Uganka za intelektualno podhranjene …

Finance so danes objavile novičko Zakaj so revne države bolj za Trumpa in bogate bolj za Clintonovo?, in jo proglasile za uganko. No, dejansko so novičko nekritično povzele po reviji Forbes, kjer novinar (ki si ne zasluži tega naziva) pravi, da je rešil to uganko. In sicer dokazuje, da so na videz revnejše države, ki se navdušujejo nad Trumpom, dejansko bogatejše, saj zaradi nižjih stroškov življenja (nižje cene nepremičnin itd.) dejansko uživajo višji življenjski standard od navidez bogatejših držav. Ergo, kar hoče povedati novinar Forbesa (in kar za njim nekritično povzemajo Finance), je: nobene uganke ni, dejansko bogatejše države glasujejo za konzervativce, revnejše pa za demokrate.

Sveta Marija!

Ne vem, kako naj dovolj prijazno povem, toda tako neumne razlage se lahko spomnijo (in jo širijo naprej) samo intelektualno podhranjeni novinarji. Nekdo, ki nima pojma. Nekdo, ki se je zbudil v beli dan in od urednika dobil naročilo, da mora nekaj, o čemer sicer nima pojma, napisati o aktualni temi. Pri čemer mora biti sporočilo v “duhu hiše”, v kateri je zaposlen. In ta nekdo, ki je na ideološkem povodcu in ki je v življenju prelistal tri knjige, vesele pa prebira trač revije, se je odločil, da naredi analitični članek. V katerem v brozgo zmeša fragmente, ki so se po naključju zaleteli vanj, ko je tlačil ta svet.

V konkretnem primeru se ta novinar v svoji “analizi” ni potrudil niti, da bi si prebral kakšno resno analizo o zgodovinski pogojenosti volilnih vzorcev posamičnih regij oziroma zveznih držav. Da bi se podučil o vzorcih, ki izhajajo iz zgodovinskega plantažnega načina proizvodnje, sužnjelastniških odnosov in religioznih razlik. Če bi samo za minuto pomislil in povezal katoliško poreklo belih lastnikov plantaž in njihove potrebe po zastonj suženjski delovni sili, bi morda prišel bliže izvoru sedanjih geografskih volilnih vzorcev.

Še bližje resnici pa bi prišli oziroma še dodatno bi lahko pojasnili aktualne trendne spremembe v vzorcih volilnega obnašanja, če bi brali. Težko je pričakovati, da novinarji spremljajo znanstvene analize, toda pričakujemo vseeno lahko, da pogledajo vsaj, kaj piše konkurenca, ki – glej no glej – bere, kar so glede konkretne zadeve že ugotovili znanstveniki. In konkurenca je lepo povzela rezulate analize Autor, Dorn, Hanson & Majlesi (2016), in sicer, da pri sedanjem vzorcu Trumpovih volilcev v revnih državah ne gre dejansko za “bogataše” v navidezno revnih državah, pač pa pretežno za tiste – še vedno brezposelne ali zaposlene za sramotno nizko plačo – ki jih frustrira dejstvo, da so zaradi “kitajskega šoka” oziroma globalizacije izgubili službo, da je ne morejo najti ali da morajo delati za sramotno nizko plačo. Naj pomagam, le prebrati bi morali članka v Wall Street Journalu (How the China Shock, Deep and Swift, Spurred the Rise of Trump)  in New York Timesu (Where Jobs Are Squeezed by Chinese Trade, Voters Seek Extremes), pa jim ne bi bilo treba razglabljati o nobeni uganki in si izmišljevati genialno inovativnih teorij o relativnosti revnosti in bogastva.

Neverjetno, s kakšnimi brezvezniki, ki si domišljajo, da so novinarji, imamo opravka v mnogih primerih. Pri vsem preseneča morda le to, da so Finance nekritično povzele ta članek. Se popravljam, to dejstvo me – glede na kvaliteto ostalega, kar objavljajo – res ne preseneča. Ne bi me smelo.

5 responses

  1. “Pri čemer mora biti sporočilo v “duhu hiše”, v kateri je zaposlen.”

    Točno tako. In tudi v duhu (vernega) bralstva, ki ta medij jemlje resno. Z reveži, ki jih mestoma celo visoko čislajo, pa jih druži taka ali drugačna podhranjenost.

  2. Meni pa je pravzaprav žal Financ kljub temu, da večinoma ni kakšne velike simpatije med nami. Žal mi je, da je padel profesionalni nivo, ne toliko to, da so neoliberalne ali desne. Gre za začaran krog. Bolj ko postajajo rumene in senzacionalistične, bolj jih zapuščajo resni bralci in bolj “rumena” postaja njihova bralna baza. Ki seveda spet išče senzacionalistične in rumene članke.

    Imel sem se priliko srečati z večimi novinarji Financ. Imate poštene in profesionalne novinarje in tiste, ki zavestno manipulirajo. Žal so ti prevečkrat v ospredju. To je stvar urednika-ce in verjetno lastnika.

    Naj dam primer. Še ko sem bil v AUKN sem nekoč opazil dvostransko analizo (2. in 3. stran) o stanju v naših bankah, ki je imela precej čudne ugotovitve in še bolj čudne zaključke. Avtorja sem povabil na neformalni “off-the-record” klepet. Gre za prijetno, korektno in verjamem pošteno osebo. Problem je, da sem v 2 urnem razgovoru ugotovil, da pravzaprav nima osnovnega ekonomskega znanja, ki bi ji doveljevala sploh pisati o temi. Oseba prazaprav sploh ni znala brati bančnih bilanc. Njen članek pa je potem brala vesoljna slovenska javnost, ki o teh zadevah razume še bistveno manj in ki take stvari jemlje kot suho zlato.

    Že sam poskus soočanja različnih mnenj in pa zadržanje nekega kulturnega in profesionalnega nivoja bi jim verjetno vrnil del njhove bralne baze. Navsezadnje so naš edini “poslovni” dnevnik.

    Če bi bili taki, bi jim zaželel vso srečo in uspeh v poslovanju.

  3. Saj je vseeno, če je jug bolj protestantski. To ne pomeni avtomatično večje racionalnosti in že kar avtomatično večjega “bogastva”. Pred kratkim sem bil na enih zanimivih predavanjih o zgodovini kapitalizma, malce kritičnih tudi do Maxa Webra. Njegova razlaga protestantske etike kot ultimativnega vzroka in gibala zahodne racionalnosti in posledično bogastva, je milo rečeno pomanjkljiva. Ima določen vpliv, so pa še drugi vzroki za bogastvo in vzpon Zahoda.

    “Bolj ko postajajo rumene in senzacionalistične, bolj jih zapuščajo resni bralci in bolj “rumena” postaja njihova bralna baza. Ki seveda spet išče senzacionalistične in rumene članke.”

    Ja, verjetno bodo kmalu imeli strukturo bralstva, ki spominja na Slovenske Novice. V teh časih pa se bralci, ki jih zgubiš, zlepa ne vrnejo k tiskanemu mediju. Tako, da ne vem kaj jim ni jasno.

%d bloggers like this: