise Your Minimum Pay – Noah Smith
• Balanced Budget Amendment “Very Unsound Policy,” Leading Economists Warn
• How Excessive Debt Hurts the Economy and Why to Curb It – Econbrowser
• What Tools Does the Fed Have Left? Part 1: Negative Interest Rates – Ben Bernanke
• Clinton’s Bold Vision, Hidden in Plain Sight? – Hacker and Pierson
• It’s the politics, stupid – Simon Wren-Lewis
• Dynamic Pricing: Uber, Coca Cola, Disneyland and Elsewhere – Tim Taylor
• The golden rule of borrowing to invest – Tony Yates
• Throwing Money at the Problem’ May Actually Work in Education – Bridget Ansel

Globalizacija je kot revolucija. Žre svoje starše (glejte tudi Bo globalizacija požrla svoje starše?) Globalizacija, ki so jo po letu 1980 zagnale ameriške korporacije, je uničila dobršen del tradicionalnih ameriških delovnih mest v industriji. Kot kaže spodnja slika, se je v treh desetletjih (med 1980 in 2010) število delovnih mest v ameriški industriji zmanjšalo iz 19.4 na vsega 11.5 mio. Ali drugače rečeno, globalizacija je požrla skoraj 8 mio oziroma 42% vseh delovnih mest v industriji.

Nadaljujte z branjem→

Marko Radmilović iz Vala 202 ima ne samo srce (empatijo), ampak tudi pogum, da pove, da je nekaj blazno narobe s slovensko zakonodajo, ki je sama sebi namen, namesto da bi imela posluh za stiske ljudstva. In da se je proti taki nesmiselnosti sistema najbolje boriti z ekscesnimi sistemskimi sredstvi znotraj sistema. Ali drugače rečeno, da je nesmiselnosti sistema (ki dodatno obdavči tiste, ki so se pred brezposelnostjo in revščino zatekli čez mejo) mogoče zrušiti le z drugimi nesmiselnostmi sistema (referendumska zakonodaja).

Čudno, kako se tega ni spomnil nihče že prej. Podobno je priliki o tem, kako miš na kolena spravi slona. Ali David Goljata, če ste na drugem koncu svetovnonazorske mavrice.

Torej, najdeš pet tisoč somišljenikov, predaš njihove podpise v državni zbor, predsednik parlamenta zavrti demokratično kolo sreče in določi rok, do katerega moraš zbrati 40 tisoč podpisov za razpis referenduma in zakonodaja, proti kateri si vložil pobudo za referendum, lepo stoji na mestu. Uradniki se ne sekirajo preveč, ker pač pol leta več prenašajo papirje sem in tja, država se ne sekira preveč, ker je polovica zakonske regulative, ki jo sprejemamo, tako ali tako sama sebi namen, a ideja je genialna. Spominja na demokratični pragmatizem koroškega odvetnika Rudija Vouka, ki je z neplačilom prometnega prekrška lastnoročno izsilil uveljavitev 7 člena avstrijske državne pogodbe, kar je nato skozi odločbo ustavnega sodišča pomenilo postavitev dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem.

Nadaljujte z branjem→