Dva odlična komentarja zmagovalnega pohoda populizma in nacionalizma v najbolj odprtih državah.

Wolfgang Münchau argues that the key in the fight against the anti-establishment insurrection lies with the parties of the centre-left. If they continue to play the role of junior partner in centre-right coalitions, and to embrace austerity and financial deregulation, liberal democracy will lose the battle against autocratic populism – as it did in the 1930s. Münchau goes through the long list of failings of the centre-left in Germany (support for a balanced budget amend), in Italy (support for austerity), in France (support for austerity without reforms), and wonders:

“What led the centre-left on to such a self-destructive path? The answer is a combination of the following: a false belief that elections are won from the centre; the lure of ministerial limousines; an inferiority complex about not being able to run ‘responsible fiscal policies’; and a belief that voters of the left have nowhere else to go.”

He says the first – symbolic – thing the centre-left needs to do is to distance itself from the new breed of trade agreement that protect foreign investors against domestic law courts. The second will be to return to their Keynesian roots: more investment spending and lower taxes, possibly as a trade off for a moderate tightening in monetary policies.

Nadaljujte z branjem→

Tudi jaz sem bil šokiran z zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Šokiran, da so se uresničile črnohumorne špekulacije Kontra učinek peticij: Bo Trump zmagal, ker so ekonomisti proti njemu. Toda izid volitev je, kakorkoli šokanten in deprimirajoč, vendarle logičen. Ameriško ljudstvo je, podobno kot Britanci pred meseci, večinsko glasovalo proti globalizaciji in proti prostemu gibanju delovne sile.

Na tem blogu že nekaj let pišem o tem, da je globalizacija očitno šla predaleč. Korporacije so v pohlepu njihovih lastnikov preselile preveč proizvodnje proti Jugu in proti Vzhodu, uničile so preveč solidno plačanih delovnih mest v domači industriji in ponudile preveč slabo plačanih delovnih mest v storitvenih dejavnostih (glej sliko). Na drugi strani so pripadniki istega lastniškega sloja, ki postavlja in kontrolira ameriške vlade od Ronalda Reagana naprej, v svojem pohlepu preveč razgradili socialno državo, ki je prej skrbela za kompenzacije “luzerjev” zaradi globalizacije. Preveč ameriških regij je ostalo predolgo depresivnih, ko jih je globalizacija izvotlila in preveč družin ni videlo prihodnosti zase in za svoje otroke. Kapital je tokrat (spet) preveč privil tiste, ki razen svojega dela nimajo nič drugega. Dohodkovne in premoženjske razlike so narasle čez znosne meje. In bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo nek populist nagovoril te frustracije z globalizacijo in opustošeno socialno državo ter jih začinil z nacionalizmom zaradi tujih priseljencev.

Nadaljujte z branjem→

Odličen, pravkar objavljen članek Matilde Bombardini & Bingjing Li (2016) o tem, kako je dramatična izvozna ekspanzija na Kitajskem v zadnjih dveh desetletjih vplivala na povečano onesnaževanje in posledično na povečano umrljivost otrok (zaradi respirativnih in kardiovaskularnih razlogov). Pri tem uhotovita, da samo povečanje izvoza ni problematično (neznačilni učinek), pač pa je škodljiv učinek povečanja izvoza odvisen od vrste specializacije. Regije, ki so se bolj specializirale v proizvodnji in izvozu v u”umazanih” panogah, so utrpele večje škodljive učinke na povečanje onesnaženja zraka z SO2 in posledično večjo umrljivost otrok.

K temu prištejte še druge učinke kitajske hiperspecializacije. Prvič, da se umazan kitajski zrak “izvaža” in da se kaže v povečanju onesnaženosti zraka tudi v drugih državah, celo v ZDA (čeprav naj bi bil neto učinek za same ZDA negativen – preselitev proizvodnje na Kitajsko je v ZDA izboljšala kvaliteto zraka). Drugič, da so velike kontejnerske ladje, ki prevažajo kitajske izdelke proti zahodu, ogromne onesnaževalke zraka – ena velika kontejnerska ladja v enem letu povzroči toliko škodljivih emisij kot 50 milijonov avtomobilov skupaj. In tretjič, kitajska ekstenzivna izvozna specializacija je prispevala eno desetino h klimatskim spremembam. Globalizacija ima torej svojo ceno, katere neto učinke bo potrebno skrbno preračunati in onesnaževalce ustrezno ekonomsko obdavčiti.

Nadaljujte z branjem→

Zgornji naslov ni čisto korekten, vendar se lepše bere. Bolj pravilno bi se naslov moral glasiti: Kako smo iz free-traderjev postali pogojni free-traderji. To je povzetek komentarja Paula De Grauweja, ki je zapisal natanko to, kar se dogaja meni in očitno precejšnjemu delu mojih kolegov ekonomistov, ki se ukvarjamo z zunanjo trgovino. Vsi smo bili za prosto trgovino, študente smo učili koristi od proste trgovine na podlagi učbeniških modelov, naredili smo nešteto paperjev na različne vidike zunanje trgovine, nato pa smo nenadoma ugotovili, da je intenzivna globalizacija v zadnjih dveh desetletjih, in znotraj tega vstop Kitajske v WTO leta 2001, povsem spremenila vse. Kitajska konkurenca je izbrisala dobršen del delovnih mest v domači industriji, superintenzivna kitajska industrijska specializacija ter oblikovanje dolgih globalnih verig vrednosti, kjer se iste komponente zaradi nizkih transportnih stroškov prevažajo sem in tja, sta dodatno prispevali k onesnaževanju okolja in globalnim klimatskim spremembam. Zaradi trajno izgubljenih delovnih mest so se povečale frustracije med ljudmi in zanetile politično polarizacijo z vzponom političnih ekstremistov z antiglobalizacijskimi parolami. Preveč globalizacije je spremenilo vse.

Evo, zato smo trgovinski ekonomisti postali previdni, postali smo pogojni free-traderji. Večjo pozornost posvečamo tudi negativnim učinkom proste trgovine. In bilanca koristi in stroškov ni več vedno pozitivna. Zato se tudi jaz takoj podpišem pod spodnji komentar Paula De Grauweja.

In my academic career I have always been an advocate of free trade. Free trade provided the basis of the phenomenal material prosperity we have achieved in Europe in the postwar period. It has also made it possible for hundreds of millions of people, especially in Asia, to be pulled out of extreme poverty and to live a decent life.

But it now appears that globalization reaches its limits.

Nadaljujte z branjem→

• How far should we push globalisation? – Paul DeGrauwe
• A New Movement in Liberal Economics – Neil Irwin
• Repairing Macroeconomics – Robert Waldmann
• The New View of fiscal policy and its application – Jason Furman
• Taxing the Rich More—Evidence from the 2013 Federal Tax Increase – Emmanuel Saez
• The growth gains from fighting tax evasion – Emmanuele Bobbio
• Sovereign debt, default and “r-g” – Bank Underground
• No One Cares What Economists Say About Trump – Noah Smith
• Why Aren’t Americans Getting Raises? Blame the Monopsony – Jason Furman & Alan Krueger
• Industries and Jobs at Risk if the TPP Does Not Pass – CEA
• In Search of Accelerating Inflation – Dean Baker
• Whom to trust: Why we persistently get it wrong – Butler, Giuliano & Guiso

Finančni in moralni padec Deutsche Bank, največje nemške banke, lahko še najlažje primerjamo s finančnim in moralnim padcem slovenske rimskokatoliške cerkve. Obe instituciji, simbola stabilnosti, vsaka na svojem področju, sta se prepustili nenasitnemu pohlepu nekaj posameznikov in se pustili zvleči v finančno in moralno brezno. Der Spiegel ima dobro reportažo o padcu Deutsche Bank.

Nadaljujte z branjem→

V starih socialističnih časih je krožila šala, da v normalnem svetu znanstveniki nove ideje najprej preizkusijo na miših, v socializmu pa na ljudeh. No, zdi se, da se je danes tudi kapitalizem glede preizkušanja radikalnih idej tesno približal staremu socializmu. Danes se je Peter Frankl v Financah neskončno navdušil nad Uberjevo taksi storitvijo – da je storitev vrhunska, enostavna, transparentna, hitra, poceni in brez gotovine. Odlično! Nato Frankl sooči še argumente za in proti ter konča s kritiko “malomeščanske levice”:

Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi – predvsem zato, ker jim država, če prejemajo normalno plačo, njemu in delodajalcu za dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti. In levičarskih malomeščanov je strah, da država v njihovem imenu in njihovo korist ne bi več preprosto molzla tistih, ki želijo delati, zaslužiti zase, svojo družino in ob tem plačati razumne dajatve cesarju. V bistvu pa je tudi ta strah votel, resnica je, da bi Uberjev voznik imel natanko vse pravice in obveznosti, kot jih ima velika večina slovenskih taksistov že zdaj, le marsikaj bi bilo bolj transparentno in preprosto.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith ima podoben zapis na isto temo glede jalovih javnih pozivov ekonomistov, ki imajo kvečjemu nasprotne učinke. Smith išče odgovor na vprašanje, zakaj politične in poslovne elite ljubijo akademske ekonomiste in jih najemajo kot svetovalce ali pisanje študij, medtem ko je širša javnost do njih indiferentna. Vendar ne najde zadovoljivega odgovora. Niti njemu samemu se ne zdita dovolj dobra odgovora, da so ekonomisti bodisi spolitizirani (zagovarjajo ideološke prostotržne koncepte, ki so na škodo navadnega človeka) bodisi niso sposobni niti napovedati krize. Smith predlaga, da bi morali ekonomisti preučiti ta problem, če želijo imeti večjo težo v širši javnosti.

Hm, meni pa se zdi dokaj arogantno že pričakovanje, da bi ekonomisti morali imeti večji vpliv na javnost. Zakaj bi moralo imeti moje mnenje v zavesti Janeza Novaka večjo težo kot pa mnenje strojnika, pravnika, sociologa (itd.)? Kaj nas dela tako posebne? Ekonomisti smo pač – tako kot ostali strokovnjaki – tukaj zato, da rešujemo specifične ekonomske ali finančne probleme z nam dostopnimi orodji in damo naročniku na podlagi tega nek (pogojni) nasvet – optimalno rešitev ob danih omejitvah. Zakaj bi naša specifična (pogojna) rešitev morala imeti večjo težo, ko jo soočimo z ostalimi v zelo kompleksnem multidimenzionalnem svetu?

Nadaljujte z branjem→

Gre seveda za čisto špekulacijo, ki temelji na majhnem (in pristranem) vzorcu.  Toda, ko je bil ta teden objavljen javni poziv “Do Not Vote for Donald Trump” 370 znanih ameriških ekonomistov, med njimi 8 nobelovcev, in tudi nekaj mojih kolegov, so se mnogi zelo resno prestrašili. Morda tudi iz vraževerja. Zadnjič, ko so (britanski) ekonomisti tako javno pozvali volilce, in sicer  da glasujejo proti Brexitu, so se volilci večinsko odločili drugače. Še pred tem je leta 1930 kar 1928 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti Smoot–Hawleyjevemu carinskemu zakonu, ki je dvignil ameriške carine na uvožene izdelke na daleč najvišjo raven (v povprečju na 45 odstotkov). Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot »ekonomsko norost« in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J.P. Morgana je šel skoraj na kolena pred Hooverjem, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal.

Nadaljujte z branjem→