Vloga sindikatov v sodobnih družbah

Pred desetimi leti so zaradi mene šli množično na ulice (proti reformam, enotni davčni stopnji, privatizaciji itd.), danes pa simpatizirajo z mojimi stališči. Kaj se je zgodilo? Kdo se je spremenil. Hmm, jaz seveda. Pa ne samo jaz, ampak ekonomska profesija nasploh, na čelu z raziskovalci IMF (razen nekaj okorelih trdorokcev, imenovanih libertarci, ki še naprej živijo v nekem paralelnem, virtualnem svetu).

Če koga zanima, zakaj smo ekonomisti spremenili stališča in zakaj danes menimo, da so sindikati koristni, je spodaj moje današnje predavanje. Tekstovno varianto pa lahko preberete v lanskem članku Sindikati – stražarji pekla ali nebes?

Sindikati

Kaj pomeni (uradno) razblinjen mit o ustvarjanju denarja?

jpd's avatarDAMIJAN blog

Aleš Praprotnik je na tem blogu že nekajkrat (tule, tule, tule in tule) pisal o ugotovitvah nove monetarne teorije, da je zgodba o tem, da banke ustvarjajo kredite na podlagi depozitov kot potrebnega kritja, zgolj zgodbica za otroke. Mit. Pravljica. Učbeniška laž. Zdaj je olja na ogenj prilila britanska centralna banka Bank of England v članku “Money Creation in the Modern Economy” z eksplicitnim priznanjem, da je zgodba povsem nasprotna. Zgodba gre takole: banka odobri kredit (povečanje v aktivi) in hkrati na drugi strani bilance ustvari zapis o protiimetju (terjatvi do dolžnika v pasivi). Banka ustvari kredit iz nič. Za to ne potrebuje depozitov, niti posojil centralne banke. Posojila centralne banke so potrebna zgolj za vzdrževanje likvidnosti bank do drugih bank.

Zakaj je ta zgodba, to razbitje učbeniškega mita, sploh pomembno?

View original post 454 more words

Ni orlov v slovenskem gospodarstvu

Črt Kostevc

Slovenski orli dominirajo na mednarodnem nebu. Tako dekleta kot fantje pišejo zgodovino domačega in mednarodnega športa. Uspeh slovenskih skakalnih reprezentanc je plod večih dejavnikov. Nedvomno gre za zelo talentirano generacijo, ki pa je bila deležna strokovne vzgoje in razvoja med zanesenjaki na klubskem nivoju ter nadgradnje obojega na reprezentančnem nivoju. Pri tem ni zanemarljivo, da so imele, za razliko od sorodnih športov, nordijske reprezentance kontinuirano zdravo finančno podporo s strani sponzorjev in države. Uspeh skakalcev, navkljub določeni meri sreče pri talentu posameznikov, ni naključen, temveč bazira na učinkoviti selekciji perspektivnih športnikov in poznejšem sistematičnem negovanju prepoznanega talenta. Uspehi zadnjih let torej validirajo pristop slovenske stroke in investicije, ki so bile narejene v podporo razvoju skokov pri nas.  Nadaljujte z branjem→

Kako je evro razklal Skandinavske države

Frances Coppola izvrstno pokaže, kako je bila navezava na evro oziroma evrske politike smrtonosna za Skandinavske države v času te zadnje krize. Kot lahko vidite na spodnji sliki, sta izmed štirih držav, ki so si zelo podobne po obsegu države blaginje (socialne države) in visokih davkih ter visoki ravni inovativnosti, le dve državi – Norveška in Švedska – uspešno okrevali in rasteta. Finska in Danska pa sta sedem let po začetku krize, podobno kot Slovenija, še vedno v recesiji ali izpod ravni iz leta 2008.

Kaj je šlo narobe? Hja, Finska je članica evro območja in njeni zmešani politiki – kljub že 4 leta trajajoči drugi recesiji po 2008 – mučijo gospodarstvo s strogo varčevalno dieto, ki so jo predpisali še bolj zmešani evrokrati. Danska nima evra, je pa članica ERM2 mehanizma, kar pomeni vezavo valute na evro in sledenje pravilom zaostrenega fiskalnega pakta (zniževanje strukturnega deficita za vsako ceno). Nasprotno pa imata Švedska in Norveška monetarno suverenost in neodvisnost od zmešanih evrokratskih fiskalnih politik. Monetarna in fiskalna suverenost sta očitno ključ za uspešnost v času krize. Državi namreč dajeta avtonomnost, da v najtežjih časih svojim potrebam ustrezno oblikuje ekonomske politike, ne pa da sledi nekim neumnim “one fits all” pravilom, ki se jih spomni Nemčija.

Nadaljujte z branjem→

Vikend branje

 

Varčevanje v krizi ubija

Številu znanstvenih študij, ki so v zadnjih letih pokazale, kako škodljivo je vladno varčevanje (austerity) v času krize, se je pridružila pravkar objavljena študija Òscarja Jorde & Alana M. Taylorja (oba sta raziskovalca na Fed), ki z uporabo nove metode za identifikacijo učinkov ukrepov varčevanja potrdi, kar so pokazale že prejšnje študije. In še več: pokaže, da so negativni učinki varčevanja v času krize celo večji, kot so bile ocene do sedaj. Če vlada v času krize zmanjša proračunski deficit za 1% BDP, bo to v 5 letih zmanjšalo BDP za 3.5%, medtem ko bi v času rasti ta negativni učinek znašal samo 1.8% BDP. Jorda & Taylor torej potrjujeta ugotovitve drugih študij (predvsem Auerbach & Gorodnichenko (2012, 2013); Guajardo et al. (2014)), da so v času krize fiskalni multiplikatorji bistveno večji kot v dobrih časih.

Nadaljujte z branjem→

Dolg, javne investicije in zdrava pamet

Tole, kar pravi Larry Summers v Capital Ideas, je seveda absolutno logično in jasno kot beli dan. Če vas namreč skrbi velik javni dolg, je najpomembnejša determinanta tega, kakšen bo javni dolg denimo leta 2030, gospodarska rast v naslednjih 15 letih. Če bo rast nizka, bo dolg glede na BDP še dolgo ostal zelo visok. Če pospešimo rast, zmanjšamo dolgoročni javni dolg (glede na BDP). In če gospodarsko rast prek javnih investicij pospešimo danes, ko je (sicer nizka) stopnja rasti BDP višja od dolgoročne obrestne mere, po kateri se zadolžujemo, bo javni dolg glede na BDP po definiciji začel upadati kljub povečanju zadolžitve. To izhaja iz osnovnih makroekonomskih identitet, brez upoštevanja kakršnihkoli multiplikatorjev. To najdete v vsakem makroekonomskem učbeniku in noben študent ne more narediti izpita pri Makroekonomiji, brez da bi znal to izpeljati in pojasniti.

Nadaljujte z branjem→

Primer Simone Dimic: Nenormalno je v NLB normalno

Stanko Štrajn

V poročilu Dela z dne 26.2.2016 o kazenskem postopku proti obtoženim članom uprave NLB Drašku Veselinoviču, Mateju Naratu in Miranu Vičiču zaradi odobritve izjemno ugodnega stanovanjskega kredita bivši vodji kabineta predsednika Vlade RS Simoni Dimic in njenemu očetu lahko preberemo, da je bivši predsednik uprave NLB Draško Veselinovič pojasnil, da je bilo kar 98% vseh kreditov odobrenih izven kriterijev internega cenika NLB. Logično lahko sklepamo, da je samo 2% odobrenih kreditov upoštevalo cene iz internega cenika NLB.

Nadaljujte z branjem→

Odprto pismo republikanskemu establishmentu

Robert Reich, nekdanji minister za delo v Clintonovi vladi, sicer pa profesor na Univerzi Berkeley in zelo znan kolumnist ter avtor knjige “Saving Capitalism”, v odprtem pismu republikanski establishment, tja, v bistvu obtožuje, da so v svojem kratkovidnem pohlepu uničili srednji razred, temeljno bazo svojih kupcev in ustvarili velik odpor proti liberalizaciji, imigraciji in globalizaciji, pa tudi proti establishmentu nasploh. Ta odpor že udarja nazaj in bo privedel do velikih družbenih sprememb. Preberite, izjemno dobro napisano.

You are the captains of American industry, the titans of Wall Street, and the billionaires who for decades have been the backbone of the Republican Party.

You’ve invested your millions in the GOP in order to get lower taxes, wider tax loopholes, bigger subsidies, more generous bailouts, less regulation, lengthier patents and copyrights and stronger market power allowing you to raise prices, weaker unions and bigger trade deals allowing you outsource abroad to reduce wages, easier bankruptcy for you but harder bankruptcy for homeowners and student debtors, and judges who will let you to engage in insider trading and who won’t prosecute you for white-collar crimes.  

All of which have made you enormously wealthy. Congratulations.

But I have some disturbing news for you. You’re paying a big price – and about to pay far more. …

Nadaljujte z branjem→

Helikopterski denar ali javne investicije?

Simon Wren-Lewis odpravlja nekaj zmede v glavah nekaterih ekonomistov glede dveh stvari: (1) ali je helikopterski denar (HD) konkurenčen fiskalni politiki, in (2) ali HD vpliva na dvig ali znižanje obrestnih mer. Odgovori so zelo preprosti. Prvič, HD ni konkurenca fiskalni politiki, pač pa alternativa (itak nedelujoči) politiki monetarnega kvantitativnega sproščanja, ko je fiskalna politika odsotna. Načeloma je v času kronično prenizkega agregatnega povpraševanja boljša fiskalna politika, ki se osredotoča na velike javne investicije (infrastruktura in človeški kapital, t.j. šolstvo in zdravstvo), saj na eni strani dvigne agregatno povpraševanje, na drugi strani pa vpliva na povečanje produktivnih kapacitet in s tem potencialnega outputa prek trajnega dviga produktivnosti. Nadaljujte z branjem→