Polomijada slovenske korporativne kadrovske kuhinje

Če ne bi bilo tiste nesrečne velike krize pred skoraj enim desetletjem, bi Slovenija ostala vzor stabilnosti in urejenosti v nemirni zapuščini postsocialistične srednje in vzhodne Evrope. Ostala bi vzor v vsem, razen v urejenosti in stabilnosti korporativnega upravljanja. Saj ne, da se pri nas ne bi trudili kopirati tujih vzorcev, toda izvedba je bila za slabo zadostno. Vsi dobri tuji vzorci se pri nas izrodijo v polomijo kadrovske kuhinje vsakokratne oblastne elite.

Razlogi ležijo v dolgotrajnem procesu polžje privatizacije, politični volatilnosti in trade-offu med germanskim stilom ureditve korporativnega upravljanja in apetiti vsakokratne oblastne elite po korporativnem obvladovanju. V nekdanjih socialističnih državah, kjer je bila privatizacija hitra, so novi – domači in tuji – lastniki relativno hitro poskrbeli za stabilno upravljanje svojega premoženja. Pri nas je bila privatizacija polžja, pa še ta z večimi postanki vmes za oddih. Dokler je bila oblast stabilna pod nekdanjo LDS (»z 12 let na 45 let podlage«), je bilo tudi upravljanje podjetij tema, ki z redkimi izjemami (denimo razvpito politično kadrovanje v Telekomu, NLB in Zavarovalnici Triglav), ni vznemirjala javnega mnenja. Ni bilo potrebe, saj je politika skrbela za kontinuiteto v od države obvladovanih družbah prek nekdanjih skladov Kad in Sod.

S koncem te ere leta 2004, ko je levo opcijo na oblasti zamenjala desna, pa je nastopilo najprej obdobje nove faze privatizacije in kadrovske čistke z namenom oblikovanja »desne kapitalske elite« ter končalo s polomijo v obliki ekscesnega zadolževanja za panožno prevzemno koncentracijo in menedžersko prevzemno evforijo. Če bi bilo gospodarstvo pred tem že privatizirano in lastništvo konsolidirano, bi bila tudi cena za slabo korporativno upravljanje v obliki bančne luknje bistveno manjša.

Zadnje desetletje od začetka krize naprej živimo v vzdušju politične volatilnosti in na frustracijah zaradi slabo krotenega apetita vsakokratne oblastne elite po korporativnem obvladovanju, ki ga ne more stabilizirati niti uzakonjanje »najboljših tujih praks« korporativnega upravljanja.

Moram priznati, da sem bil prevelik optimist, ko sem leta 2009 malenkostno sodeloval pri uvajanju »dobre prakse« OECD držav, ki naj bi prekinila z ad hoc političnim kadrovanjem ter uvedla red v nadzor podjetij prek strokovnih meril kadrovske selekcije in zagotovila stabilnost upravljanja. Izrodilo se je v AUKN in Kadrovsko akreditacijsko komisijo (KAS) kot papirnato krinko za stare prakse, saj je slednja le evidentirala kandidate za nadzornike, izbira pa je šla po povsem drugih kriterijih.

Iz njiju se je rodil Slovenski državni holding (SDH), ki je sicer začel s postavljanjem kvantitativne metrike zahtevane uspešnosti poslovanja, vendar pa sam padel na testu strokovne in politično neodvisne izbire vrhovnega upravljavca ter njegovih nadzornikov. Zadnja epizoda z izbiro neznane vrhovne upravljavke s pedigrejem referentke in ponarejenim življenjepisom ter ponesrečene politične (ne)izbire njenih nadzornikov kaže, da smo pri korporativnem upravljanju najpomembnejše državne lastnine trčili v novo zgodovinsko dno slabe prakse.

In na tej točki se je treba odločiti. Odločiti med tem, da si bodisi prenehamo lagati, da želimo imeti vrhunsko, strokovno in politično neoporečno korporativno upravljanje državne lastnine, bodisi da naredimo kvantni preskok v boljše prakse držav, ki jim najbolj zaupamo in ki jih tako neuspešno kopiramo.

Če bi si res želeli strokovnega, kvalitetnega in politično manj oporečnega korporativnega upravljanja državne lastnine, ni treba iti daleč. Dovolj je pogled čez mejo oziroma v Nemčijo. Pri nas smo po osamosvojitvi praktično prekopirali nemško korporativno pravo in sistem korporativnega upravljanja, z dvotirnim sistemom upravljanja in vključenostjo tako predstavnikov kapitala kot zaposlenih v nadziranje posameznih podjetij. Ta ureditev, da imajo podjetja z več kot 500 zaposlenimi obvezno delavskega direktorja in da imajo zaposleni najmanj tretjino oziroma v velikih družbah polovico članov v nadzornem svetu, je dobra, saj zagotavlja ravnovesje med interesi kapitala in dela ter stabilnost poslovanja.

Problem je v podjetjih, ki jih lastniško obvladuje država. Problem ni v notranji strukturi upravljanja in nadzora posameznih podjetij, saj je to (vsaj formalno) primerno urejeno. Pač pa izvorni greh seveda leži najprej v postavitvi nadzornega sveta SDH, nato pa v kadrovanju predstavnikov lastnika v nadzorne svete posamičnih obvladovanih družb. Kadar se zalomi že v prvem kolenu, ko denimo država imenuje sporne nadzornike v SDH, kot so pokazale zadnje izkušnje, bo temu primerna tudi izbira vodstva SDH, od tu naprej pa kadrovanje nadzornikov v posamične družbe. Nadzorni svet največjega upravljalca premoženja pri nas sestavlja zgolj pet članov, ki jih praktično postavlja (predlaga v koalicijsko usklajevanje) aktualni finančni minister. Tukaj bi veljalo smiselno upoštevati nemško prakso, kjer imajo nadzorni sveti večjih podjetij, kar je nedvomno tudi SDH, po 20 članov, od katerih je 10 zastopnikov interesov kapitala ter države, druga polovica pa je iz vrst zastopnikov interesov dela ter interesov širšega družbenega okolja.

Prav s tem namenom je, po dolgoletnih mukah s prepričevanji parlamentarnih strank, koalicija civilnodružbenih gibanj Sinteza pripravila predlog novele zakona o SDH, ki ga je nedavno formalno vložila v parlamentarno proceduro stranka Socialnih demokratov. Ta novela zakona ob številnih drugih spremembah oziroma dopolnitvah (denimo glede metod prodaje in zamenjave kapitalskih naložb, glede priprave, sprejetja in spremembe strategije itd.) določa predvsem imenovanje nadzornega sveta SDH in njegove pristojnosti. Glede imenovanja nadzornega sveta novela zakona predvideva, da ima ima 12 članov, pri čemer enega člana določijo zaposleni v SDH, 11 pa jih imenuje Državni zbor, in sicer tri na predlog vlade, osem pa na predlog predsednika republike. Slednji določi tri kandidate za člane nadzornega sveta SDH iz seznama kandidatov, ki mu jih posredujejo reprezentativne organizacije delodajalcev, tri s seznama, ki mu jih posredujejo sindikalne organizacije, dva pa s seznama, ki mu jih posreduje zveza oziroma organizacija upokojencev na ravni države.

Zakaj je predlagana ureditev pomembna? Pomembna je predvsem zato, ker aktualni oblastni eliti skrajšuje vzvod političnega kadrovanja v gospodarstvu. Nadzorni svet namreč imenuje upravo SDH, kjer pa širša in bolj heterogena sestava nadzrnega sveta lahko že a priori prepreči predloge za člane uprave, ki imajo zgolj politično podporo, ne pa tudi ustreznih strokovnih kvalifikacij. Po drugi strani pa heterogena sestava nadzornega sveta zagotavlja širšo zastopanost družbenih interesov kot po sedanjem sistemu, kjer aktualni finančni minister predlaga sebi všečne in potencialno politično oporečne člane nadzornega sveta.

Pomemben pa sta še dve dobrodošli novosti novele zakona o SDH. Prvi je, da uprava SDH imenuje kadrovsko komisijo s soglasjem nadzornega sveta, ta komisija pa opravlja izvedbene postopke pridobivanja kandidatov za člane nadzornih svetov. V primeru, da uprava SDH predlaga kandidate, ki jih ni predlagala kadrovska komisija, mora pisno obvestiti predsednika nadzornega sveta o merilih in pogojih, po katerih so bili predlagani kandidati primernejši od nominiranih. Zagotovljena mora biti tudi sledljivost načina poteka nabora teh kandidatov. Nadzorni svet lahko v treh dneh po obvestilu spremeni odločitev uprave. Druga novost pa je, da nadzorni svet dobi pravico odločitve o izbiri kupca oziroma sklenitvi prodajne pogodbe za prodaje deležev nad določeno vrednostjo. Ta predlog sicer zmanjšuje operativnost delovanja SDH, vendar pa prinaša pomembno varovalko pri prodajah in izbiri kupcev za podjetja, ki so strateškega pomena.

Dovolj sem star seveda, da me je v veliki meri minila naivnost, da bi verjel v zveličavnost teh predlaganih sprememb glede izboljšanja korporativenga upravljanja pri nas. Ni je ureditve, ki je z določeno mero »poniglavosti« pri nas ne bi uspeli zlorabiti. Ali drugače rečeno, še tako dobre formalne ureditve so samo formalizmi, če niso podprte z visokimi etičnimi standardi in ustrezno kulturo okolja. In slednjih v našem političnem okolju močno primanjkuje.

___________

* Izvorno objavljeno v Delovem Svetu kapitala

4 responses

  1. Na tole je res potrebno odgovoriti. Glede nato, da imam s tem nekaj izkušenj, pa še toliko bolj.

    “Če bi bilo gospodarstvo pred tem že privatizirano in lastništvo konsolidirano, bi bila tudi cena za slabo korporativno upravljanje v obliki bančne luknje precej manjša.”

    Dej, no?! Zaradi neprivatiziranega gospodarstva? Čigave firme pa so v porfelju DUTB? Državne ali privatne? Državne firme niso tiste, ki so krive za bančno luknjo. Kaj pa banke? Te so nasedle (državne še najmanj) zaradi privatnih firm, ne državnih. Da ne bi ponavljali zgodbe , kako je bančna luknja v resnici nastala.

    Nenazadnje, kdo pa je kriv za svetovno finančno krizo? Državni ali privatni kapital? Če hočete imeti res veliko krizo, se tega samo z državnim kapitalom ne da narediti.

    I”z njiju se je rodil Slovenski državni holding (SDH), ki je sicer začel postavljati kvantitativne metrike zahtevane uspešnosti poslovanja,”

    SDH, da je začel postavljati kvantitativne metrike? Dej no, kako pa to veš?

    Se pa spomnim kako smo spomladi leta 2011 naredili skupaj s PwC najprej temeljite kvantitativne analize sektorjev v katerih so delovala državna podjetja, vključno s peer analysis. Na tej osnovi smo se z vodstvi in NS državnih firm dogovorili za srednjeročne cilje podjetij, ko so bili potem osnova za Strategijo upravljanja.
    Vse kar sta SDH in še prej SOD naredila formalnega napredka na področju korporativnega upravljanja je prevzeto, prepisano od AUKN. Vključno z zakonskimi rešitvami, ki jih je Podbevšek et Co. prepisal iz internih dokumentov AUKN. Vse kar sta SOD in SDH samostojno naredila je , da sta nekoč že vzpostavljene prakse pokvarila in oslabila.

    Pravni okvir korporativnega upravljanja določa OECD tako za privatne kot državne firme. Gre za osnovo dobre in smiselne prakse, ki se je kalila desetletja, Nobene tople vode ni potrebno izumljati kot ste vi počeli v Vašem društvu. Pa še zgrešeno povrhu. Slovenija je dober okvir nekoč že imela. V časovni stiski se je na začetku Pahorjeve vlade naslonila na OECD in sproducirala (prepisala) prakse, ki jih je kot najboljše definiral OECD. Tistemu Zakonu razen 3 stavkov (2, ki bi jih dodali in enega, ki bi ga črtali) ni manjkalo kaj dosti. Razen tega, da se politična elita ni zavedala, kaj je v resnici sploh sprejela. Ko je to ugotovila, in ko so bile ekipe že postavljeno, je bilo prepozno. Ves razvoj od takrat naprej, ni nič drugega kot postopno razgrajevanje takrat doseženega. Razgrajevanje avtonomnosti central governing body-ja in zameglevanja odgovornosti.

  2. Riba smrdi pri glavi.

    Ko razpravljamo o upravljanju državnega premoženja (za kar v teh dveh prispevkih gre), moramo upoštevati temeljno izhodišče, da je državno premoženje upravljano na podoben način, kot je upravljana cela država. Formalno je po ustavi pri nas na oblasti ljudstvo, ki skozi demokratični volilni sistem daje izvoljenim politikom začasni mandat upravljanja države v njenem imenu. In kakršne politike izvolimo, takšno oblast dobimo. Na žalost demokracija sama po sebi ne zagotavlja, da bodo izvoljeni predstavniki namodrejši, najsposobnejši in še pošteni povrh (kar je želja večine volilcev), ampak je končni rezultat odvisen od različnih faktorjev, tako razgledanosti in interesa volilcev, ambicij, interesov in osebnostnih lastnosti politikov/kandidatov, ekonomskih in drugih družbenih okoliščin, ne nazadnje tudi vpliva denarja na vse skupaj. Idealne recepture ni, vsaka družba oz. država si mora oblikovati svoj sistem izbire svojih predstavnikov in to opredeliti v zakonih, ki urejujejo volitve. Tako volilno zakonodajo mora vsaka pametna država občasno preverjati in jo na podlagi izkušenj prilagajati in jo tako približevati idealnemu sistemu.

    Mislim, da je za Slovenijo nastopil čas, da po dobrih 25 letih to preverjanje napravimo.

    Najprej pogledamo izkušnje – po osamosvojitvi in prvih burnih letih smo se z LDS in Drnovškom na čelu relativno uspešno razvijali, tudi v primerjavi z drugimi državami v tranziciji. Zaostajanje se je začelo s prihodom na oblast SDSa in Janše, ki je prvi izkoristil politični sistem za oblikovanje avtoritativnega režima, ki z osnovnimi načeli demokracije ni imel kaj dosti skupnega. Podoben režim je vpeljal tudi na področju upravljanja državnega gospodarstva, predvsem bank in skladov KAD in SOD, ki so bili lastniki precejšnjega dela gospodarstva. Predvsem je vpeljal princip, da je država plen za zmagovalce na volitvah in da z njo lahko počne, kar mu je volja. Tako je s pomočjo poslušnih in nekompetentnih vazalov v bankah, KADu in SODu, ki jih je tam namestil, in s podporo izposojenega denarja iz tujine izpeljal privatizacijo, v kateri ni veljalo kakšna je kvaliteta vodenja in poslovanja, ampak važno da so “naši” na položajih. Lahko rečemo, da je Janša uvedel v naš politični sistem “totalitarno strankokracijo”.
    Račun za tako nespametno gospodarjenje z državo je prišel po nastopu finančne krize, ko je bilo treba ob zaostrenih gospodarskih razmerah pospešeno vračati izposojen denar, kar je razkrilo neuspešnost takega sistema predvsem pri gospodarjenju z državnim premoženjem. Namesto politiki lojalnega uspešnega sloja na novo ustvarjenih kapitalistov, ki naj bi postali nosilci našega razvoja v bodoče, smo dobili kopico nesposobnih mehkohrbteničnih podrepnikov, predvsem v finančni sferi, ki so navajeni, da morajo poslušati nekega gospodarja, da jim pove, kaj morajo misliti in narediti. In ta prodor nesposobnih kadrov v politiko in državno gospodarstvo je bil tako temeljit, da se ga do danes nismo znebili.
    Poglejmo, kaj je sledilo Janševi vladi v obdobju, ko so bili ti kadri na ključnih položajih:
    – najprej je prišla Pahorjeva vlada, ki ni bila sposobna spopasti se z gospodarsko krizo, ki jo je prinesla mednarodna finančna kriza leta 2008/9 in ki jo je zaostrila negativna usedlina (predvsem zadolženost gospodarskih družb zaradi posiljene privatizacije) Janševe vlade, je pa podlegla šaleškemu lobiju, ki je ugrabil celo državo s svojim TEŠ6
    – nato druga Janševa vlada, ki je samo kopirala škodljive Schaublejeve recepte o stiskanju pasu kot receptu za rešitev krize (medtem ko so amerikanci, ki so vse skupaj zakuhali, s socialističnim receptom tiskanja dolarjev in podržavljanja izgub TARP v pol leta praktično sanirali svoj finančni sistem). Namesto, da bi se bolj samozavestno s pomočjo izvoznikov in pogumnejšega spodbujanja domače investicijske in privatne potrošnje po Keynesjansko izvili iz krize, smo papagajsko sledili tujim receptom velikega kapitala, ki so imeli osnovni namen kako spraviti gospodarstva banana republik na kolena in jih na hitro opleniti po zgledu Grčije. Namesto tega smo s tako napačno politiko dežurnih nesposobnežev sesuli banke do konca, tako da je že resno grozil grški scenarij. Še dobro, da je ljudstvo reklo dovolj in vrglo Janševo vlado. In tu že imamo prvi pozitivni vpliv neposredne (ne strankarske) demokracije, ki je dobro del tudi gospodarstvu.
    – sledila je vlada Jankoviča/Bratuškove, ki je že v štartu dobila hud udarec, ko je zaradi obtožb protikorupcijske komisije g. Klemenčiča, aktualnega ministra za pravosodje, (ki so se kasneje izkazali za pretirane – to je še en primer, da pravniki, podobno kot finančniki, zaradi svojega ozkega pogleda na svet niso primerni za politične voditelje – glejte Mirota Cerarja) Jankovič kot sposoben gospodarstvenik ni dobil priložnosti postati predsednik vlade, namesto njega je prišla na vrh po precejšnih kolobocijah Alenka Bratušek. Ko je tako šibka šefinja vlade prevzela oblast, se je naslonila preveč na srednji sloj že prej omenjenih podrepnih oblastnikov, ki so pri reševanju bančne luknje, ki sta jo ustvarila predhodnika, Janša in Pahor, bolj poslušali neke nižje uradnike iz Bruslja kot zdravo pamet in s pretirano oceno bančne luknje, za kar je neposredno odgovoren aktualni guverner Banke Slovenije g. Jazbec (glej aktualno analizo uglednega ekonomista Boleta) ter posiljeno privatizacijo 15 družb po enotretjinski ceni omogočila tujim špekulantom plenjenje slovenskega premoženja. Zadnjo fazo te žalostne štorije doživljamo pod
    – Cerarjevo vlado, ki tako nadaljuje žalostno raboto predhodnih vlad, kot je prodajo NLB po nizki ceni. Namesto da bi njegova vlada, neobremenjena s preteklimi napakami počistila ta Avgijev hlev, poln zajedalskih špekulantov, jim je podlegla in sedaj vsiljuje s koruptivnimi tveganji prežet Zakon o drugem tiru, v katerem še poceni ponuja bisere slovenske logistike tujcem in tako tvega, da ga bo zgodovina uvrstila ob bok neuspešnih vodij naroda Janše in Pahorja.

    To je torej očitni znak, da smo Slovenci še zmeraj talci te generacije nekompetentnih in pokvarjenih oblastnikov in dokler se jih ne bomo znebili, se nam slabo piše. Da jih zlahka pogrešamo, potrjujejo gospodarski uspehi naših izvoznikov, ki daleč od Ljubljane in vpliva njenih vlad pravzaprav izvajajo pravo sanacijo našega gospodarstva in bančne luknje. Podobna dogajanja samoorganiziranja lahko opazujemo na čisto političnem področju, ko se zaradi skorumpirane in neučinkovite politike ena za drugo pojavljajo razne civilne iniciative, ki ponujajo, kot v primeru drugega tira, boljše, predvsem pa nepokvarjene recepte za reševanje aktualnih problemov naše družbe.

    In v tem kontekstu moramo razumeti predlog civilne iniciative, da preko novele zakona o upravljanju SDH iztrgajo absolutno oblast nad našim skupnim premoženjem pokvarjenim politikom, beri strankam, in vrnejo vpliv širše družbe na gospodarjenje z državnim premoženjem. Tako tudi vračajo dostojanstvo in odgovornost za naš skupni razvoj drugim, nestrankarskim delom družbe, kar bo vsekakor blagodejno delovalo na uspešnost poslovanja družb, ki jih upravlja SDH.

    Drago Babič

  3. Se strinjam z Dragom Babičem. Stanje kulture je tako, da se pri vsakem predlogu začnemo spraševati, kaj je narobe z njim oziroma, kako bi zadevo eskivirali, namesto, da bi pogledali, kako se da napredovati. Ta kultura je posledica razvrednotenja čisto vsega, ker imamo zadnjih trinajst let prikaz, kako se z diskvalifikacijami odžene vsakega kolikanj častnega in sposobnega človeka, da bi se vključil v javno dobro. In po drugi strani tisto ponesrečeno zadružno miselnost,ki onemogoča, da bi pamet nesla izven koordinat moje vasi. V zgodovini so se ene nacije znale nekako spraviti skupaj po tem, ko so desetletja nazadovale, ker jim drugega ni bilo. Recimo v Španiji po smrti dikatorja Franca so se zelo različne politične skupine dogovorile za en konsenz, ki nobenemu ni čisto ustrezal, ampak držijo se ga pa še vedno vsi. Dogovorili so se za parlamentarno demokracijo, monarhijo (ki so jo akceptirale leve stranke), abolicijo uradnikov prejšnjega režima (s stinsnjenimi zobmi so to sprejeli vsi) in pravosodje, ki je neodvisno. Dve leti po tem dogovoru je vojska poskušala z državnim udarom, kralj jih je ustavil, stranke so stopile skupaj in potem so ekspresno zamenjali še 90% vojske in poslali neprimerne v penzijo in podobno kot v Nemčiji, začeli z antifašistično preobrazbo. Drug primer je Francija – to bomo pa videli sedaj – če se bodo uspeli dogovoriti, da se za nekaj časa ne napadajo, podprejo Macrona in ustavijo FN. Hočem reči, da je potreben konsenz na najvišji ravni, ki določa, katere prakse so legitimne in katere ne (pa tudi, če so legalne) in da ni odstopanja. Kar pomeni, da bi se morali mi počasi malo zbrati – pa ne samo čez forume in twitter in nekako premisliti, komu zaupamo in jo/ga vidimo kot avtoriteto in kakšni ekipi bi zaupali. In to brez iskanja brezmadežnih – ker uspešen človek je v svoji kareiri zanesljivo naredil kakšen kiks – temveč iskanja častnih ljudi, ki so se tudi na svojih napakah česa naučili. Bi rekla, da je sedaj zadnji čas, da se te aktivnosti začnejo.

    • Jasmina,

      Se strinjam z vami, da je potrebno oblikovati novo, pošteno, protikoruptivno moralno platformo, okoli katere se lahko somišljeniki tudi dejansko zberemo in dogovorimo za akcijo. Pozivam vas, da se nam pridružite, vsaj publicistično, da se spoznamo. In za kaj takega je primeren ta blog, ali pa neposredno sodelovanje v akcijah civilne iniciative KCD-Sinteza. Lepo vabljena!

      Drago Babič

%d bloggers like this: