Mnenje Banke Slovenije (BS) glede predloga novele zakona o Banki Slovenije je zelo simpatično in simptomatično hkrati. Pravi namreč, da nacionalne (domače) institucije nadzora nad porabo nacionalnih (domačih) javnih sredstev naj ne bi smele imeti pristojnosti za nadzor in presojo smotrnosti porabe javnih sredstev, kadar se ta kakorkoli dotakne “enotnega evropskega mehanizma nadzora“, kot je denimo dokapitalizacija bank. Če prevedem v preprost jezik: BS po navodilih ECB odloča o tem, kdaj je potrebna dokapitalizacija bank, v kakšni višini ter na kateri način se ta potreba ugotavlja (metodologija), vlada (v imenu državljanov posamezne države) pa ima zgolj pravico in dolžnost, da to dokapitalizacijo izvrši takrat in v znesku, kot se ji naroči in zanjo izstavi račun državljanom. Če si posamezna vlada slučajno drzne v to podvomiti, jo ECB preprosto odreže od likvidnosti, ki jo zagotavlja bankam (grožnja Irski pred sanacijo bank, izvršeno dejstvo v Grčiji v času ljudskega revolta).

Še bolj preprosto rečeno, državljani imajo dolžnost, da plačujejo zapitke za svoje banke, pri tem pa jih čisto nič ne briga, zakaj in koliko morajo plačati in če je bil njihov denar smotrno porabljen.

ECB je nad vsemi zakoni. In nad njo ni nikogar … razen modrega neba. Smo se zato borili?

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik ima zelo dober (in zabaven) point glede nasprotovanja ponovni uvedbi kapitalskih kontrol. Kot veste in kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je skozi zadnjih nekaj sto let prosti mednarodni pretok finančnega kapitala poskrbel za velike preturbacije in velike krize. V povprečju na vsakih deset let. Edino stabilno obdobje v zadnjih dvesto letih, brez finančnih in posledičnih ekonomskih kriz, je bilo “brettonwoodsko obdobje” med 1945 in 1973, ko so med državami veljale ovire za prost pretok kapitala. Takoj po “padcu Bretton Woodsa” leta 1973 se je, neodvisno od tega, začela prva naftna kriza. Čeprav nepovezana s “padcem Bretton Woodsa”, pa je kombinacija obeh privedla do drastičnih posledic. Namreč, velik porast cen nafte je državam izvoznicam nafte omogočil velike zaslužke (t.i. petrodolarje), ki so jih te države z veseljem posojale naprej državam v razvoju. Tudi Jugoslavija si je v tem obdobju nabrala za 20 milijard dolarjev zunanjega dolga. Zadeva je eksplodirala po letu 1980, ko so se petrodolarji posušili in države v razvoju niso bile v stanju refinancirati dolgov. Začela se je največja dolžniška kriza v zgodovini (tudi v bivši Jugoslaviji), ki se je nato reševala tri desetletja.

Nadaljujte z branjem→

Predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel je v pogovoru za SiolNET zelo razumno spregovoril o glavnih dilemah pri vladnem načrtu za gradnjo in financiranje drugega tira Koper – Divača. Predvsem je pograjal vladno hitenje s sprejemanjem zakona. Za Protikorupcijsko komisijo je to že drugi najvišji državni “watchdog”, ki opozarja na škodljivo naglico sprejemanja zakona brez omembe vredne možnosti široke javne razprave. Prav tako graja nedorečenost zakona glede investicijske vrednosti in glede finančne konstrukcije, se sprašuje glede smiselnosti vključevanja Madžarske v financiranje in izraža resne pomisleke glede ustreznost vladnega nadzora nad projketom, glede sprenevedanja, da financiranje gradnje drugega tira ne bo vplivalo na povečanje javnega dolga in glede kontroverzne dodatne obdavčitve Luke Koper, ki je v nasprotju s koncesijsko pogodbo.

Vredno branja.

Nadaljujte z branjem→

Izsledki razvpite Boletove študije, ki izkazujejo za skupaj 2.8 milijarde evrov manjšo bančno luknjo od dejansko oocenjene pred začetkom sanacije bank, so seveda skladni s tem, kar sem na tem mestu pisal pred tremi leti in pol, ko smo se s kolegi zavzemali za transparentnost metodologije izračunov stres testov. Takrat sem pisal, da bo velikost ocenjene bančne luknje odvisdna od uporabljenih predpostavk pri izračunu, predvsem glede velikosti “adverse macro” šoka oziroma od ekstremnega makroekonomskega scenarija. Uporabljeni scenariji so bili resnično zelo slabi, bistveno slabši kot v primerljivih državah, s tem pa tudi bolj globoka bančna luknja.

Izračuni so seveda odvisni od zahtev naročnika, ki je postavil scenarije (predpostavke) za izračun. Naročnik je znan (Banka Slovenija), njegovi prišepetovalci (ali bolje: dejanski naročniki) pa so tudi znani (ECB, Evropska komisija). Letos bo zaradi tega nekomu pošteno gorelo pod zadnjico, vprašanje pa je, ali bo zaradi mednarodne zaščite (in njihove nepripravljenosti priznati napake) za to tudi plačal. Dvomim.

Nadaljujte z branjem→

Kaj poreči na vlado, v katerem mandatu se državnozborske komisije lotevajo obravnave največjega korupcijskega škandala v zgodovini Slovenije (TEŠ 6), in ki kljub temu po nujnem (ekspresnem) postopku želi sprejeti zakon, ki prinaša potencial za korupcijo v podobnem obsegu kot TEŠ 6 in za katerega je Komisija za preprečevanje korupcije izdala negativno mnenje, z argumentom, da zaradi nejasnosti določil vsebuje izrazita korupcijska tveganja?

Kaj poreči na vlado, ki se pozvižga na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki je izdala negativno mnenje o vladnem predlogu zakona in od vlade zahtevala, da zaradi nejasnosti zakonskih določil in izrazitih korupcijskih tveganj v zakonu v Državnem zboru tega zakona ne sprejema po nujnem postopku, pač pa omogoči širšo strokovno in politično razpravo o zakonu?

Kaj poreči o vladajoči stranki, ki ignorira zahtevo koalicijskih strank, da mora pred sprejemom vladni predlog zakona uskladiti s predlogom zakona, ki ga je pripravila civilna družba, in ki zakon sprejema bistveno prej, preden so se usklajevanja s predstavniki civilne družbe sploh prav začela?

Kaj poreči na vlado, ki želi ekspresno sprejeti zakon z argumentacijo, da je nujno potreben za prijavo na razpis za EU sredstva, čeprav razpisni pogoji nikjer niti v sledovih ne zahtevajo kakršnegakoli vladnega zakona kot pogoja za prijavo na razpis, niti ne zahtevajo vključenosti zasebnih ali javnih partnerjev v projekt, kar naj bi ta zakon omogočil?

So besede, da vlada laže, da manipulira, da zavaja in da načrtno pripravlja pogoje za korupcijo desetletja (…) pretežke?

Nadaljujte z branjem→

Če ne bi bilo tiste nesrečne velike krize pred skoraj enim desetletjem, bi Slovenija ostala vzor stabilnosti in urejenosti v nemirni zapuščini postsocialistične srednje in vzhodne Evrope. Ostala bi vzor v vsem, razen v urejenosti in stabilnosti korporativnega upravljanja. Saj ne, da se pri nas ne bi trudili kopirati tujih vzorcev, toda izvedba je bila za slabo zadostno. Vsi dobri tuji vzorci se pri nas izrodijo v polomijo kadrovske kuhinje vsakokratne oblastne elite.

Nadaljujte z branjem→

Za Veliko noč smo doma na Štajerskem krstili Emilovo remek-delo – krušno peč na vrtu. V petek smo pekli pizze (morske variante, da ne bi komu prizadeli verskih čustev), v soboto je bila hobotnica izpod peke:

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Očitno ostra opozorila Komisije za preprečevanje korupcije, koalicijskih in drugih parlamentarnih strank ter civilne družbe, da ni primerno z nujnim postopkom hiteti s sprejemanjem vladnega zakona o drugem tiru ter naj se zakon sprejema po redni poti, tako da bo na razpolago dovolj časa za celovito obravnavo problematike, niso naletela na razumevanje. Na vladno vztrajanje, tokrat je SMC poslal v boj sekretarko vlade, gospo magistro Lilijano Kozlovič, je kolegij predsednika državnega zbora pod vodstvom doktorja Milana Brgleza v četrtek, 13.4. potrdil, da se vladni predlog zakona o drugem tiru obravnava po nujnem postopku. Torej bo uvrščen na dnevni red seje državnega zbora v četrtek, 20. 4., ko naj bi bil tudi sprejet. Argumentacija je, citiram: »da se preprečijo težko popravljive posledice, ki bi nastale zaradi nepravočasne izvedbe predvidenih aktivnosti za prijavo na razpis za EU sredstva iz instrumenta za povezovanje Evrope IPE«.

Pa smo spet tam, namreč pri pritlehnih manipulacijah vladajoče stranke SMC. Navedeni argument ne drži. Po domače povedano gre za NAVADNO LAŽ.

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik s Harvarda ima povsem prav, da je prepozno za strinjanje, da je treba “kompenzirati luzerje” globalizacije:

Today’s consensus concerning the need to compensate globalization’s losers presumes that the winners are motivated by enlightened self-interest – that they believe buy-in from the losers is essential to maintain economic openness. […]

The time for compensation has come and gone. Even if compensation was a viable approach two decades ago, it no longer serves as a practical response to globalization’s adverse effects. To bring the losers along, we will need to consider changing the rules of globalization itself.

Nadaljujte z branjem→