Zakaj se za gradnjo drugega tira ne bi zadolžili pri državljanih?

Sem kar malce jezen sam nase. Jezen zaradi tega, da se tega nisem že sam spomnil. Danes sem imel predavanje na seminarju Združenja bank (o aktualni monetarni politiki in učinkih na bančni sektor), in po predavanju me je kolega France Arhar spomnil, da imajo državljani in podjetja ogromne vloge in depozite na bankah, za katere dobivajo bagatelne obresti, in da država tega ne zna izkoristiti. In šele takrat mi je kapnilo, kako sem neumen, da se doslej nisem spomnil na to, da bi dali državljanom in podjetjem možnost, da prek nakupa infrastrukturnih obveznic financirajo izgradnjo proge Koper – Divača. In da pri tem še dostojno zaslužijo.

Po podatkih Banke Slovenije so konec januarja letos imela gospodinjstva za 16.8 milijard evrov vlog v slovenskih bankah, podjetja pa za 5.5 milijard evrov depozitov. Glede na izjemno nizke obrestne mere na depozite gospodinjstva svoje depozite iz vezanih vlog pospešeno spreminjajo v vloge na vpogled. Po zadnjih podatkih BS je v takšni obliki že 40% vseh depozitov. Vloga na vpogled sicer prinaša zanemarljive obresti, vendar je za razliko od vezane vloge vsaj likvidna.

Zakaj torej vlada, namesto da išče madžarske sovlagatelje za zahtevan 4.5% letni donos ali namesto da trepeta ali bo dobila kredit EIB po 1.5% obrestni meri, ne bi raje izdala denimo 10-letnih infrastrukturnih obveznic po 1% obrestni meri in jih prodala zainteresiranim domačim vlagateljem (gospodinjstvom in podjetjem)? Po dospetju bi te obveznice nadomestila z novo izdajo. Prednost za domače vlagatelje je, da dobijo absolutno varno naložbo (jamstvo države) z – za sedanje razmere – spodobnim donosom, ki pa je hkrati še zelo likvidna, saj lahko obveznice kadarkoli pred dospetjem prodajo na borzi. Posameznik, ki bi denimo kupil za 10,000 evrov vrednosti obveznic, bi v celotnem obdobju 10 let zaslužil za 1,000 evrov obresti oziroma bi lahko vsako leto vnovčil za 100 evrov obresti.

Za primerjavo, če bi svoj depozit vezali na denimo NLB (podobno velja za ostale banke), kjer je vezava omejena na največ 5 let, bi dobili največ 0.51% obrestno mero (v primeru, da izberete nespremenljivo OM, oziroma 0.33% v primeru spremenljive OM). Po petih letih bi v najboljšem primeru dobili 257.6 evrov obresti oziroma 515.2 evra v 10 letih, kar je polovico manj kot v primeru naložbe v državno infrastrukturno obveznico. Razlika pa je tudi v tem, da lahko obveznico kadarkoli prodate pred dospetjem (in se odrečete preostalemu donosu do dospetja), medtem ko ste pri depozitu vezani za celotno obdobje.

Pretekle vlade so po osamosvojitvi in preden smo se vključili v EU standardno uporabljale te oblike zadolževanja pri slovenskih državljanih in institucionalnih vlagateljih. Spomnite se samo denimo zelo donosnih obveznic RS01 ali 10-letnih obveznic RS-10 iz leta 1997 in seveda številnih drugih, ki so tudi kotirale na ljubljanski borzi in tvorile dobršen del borznega prometa.

Z izdajo infrastrukturnih obveznic bi slovenska vlada ne samo zaščitila svoj nacionalni interes pri gradnji infrastrukture pred izsiljevanji evropskih inštitucij ali se znebila nedostojnih ponudb sosednjih držav, pač pa bi tudi omogočila svojim državljanom in institucionalnim vlagateljem, da participirajo pri tem infrastrukturnem projektu, hkrati pa še oživila kapitalski trg. Vsekakor pa bi s tem aktivirala bančne vloge, ki sedaj brez omembe vrednega donosa “gnijejo” na bančnih računih, v produktivne namene.

________

* Za skeptike:

Kako bi vlada financirala obresti in odplačilo glavnice? Tako, kot smo že predvideli v našem predlogu zakona o gradnji in financiranju gradnje proge Koper – Divača: s koncesnino in dividendami od Luke Koper (ki bosta porasli s povečanjem obsega tovora), s povečano uporabnino za uporabo nove proge (ali celotnega železniškega omrežja) in po potrebi bodisi še z bencinskim centom ali dvigom cestnin za težke kamione.

3 responses

  1. Drugačna slika se pokaže, če v primerjavi donosov iz depozita in iz obveznice – ko gre za fizične osebe – upoštevamo še dohodnino in transakcijske stroške (tiste v eurih in tiste v papirologiji). Občutek imam sicer, da Slovenija svoje državljane z dohodninsko obravnavo obresti prav odganja od naložb v dolžniške papirje. Za razliko od “starih dobrih časov”, ko si je državljan lahko z državnimi obveznicami pridelal celo olajšavo. Pač spet ti davki.

  2. Financiranje infrastrukture s strani državljanov je že preizkušen model. V 80 letih prejšnjega stoletja je bil zelo uspešen projekt posojilo za ceste, s katerim se je obnovilo takrat precej razsute državne ceste (podobna situacija je danes!). Občine so bile dodatno stimulirane za podporo temu projektu, s tem, da so presežek načrtovanih sredstev lahko porabile za lokalno cestno omrežje. Projekt je bil izjemno uspešen in kot se spomnim sem bil tudi sam zadovoljen z vračilom vplačanega zneska, ki je bil obogaten s takrat visokimi obrestmi.

  3. Končno prava ideja, vendar uresničljiva pod določenimi pogoji, kar pojasnjujem v nadaljevanju.

    Jaz sem na to temo na tem blogu že pisal. Glej blog od 7.4. letos, komentar k Kordeževem prispevku “So naše banke najbolj dobičkonosne v Evropi ?”, moj citat: “slovenski bančni sistem poka od likvidnosti” in posredno v komentarju o nakupu Mercatorja dne 6.4. tega leta, moj citat: “če bodo imele slovenske banke take viške gotovine, da bi lahko kreditirale Mercator z obrestno mero pod 2%”.

    Širše, makroekonomsko gledano prehajamo v Sloveniji v neko normalno stanje, ko je denarja, in to lastnega, ne izposojenega, na pretek in ni več problem, kje ga bomo dobili, ampak kam ga bomo pametno naložili oz. kako ga bomo porabili. Pravkar sanirane državne banke, ki bi morale funkcijo iskanja najprimernejše naložbe prve opravljati, spet odpovedujejo. Raje sedijo na državnih obveznicah z visoko obrestno mero in jih ne briga kaj bo čez nekaj let, ko bodo dobičkonosne obveznice izginile iz njihovih portfeljev. Očitno spet čakajo mamico državo, da bo povedala kako in kaj. Kar dejansko počnejo je, da zmanjšujejo kredite gospodarstvu in pospešeno kreditirajo privatnike v glavnem za nakup nepremičnin. Tako samo pomagajo ustvarjati nov nepremičninski balon, ki nastaja, ker občani nimajo možnosti nalagati denar v pametne gospodarske naložbe in tako samo parkirajo denar nekam, kjer bo ravno tako kot sedaj v bankah, neproduktivno gnil.

    Država oziroma vlada, v kateri na finančnem področju še vedno vladajo isti kadri, ki so izvedli narodnogospodarsko škodljivo sanacijo bančnega sistema po diktatu Bruslja (beri Schaubleja), še vedno po nojevsko tišči glavo v pesek in ponavlja v Evropi že zavrženo mantro o “varčevanju za vsako ceno in prodaji državnega premoženja spet za vsako ceno”. Kaj nam je taka servilna drža dosedaj prinesla, vemo – državno premoženje (NKBM, Helios, Letrika, Letališče…) so razprodali za tretjino realne vrednosti. Namesto da bi v luči konjukture, ki je očitno zajela Slovenijo in Evropo, iskali nove možnosti za razvoj, se najprej branijo pred besnimi razlaščenimi varčevalci, ki so izgubili svoje premoženje pri potencialno kriminalni bančni sanaciji (glej predlog Zakona o postopku sodnega varstva imetnikov kvalificiranih bančnih obveznosti), v predlogu rebalansa proračunov v letih 2018 do 2020 pa še naprej ponavljajo “postopno sproščanje varčevalnih ukrepov in pospešeno odplačevanje kreditov države preko ustvarjanja plačilno bilančnih presežkov”. O investicijah je govora samo toliko, kolikor jih bo Evropa dovolila in sofinansirala. Skratka, neinventivnost in servilnost na kvadrat.

    V taki situaciji, ko državi vladajo nesposobni in pokvarjeni finančniki (poleg bančne sanacije glej še vladni predlog zakona o gradnji drugega tira, poleg tega se v tajnosti pripravlja še prenos premoženja SDH na državo in s tem pod nadzor vladnih strank), ki želijo najprej spraviti pod svojo kontrolo vse državno premoženje in ga kakor izgleda po diktatu mednarodnih finančnih lobijev za bagatelo sprivatizirati, pričakovati, da jim bodo državljani zaupali in kupovali državne obveznice, je utopično. Dovolj je, da se spomnimo, kako smo občani kupovali delnice in obveznice NKBM, pa kaj je od tega ostalo. Tudi osel gre samo enkrat na led.

    Naj sklenem: da, dobra ideja, ampak ne s tako vladno in finančno garnituro na oblasti. Po volitvah mogoče, če bo nova garnitura zaupanja vredna.
    Sicer pa je dober test razpoloženja vlagateljev pred nami – ali naj se ne bi prodajala NLB na tak način, s ponudbo delnic vsem zainteresiranim? Vlada bi morala vezati zaupnico v parlamentu na uspeh te privatizacije – če bo domačih vlagateljev manj kot polovico in če bo iztržek manjši kot je stala sanacija, se morajo posloviti.

    Da ne bom samo jamral – predlagam, da Jože kot ugledni makroekonomist (in drugi strokovnjaki, seveda) na tem blogu začnemo sistematično obdelovati razvojne možnosti Slovenije, ki naj bi slonele predvsem na lastni samozavesti in ne na servilnosti Bruslju ali kakšnim drugim ekonomskim gospodarjem. “Naš” zakon o drugem tiru je že dober prispevek za začetek.

    Drago Babič

%d bloggers like this: