Madžarska vendarle zahteva v zameno to, kar ves čas trdi, da zahteva

Minister Gašperšič nas ves čas prepričuje, da to, kar piše v zapisnikih sestankov meddržavne slovensko – madžarske komisije, ni res. Naj ne bi bilo res, da Madžarska v zameno, da v projekt drugi tir vloži 200 mio evrov, zahteva posel za madžarska gradbena podjetja, posle za madžarske železniške prevoznike na relaciji Koper – Budimpešta in delež v Luki Koper. Minister Gašperšič je to vztrajno zanikal tudi ta torek na seji državnozborske komisije za nadzor javnih financ. Ker na vztrajna vprašanja, kaj pa Madžarska vendarle zahteva, ni znal odgovoriti, je na koncu le povedal, da je to zaupne narave in da lahko pove le na zaprti seji komisije.

No, danes so Gašperšiča (spet oziroma kot običajno) na laž postavila dejstva, tokrat v obliki madžarskega zunanjega ministra Petra Szijjarta na obisku v Sloveniji. Szijjarto je potrdil to, kar piše v zapisnikih meddržavne komisije:

Kot je dejal, je Madžarska projekt pripravljena podpreti tudi finančno, a pod pogojem, da bodo v investiciji sodelovala tudi madžarska podjetja. Pričakujejo tudi dostop do Luke Koper za madžarske prevoznike tovora in dolgoročen najem zmogljivosti v pristanišču za madžarska podjetja. Potrdil je, da gre za okoli 200 milijonov evrov.

Vir: Delo

Edina drobna razlika glede na zapisnike je v tem, da je madžarska vlada svojo udeležbo v Luki Koper iz kapitalskega deleža prekvalificirala v “dolgoročen najem zmogljivosti v pristanišču za madžarska podjetja” (saj naj bi v madžarski vladi “vzeli na znanje, da slovenska vlada ne pristaja na prodajo deleža v Luki Koper“). Kar pa je v bistvu zelo podobno ali še huje, saj madžarska vlada “z dolgoročnim najemom pristaniških zmogljivosti” dejansko kupuje oziroma dobiva dolgoročno koncesijo za pristaniške zmogljivosti v koprskem pristanišču.

Ali drugače rečeno, s to zahtevo Madžarska postaja koncesionar nad določenim delom pristaniških zmogljivosti v koprskem pristanišču. Še drugače rečeno, to je isto, kot da bi Madžarski dali dolgoročno koncesijo nad delom enega izmed obeh pomolov v koprskem pristanišču, ki jih je izgradila in opremila Luka Koper. Kar je seveda, prvič, v nasprotju s koncesijsko pogodbo med Republiko Slovenijo in Luko Koper in bi bilo treba koncesijsko pogodbo spremeniti. In drugič, je v nasprotju z zakonodajo, saj določenega dela pristaniških zmogljivosti (ko / če bi prej spremenili koncesijsko pogodbo med RS in Luko Koper) ni mogoče kar tako oddati nekemu subjektu, pač pa bi bil potreben mednarodni razpis za oddajo pristaniških zmogljivosti v koprskem pristanišču.

Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na prva dva pogoja, ki sta prav tako bodisi neskladna z našim pravnim redom (neposredna oddaja javno financiranih gradbenih del brez razpisa) ali v škodo slovenskih gospodarskih družb (če madžarski železniški operaterji prevzamejo tovor na relaciji Koper – Budimpešta, s tem pomembno oklestijo prihodke družbe SŽ – Tovorni promet).

Vse to seveda, če zanemarimo Cerarjev problem z resnicoljubnostjo ministra Gašperšiča, pomeni, da madžarsko sodelovanje pri financiranju drugega tira ne pravno in ne politično ni izvedljivo. Ob tem, da je tudi ekonomsko povsem neracionalno.

To pomeni, da vlada lahko pozabi na sodelovanje Madžarske pri financiranju drugega tira in hkrati tudi na organiziranje investicije prek podjetja 2TDK (z dvema zaposlenima), katerega edini smisel je bil pravzaprav v tem, da omogoči madžarsko dokapitalizacijo. Efektivno sta s tem dve (sporni) neznanki v vladnem projektu manj in ostanejo samo še tri sporne zadeve.

One response

  1. Udeležba Madžarske pri gradnji drugega tira pomeni spet en poizkus vodilnih politikov v aktualni vladi, da poceni razprodajo slovensko logistično družinsko srebrnino. Kandidati so bili v Pahorjevi vladi Nemci, nato s pomočjo Mesa in Gašperšiča Avstrijci, sedaj nam Gašperšič oziroma SMC ponuja Madžare.
    Očitno je dvoje:
    – naložbe v Slovensko logistično infrastrukturo (proga,luka) so zelo zanimive, saj se ženinov kar tare (da o Kitajcih in Rusih ne govorimo)
    – slovenska politika bi našo suverenost na področju logistike najraje razprodala za drobiž, kar zelo očitno kaže na njihovo nesposobnost.

    To vse nam daje dodatne argumente, da vztrajamo na “našem” predlogu zakona in da dodamo še eno zahtevo – da prevzamejo vodenje projekta drugi ljudje, ki se z dosedanjim slabim vodenjem niso kompromitirali.

%d bloggers like this: