Dolg, javne investicije in zdrava pamet

Tole, kar pravi Larry Summers v Capital Ideas, je seveda absolutno logično in jasno kot beli dan. Če vas namreč skrbi velik javni dolg, je najpomembnejša determinanta tega, kakšen bo javni dolg denimo leta 2030, gospodarska rast v naslednjih 15 letih. Če bo rast nizka, bo dolg glede na BDP še dolgo ostal zelo visok. Če pospešimo rast, zmanjšamo dolgoročni javni dolg (glede na BDP). In če gospodarsko rast prek javnih investicij pospešimo danes, ko je (sicer nizka) stopnja rasti BDP višja od dolgoročne obrestne mere, po kateri se zadolžujemo, bo javni dolg glede na BDP po definiciji začel upadati kljub povečanju zadolžitve. To izhaja iz osnovnih makroekonomskih identitet, brez upoštevanja kakršnihkoli multiplikatorjev. To najdete v vsakem makroekonomskem učbeniku in noben študent ne more narediti izpita pri Makroekonomiji, brez da bi znal to izpeljati in pojasniti.

Toda javne investicije imajo v sedanjem trenutku še bistveno večje učinke. Gre za najmanj tri vrste pozitivnih učinkov. Prvič, ker danes kronično primanjkuje naložb zasebnega sektorja in ker ni dovolj trošenja gospodinjstev, lahko javne investicije nadomestijo izpad obeh in ustrezno dvignejo raven agregatnega povpraševanja. Kar seveda pospeši gospodarsko rast. Drugič, javne naložbe v infrastrukturo, energetiko, energetsko sanacijo stavb itd. imajo velike multiplikativne učinke na ostale gospodarske panoge (multiplikatorji so med 2 in 3 v obdobju treh let) in torej spodbudijo rast tudi ostalih panog, s tem pa tudi rast zaposlenosti, večje fiskalne prilive itd. In tretjič, javne naložbe v javno infrastrukturo, energetiko, šolstvo in zdravstvo dvigujejo dolgoročni gospodarski potencial države, povečajo stopnjo rasti produktivnosti in s tem dvigujejo dolgoročno stopnjo gospodarske rasti.

Ne pozabite, da so bile v 1950 in 1960-ih letih stopnje gospodarske rasti v večini držav tako visoke prav zaradi delovanja zadnjih dveh učinkov. In da so bolehno nizke stopnje rasti v zadnjih najmanj 20 letih v razvitih držav tako bolehno nizke prav zaradi tega, ker so razvite države zmanjšale stopnje investicij v javno infrastrukturo in ključni produkcijski faktor – človeški kapital. Brez javnih investicij v oboje – infrastrukturo vseh vrst in človeški kapital – zasebni kapital v produktivnih naložbah ne more dosegati visokih donosov (lahko jih zgolj v finančnem mešetarjenju, od česar pa razen lastnikov tega kapitala nihče nima niti trohice koristi). Govorim o povprečnih donosih, da ne bo pomote, in o njihovih dolgoročnih trendih. Drugače rečeno, javne investicije v infrastrukturo in človeški kapital omogočajo, da lahko zasebni kapital dosega večjo produktivnost in višje donose (v produktivnih naložbah).

Kdaj hudiča se bodo politiki toliko spametovali, da bodo uvideli, da je logika sindroma švabske gospodinje, aplicirana na raven države, katastrofa za državo, ki jo vodijo?

Kdaj se bodo toliko spametovali, da bodo razumeli, da poslanstvo, za katerega smo jih izvolili, ni računovodsko dlakocepljenje proračunskega primanjkljaja za +/- 0.1 odstotne točke BDP (torej ali bo proračunski primanjkljaj naslednje leto znašal 1.7 ali 1.8 % BDP), da bi s tem zadovoljili neke tretjerazredne uradnike na Evropski komisiji, pač pa da svojim volilcem zagotovijo delovna mesta, rast življenjskega standarda in stabilnost?

In če se že gredo računovodsko dlakocepljenje, kdaj bodo razumeli, da če se na začetku leta zadolžijo za denimo dodatnih 0.2% BDP za financiranje že pripravljenih investicij, bo BDP na koncu leta za več kot 0.2 odstotne točke višji, kot bi bil sicer, in da se bo zaradi tega javni dolg (glede na BDP) do konca leta dejansko zmanjšal (kljub novi zadolžitvi)?

Kdaj bo v glave politikov, v katere se je infiltriral švabski sindrom in klečeplazenje pred bruseljskimi nižjimi birokrati, prodrlo toliko zdrave pameti?

 

One response

  1. Spoštovani gospod Damijan

    Vaš blog spremljam že kakšno leto in moram priznati,da mi je v neizmerno veselje in olajšanje ko vsakič znova ugotavljam da sem še pri zdravi pameti saj še nekdo razmišlja podobno kot razmišljam sam. Res je. Rešitev je helikopterski denar,rešitev je vlaganje v infrastrukturo,rešitev je inflacija,opustitev evra,prehod nazaj na nacionalne valute in s tem izboljšanje konkurenčnosti. Kot je pravilno ugotovila že ga.Yellen FED in gospodje iz Davosa; razporeditev 99:1 je dolgoročno ( jaz pravim da kratkoročno ) nevzdržna in nobena družba z tako razporeditvijo nima prihodnosti ampak seveda samo stagnira oz.nazaduje. Res je; gospodinja Merkel diktira brez vizije in je posledično evropi zapravila vse prednosti ter jo opustošila, evropski birokratski sistem razpada skratka cesar je nag kar je jasno že večini.
    Kar pogrešam je razmišljanje in vprašanje;”Kaj lahko jaz naredim da se zadeve spremenijo?”
    Brez tega vprašanja,poziva k akciji je vse teoretiziranje bolj ali manj brezplodno. Dozdeva se mi da se sploh ne zavedamo,da gre za naša življenja za življenja naših otrok za našo prihodnost. Skratka zanima me vaš odgovor na to logično vprašanje.
    “Kaj lahko jaz posameznik storim da se zadeve spremenijo.”
    Hvala za odgovor in lep pozdrav

    Damijan

%d bloggers like this: