Eden izmed ključnih problemov neenakosti, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, je v tem, da tisti, ki so imeli “manj sreče” pri rojstvu v ustrezno socialno okolje (rojeni staršem z nizkimi dohodki), imajo že v osnovi manj možnosti, da lahko uresničijo svoje talente. Njihovi talenti bolj verjetno ostanejo neopaženi ali pa neizkoriščeni, ker jim starši ne morejo zagotoviti možnosti (tečaji, treningi, izobrazba), da bi jih lahko pokazali ali razvili. Zaradi teh neenakih možnosti, pogojenih z dohodkovnimi oziroma socialnimi razlikami, je tudi produktivni potencial države manjši.

V osnovi je treba ločiti, da ima dohodkovna neenakost lahko tako pozitivni kot negativni vpliv na gospodarsko rast. Večja neenakost ima zaradi večje koncentracije dohodkov pri bogatejših in njihovih investicij v produktivne kapacitete lahko pozitivni vpliv na rast. Po drugi strani pa pride do izpada pozitivnega prispevka talentiranih, ki zaradi neenakih možnosti ne dobijo priložnosti, da bi prispevali k rasti. Vprašanje je, kateri izmed obeh učinkov prevaga. Zadnje empirične študije (Marrero & Rodríguez (2013); van der Weide & Milanovic (2014)), kažejo, da je drugi učinek močnejši. Torej, gospodarska rast je nižja v državah, kjer je neenakost možnosti večja, zaradi česar ima celotna neenakost negativni vpliv na gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem→

Financial Times je objavil odgovor bralca, ki mu je makrokonomija očitno dokaj jasna. Zelo natančno definira problem sedanjega neravnotežja v evro območju in pravilno ugotavlja, da je znotraj evro območja mogoče vzpostaviti ravnotežje zgolj, če Nemčija spodbudi rast inflacije (in/ali plač), saj druge države ne morejo iti še bolj v deflacijo.

(Kdaj bodo naši bralci na tem nivoju razumevanja?)

Toda ta “nemški problem” ni rešljiv znotraj evro območja, saj Nemčija nikoli ne bo prostovoljno začela povečevati javnih izdatkov ali spodbudila rasti plač in inflacije. Rešitev je bržkone le v uvedbi menjalnega tečaja med Nemčijo in ostalimi članicami evro območja – torej v razpadu evra.

Jens Spahn (“Thanks for the advice but we prefer fiscal discipline”, October 18) is highly satisfied with the performance of the German economy and its supposed role as an “anchor of stability for the EU”. Not even Keynes, he says, would have recommended that Germany indulge in deficit spending at this point.

Strangely missing from his article is Germany’s extraordinary current account surplus — now the largest in the world, amounting to 8.5 per cent of gross domestic product this year according to the International Monetary Fund. Mr Spahn boasts of Germany’s low unemployment, but the combination of a large current account surplus and low unemployment are classically symptomatic of an undervalued currency.

Nadaljujte z branjem→

The Economist prinaša dobro recenzijo nove knjige “The Innovation Illusion” v avtorstvu Fredrika Erixona in Bjorna Weigela. Ta knjiga je še za spoznanje bolj mračna kot knjiga Roberta Gordona “The Rise and Fall of American Growth”. Medtem ko Gordon pravi, da je IT revolucija zgolj majhna diverzija v upočasnjujoči se trajektoriji rasti produktivnosti v primerjavi z invencijami iz prve polovice 20. stoletja, pa Erixon in Weigel obupavata nad upočasnjeno nagnjenostjo kapitalizma do inoviranja. Stopnja inoviranja se je upočasnila, podjetništvo prav tako, najpomembnejša podjetja so že stara ali pa v srednjih letih. Schumpetrova “kreativna destrukcija” se zdi mrtva.

Razlog za upočasnjeno nagnjenost kapitalizma k inoviranju Erixon in Weigel najdeta v samem kapitalizmu oziroma natančneje v strukturi lastništva. Danes večine podjetij nimajo v lasti podjetniki, pač pa finančni skladi, te pa zanima zgolj stabilen donos. Podjetja vodijo birokrati, ki se izogibajo tveganih naložb v nove tehnologije. Velika podjetja, kot so Microsoft, Google in zdaj še Facebook pokupijo vsa potencialno nevarna inovativna podjetja, njihove inovacije integrirajo ali pa zaprejo.

Nadaljujte z branjem→

CETA sporazum je najtemeljitejši in najcelovitejši prostotrgovinski sporazum, v katerega je do sedaj vstopila EU. V končni fazi bo uveljavitev Sporazuma pomenila, da bo 98.6% carinskih postavk kanadske carinske tarife in 98.7% carinskih postavk EU carinske tarife v celoti liberaliziranih. Na vse ostale proizvode, katerih trgovina bo liberalizirana, bodo carine umaknjene v treh, petih ali sedmih letih od trenutka, ko bo CETA stopila v veljavo.

Carinska liberalizacija pa ne vpliva na pravila in regulativo, ki je v veljavi na uvoznih trgih EU in Kanade (tehnična, sanitarna in fitosanitarna pravila ter regulativa glede varne prehrane in zahteve za označevanje proizvodov). Teh pravil CETA ne spreminja ali usklajuje. Ključnega pomena je dejstvo, da je sporazum CETA v svoji osnovi manj ambiciozen od prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA (TTIP), ki je trenutno v fazi pogajanj. Sporazum CETA je dejansko dokaj nedolžen sporazum v primerjavi s TTIP, njegov najbolj “problematičen” del je mehanizem reševanja sporov med investitorjem in državo, ki nadomešča obstoječe sporazume o zaščiti investitorjev in je bolj napreden. Toda prav ta del se zdi ključen pri nasprotovanjui javnosti sporazumu.

Spodaj je povzetek glavnih – merljivih – učinkov CETA sporazuma na slovensko gospodarstvo, kot sva jih lani ocenila s kolegom Črtom Kostevcem v študiji za ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjih dveh letih so nizke ali celo negativne obrestne mere povzročile precejšnje pretrese v ekonomiji. Posebno to velja za subjekte s presežnimi finančnimi sredstvi, ki vse težje najdejo zadovoljive donose. Na drugi strani pa spremljamo stroške zadolževanja države, kjer ostajajo zneski obresti še vedno zelo visoki, čeprav naj bi se države praviloma zadolževale najceneje. Seveda vemo, da so trenutno visoke obresti rezultat izdanih obveznic v preteklih letih, a mogoče bi bilo zanimivo spremljati, kaj se na tem področju dogaja ter predvsem kakšne so perspektive. V razmerah, ko moramo že skoraj plačati, da lahko kam varno spravimo denar, bi pričakovali, da bo to imelo tudi večje učinke na državno zadolževanje in da bo manj proračunskih odlivov za ta namen. Na žalost prav velikega zmanjšanja obrestnih stroškov države še nekaj časa ne bo in zato poglejmo, kje se skrivajo razlike. Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik denuncira zgroženost prostotrgovinskih navijačev nad tem, da preprosti ljudje nočejo več novih prostotrgovinskih sporazumov, ki nimajo nobene zveze s prosto trgovino, pač pa z zaščito interesov velikih korporacij. To, da je valonska miška (morda) zaustavila sporazum CETA, je preprosto odraz tega, da političnim elitam zelo očitno ni jasno, da se preprosti ljudje ne želijo pustiti še enkrat nategniti z obljubami velikih agregatnih koristi za državo, pri čemer ogromno večino koristi poberejo korporacije, precejšen del populacije pa to plača bodisi z izgubo služb bodisi z znižanjem plač. Kaj tukaj ni jasno? Da si ljudje (končno) upajo reči “Ne”?

Ne gre več samo za izgubljene službe in dohodke, pač pa za izgubljeno legitimiteto oblasti in za ljudski revolt proti politični samovolji.

• Giving Every Child a Monthly Check for an Even Start – New York Times
• It’s a war of ideas, not of interests – Dani Rodrik
• Five principles to follow for a new fiscal policy – Jason Furman
• How import competition from China helped fuel the credit bubble – Barrot, Loualiche, Plosser & Sauvagnat
• Looking for Local Labor Market Effects of NAFTA – Hakobyan & McLaren
• Neoliberalism and austerity – Simon Wren-Lewis
• Income distribution and aggregate saving – VoxEU
• Challenges for Monetary Policy in Advanced Economies – PIIE
• Do economists have physics envy? (Part 2) – Noahpinion
• Yellen Poses Important Post-Great Recession Macroeconomic Questions – Nick Bunker
• 7 Tips for Interpreting Macroeconomic Data – Jason Furman

Janet Yellen, predsednica Fed, je prejšnji petek imela zelo odmeven govor o tem, kam bi makroekonomisti morali usmeriti svoj raziskovalni fokus. Naštela je štiri področja. Kot prvo je navedla vpliv agregatnega povpraševanja na agregatno ponudbo. To je seveda v nasprotju z dosedanjo doktrino, kjer so dolgoročni BDP determinirali faktorji na strani ponudbe, medtem ko je bilo povpraševanju dopuščeno zgolj vplivanje na ciklično nihanje okrog trendne dinamike BDP. Zadnje raziskave, predvsem Summers & Fatas (2016), pa so pokazale, da recesije (padec povpraševanja) puščajo globoke rane tudi v dolgoročnem BDP, saj zaradi učinka histereze del delovne sile in kapitala ostane trajno nezaposlen.

Drugo področje je obravnava agentov v makro modelih. Yellenova pravilno pravi, da bi morali opustiti predpostavko reprezentativnega agenta in preiti na heterogene agente, saj en sam reprezentativni agent slabo oziroma napačno prikazuje dejansko stanje. Tretje področje je interakcija med finančnim in realnim sektorjem, predvsem vpliv povečanega zasebnega dolga na fluktuacije BDP. Kot zadnje pa navaja raziskovanje vzrokov za inflacijo, kjer se je stara paradigma glede vpliva plač in kratkoročnih inflacijskih pričakovanj izpela.

Spodaj nekaj odlomkov iz govora Yellenove.

Nadaljujte z branjem→

David Autor iz MIT, eden najboljših ekonomistov s področja ekonomike dela in eden izmed trojice avtorjev (Autor, Dorn, Hanson) dveh trenutno najbolj vročih ekonomskih raziskav (tukaj in tukaj), v intervjuju za The Region, spletni portal podružnice Federal Reserve v Minneapolisu, pojasnjuje njegovo intelektualno evolucijo v spoznavanju učinkov sproščene trgovine na gospodarstvo. Pojasnjuje, kako je s soavtorji v nasprotju s predpostavkami trgovinskih modelov odkrival, da liberalizacija trgovine nima hitrih ravnotežnih učinkov. Nasprotno, bolj intenzivna globalizacija, predvsem s Kitajsko, je z zapiranjem domače proizvodnje in selitvijo delovnih mest v Latinsko Ameriko in Azijo pustila globoke rane v posameznih regijah. Nekatere regije se tudi po 15 letih niso pobrale, pač pa jih še vedno pesti depresiven trg dela. Vplivala je tudi na odločitve glede formiranja družin, na zmanjšano rodnost, na vrzel v plačah glede na spolno strukturo zaposlenih itd. Ta polarizacija na trgu dela in posledična socialna polarizacija pa sta za seboj potegnili tudi politično polarizacijo – v regijah, ki jih opustošila globalizacija, so volilci začeli voliti bolj ekstremne politike. Trump in Sanders sta posledica zanikanja problema oziroma neuspešnega odgovora liberalizacijo trgovine z redistributivnimi politikami, ki bi kompenzirale izgube “luzerjev” v tej globalizacijski epizodi.

Zelo dober intervju. Tudi zato,  ker – na zelo zanimivi temi – pokaže, kako so intelektualno pošteni raziskovalci sposobni spremeniti stališča, kadar v raziskovanju trčijo na nova dejstva.

Nadaljujte z branjem→