Kaj imajo skupnega zagovorniki nošenja orožja in nasprotniki kapitalskih kontrol?

Dani Rodrik ima zelo dober (in zabaven) point glede nasprotovanja ponovni uvedbi kapitalskih kontrol. Kot veste in kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je skozi zadnjih nekaj sto let prosti mednarodni pretok finančnega kapitala poskrbel za velike preturbacije in velike krize. V povprečju na vsakih deset let. Edino stabilno obdobje v zadnjih dvesto letih, brez finančnih in posledičnih ekonomskih kriz, je bilo “brettonwoodsko obdobje” med 1945 in 1973, ko so med državami veljale ovire za prost pretok kapitala. Takoj po “padcu Bretton Woodsa” leta 1973 se je, neodvisno od tega, začela prva naftna kriza. Čeprav nepovezana s “padcem Bretton Woodsa”, pa je kombinacija obeh privedla do drastičnih posledic. Namreč, velik porast cen nafte je državam izvoznicam nafte omogočil velike zaslužke (t.i. petrodolarje), ki so jih te države z veseljem posojale naprej državam v razvoju. Tudi Jugoslavija si je v tem obdobju nabrala za 20 milijard dolarjev zunanjega dolga. Zadeva je eksplodirala po letu 1980, ko so se petrodolarji posušili in države v razvoju niso bile v stanju refinancirati dolgov. Začela se je največja dolžniška kriza v zgodovini (tudi v bivši Jugoslaviji), ki se je nato reševala tri desetletja.

Podobna zadeva se je dogajalav 1990-ih letih z velikimi vlaganjimi ameriških podjetij v Aziji, čemur so sledili še finančni tokovi in jahali na velikih donosih hitro rastočih držav. Dokler balon leta 1997 ni počil ter azijskih in nekaterih vzhodnoevropskih držav ni pahnil v globoko krizo.

In podobna zgodba se je odvila po letu 2001, le da so petrodolarje zamenjali veliki izvozni presežki azijskih držav (tudi Kitajske po letu 2001) in Nemčije, ki so jih azijske države nalagale na Zahodu, Nemčija pa v perifernih evrskih državah. Sledili so veliki baloni na kapitalskih in nepremičninskih trgih, poku teh pa seveda velika finančna in dolžniška kriza v razvitih državah. Največja po letu 1929.

No, prav zaradi teh razlogov ekonomisti, pa tudi IMF, danes razmišljajo o ponovni uvedbi kapitalskih kontrol (denimo v obliki depozitov; nekaj podobnega, kot je uvedla Slovenija po izbruhu Azijske finančne krize). Tisti, ki največ služijo z naložbami finančnega kapitala, pa temu seveda ostro nasprotujejo. In pri tem ponujajo analogijo z nošenjem orožja: ni orožje tisto, ki ubija ljudi, pač ljudje. Ergo, namesto, da postavljamo ovire za pretok kapitala, dajmo raje bolje regulirati finančni sektor.

Dani Rodrik se malce ponorčuje iz tega argumenta, saj če bi to bilo tako enostavno, ne bi po vsaki finančni krizo tarnali nad preslabo regulacijo. In finančni sektor se ne bi tako krčevito branil pred vsakim malenkostnim povečanjem regulacije. Pri čemer ima na voljo ves denar tega sveta (dobesedno), da plačuje najboljše lobiste in da si kupi svoje oblastne elite, ki nato poskrbijo, da do boljše regulacije ne pride. Edinkrat, ko se je kapitalu to ponesrečilo, je bilo po Veliki depresiji leta 1933, ko je prišel v ZDA na oblast Franklin D. Roosevelt, z njim pa kasnejše kontrole pretoka kapitala (mednarodno uveljavljene na sestanku v Bretton Woodsu leta 1944), regulacija finančnega sektorja, razbitje bank na komercialne in investicijske ter dvig davkov in socialna država.

This argument always reminds me of opponents’ argument about why gun controls are not needed: “it’s not guns that kill people; it’s people.” The implication is that we should target the criminals and not the guns. Of course, if we could perfectly regulate the behavior of future criminals, we would not need controls on the sale of guns directly. But most of us are reasonable enough to realize that we have imperfect control over the behavior of gun owners and so we think direct gun controls make sense.

Similarly, if one could design the perfect prudential regulatory regime, targeting all the relevant distortions at source and adjusting pre-emptively to all future financial innovations, then indeed we would not need direct controls on capital flows. But if we cannot, and we surely cannot, we need to work on as many margins available to us as we can. That is why capital controls belong in the arsenal of sensible policy makers.

One of my favorite aphorisms is “the world is second best, at best” (due to Avinash Dixit). It tells us that first-best logic can be misleading in the real world. Interestingly, Shin himself starts his speech by reminding us of the second-best theorem. But then he goes on to apply a first-best argument to dismiss capital controls.

Vir: Dani Rodrik

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: