So naše banke najbolj dobičkonosne v Evropi?

Bine Kordež

Pred časom je bila objavljena precej odmevna analiza g. Boleta o dobičkonosnosti bank evropskega denarnega območja. V njej predstavlja, kako so slovenske sistemske banke bistveno bolj učinkovite kot na primer nemške ali kot je povprečna donosnost vseh bank, ki jih neposredno spremlja ECB. Ocenjuje, da je takšen rezultat posledica različne ocene potrebnih slabitev bančnih terjatev oziroma, da naj bi ECB mogoče drugače ocenjevala kvaliteto portfelja bank kot so kriteriji v Banki Slovenije oz. kot jih ocenjujejo same banke v svojih letnih poročilih. Banka Slovenije je kasneje pojasnila, da je ECB upoštevala najvišji nivo konsolidacije, da je torej v poročilu za NKBM upoštevala rezultate na nivoju njihovega lastnika (družba Biser Bidco registrirana v Luksemburgu). Težko je namreč razumljivo, da bi bile kar naenkrat (in samo v letu 2016) slovenske banke nekajkrat bolj uspešne kot banke v drugih državah z evrom.

Najprej je potrebno navesti, da analiza temelji na Superrevizijskem poročilu Evropske centralne banke (ECB) za obdobje januar-september 2016 in ta zajema samo podatke sistemskih, torej najpomembnejših bank v posamezni državi. V Sloveniji so v poročilo vključene tri banke (NLB, NKBM, Abanka), ki predstavljajo dobro polovico celotnega slovenskega bančnega sistema. Na Slovaškem,Latviji in Estoniji takšnih domačih sistemskih bank sploh nimajo (ali samo eno), ker so banke pretežno v lasti tujih bank. Zaradi primerjav so vsi navedeni podatki o donosnosti in strukturi preračunani na letno raven (predpostavka, da bo letni rezultat sorazmeren devetmesečnemu, kot je v poročilu predpostavljala tudi ECB).

Na spodnjem grafikonu so tako prikazani ključni podatki o prihodkih, stroških in dobičku bank glede na bilančno vsoto. Najprej so podatki za vse sistemske banke Evropske monetarne unije (EMU) z bilančno vsoto 22 tisoč milijard evrov (omenjene tri slovenske banke z 20 milijardami ne predstavljajo niti tisočinke skupne aktive). Zatem pa je iz poročila ECB vključenih še nekaj držav, ki so se srečevale z večjimi težavami pri sanaciji bančnega sistema (Irska, Španija, Italija, Portugalska), za primerjavo še Nemčija in Avstrija ter seveda Slovenija.

Podatkom iz poročila ECB pa so dodani še podatki naših bank iz njihovih medletnih poročil ter skupnega poročila Banke Slovenije o poslovanju bank za devet mesecev lanskega leta. Ločeno so prikazani podatki iz bilanc NLB, NKBM ter Abanke z njihovim seštevkom ter skupaj še vse preostale banke.

Rezultate poslovanja bank smo pogledali kot odstotek od bilančne vsote bank. Skupni stolpec prikazuje obseg bruto dohodka (“Operating income”), ki zajema predvsem neto obrestne prihodke (ti predstavljajo v večini držav med 55 in 65 % celotnega zaslužka) ter neto provizije. Na nivoju Evrope je značilno, da so ti dohodki v državah s slabšim stanjem bank pravzaprav višji, okoli 3 % glede na celotni bančni portfelj, v državah kot so Nemčija, Francija, Nizozemska pa denimo največ 1,5 %, torej kar polovico manj. Zdrave banke v teh državah verjetno obračajo velike zneske, kjer so relativni zaslužki in tudi stroški precej nižji, seveda pa visoki nominalni zneski. Zaradi tega efekta imajo primerjave z deleži bilančne vsote določene omejitve. Ne moremo zaradi tega preprosto zaključiti, da so naše banke še enkrat bolj uspešne kot Nemške (čeprav je res, da so velike izgube Deutsche Bank poslabšale sliko celotnega nemškega bančnega sistema).

Zelen del stolpca pa nato kaže obseg administrativnih stroškov, torej stroškov operativnega delovanja bank in preostanek (rumen stolpec) je ostanek dohodka. Ta neto dohodek (“Net income”) je nekakšen poslovni rezultat banke pred oblikovanjem (ali sproščanjem) potrebnih slabitev bančnega portfelja. Ta se pri večini držav giblje okoli enega odstotka bilančne vsote (tudi v Sloveniji), razen zopet v državah, kjer banke izvajajo tudi večje posle. V Nemčiji in omenjenih državah znaša le polovico odstotka. Seveda so tudi stroški poslovanja teh bank le okoli odstotek ob obsega posojil, v Sloveniji pa blizu dva.

Zaslužek bank, ki ga prikazuje rumen stolpec je potem zmanjšan še za izgube, ki jih imajo banke pri upravljanju premoženja, torej slabitve bančnega portfelja v posameznem letu. Te izgube so po državah (zopet kot odstotek od bilančne vsote) prikazane z svetlo modrimi stolpci. Povprečni potrebni dodatni popravki naložb so v sistemskih bankah EMU lani znašali 0,33 % glede na bilančno vsoto, v Sloveniji nekaj manj (0,14 % v vseh bankah). Tako ugotovljen končni rezultat prikazujejo rdeči kvadratki in številke. Na Irskem, v Španiji ali Avstriji se je gibal podobno kot v Sloveniji, okoli enega odstotka bilančne vsote, nižji zopet v Nemčiji in Franciji, zaradi česar v povprečju EMU znaša le pol odstotka. K temu prispevajo tudi države kot Italija in Portugalska, kjer so bile slabitve terjatev visoke tudi lani in rezultat je ustrezno nižji (na Portugalskem so sistemske banke kot celota celo v izgubi zaradi potrebe po dodatnih popravkih terjatev).

Tu mogoče ni odveč izpostaviti še dve značilnosti, ki se pogosto tolmačijo precej napačno. Eno je višina slabih posojil, kjer je “splošno znano”, da so v Sloveniji kljub izvedenim slabitvam in prodaji terjatev na DUTB (ter tudi raznim tujim skladom) še vedno zelo visoke. Evropske sistemske bank imajo v svojih bilancah le 6 % slabih posojil (“non-performing loans”), omenjene tri slovenske banke pa še vedno 17 %. Pri navedbi tega podatka se praviloma zanemarja, da je to bruto znesek. Ne upošteva se znesek že oblikovanih slabitev na ta slaba posojila, kar pomembno spremeni sliko rizičnosti bank. V Sloveniji so bili v preteklosti oblikovani zadostni popravki (po mnenju zagovornikov spornosti sanacije bank celo previsoki) in večjih izgub iz tega naslova ni pričakovati. To pomeni, da ta podatek o višini slabih posojil ne odraža dejanskega položaja bank ter tudi ne potencialne nevarnosti, če ob tem ne upoštevamo že oblikovane slabitve. Menim, da bilance slovenskih bank ta slaba posojila v glavnem ne obremenjujejo, prej so potencialna rezerva za kak dodatni zaslužek.

Drugo pa je zanimiv podatek o višini obdavčitve dobičkov. V državah EMU plačujejo sistemske banke v povprečju kar 26 % davka na dobiček (v večini držav med 20 in 40 %) – v Sloveniji pa je bila povprečna stopnja okoli 12 %. Tudi v zloglasni Irski so banke plačale 22 %. Glede na stalna negodovanja podjetniškega sektorja o nekonkurenčnosti in visokih obdavčitvah, bi bilo dobro včasih pogledati tudi takšne podatke.

A vrnimo se na zgornjo tabelo in poskusimo oceniti, ali so naše banke bistveno bolj uspešne kot banke v drugih članicah z evrom. V levem delu grafikona so primerjave med članicami EMU po poročilu ECB in glede na rezultate osnovne dejavnosti lahko ocenimo, da so rezultati slovenskih sistemskih bank približno primerljivi z rezultati večine držav. Podatki o deležih na bilančno vsoto so za nekatere države sicer skoraj pol nižji (omenjeni razlogi velikih transakcij, kjer so donosi in stroški precej nižji), če pa pogledamo donos na kapital, pa je primerljivost večja – pri večini se giblje med 5 in 10 odstotkov (odstopajo Nemčija, Italija in Portugalska). V Sloveniji naj bi bila lani po devetmesečnih podatkih 8,4 % (preračunano na leto kot pri ostalih državah), končni letni pa 7,5 %.

Vendar pa poročilo ECB pokaže, da naj bi bil končni čisti dobiček sistemskih bank Slovenije kar 600 milijonov evrov ali skoraj 400 milijonov več kot izkazujejo medletna poročila teh bank (le-ta kažejo 207 milijonov čistega dobička do septembra 2016). To je seveda dvignilo donosnost bilančne vsote na 3,9 % (to je prikazano na grafu kot dodatni podatek) ali nekajkrat več kot v drugih državah. Prav tako je pomembno višja donosnost kapitala in sicer 28 %.

Kot se da razumeti iz pojasnila Banke Slovenije (in opomb v poročilu ECB), je ta rezultat posledica vključitve rezultatov kupca NKBM banke, družbe Biser Bidco. Ne gre torej za posledico uspešnosti delovanja slovenskih bank in zato za primerjavo z dobičkonosnostjo bank v drugih državah, ta podatek ni najbolj ustrezen. Se pa razumljivo postavlja vprašanje – kje naj bi lastnik NKBM ustvaril tako visok dobiček?

Zaradi računovodskih standardov seveda tudi prevzemna družba Biser Bidco pripravlja konsolidirano bilanco (skupno bilanco obeh družb). Ta skupna družba ima v aktivi celotno premoženje NKBM, na drugi strani pa je kupec za banko plačal le 250 mio. Zaradi tega se razlika med neto premoženjem in kupnino pokaže kot prevrednotovalni popravek kapitala te skupne družbe, torej dodatno knjižno premoženje skupne družbe. To sicer ni dobiček kupca, ga pa v skladu s standardi računovodskega poročanja vključuje v “vseobsegajoči donos” konsolidiranih izkazov. ECB je pri sestavi poročila upoštevala ta podatek in prikazala kar 400 milijonov evrov več dobička slovenskih sistemskih bank. Na žalost brez posebnega pojasnila, zakaj so postale slovenske banke po dobičkonosnosti kar naenkrat najboljše v Evropi – sicer samo za eno leto.

Na osnovi vseh teh podatkov bi tako ocenili, da je poslovanje slovenskih bank (tako sistemskih kot vseh bank s sedežem v Sloveniji) približno primerljivo z rezultati, ki jih dosegajo podobne banke v tujini (vsaj kot povprečje). Glede na bilančno vsoto imajo raje nekaj višje stroške, ki pa jih uspejo danes še pokrivati z višjimi obrestnimi prihodki. Tu se verjetno skriva največ nevarnosti, ker se bodo učinki nižjih obrestnih mer šele pričeli izkazovati v bilancah naslednjih letih (danes imajo npr. v posesti še državne obveznice s 4 in več odstotnim donosom, v bodoče pa bo to padlo tudi na en odstotek). Slabitve kakega večjega učinka na rezultate nimajo več in lanske rezultate vseh slovenskih bank so obremenile le še za 40 milijonov evrov. To je pomembno izpostaviti, ker se pojavlja teza, da je rezultat bank posledica odprave slabitev. Celotni bančni sistem je torej oblikoval še nekaj dodatnih slabitev (sicer bi bil rezultat nekaj boljši), so pa seveda razlike med posameznimi bankami, kjer so nekatere svoj rezultat z njihovo odpravo tudi deloma izboljšale (npr. Abanka).

Na žalost pa je vključitev omenjenega računovodskega podatka v Superrevizijsko poročilo ECB pomembno spremenila višino dobička slovenskih sistemskih bank, čeprav sploh ne gre za dobiček. Kakšnih posledic zato sicer najbrž ne bo, vprašanje, koliko se tujina sploh poglablja v podatke za Slovenijo, ki predstavljajo tisočinko bilančne vsote vseh spremljanih bank Evropske centralne banke. Vseeno pa pomembno izkrivlja sliko delovanja našega bančnega sistema in zato bi bilo prav, da bi se to opozorilo vsaj v opombah pri objavi tabel. Zahteva pa seveda tudi pozornost pri tolmačenju teh rezultatov na domačem parketu, sicer so zaključki lahko hitro napačni. Vsekakor pa je to samo eden od pogledov na razmere v našem bančništvu. Razni podatki omogočajo še veliko drugačnih zaključkov, pogosto pogojenih tudi s cilji, kaj želi pisec prikazati. Moj namen je bil samo nek čim bolj nevtralen prikaz.

One response

  1. Kakor pravi g. Kordež v tem kvalitetnem in zanimivem prispevku, “razni podatki omogočajo še veliko drugačnih zaključkov, pogojenih tudi s cilji, kaj želi pisec prikazati”, bom tudi jaz poizkušal s svojo interpretacijo podatkov o bankah iz nekoliko širše družbene perspektive.

    Namreč, v bližnji preteklosti se je izkazalo, da prepuščanje interpretacije družbeno-ekonomskih gibanj in opredeljevanje rešitev samo ekonomistom, pretežno finančnikom, ne prinese dobrih rezultatov. Obratno, njihove rešitve so velikokrat del problema.

    Tako je bilo ob finančni krizi leta 2008, ki so jo najprej povzročili pogoltni finančniki iz Wall Streeta. Nato so vladni finačniki izdelali recept reševanja krize, program TARP, ki je z velikimi injekcijami davkoplačevalskega denarja reševal prav povzročitelje krize in ne obubožane in razlaščene lastnike hiš, na račun katerih (njihovih hipotek) je špekuliral in mastno služil Wall Street. To je bil tudi eden od razlogov izvolitve Trumpa za predsednika, saj je obubožano ljudstvo spregledalo kaj počne Wall Street in je obrnilo hrbet Hillary Clinton, ki jo je podpiral WS. Pa se je ljudstvo spet uštelo, v predsednikovi ekipi mrgoli predstavnikov WS in njegovi ukrepi na ekonomskem področju so pisani WS na kožo. Posledično podpora Trumpu hitro pada (samo še 38% volilcev ga podpira, resnici na ljubo tudi zaradi njegovih napak na drugih področjih). Vprašanje je, kako se bo to končalo, saj imajo finančniki spet oblast v rokah. Samo upamo lahko, da bo na naslednji volitvah zmagal kak Bernie Sanders, ki si je med volitvami edini upal kritizirati WS (in bil zato “umaknjen” iz kandidacijskega postopka v demokratski stranki).

    Podobno se je dogajalo v Evropi, vendar s še slabšimi načini in rezultati. Kot odgovor na finančno krizo leta 2008 je v Evropi prevladal recept nemškega finančnega ministra Schaubleja, da je treba v krizi zategniti pasove in pospešeno prodajati premoženja, da se poplačajo dolgovi (jasno, pretežni kreditorji so bile nemške banke). Kako to izgleda v praksi, vidimo v Grčiji. Opustošenje, ki ga je v Grčiji povzročila trojka (sestavljena iz ekonomistov/finančnikov), je primerljiva s kakšno vojno, ključno grško premoženje pa se je znašlo v tuji lasti (uganite kdo je kupil vsa grška letališča – nemški Fraport, jasno). Ko je bila za tako “finančno kreativno reševanje krize” na vrsti Italija, se je prebudil italijanski guverner ECB Mario Draghi in začel s helikopterskim denarjem reševati svoje rojake in druge zadolžene države Južne Evrope, med drugimi tudi nas, pred grškim scenarijem. Še dobro, da se je našel malo bolj široko izobražen finančnik (ironija, znanja si je pridobil na WS), ki je tako preprečil, da bi se zaradi trmarjenja ortodoksnih nemških ekonomistov/finančnikov, kot je Schauble, Evropska Unija enostavno razletela.

    V Sloveniji smo preživljali podoben scenarij, vendar je bila pri nas zaradi majhnosti države in relativno velikega deleža državne lastnine v gospodarstvu ključna vloga politike. Najprej smo vključitev v evrsko skupino in s tem dostopnost do tujih bančnih virov izkoristili za napačno stvar, to je privatizacijo .2, preko katere je Janša hotel utrditi svojo oblast. Najprej je na ključna mesta v gospodarstvu, predvsem pa v finančnem sektorju – bankah in centralni banki namestil poslušne in nekompetentne finančnike in z njihovo pomočjo dosegel, na so debelo kreditirali (preko komercialnih bank je prišlo v Slovenijo 20 mrd tujih kreditov) “naše” tajkune, pri čemer je na debelo asistirala Banka Slovenije. Mimogrede, naš finančni sektor je še vedno prežet s temi kadri (Jamnik, Pogačnik, itd.) in dokler bodo ti tukaj, pametnih rešitev ne bo.
    Finančna kriza je razgalila ekonomsko neuspešnost tega početja (tuje kredite smo morali pospešeno vračati), tajkuni so v glavnem propadli in z njimi lep del slovenskega gospodarstva. Ta kalvarija pustila za sabo bančno luknjo, ki se je zaradi nesposobnosti reševanja prve vlade v krizi, Pahorjeve, še poglobila. Naslednja vlada Janše in njegovi finančniki so krizo reševali po nemškem receptu z zategovanjem pasu (ZUJF), kar je krizo še poglobilo in zaradi upora ljudstva povzročilo padec njegove vlade. Takrat je tuje finanserje oziroma EU zagrabila panika, saj se ni vedelo kdo v Sloveniji pije in kdo plača. Pritisnili so na vse registre in čeprav zloglasna trojka ni prišla v Slovenijo, je ubogljiva vlada Bratuškove in ministra Čufarja ob ključni vlogi guvernerja BS Jazbeca praktično sama po diktatu EU (ta je bila pod močnim vplivom Schaubleja) izpeljala zelo strogo sanacijo bančnega sistema ob pospešeni prodaji slovenskega premoženja (spisek 15 družb za privatizacijo). In kaj so bili rezultati te posiljene finančne sanacije?
    – ocena premoženja bank pred sanacijo, ki je potekala pod okriljem BS v drugi polovici leta 2013, je bila bistveno prestroga in posledično ocenjena prenizko, najmanj za polovico. To se bo očitno razčiščevalo pred sodiščem v sporu, ki so ga sprožili razlaščeni lastniki podrejenih obveznic. Tako so bile bančne terjatve prenešene na slabo banko po za polovico prenizki vrednosti.
    – družbe iz spiska za privatizacijo smo prodali za drobiž. Izkupiček je bil kakih 500 mio, realna cena, kot se je pozneje pokazalo n. pr. pri prodaji Heliosa in NKBM, bi¸bila trikratna, to je okoli 1,5 mrd. Ta razlika v ceni je tudi vzrok za tako veliko vrednost portfelja novega lastnika NKBM. Ta je enostavno dobiček pri nakupu (okoli 400 mio) vključil v premoženje družbe in tako dal vedeti, kaj je bila poštena cena za NKBM.
    Resnici na ljubo je treba povedati, da je ECB začela reševati zadolžene države s helikopterskim denarjem eno leto kasneje, kar pa ne razbremeni tedanjih akterjev (predvsem BS) odgovornosti za napačne rešitve.
    Da je bil recept reševanja dolžniške krize neprimeren, pričajo naslednji podatki:
    – banke smo obilno prekapitalizirali, tako da imajo v portfelju zelo donosne obveznice RS s 4 do 5% obrestno mero, zato izkazujejo boljšo donosnost od evropskih bank in zato tudi niso zainteresirane za posojanje denarja gospodarstvu. In tu nismo naredili nič drugače, kot je naredil Paulsen pri sanaciji bank iz WS – povzročitelje krize, to je banke, ki so se šle kreditno evforijo brez kritja, smo za njihovo početje še nagradili z davkoplačevalskim denarjem. Vendar bo to nagrado kot v primeru NKBM, pobral kak tuj špekulant in ne slovenski davkoplačevalci, ki to norijo svojih finančnikov plačujejo.
    – slovenski bančni sistem poka od likvidnosti. Samo višek denarja, ki si ga je država sposodila kot varnostno rezervo, bi zadostoval za normalno bančno sanacijo. Dodatno so slovenski državljani v krizi dodatno privarčevali precejšnje zneske, ki ležijo po bankah in se ne oplajajo.
    – UMAR predvideva nadpovprečno rast BDPja (v primerjavi z ostalimi evropskimi državami) v treh naslednjih letih celo preko 3%
    – cene dolgoročnih obveznic RS so padle pod 1%, kar je ugodneje kot pri Franciji in Češki, približujejo se ceni Avstrijskih obveznic
    – plačilno bilančni saldo države je visoko pozitiven. Samo lani je ostalo 2,7 mrd viška, v naslednjih treh letih naj bi po napovedih UMARja znašal višek po 2 mrd letno.

    Še to treba reči, da tako radikalno izboljševanje naše gospodarske situacije ni posledica prizadevanj vladnih finančnikov (s čemer se politiki na debelo hvalijo, glej intervju vodilnega stratega stranke SMC, Kešeljevića), ampak je zasluga helikopterskega denarja, ki ga še naprej pridno trosi ECB, kar je oživilo evropsko gospodarstvo, predvsem pa posledica truda slovenskih izvoznikov, ki te uspehe dosegajo daleč od Ljubljane in novosaniranih državnih bank (v zadnjem času se finansirajo sami ali pri tujih bankah). In v teh izvoznih firmah prevladujejo inženirji, ne finančniki.

    Očitno naši vladni makroekonomisti/finančniki ne vedo kaj delajo. Še včeraj so klicali trojko, sedaj pa kot kura sedijo na jajcih (denarju) in pravzaprav ne vedo, kaj naj bi s to poplavo denarja počeli. Oziroma se že javljajo v obliki pozivov, naj kupimo nazaj Mercator, na drugi strani pa za finansiranje drugega tira kličejo na pomoč finančno precej slabše stoječo Madžarsko. Sveta preproščina!

    Dokler ne bo prave zamenjave vodilnih kadrov v vladnih sobanah, se lahko samo bojimo, da se spet ne zgodi kakšen vladni udar na državne finance.
    In zato mora biti civilna družba stalno na preži, da se kaj takega ne ponovi.

    Drago Babič

%d bloggers like this: