Kupiti Mercator nazaj meji na znanstveno fantastiko

Ko smo pred štirimi leti podoživljali sago glede prodaje Mercatorja, je bil ta zaradi svoje prezadolženosti v zelo slabi situaciji. Takrat se je na vseh mednarodnih tenderjih kot edini ali najresnejši kupec pojavljal samo Agrokor. In takrat sem tudi napisal, da bi se »na Todorovićevem mestu krepko premislil preden bi se spustil v to – lahko da smrtonosno – avanturo«. Todororiću je takrat sicer uspelo, vendar tako, da se je predal v smrtonosni objem ruskim bankam in za obrestno mero med 9 in 10% letno, kar ga je na koncu tudi stalo lastništva. Če za sredstva plačuješ 10% letno, tvoj donos na sposojena sredstva pa je 1 do 2% letno, te matematika povozi še preden se pena na šampanjcu posede.

Tako kot pred prodajo se tudi danes pojavljajo ideje, da bi slovenski subjekti kupili Mercator. Toda situacija je za morebitne kupce danes slabša kot pred prodajo Agrokorju. Ključni so trije razlogi. Prvič, takrat je imel Mercator za približno milijardo evrov neto finančnega dolga, ki pa ga je do konca lanskega leta zmanjšal za dobrih 100 mio evrov. Toda takrat je imel Mercator tudi boljše prodajne rezultate in njegov denarni tok je bil na ravni okrog 170 mio evrov letno. Nato pa je upadal in lani znašal le še okrog 120 mio evrov (preračunano iz 9-mesečnih rezultatov), kar pomeni, da se je kazalec neto zadolženosti poslabšal.

Drugič, prodajni obeti Mercatorja so dokaj slabi. Prenova trgovin in konsolidacija s trgovsko mrežo Agrokorja ni dala želenih rezulatov. Z izjemo Črne gore je Mercatorjeva prodaja lani na vseh trgih upadla, in sicer za 3 do 5%. Že tako nizka dobičkonosnost iz prodaje (1.6% v prvih devetih mesecih 2015) se v istem obdobju lani zmanjšala na vsega 0.4%. Prevzemi v zelo konkurenčni trgovski panogi, kjer tempo narekujejo nizkocenovni diskontarji, niso zelo dobra naložba, Mercator znotraj te panoge pa sploh ne.

In tretjič, tudi če bi kdo hotel prevzeti Mercator, bi to težko naredil, saj je pogojno privlačen le kot del največje regionalne maloprodajne mreže. Sanatorji bodo Mercator prodajali le skupaj z ostalimi Agrokorjevimi trgovinami na Balkanu, kar pomeni, da bo morebitni kupec moral prevzeti celotno trgovsko mrežo Agrokorja, pa še to na koncu »Agrokorjeve razprodaje«.

Slovenske sanje, da bi kupili Mercator nazaj in s tem zaščitili njegove dobavitelje in zaposlene, tako ostajajo zgolj sanje. Toda če bi kdo to hotel narediti in če bi bilo to teoretično možno, bi moral zagotoviti med 300 in 400 mio evrov kupnine in hkrati dobiti podporo bank za reprogram kreditov in sprotno financiranje. Ob tako nizki dobičkonosnosti Mercatorja to meji na znanstveno fantastiko. Katera banka bi to prevzem finančno podprla?!

Drugo vprašanje pa je, kdo bi to lahko naredil. V idealnem primeru bi to storili dobavitelji in morda zadruge v navezi z državo. Vendar dobavitelji (zadruge) za to nimajo finančnega potenciala, država pa za to ni usposobljena. Spomnite se samo dolgoletnega mrcvarjenja Cimosa namesto hitre sanacije.

Tovrstni “domačijski” ali državni nakup Mercatorja bi bil zato tako za njega (in njegove zaposlene in dobavitelje) najbrž precej slabša opcija, kot če ga prevzame nek velik trgovec, ki bo z njim delal njegov osnovni posel. Tudi “tuji” trgovci imajo slovenske dobavitelje in, kakor je slišati, plačujejo svoje obveznosti na dan valute.

Mercator bo pač glede na specifičnost situacije težko še kdaj imel slovenske lastnike. Toda izvirni greh za to ni v Agrokorju, pač pa v letu 2005, ko je Janševa vlada v kravji kupčiji državne lastniške deleže zamenjala s Šrotom in Bavčarjem predvsem za pridobitev vpliva na časopis Delo.

One response

  1. O Mercatorju sem na tem blogu že pisal (18.3.), vendar je očitno ta tema tako privlačna, da pridobiva na popularnosti in to na tak način, da je potrebno bistvene stvari poudariti oziroma ponoviti:
    – najprej, Mercator (še) ni na prodaj. In ko bo, bo po vsej verjetnosti v paketu z vso maloprodajno mrežo Konzuma. Takrat se lahko prijavimo, stalo bo pa kakšno milijardo plus prevzem dolgov v višini najmanj še dveh do treh milijard evrov. Samo slovenski del bo težko kupovati, bo potrebno dati ugodno ponudbo
    – trgovskih kapacitet je v Sloveniji preveč. In dokler se to ne bo sčistilo, bo donos v trgovini nizek oziroma bodo nekateri delali z izgubo. Bitka za tržne deleže je srdita, tako so diskontni trgovci (Hofer, Lidl, Eurospin), ki so prišli na slovenski trg pred 10 leti, šele pred kratkim začeli poslovati z dobičkom.
    – Trgovina je kapitalsko intenzivna dejavnost in kdor ima dostop do poceni denarja, ima ključno prednost. Mercator plačuje 5 do 6 % obresti, Konzum še višje, Lidl in Hofer zaradi dostopa do poceni kreditov EBRD in IMF pod 1% (glej The Guardian, julija 2015). V tej situaciji pričakovati, da bo ponovno slovenski Mercator takoj posloval uspešno, je zelo optimistično, če ne utopično. Razen, če bodo imele slovenske banke take viške gotovine, da bi lahko kreditirale Mercator z obr. mero pod 2%.
    – izvirni vzrok za propad Mercatorja (in mnogih drugih slovenskih podjetij, najmanj Pivovarne Laško, Istrabenza in NLB) je v ravnanju Janševe vlade leta 2005, ko sta SOD in KAD državne deleže v Mercatorju s krediti NLB prodala Šrotu in Bavčarju in nato na skupščini odstavili Jankoviča, ki je ravno takrat poizkušal oblikovati veliki Mercator, ki bi zajemal tudi Todorićev Konzum in Miškovićevo Delto. Torej je Janša s sodelavci odgovoren za Mercatorjevo kalvarijo.
    Sedaj popravljati tedanje napake je prepozno, vendar jih ne smemo pozabiti, da jih ne bi ponavljali. Raje se ukvarjajmo s prihodnostjo.

%d bloggers like this: