Za razumevanje političnih premikov, ki jih danes spremljamo v večini zahodnih demokracij – in ki so se pokazali tudi v Sloveniji na letošnjih parlamentarnih volitvah v obliki premika volilne podpore od tradicionalnih liberalno-demokratičnih strank proti bolj radikalnim in populističnim političnim opcijam – je treba najprej razumeti globlje družbene in ekonomske vzroke spreminjanja volilnih preferenc. Volivci se namreč praviloma ne obračajo proč od uveljavljenih političnih sil zgolj zaradi ideološkega prepričanja, temveč predvsem takrat, ko dobijo občutek, da obstoječi politični in institucionalni sistem ne zmore več učinkovito reševati njihovih vsakdanjih problemov, zagotavljati ekonomske varnosti ter oblikovati prepričljive vizije prihodnjega razvoja.

Prav to vprašanje – zakaj državljani v stabilnih demokracijah vse pogosteje izgubljajo zaupanje v tradicionalne politične elite in zakaj postajajo dovzetnejši za avtoritarne oziroma iliberalne alternative – predstavlja osrednje izhodišče nedavnega eseja Francisa Fukuyame in njegovih soavtorjev o pomenu sposobnosti demokratične države, da svojim državljanom zagotavlja konkretne rezultate.

Francis Fukuyama je skupaj s Chrisom Dannom in Beatriz Magaloni aprila 2025 v reviji Journal of Democracy objavil esej z naslovom Delivering for Democracy: Why Results Matter. Gre za enega najbolj neposrednih in podatkovno podprtih razmislekov o tem, zakaj se demokratični sistemi soočajo z upadajočo podporo in zakaj se v očeh dela javnosti zdijo avtoritarni režimi včasih bolj učinkoviti pri dostavi konkretnih rezultatov.

Fukuyamin esej izhaja iz vala demokratičnega nazadovanja v zadnjih dveh desetletjih. Fukuyama in soavtorja ločijo med “ponudbeno” razlago, kjer demokracijo razgradijo izvoljeni iliberalni voditelji, in “povpraševalno” razlago, kjer volivci sami začnejo iskati alternative, ker demokratični sistem ne proizvaja rezultatov. Njihov poudarek je na drugi dimenziji: na eroziji zaupanja zaradi slabega delovanja države.

Fukuyamina osnovna teza je preprosta, vendar politično zelo neprijetna za zagovornike liberalne demokracije: demokracija ne more več živeti zgolj od svoje normativne superiornosti, od volitev, človekovih pravic in ustavnih procedur. Če državljani dobijo občutek, da demokratična država ne zna graditi infrastrukture, zagotoviti kakovostnega zdravstva, ustvarjati dobro plačanih delovnih mest, zagotavljati varnosti in omejevati korupcije, začne demokracija izgubljati svojo legitimnost. To ne pomeni nujno, da je avtoritarizem boljši sistem, pomeni pa, da lahko v očeh državljanov postane privlačnejši, kadar se kaže kot učinkovitejši pri reševanju vsakodnevnih problemov.

Ključni pojem je “delivery” – sposobnost države, da državljanom zagotovi otipljive javne dobrine. To so rast, zaposlitve, infrastruktura, stanovanja, zdravstvo, varnost, šolstvo, nižja korupcija in občutek, da država ni samo aparat procedur, ampak instrument skupnega napredka. Fukuyama s tem dejansko vrača razpravo o demokraciji iz moralno-institucionalnega polja nazaj v polje politične ekonomije.

Avtorji opozarjajo, da se nezadovoljstvo z demokracijo pogosto prekriva z ekonomskim nezadovoljstvom. Navajajo primer Brazilije, kjer je zadovoljstvo z demokracijo raslo v času prve Lulove administracije, ko sta rast in socialna politika zmanjševali revščino, nato pa se je po recesiji 2013–2015 močno znižalo, kar je odprlo prostor Bolsonaru. Podobno v Grčiji in Španiji finančna kriza ni pustila samo fiskalnih brazgotin, ampak tudi dolgotrajno politično nezaupanje.

Fukuyama nikakor ne idealizira avtoritarnih režimov. Priznava, da so nekatere avtokracije ali hibridni režimi dosegli impresivne rezultate: Kitajska je z rastjo dvignila milijone iz revščine, Turčija je pod Erdoğanom dolgo izboljševala življenjski standard, Ruanda pa se pogosto omenja kot primer visoke rasti in obnove državne sposobnosti. Toda hkrati opozarja, da številne avtokracije preživijo kljub katastrofalnim rezultatom, z represijo, nadzorom, kooptacijo elit in plenjenjem države.

Po Fukuyami prava primerjava ni “demokracija proti učinkovitemu avtoritarizmu”, temveč “sposobna država proti nesposobni državi”. Demokracija brez sposobne države začne razpadati v proceduralni formalizem, avtoritarizem brez rezultatov pa se zateče v nasilje. Fukuyamin problem je, da so demokracije v zadnjih desetletjih pogosto postale prepočasne, preveč razdrobljene in institucionalno preobremenjene, medtem ko nekatere avtokracije svojo legitimnost gradijo na spektakularnih infrastrukturnih projektih.

Najbolj zanimiv del eseja je analiza, zakaj demokracije težje “dobavljajo”. Najostrejša Fukuyamina kritika je usmerjena v pojav, ki ga lahko imenujemo institucionalna samoblokada demokracij. Zlasti v razvitih zahodnih državah se je skozi desetletja oblikoval sistem številnih veto igralcev: sodstva, regulatorjev, lokalnih skupnosti, interesnih skupin, okoljskih postopkov in administrativnih ovir. Vse to so demokratično legitimni mehanizmi nadzora, vendar lahko skupaj proizvedejo “vetokracijo”, stanje, v katerem sistem učinkovito preprečuje zlorabe oblasti, vendar lahko njihovo kopičenje povzroči stanje, v katerem država ni več sposobna pravočasno izvesti niti projektov z visoko družbeno koristjo. Najlepša ilustracija tega so mnogi odpovedani projekti zaradi nasprotovanja različnih civilnih iniciativ, nevladnih organizacij, odločitev sodišč ipd.

Avtorji to ponazorijo z infrastrukturo. ZDA, Velika Britanija in Nemčija imajo težave že z vzdrževanjem in posodabljanjem obstoječih sistemov, medtem ko Kitajska ali zalivske monarhije hitreje gradijo velike projekte. Razlika je seveda v tem, da avtoritarni režimi lahko ignorirajo lastninske pravice, lokalne skupnosti in okoljske postopke. Demokracije pa tega ne smejo storiti, če želijo ostati demokracije.

Fukuyamina poanta zato ni, da naj demokracije posnemajo avtokracije, temveč da morajo zmanjšati lastno institucionalno samoblokado. Demokracija mora najti ravnotežje med odgovornostjo in učinkovitostjo, med participacijo in izvedbo, med pravicami posameznikov in sposobnostjo države, da izpelje strateške projekte. Če tega ravnotežja ni, demokracija državljanom ponuja pravico do pritožbe, ne pa tudi rešitve problema.

Posebej pomembna je ugotovitev, da proceduralna legitimnost ni več dovolj. V času tretjega vala demokratizacije so volitve, državljanske pravice in svoboda izražanja same po sebi nosile močno mobilizacijsko privlačnost. Danes, ko so te pridobitve za mnoge generacije samoumevne, državljani demokracijo presojajo bolj utilitarno: ali deluje, ali izboljšuje življenje, ali zna rešiti stanovanjsko, zdravstveno, energetsko, podnebno in infrastrukturno krizo.

V tem smislu Fukuyama demokracijo vrne k socialni pogodbi. Državljani sprejmejo oblast, ker pričakujejo varnost, storitve in skupno blaginjo. Če država tega ne zagotovi, se zaupanje izčrpa. In ko je zaupanje enkrat nizko, nastane začarani krog: državljani nočejo dati državi več pooblastil ali davčnih virov, država zato še težje izvede projekte, neuspeh pa dodatno znižuje zaupanje.

Rešitev je po Fukuyami v obnovi demokratične sposobnosti izvedbe. To pomeni politični konsenz o dolgoročnih investicijah, reformo postopkov dovoljenj, boljše javno upravljanje, manj proceduralnega fetišizma in več osredotočenosti na rezultate. Kot pozitivne primere omenja Avstralijo, nekatere infrastrukturne premike v Grčiji in hitro obnovo odseka I-95 v Pensilvaniji.

Esej je pomemben tudi zato, ker Fukuyama s tem dopolnjuje svojo staro tezo o “koncu zgodovine”. Liberalna demokracija morda še vedno nima boljše normativne alternative, vendar to ni dovolj. Če demokracija ne zna več proizvajati rasti, javnih dobrin in zaupanja, lahko izgubi politično tekmo proti sistemom, ki so normativno slabši, a operativno učinkovitejši.

Najbolj preprosto rečeno: problem sodobne demokracije je preveč pravic in premalo razvojne države. Ljudje ne živijo od ustavnih preambul, temveč od plač, stanovanj, vlakov, vrtcev, cest, bolnišnic, elektrike in občutka, da sistem deluje. Ko demokratični kapitalizem ne dostavi teh osnovnih dobrin, se politični prostor odpre za avtoritarne “menedžerje reda”.

Ta Fukuyamova teza se zelo dobro ujema z ugotovitvami članka Acemoglu, Ajzenman, Aksoy, Fiszbein in Molina z naslovom (Successful) Democracies Breed Their Own Support. Avtorji na podatkih iz več kot 110 držav pokažejo, da ljudje z daljšo izkušnjo življenja v demokraciji res razvijejo močnejšo podporo demokratičnim institucijam, vendar samo takrat, kadar je ta demokracija uspešna. Podpora demokraciji torej ne nastaja avtomatično iz samega dejstva volitev, ampak iz izkušnje, da demokratični režim zagotavlja gospodarsko rast, javne dobrine, mir, politično stabilnost in omejevanje korupcije. To je skoraj neposredna empirična potrditev Fukuyaminega argumenta: demokracije si podporo ustvarjajo same, vendar le, če državljanom tudi dejansko nekaj dostavijo.

Podobno pomemben je prispevek Gurieva in Treismana o »informacijskih avtokracijah«. Avtorja pokažeta, da sodobni avtoritarni režimi vse manj temeljijo na množičnem terorju in odkrito brutalni represiji, vse bolj pa na nadzoru informacij, manipulaciji javnega mnenja in ustvarjanju podobe kompetentnosti. Današnji avtokrat noče nujno izgledati kot diktator starega tipa, temveč kot učinkovit menedžer države, ki zagotavlja rast, stabilnost, red in nacionalni ponos. Prav zato je vprašanje uspešnosti demokracij toliko bolj pomembno: če demokratični režimi ne dostavljajo rezultatov, informacijski avtokrati lažje prodajajo svojo zgodbo o superiorni učinkovitosti.

K temu lahko dodamo še ugotovitve Baccinija in Sattlerja, ki analizirata povezavo med fiskalnim varčevanjem, ekonomsko ranljivostjo in populizmom. Njuna raziskava pokaže, da varčevalne politike povečujejo podporo populističnim strankam predvsem med ekonomsko najbolj ranljivimi volivci. To je pomembno dopolnilo Fukuyami: ljudje se k populistom ne zatekajo zgolj zaradi kulturnih vojn, identitetne politike ali manipulacije, temveč pogosto zato, ker obstoječi sistem doživljajo kot materialno neuspešen. Ko demokratična država ne zagotovi varnosti, dostojnih dohodkov in občutka prihodnosti, nastane prostor za politike, ki obljubljajo red, zaščito in radikalni prelom.

V tej luči Kitajska predstavlja največji izziv za Fukuyamovo argumentacijo in morda tudi največjo intelektualno zagato sodobne zahodne politične teorije. Njen izjemen gospodarski vzpon, najhitrejša industrializacija v zgodovini človeštva, tehnološki preboj, infrastrukturna modernizacija ter dvig več sto milijonov ljudi iz revščine kažejo, da lahko avtoritarni režim v določenih zgodovinskih okoliščinah izjemno učinkovito mobilizira razvojne vire. Kitajska zato za Zahod ni zgolj geopolitični tekmec, temveč predvsem neprijetno empirično dejstvo: kako pojasniti, da je država brez političnega pluralizma, svobodnih volitev in liberalno-demokratičnih institucij dosegla razvojne rezultate, ki jih številne zahodne demokracije v zadnjih desetletjih niso bile sposobne ponoviti?

Fukuyama in velik del zahodne akademske skupnosti na ta izziv za zdaj nimata prepričljivega odgovora. Njihov najpogostejši odgovor je zato premik razprave v prihodnost: morda lahko avtoritarni sistem nekaj desetletij zagotavlja izjemno gospodarsko rast, toda vprašanje je, ali lahko dolgoročno ohrani inovativnost, učinkovito popravlja lastne politične napake, obvladuje demografsko staranje, prezadolženost, nepremičninske in finančne neravnotežja ter družbene napetosti brez odprte javne razprave, politične konkurence in institucionaliziranih mehanizmov samokorekcije. To je legitimno vprašanje, vendar za zdaj ostaja predvsem hipoteza, ne pa empirično dokazana omejitev avtoritarnega modela.

Prav v tem se skriva največja lekcija kitajskega primera za Zahod. Kitajska je dokaz, da liberalna demokracija nima monopola nad učinkovito razvojno državo. Njena zgodba zahodne demokracije postavlja pred neprijetno ogledalo: svoboda, vladavina prava in človekove pravice so izjemne civilizacijske pridobitve, vendar same po sebi ne ustvarjajo gospodarske dinamike, ne gradijo infrastrukture in ne zagotavljajo tehnološkega vodstva. Slednje sicer trdi celotna zahodna intelektualna tradicija od Miltona Friedmana do Darona Acemogluja. Zato velja, da če demokratične družbe izgubijo sposobnost strateškega delovanja in izvajanja razvojnih politik, bo kitajski model – ne zaradi svoje ideološke privlačnosti, ampak zaradi svojih rezultatov – vse težje zavračati kot relevantno alternativo.

Ta ugotovitev pa obrne Fukuyamov argument: največja nevarnost za demokracijo ni, da bi ljudje nenadoma zavrnili svobodo, temveč da bi okrepil dvome v to, ali je liberalna demokracija še vedno najbolj učinkovit okvir za ustvarjanje gospodarske blaginje in tehnološkega napredka.

_________

Literatura

Acemoglu, D., Ajzenman, N., Aksoy, C. G., Fiszbein, M., & Molina, C. A. (2025). (Successful) democracies breed their own support. The Review of Economic Studies, 92(2), 621–655. https://doi.org/10.1093/restud/rdae051

Baccini, L., & Sattler, T. (2025). Austerity, economic vulnerability, and populism. American Journal of Political Science, 69(3), 899–914. https://doi.org/10.1111/ajps.12865

Fukuyama, F., Dann, C., & Magaloni, B. (2025). Delivering for democracy: Why results matter. Journal of Democracy, 36(2), 5–19. https://doi.org/10.1353/jod.2025.a954557

Guriev, S., & Treisman, D. (2019). Informational autocrats. Journal of Economic Perspectives, 33(4), 100–127. https://doi.org/10.1257/jep.33.4.100