Ekonomisti običajno podcenjujejmo učinek migracijskih tokov. Naši teoretični (konceptualni) modeli nam sicer povedo, da pritok migrantov zniža raven plač domačim zaposlenim, kar je dobro za domače lastnike kapitala. Toda to zviša plače migrantom, ki so prišli ter plače v okolju, od koder so odšli ter zniža dobičke tamkajšnjim lastnikom kapitala. Če gledate na zadevo iz vidika splošnega ravnotežja integriranega (svetovnega) gospodarstva, kakor to gledamo ekonomisti, se zaradi migracij splošna blaginja v svetu poveča zaradi boljše alokacije resursov.

Toda ta pogled ima en problem, in sicer zelo velik problem, ki ga ekonomisti ignoriramo. To pa je, da po takšnih migracijskih valovih ne pride do takojšnjega oblikovanja novega ravnotežja, pač pa da pride v vmesnem času do daljšega obdobja potencialno zelo velike polartizacije in nestabilnosti. V vmesnem času se namreč zelo povečajo razlike v razdelitvi dohodkov – v državi, prejemnici migrantskega vala, se zmanjšajo plače, povečajo pa dobički kapitala in s tem prihodki iz naslova lastništva kapitala, kar močno poveča neenakost. V regiji, ki je najbolj prizadeta, se povečajo frustracije zaradi znižanja plač in/ali manj prostih delovnih mest. To povečanje neenakosti na ravni države in povečanje frustracij na ravni posamičnih regij pa za seboj potegne povečano družbeno nestabilnost in politično polarizacijo, iz katere se lahko rodijo upori in revolucije.

In tukaj nastopi delo evolucionističnega antropologa oziroma evolucionističnega zgodovinarja Petra Turchina iz univerze v Connecticutu, ki je leta 2007 objavil knjigo “War and Peace and War: the Rise and Fall of Empires“. V njej pa je obdelal prav vpliv različnih sil na sekularne cikle oziroma na pojav kriz.

Nadaljujte z branjem→

Tale študija Rothwell (2016) “Explaining Nationalist Political Views: The Case of Donald Trump“, narejena na zelo velikem vzorcu, najbrž najbolje prikazuje razlike med volilci Trumpa in ostalih predsedniških kandidatov. In pri Trumpovih podpornikih gre za zanimiv miš-maš ali, če hočete, brozgo različnih osebnih značilnosti in značilnosti okolja: so manj izobraženi in bodisi prihajajo iz družin z visokimi dohodki ali pa so brezposelni in na socialni pomoči, bolj verjetno prihajajo iz okolij, kjer je medgeneraciska mobilnost manjša (otroci težje napredujejo po družbeni ali dohodkovni lestvici) in ki so manj izpostavljena trgovinski konkurenci, migrantom in bolj izobraženim, pač pa so bolj rasno homogena. Izstopajo prav slednje karakteristike: v bolj izoliranih okoljih (od trgovine, stikov s tujci ali bolj izobraženimi) se stereotipi o tujcih ojačajo, kar vodi k ektremnim nacionalističnim stališčem glede njih.

Vir: Rothwell (2016) “Explaining Nationalist Political Views: The Case of Donald Trump” Nadaljujte z branjem→

Barack Obama je resnično car. Za razliko od mladega Billa Clintona ni samo zelo zelo inteligenten, pač pa tudi z osebno integriteto, izrazitim posluhom za socialno šibkejše in precej bolj neodvisen od finančne industrije. Prejšnji teden je imel genialni govor, kjer se je na koncu dotaknil tudi vodenja  države za razliko od podjetja in nasvetov direktorjev glede vodenja. Njegov point je seveda izjemno točen in pronicljiv: če bi se jaz (kot predsednik države) moral ukvarjati samo z razvojem neke naprave ali aplikacije in mi ne bi bilo treba skrbeti, ali si bodo revni lahko privoščili to napravo in ali ima ta naprava kakšne neželjene stranske učinke – ter ob tem še z vsem ostalim – so vaši nasveti fantastični. Toda del vladnih nalog je pač ukvarjanje s stvarmi, s katerimi se nihče ne želi ukvarjati.

Država pač ni podjetje. Podjetja jemljejo kot dano, da imajo na voljo delujočo infrastrukturo, da je zunaj dovolj ponudbe kvalitetne delovne sile, da je zdravstveno stanje zaposlenih splošno na visoki ravni, da ni vojne, da ni ropajočih band, da jih konkurenca nelojalno ne omejuje, da jih banke ne ožemajo, da sodišča delujejo, da imajo ljudje dovolj denarja, da si lahko privoščijo njihove izdelke ali storitve itd. Vse to pa seveda zahteva, da se nekdo s tem ciljno ukvarja in seveda zahteva tudi financiranje prek davkov.

Vir: @nacin

Tole je must see. Stumpf se je po tem verbalnem bičanju obdržal le še teden dni.

.

Nadaljujte z branjem→

Pravkar smo imeli pregreto družinsko debato o tem, katera verzija pesmi Highway Patrolman je najboljša. Meni je Springsteenova, itak. Nebraska, 1982. Kultni album. Ta pesem prinaša kultno, večno resnico, pravilo št. 1, o katerem se ne govori. Ker ni treba: “Man turns his back on his family, well he just ain’t no good“. Pa čeprav se familja ne strinja povsem s tvojimi glasbenimi preferencami.

Ampak v konkurenci so še Johnny Cash, Dar Williams…

Nadaljujte z branjem→

Flegarjev Luka z Haiku Garden in z zadnjim EP-jem “Waver”. Vrhunsko!

• Leonard Cohen Makes It Darker – New Yorker
• How Trump Happened – Joseph E. Stiglitz
• What’s Behind a Rise in Ethnic Nationalism? Maybe the Economy – Peter Schiller
• Interview with David Autor – Douglas Clement
• Unemployment Insurance Extension Did Not Destroy Jobs – INET
• Keynes: the partly-known Colossus of economics – OECD Insights
• No Time for Trade Fundamentalism – Dani Rodrik
• Macroeconomic Research After the Crisis – Janet Yellen
• Did Macroeconomic Policy Play a Different Role in the Recovery? – Brad DeLong
• Return of the oppressed – Peter Turchin
• Ricardian Equivalence, benchmark models, and academics response to the financial crisis – Simon Wren-Lewis
• Fiscal crisis quantitative easing works in theory, too – Ricardo Reis
• The Skills Delusion – Adair Turner

Finance so danes objavile novičko Zakaj so revne države bolj za Trumpa in bogate bolj za Clintonovo?, in jo proglasile za uganko. No, dejansko so novičko nekritično povzele po reviji Forbes, kjer novinar (ki si ne zasluži tega naziva) pravi, da je rešil to uganko. In sicer dokazuje, da so na videz revnejše države, ki se navdušujejo nad Trumpom, dejansko bogatejše, saj zaradi nižjih stroškov življenja (nižje cene nepremičnin itd.) dejansko uživajo višji življenjski standard od navidez bogatejših držav. Ergo, kar hoče povedati novinar Forbesa (in kar za njim nekritično povzemajo Finance), je: nobene uganke ni, dejansko bogatejše države glasujejo za konzervativce, revnejše pa za demokrate.

Sveta Marija!

Nadaljujte z branjem→

Antonio Fatas & Larry Summers sta v junija objavljeni študiji Permanent Effects of Fiscal Consolidations (NBER, 2016) šla še korak naprej pri pojasnjevanju vpliva povpraševalnega šoka na dolgoročno dinamiko dejanskega BDP in potencialnega BDP. Medtem ko sta najprej obravnavala samo vpliv dolgo trajajoče krize na umik zaposlenih iz aktivne delovne sile oziroma razvodenitev njihovih znanj, kar seveda povzroča dolgoročno nižjo rast (dejanskega in potencialnega) BDP, pa v tej zadnji študiji dodatno vključita še vpliv dolge krize (prek zmanjšanja kapitalskih investicij, investicij v R&R ter inovacij) na dolgorčno zmanjšanje proizvodnih kapacitet, kar seveda spet vpliva na dolgoročno nižjo rast (dejanskega in potencialnega) BDP.

Nadaljujte z branjem→