Danes sem bil zelo neprijetno presenečen nad člankom “Sedem let biznisa na zlatih tirih”, ki ga je  napisala nekdanja odgovorna urednica Dela Mateja Babič Stermecki. Nisem presenečen nad člankom samim, saj nam je bilo pred tremi tedni napovedano, da bodo člane naše civilne iniciative (Sveta za civilni nadzor projekta drugi tir) z medijsko kampanjo diskreditirali. Presenečen pa sem, prvič, nad slogom poročanja v konkretnem članku v tem našem najbolj resnem dnevnem časopisu in s strani nekdanje odgovorne urednice, ki je na las podoben poročanju “rumenih” medijev Požareport in Janševe Nova24TV. In drugič, presenečen sem nad popolnim nespoštovanjem standardov novinarskega ceha pri poročanju.

Moj komentar se nanaša zgolj na slednje – na ignoriranje standardov novinarskega ceha glede preverjanja informacij in njihove uporabe pri poročanju. Novinarki Babič Stremecki se je nekajkrat pripetilo, da je v članku najprej objavila kleveto, natolcevanje na račun posameznih konkretnih oseb, nato objavila odgovor oziroma demanti prizadete osebe ter kljub temu članek zastavila na natolcevanju in kot da tega demantija oziroma dokazovanja z uporabo dejstev in podatkov, da je šlo za natolcevanje brez osnove, sploh ne bi bilo.

Naj navedem enega izmed štirih najbolj očitnih primerov v članku. Novinarka postavi naslednjo trditev, ki je v prvem delu zavajujoča, v drugem delu pa je čisto natolcevanje brez osnove:

V Axisu dela vrsta ljudi, ki so nekoč delali za SCT. Družbo naj bi ustanovila skupina nekdanjih informatikov SCT, s tem da naj bi sredstva SCT prenesli na novo podjetje. V tem primeru bi bilo utemeljeno vprašanje, ali je bila torej oškodovana stečajna masa SCT. Vprašanje o namigih, ki smo jih dobili, smo posredovali tudi direktorju Axisa Bojanu Strahu.

V obširnem pojasnilu je med drugim zapisal:

»Axis je inženirsko podjetje s področja gradbeništva, ki smo ga leta 2002 ustanovili trije partnerji (fizične osebe), od katerih nihče v ničemer ni bil povezan s podjetjem SCT. Pri izvajanju svojih storitev za naročnike uporabljamo lastno informacijsko rešitev XPERT, ki je na trgu dostopna tudi kot samostojen produkt. V podjetju so zaposleni izključno inženirji gradbene stroke in ne informatiki, kot se navaja ali podtika v medijih.«

Strah pojasnjuje, da jih je leta 2005 na podlagi referenc SCT povabil k zgraditvi in uvajanju informacijskega sistema za vodenje gradbenih projektov. Istega leta so za naročnika pripravili ponudbo s podrobno opredeljeno vsebino, roki in ceno ter po uspešnih pogajanjih podpisali pogodbo, v kateri je med drugim navedeno, da je Axis kot pogodbena stranka edini lastnik materialnih avtorskih pravic izdelanega računalniškega sistema, naročnik pa ga lahko uporablja neomejeno, vendar izključno za svoje potrebe.

»Navedeno lahko potrdimo s potrdilom o vpisu v register zavarovanih del na podlagi zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Čeprav je naše podjetje izpolnilo pogodbene obveznosti, je imel naročnik SCT ob stečaju do Axisa za 236.072 evrov neporavnanih obveznosti. Terjatev smo prijavili stečajnemu upravitelju in jo je tudi uradno priznal. Torej ne drži, da škodujemo stečajni masi SCT, temveč smo eden od priznanih upnikov, ki je zaradi navedene terjatve sam močno oškodovan.«

Kako lahko novinar/ka, ki ji prizadeta oseba dokumentirano dokaže, da gre za laž in natolcevanje brez osnove, kljub temu cel članek sploh zastavi na tem natolcevanju brez osnove? Osnove novinarskega dela zahtevajo, da novinarji svoje informacije iz enega vira preverijo pri več verodostojnih virih, tudi pri prizadetih osebah, in šele na tej osnovi zastavijo svojo zgodbo. Toda če zgodba pade že v samem začetku, ker se izkaže, da so bile informacije informantov neverodostojne, novinar svoje zgodbe na tej lažni osnovi sploh ne bi smel zastaviti. Ali pa bi moral korektno zapisati, da so se po preverjanju informacije informantov izkazalae kot netočne.

Toda novinarka Babič Stremecki tega ne naredi. Tega ne naredi:

1. niti v delu, ki se nanaša na zgoraj omenjeni primer natolcevanja glede povezanosti med družbo Axis in SCT ter morebitnim oškodovanjem (glej demanti družbe Axis),
2. niti v delu, ki se nanaša na najbolj ugodno ponudbo družbe Axis pri razpisu za revizijo projekta drugi tir, čeprav so ji iz družbe Axis argumentirano s številkami to dokazali (glej demanti družbe Axis),
3. niti v delu, ki se nanaša na Stanka Štrajna in natolcevanje glede njegove vloge pri zloglasnih aneksih DARS (glej sosednji članek Pedje Ašanina Goleta),
4. niti v delu, ki se nanaša na družbo Geoportal, čeprav so bile, po mojih informacijah, navedbe novinarke s strani prizadetih oseb Jakoba in Andreja Likarja demantirane, preden je novinarka članek začela pisati.

Komu ali čemu služi takšno eklatantno kršenje standardov novinarksega ceha? Zakaj je Delo objavilo članek, ki temelji na jasno demantiranih natolcevanjih?

Glede na vrsto dezinformacij in natolcevanj, ki jih je novinarka uporabila kot steber zgodbe v njenem članku, je meni na podlagi poznavanja zadev sicer povsem jasno, da prihajajo iz natanko enega vira (ene družbe, ki je vpeta v inženiring na drugem tiru). Vendar tega ne objavljam in ne utemeljujem svojih trditev na tem vedenju. O tem ne pišem, čeprav sem bil opozorjen od virov, ki jim absolutno zaupam, da bodo diskreditacije sprožene prav od tam.

Prav tako niti ne poskušam natolcevati, zakaj je Delo, ki je v lasti družbe, ki ima prek serije povezanih oseb največji poslovni interes pri gradnji drugega tira in da bo dosežena investicijska vrednost čim višja, objavilo pamfletski članek, ki z demantiranimi natocevanji poskuša diskreditirati inženirsko, pravno in ekonomsko stroko, ki se zavzema za čim večjo stroškovno optimizacijo projekta drugi tir, da bi bil strošek za narodno gospodarstvo čim manjši. Ker pač tega ne morem dokazati, čeprav se zdi logično.

Kolegi in kolegice, kam pa pridemo, če se gremo takšne grde igre? Tovrstne igrice v korist partikularnih interesov nekaj posameznikov, ki sicer lahko (začasno) obvladujejo določene vzvode moči, ne koristijo Sloveniji in blaginji njenih prebivalcev. Časopis Delo je doživel zelo negativno osebno izkušnjo v epizodi, ko je bil instrumentaliziran za neke partikularne interese s strani nekdanjega lastnika iz Laškega. Toda po tej izkušnji se je Delo spet postavilo na noge in, upajmo, doživelo katarzo. Nikar naj zdaj ne zdrsne nazaj v enako instrumentalizirano igro. Kogarkoli.