Ali je smotrno za vsako ceno reševati Mercator?

Jure Jež

Pa se nam je zgodil Agrokor. Zgodba, ki smo jo vsi, ki vsaj malo spremljamo razmere v trgovski in agroživilski branži JV Evrope, napovedovali, se je začela uresničevati. Ker pa je Skupina Agrokor družba, ki predstavlja 15% Hrvaškega BDP, zanjo lahko uporabimo termin »too big to fail«. Zato so Hrvatje zelo hitro, smelo in pogumno sprejeli »Lex Todorić« in kratkoročno zaščitili družbo pred nenadzorovanim kolapsom. Vprašati pa se moramo: Na čigav račun? Vsekakor ne na račun politične elite, ki je Todoriću omogočila »največjo krajo na Balkanu v obdobju po 2. svetovni vojni«, ampak na račun potrošnikov, dobaviteljev in drugih partnerjev Skupine Agrokor, ki ne spadajo v kategorijo »too big to fail«. Vendar pa sem prepričan, da je s »socialističnim zakonom Lex Todorić« država Hrvaška dodala Agrokorjevi zgodbi novo dimenzijo, ki bo v perspektivi prinesla še veliko »inovativnih rešitev«, ki ne bodo pogodu ne ruskim bankam, največjim lastnicam Agrokorja, ne Evropski komisiji, varuhu konkurenčnosti in nedovoljenih državnih posegov v gospodarstvo.

Vendar pa Slovenci ne moremo neprizadeto spremljati Agrokorjeve zgodbe, ker smo zaradi kardinalnih napak odprodaje draguljev slovenske prehrambene industrije tujcem in posledično tudi Mercatorja Agrokorju postali del zgodbe, ki lahko močno vpliva na našo »nakupovalno prihodnost«. In tako kot lahko našo vrlo politično elito (tako desno kot levo) zaradi njenega nespretnega vmešavanja in katastrofalnega kadrovanja v gospodarstvu opredelimo kot glavnega krivca za nastalo situacijo. In danes so naših »politikov na oblasti« spet polna usta zaščite 10,000 delovnih mest v trgovinski dejavnosti, posledično pa 100,000 delovnih mest pri agroživilskih dobaviteljih, vendar pa sem prepričan, da se oprijemajo zgolj zadnje bilke, ki bi jim omogočila ostati na oblasti. Predsednik vlade se pogovarja z novim vodstvom Mercatorja, minister za gospodarstvo je obelodanil »Lex Mercator« in del politike je celo sprožil govorice o odkupu Mercatorja (čeprav je bila ena prvih izjav s strani hrvaške vlade imenovanega »Poverjenika za Agrokor«, da Mercator ni naprodaj). Vendar pa logičen pogled na situacijo pokaže, da gospodje na oblasti zgolj nabirajo politične točke.

V hipotetičnem modelu »padca« Mercatorja bo nekdo moral prevzeti njegov obseg dejavnosti, zaposliti delovno silo in nabavljati od slovenskih dobaviteljev. Morda pa bo ponudil celo manj izsiljevalske nabavne pogoje in krajše plačilne roke, pa tudi pritiski zagotavljanja popolnega asortimana Agrokorjevih proizvodnih družb bodo preteklost.

Zato se lahko vprašamo: Ali je smotrno za vsako ceno reševati Mercator? Trgovsko družbo, ki je slabo vodena že od l. 1993, trgovsko družbo, ki je v zadnjem desetletju izgubila velik del tržnega deleža na slovenskem trgu in s tem tudi vodilni položaj na maloprodajnem trgu, trgovsko družbo, ki ne zna izkoriščati svojih konkurenčnih prednosti, trgovsko družbo ki se pretežno ukvarja sama s seboj in ne s svojimi zvestimi kupci.

Poglejmo, kaj se je dogajalo z Mercatorjem od leta 1993 do sprejetja Lex Agrokor. V letu 1993 je vodenje Mercatorja prevzel podpredsednik zadnjega Izvršnega sveta Jugoslavije (politično kadrovanje), ki je ob zahvali predsedniku države za prinešeni osebni certifikat, pod krinko naročila nove celostne podobe Mercatorja, prispeval pol miliona mark za volilno kampanijo za njegovo ponovno izvolitev. Prav tako je sklenil za Mercator škodljivo kreditno pogodbo z EBRD in odprodal kontrolni delež v družbi Spar-Mercator in s tem Sparu omogočil samostojni prodor v slovenski prostor. Nasledil ga je samozvani »najboljši Slovenski menedžer«, ki je s svojim načinom samopromocijskega diktatorskega populizma, z brutalnimi akvizicijskimi prevzemi »pokupil« konkurenčne slovenske trgovce, zadolžil Mercator prek razumnih meja, razširil poslovanje Mercatorja na Balkan in v ekspaziji omogočil sebi in svojim bližnjim bogatenje na račun Mercatorja. Po politični odstavitvi (lahko ugotovimo, da je politikom zrastel čez glavo), ga je zamenjal ubogljivi računovodja, ki ga v skladu z odsotnostjo strategije vodenja Mercatorja težko opredelimo kot menedžerja (je pa tudi on naredil veliko škode). Kot največji uspeh zadnjega predsednika uprave Mercatorja pa lahko opredelimo njegov PR odstop, saj je bila njegova funkcija v vseh podjetjih dosedaj zgolj v biti poslušen družb ob njihovi prodaji.

Pa se vrnimo v Mercatorjevo prihodnost. Kako ustaviti padajoči trend maloprodajne dejavnosti? Kako Mercatorjeve slabosti njegovega zgodovinskega razvoja spremeniti v prednosti?

Ker se menedžment na vseh nivojih v Mercatorju v zadnjem 10-letnem obdobju predvsem ukvarja sam s seboj in ohranitvijo svojega statusa, dvomim, da so se lotili resne SWOT analize na področju maloprodajne dejavnosti. Resno dvomim, da so se lotili analize svojih lojalnostnih projektov (predvsem projekta Pika kartice, ki je zastarel, nestimulativen in v nekaterih primerih zavajujoč). In resno dvomim, da namenjajo dovolj pozornosti razvoju internetne trgovine. Nemalokrat v preteklosti so se v Mercatorju pojavljala stališča o konkurenčnosti posameznih programov (grosizem, detajlizem, internetna trgovina, franšizing). Prav tako glede na pridobljene informacije ugotavljam, da Mercatorja ne zanimajo nakupne navade njegovih kupcev, ker navkljub velikemu številu zbranih podatkov le-teh ne obdeluje.

Prihodnost Mercatorja zato vidim v udejanjanju naslednjih projektov, ki mu bodo omogočili preživetje in tudi razvoj:

  • Odprodaja vseh dejavnosti izven osnovne dejavnosti (večina že izvedena, ostane le še M Tehnika…),
  • Vzpostavitev »resnega« projekta franšizinga (na osnovi načela win-win) in oddaja vseh manjših maloprodajnih objektov (pod 400 m2) v franšizo ,
  • Poudarek na razvoju platforme internetne prodaje,
  • Prenova lojalnostnih projektov,
  • Obdelava zbranih podatkov o nakupnih navadah kupcev, kot osnova za asortimansko strategijo, strategijo PP in prenovo lojalnostnih projektov,
  • Razvoj grosistične dejavnosti in njeno spajanje z oskrbo franšiznih objektov

Spoštovani gospodje politiki, še posebej g. predsednik vlade RS, g. minister za gospodarski razvoj in tehnologijo in g. minister za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano, ne glede na sprejetje »zakona o Mercatorju«, bomo tako kot vedno do sedaj v svojih obračunih s Hrvati »potegnili ta kratko« in ponovno dokazujete, da se samo pametni učijo iz izkušenj. Vmešavanje politike v gospodarstvo in politično kadrovanje vodilnih menedžerjev je Mercator in še nekatere dobre slovenske družbe za majhne denarje pripeljalo v roke tujcev. Dobro vodenje in upravljanje gospodarske družbe, kakršen je Mercator, zahteva več spretnosti in znanj od npr. čiščenja bazena ali osemenjevanja prašičev.

3 responses

  1. Tole prispevek, ob nekaj res dobrih v zadnjem času, občutno zmanjšuje kvaliteto tega bloga. Eno samo splošno nalaganje, ki smo mu žal priča v slovenskem političnem prostoru. Na pamet in brez vpogleda v realno situacijo.

    Prvič Mercator je bil vse do prevzema firme s strani Debeljaka zgodba o uspehu. Šlo je za izjemno uspešno in sorazmerno zelo gladko konsolidacijo slovenskega trgovskega sistema, ki razdrobljen ne bi imel prav nikakršnih šans proti tuji konkurenci. Tej se je Mercator izjemno uspešno zoperstavil. Zelo redko najdete v Vzhodni Evropi primere, ko se nacionalna veriga tako uspešno kosa s tujimi veletrgovskimi verigami. Mercator, da je bil zadolžen? Kje pa! Mercator je bil v vrhunski finančni kondiciji, ki mu je dovoljevala, da je s presežki kapitala zelo uspešno dosegal dodatni finančni uspeh preko predčasnih plačil svojim dobaviteljem. S tem pa je med drugim pozitivno vplival na slovenski finančni trg v celoti.

    Mercator je bil eden prvih, ki je intenzivno začenjal z internetno prodajo, daleč pred svojimi tujimi tekmeci. Žal trg takrat za to vrsto storitev še ni bil zrel.

    Mercator je imel nekaj, kar je izključno zasluga Zorana Jankoviča in o čemere naši politiki, neoliberalni finančniki in še manj univerzitetni profesorji nimajo pojma. Imel je zmagovalno mentaliteto. Te se ne da spraviti v excel tabelo. Pomeni pa vse! Zakaj? Zato ker je podjetje živ organizem, ne samo financial vehicle. Je organizem, ki je v zmagovalnem zanosu ali pa v depresivni borbi za preživetje. Tisti, ki niste nikoli vodili podjetja, boste to verjetno težko razumeli.

    Prodajalke v Mercatorju so bile ponosne, da so v zmagovalnem teamu. Vprašajte jih danes, kaj si mislijo o Mercatarju za časa Jankoviča? Kupci, ki so hodili v Mercator so bili ponosni, da je Slovensko podjetje zmagovalec. In ta duh se je odražal tudi v poslovnih rezultatih.

    Problem Mercatorja se začne z brezglavimi akvizicijami v višini približno 850 milijonov za časa Žige Debeljaka sredi najhujše finančne krize. Ta primer lepo kaže kako tvegano je postavljati mlade neizkušene, osebnostno neizgrajene in neprimerne ljudi na vrhunska vodstvena mesta. Verjamem, da je Žiga Debeljeak temeljito poznal finančno teorijo, ampak v tem ni problem. Problem je v tem, da ni imel življenske izkušnje, ki ti da ,…modrost. In modrost, če bi jo imel, bi mu povedala, da ni pametno raztegniti finančnega vzvodja sredi krize. Še posebej ne v krizi, ko se tudi banke borijo za preživetje.

    Zakaj je bil (je) Mercator tako pomemben za Slovenijo? S svojimi več kot 40% tržnega deleža in s svojim asortimanom je bistveno vplival na slovenski maloprodajni sektor. S tem, ko je držal slovenske police odprte za slovensko blago, je vzdrževal navade slovenskih kupcev. Preko teh tuji ponudniki niso mogli, če so hoteli poslovati. Morajo držati slovenske proizvode. Kaj se zgodi, ko igre prevzamejo tuje multinacionalke? Velike mednarodne firme imajo tendenco poslovati z velikimi mednarodnimi dobavitelji. Ko ti zasedejo del prodajnih polic, jih ne malokrat zmanjka za lokalne proizvajalce. Prav to se je zgodilo na Madžarskem v 90-tih letih, ko so tujci prevzeli maloprodajo, posledično pa so začeli lokalni nacionalni proizvajalci (razen tistih, ki so jih kupile multinacionalke) izpadati iz polic.

    Ni problem Mercator, problem je nezrela nacionalna “elita”.

    Je pa še nekaj v tem prispevku kar me moti. Mogoče zato ker sem po starem vzgojen.
    In to je je neverjetno samozavestno kritiziranje stvari o katerih se ima samo plitko površno znanje in še manj izkustvenega vpogleda. Ton obtoževanja, ki je po mojem nespodoben. Po navadi so ljudje, ki stvari res obvladajo, bistveno bolj odmerjeni v svojih besedah. Za ljudi, ki naj bi bili elita neke družbe, kamor bi univerzitetni profesorji po mojem v načelu spadali, to še bolj velja.

    Pa se čudite, da je javni diskurz tako kot je.

  2. Spoštovani g. Marko Golob,

    Pricakoval bi, da moj opis stanja in moja razmišljanja komentira nekdo, ki nima v svojem bogatem medijskem arhivu zgodb o Pošti Slovenije, Elesu, AUKN, NKBM itd.
    Se veliko uspesnih zgodb vam želim.

    • Spostovani g. Jurij Jez,

      nic nimam s tem blogom in vseeno mi je zanj (ceprav je v povprecju kakovosten), ampak “ko zmanjka argumentov, pljuni po cloveku” pristop ne spada v noben resnejsi javni diskurz in si ga odrasel clovek ne bi smel privosciti, se posebej, ce se ima za razmisljujocega ali celo intelektualca.
      Mimogrede, kolikor vem, je npr. LTH Castings zelo uspesno podjetje. https://www.finance.si/8849051
      V vasem clanku pa me je poleg vrste povrsnosti zmotilo tudi to, da niste dali odgovora na vprasanje, ki ste si ga zastavili: ali je smotrno za vsako ceno resevati Mercator?

      Lp
      Tomaz

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: