Model Uber preizkusite najprej na sebi

V starih socialističnih časih je krožila šala, da v normalnem svetu znanstveniki nove ideje najprej preizkusijo na miših, v socializmu pa na ljudeh. No, zdi se, da se je danes tudi kapitalizem glede preizkušanja radikalnih idej tesno približal staremu socializmu. Danes se je Peter Frankl v Financah neskončno navdušil nad Uberjevo taksi storitvijo – da je storitev vrhunska, enostavna, transparentna, hitra, poceni in brez gotovine. Odlično! Nato Frankl sooči še argumente za in proti ter konča s kritiko “malomeščanske levice”:

Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi – predvsem zato, ker jim država, če prejemajo normalno plačo, njemu in delodajalcu za dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti. In levičarskih malomeščanov je strah, da država v njihovem imenu in njihovo korist ne bi več preprosto molzla tistih, ki želijo delati, zaslužiti zase, svojo družino in ob tem plačati razumne dajatve cesarju. V bistvu pa je tudi ta strah votel, resnica je, da bi Uberjev voznik imel natanko vse pravice in obveznosti, kot jih ima velika večina slovenskih taksistov že zdaj, le marsikaj bi bilo bolj transparentno in preprosto.

Veliko tega, kar je Frankl napisal, drži. Res je, dajatve na plačo so pri nas zelo visoke. Res je, mnogi so raje prostovoljno “prekarci”, samo da se izognejo visokim dajatvam (dohodnina in socialni prispevki). In res je, Uberjeve taksi storitve znajo biti izjemno kvalitetne in cenejše (razen v času prometnih konic, ko se cena prilagodi presežnemu povpraševanju in lahko doseže astronomske višine).

Toda Uberjev poslovni model “gig ekonomije” vseeno ni tako nedolžen, lep in super, kot ga na prvo žogo želi prikazati Frankl. “Uberjev poslovni model” je dvojno disruptiven: je tako tehnološko superioren kot hkrati tudi rušilen za trg dela in za dolgoročno socialno in makroekonomsko stabilnost.

Pri Uberju gre za dvoje. Po eni strani gre za tehnološko inovacijo (spletna platforma in aplikacija za pametne telefone, ki omogočata hitro komunikacijo ter časovno in lokacijsko optimizacijo dostopnosti storitev in plačilno storitev), ki pa je disruptivne narave. Ruši zastareli obstoječi model taksi služb, kjer je (časovna in lokacijska) optimizacija dostopnosti storitev praktično še “ročna” (komunikacija z operaterjem, ki centralno usmerja vozila), plačilni promet pa individualiziran (fizična ali kartična plačila vozniku). Ta obstoječi model je “predpotopne” narave, zato ga bo Uberjeva IT rešitev nedvomno hitro izrinila, taksi službe bodo morale preiti na podobno platformo kot Uber oziroma njegovi sledilci. Glede tega moramo biti Uberju hvaležni za disruptivno tehnološko inovacijo.

Po drugi strani pa Uber prinaša disruptivno inovacijo tudi na trg dela. Njegova inovacija je v tem, da trajno ruši naravo delovnega razmerja, saj ne gre več za odnos med delodajalcem in delojemalcem, pač pa za odnos med naročnikom in pogodbenim izvajalcem. Izvajalci taksi storitev niso več zaposleni (v delovnem razmerju), pač pa so pogodbeniki. Iz tega sledi velika fleksibilnost in stroškovna vitkost organizatorja taksi storitev, saj razen (tehnološke, marketinške in finančne) režije nima izdatkov za ključna osnovna sredstva (vozila) in zaposlene (voznike). Pogodbeniki so dolžni sami zagotoviti osnovno sredstvo in nositi vse stroške v zvezi z uporabo in vzdrževanjem vozila. Pogodbeniki morajo biti le fleksibilni glede dostopnosti, pri čemer jim Uber prepusti 80% voznine. Ob tem pa Uber v zadnjih letih tudi pospešeno skrbi za standarde in kvaliteto storitev.

Ta “zaposlitveni” model se zdi zmagovalna kombinacija, saj navidezno pridobijo vsi: organizator storitev, vozniki in stranke. Njegov problem pa je, da je povsem kratkoročne tržne narave in da ne daje ne kratkoročne socialne varnosti, ne dolgoročne stabilnosti “zaposlenim”. Model deluje, dokler si pogodbeniki lahko privoščijo nakup voznega sredstva in dokler so zdravi oziroma “razpoložljivi”. To pomeni, da po eni strani daje priložnost zgolj tistim, ki si lahko privoščijo naložbo v ustrezno osnovno sredstvo. Po drugi strani pa, kakor hitro “pogodbeniki” zbolijo ali njihovi družinski člani, pa ostanejo “na hladnem”. Nimajo minimalnega zdravstvenega varstva, nimajo minimalnega pokojninskega zavarovanja in nimajo minimalnega zagotovljenega dohodka za takšne izredne razmere, saj si brez prihodkov v času, ko ne morejo biti “razpoložljivi”, tega ne morejo privoščiti. V teoriji bi sicer lahko privarčevali in v času “nerazpoložljivosti” koristili privarčevana sredstva za ekonomsko preživetje in za zdravstveno in socialno varnost. Vendar si večina pogodbenikov v dobrih časih ne naredi denarne rezerve in varnostne mreže za slabe čase – ljudje pač niso racionalni homo economicusi, pa naj učbeniki to še tako opevajo. (to je tudi eden izmed naukov čilskega inovativnega pokojninskega modela, ki deluje le za zdrave ljudi in za ženske, ki nimajo otrok). Prav tako je vprašljivo, koliko “pogodbeniki” poskrbijo za svojo “pokojninsko prihodost”. Tukaj imamo spet “dobre” izkušnje s “s.p. podjetniki”, ki so v času aktivne dobe običajno “na minimalcu”, nakar zaidejo v težave, ko bodisi zbolijo oziroma se želijo upokojiti. Takrat padejo na breme socialne države.

S tem pa ta model “gig ekonomije”, kot jo prinaša Uberjev model, vnaša ogromno socialno nestabilnost za posameznike ter ima potencialno velike nevarne posledice za socialno in makroekonomsko stabilnost. Prenesite Uberjev poslovni model iz taksi služb na ostale poklice in dobite velike dolgoročne družbene težave. Pri tem pa ni problem več samo osebna socialna nestabilnost in dolgoročni strošek za družbo, pač pa tudi iz vidika družbene stabilnosti. Posamenziki, ki niso zaposleni, pač pa zgolj občasno, “on demand” za naročnika izvajajo storitve, ne morejo načrtovati svoje prihodnosti. Zaradi sporadične narave svojih prihodkov in neobstoja delovnega razmerja ne morejo dobiti dolgoročnih bančnih kreditov za nakup nepremičnine. Ne morejo načrtovati družine, ker ne poznajo trajektorije svojih bodočih prihodkov. Zaposlitev, v nasprotju s pogodbenim statusom, jim takšno osebno varnost daje.

Prekarizacija v okviru Uberjevega modela in nasploh je v temelju disruptivna za družbo in dolgoročno stabilnost. Ne gre za to, da je Uberjeva taksi storitev uničujoča za tradicionalno konkurenco (tej se obstoječa konkurenca s prevzemom tehnološke platforme lahko prilagodi), pač pa za negativne osebne in družbene posledice iz vidika socialne varnosti in stabilnosti. Iz tega vidika je treba gledati tudi na odločitev londonskega sodišča prejšnji petek, ko je razsodilo, da – ne glede na pogodbo – Uberjevi vozniki niso samo-zaposleni, pač pa zaposleni in da jim iz tega vidika pripadajo vse beneficije tega statusa – od minimalne plače, do plačanega dopusta in bolniške. Sodišče je odločilo, da Uber prodaja storitve in ne softverja (in to ne glede na svojo pravno in organizacijsko obliko ter ne glede na pogodbeno razmerje s “pogodbeniki”). Vsebinsko gre za delovno razmerje, ne za neodvisen pogodbeni odnos. Na sodiščih bo sicer potekala še dolga pravna bitka glede tega, toda ta odločitev predstavlja pomemben precedens za v prihodnje.

Verjamem, da so mnogi – predvsem delodajalci, pa tudi nekateri zaposleni – močno navdušeni nad Uberjevo prekarno delovno rešitvijo. Za mnoge je to osebno ali iz vidika gospodarske družbe optimalno. Vendar pa to ne pomeni, da je to tudi družbeno optimalno, saj prinaša številne negativne družbene posledice – na osebni, družinski, družbeni in javnofinančni ravni. (ne pozabite tudi, da je sedanja trajajoča gospodarska stagnacija posledica finančne krize in finančnih inovacij v zvezi s podeljevanjem “drugorazrednih” nepremičninskih kreditov posameznikom (“na lepe oči”) brez stabilnega delovnega razmerja in brez stabilnih prihodkov. Takrat sicer ni bil kriv Uberjev poslovni model, pač pa skrajno fleksibilen ameriški trg dela, danes pa Uber prinaša takšno “delovno-pravno inovacijo”, ki ima lahko podobne eksplozivne družbene posledice).

Morda bi veljalo, da ta Uberjev poslovni model Peter Frankl v vsej polnosti preizkusi na svojih (še) zaposlenih. Naj torej odpusti vse novinarje in administracijo in naj jih najame po pogodbi. Vsak bodoči “pogodbenik” naj si sam nabavi osnovno sredstvo (računalnik in delovne prostore (ali dela od doma)) ter je “v stanju pripravljenosti”. Naj torej fleksibilno čaka na morebitno naročilo za članek, nakar bo zanj plačan glede na število znakov. To bi izjemno zmanjšalo stroške Financam, sedanji zaposleni pa bi lahko “fleksibilno načrtovali svoj delovni čas” in razpolagali z bruto prihodki, brez da bi jim država za “dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzela toliko, da ni mogoče normalno preživeti“.

Naj Finance in njegovi sodelavci preizkusijo ta model in v njem vztrajajo 5 do 10 let, da bomo lahko na tem eksperimentu opazovali konkretne posledice za posameznike, njihove družine in družbo. In če bo eksperiment uspešen, naj ta model predlagajo kot univerzalni model za vse ostale. Finance imajo zgodovinsko priložnost, da nam na lastni koži demonstrirajo pot v prihodnost. Naj bodo “poskusne miši” za celotno družbo.

 

 

8 responses

  1. Do takšnih “inovacij” pride, če ni stranke, ki bi se zavzemala za delavske pravice, tako doma, kot v tujini. Clintonova sta v 90-h prav slovela po njunih “counterfactuals”.

    Jaz sem pred kakšnim letom in pol nazaj sedel v nekem slovenskem start-upu, kjer je šef na tablo brainstormal, kako bo svojo delovno silo “überiziral”. Ravno za izraz je uporabil. Ne dolgo po tistem sem odšel.

  2. Saj Finance so to že preizkušale (podcrto.si/inspektorji-izkoriscanje-honorarnih-sodelavcev-ugotovili-na-financah-sta-infonetu/). Inšpektrorji so jim preprečili dokončanje poizkusa 😉

    • Ne gre čisto za enako zadevo. Pri Financah je šlo za to, da ostanejo delovne naloge povsem enake za enak bruto znesek, le da bi ga zaposleni zdaj dobivali prek pogodbe z njihovim s.p.-jem (gre zgolj za davčno optimizacijo v (navidezno) korist zaposlenih, hkrati pa za spretno fleksibilizacijo z odpravo rednih zaposlitev). Uberjev model je bolj radikalen, saj je obseg dela povsem fleksibilen, število pogodbenikov je poljudno, vsak pa je plačan na “furo” oziroma kilometre. Zato moj zgornji predlog, da naj Finance poskusijo tako, da “pogodbenike” plačujejo po številu znakov.

  3. Damjan je med drugim zapisal: Ta “zaposlitveni” model se zdi zmagovalna kombinacija, saj navidezno pridobijo vsi: organizator storitev, vozniki in stranke. Njegov problem pa je, da je povsem kratkoročne tržne narave in da ne daje ne kratkoročne socialne varnosti, ne dolgoročne stabilnosti “zaposlenim”. Model deluje, dokler si pogodbeniki lahko privoščijo nakup voznega sredstva in dokler so zdravi oziroma “razpoložljivi”.

    En klik na google pokaže, da je večina taxijev na s.p.-ju in so v celoti odvisni od volje ljudi – storitev pač. Torej so varni samo, če de facto dobijo dovolj prometa, ne pa zaradi pogodbene oblike zaposlitve…drugače bodo v vsakem primeru firmo izgubili, in bodo v socialni stiski. Če ponovim…tudi če bodo imeli pogodbo za nedoločen čas, bodo v primeru nizkih naročil…zaključili v stečaju, in postali socialno ogroženi. A v stečaju človek dobi socialno varstvo? Kaj pa sezonsko delo?

    Kako potem in/ali sploh preprečiti…

    branjevkam, prodajalcem kostanjev, nabiralcem gob, tartufov, regrata, odpadnih kovin, starega železa, pa tudi jabolk in jagod v Avstriji, in ostalim sezonsko ali drugače omejenim delavcem, ki samo(!) zaradi kratkoročnih ekonomskih koristi golega preživetja (ker drugih virov očitno nimajo, od puhlic pa ne gre plačati položnic), ki tudi morajo imeti tako kapital (za izvedbo akumulacije in prevoz virov za prodajo in/ali najem prodajnega prostora), kot tudi zdravje!…

    da nehajo misliti nase, in pogledajo na širšo družbeno sliko, in v imenu le-te nehajo delati to, kar počnejo in naj začnejo zahtevati boljši jutri? Kaj je narobe s kratkoročnim preživetjem, če boljšega ni oz. je le na papirju?

    Bomo ukinili tudi sezonsko delo, vse kratkoročne pogodbe, stečaje? Kako naj ob kriterijih, ki jih Damjan zapiše za relavantne, človek s pogodbo za eno leto, ali celo zaposleni za nedoločen čas ob možnosti stečaja dolgoročno planira potek dogodkov in družino?

    Kaj torej sploh avtor z zapisom želi, kaj je motiv..je res motiv zaščititi družbo, ali pa vendarle hoče malo ponagajati Franklu iz Financ, ki je dal Uberju zeleno luč….a ne bi bil kvalitativno podoben predlog, da naj tudi ostali, pa vzemimo za primer peke kruha, naj še oni enkrat poskusijo sezonsko delo, pa pozimi ne pečejo? Da bo avtor lahko tudi tako na račun drugih testiral svoja stališča? Naj mogoče na Financah poskusijo preskočiti prodajo čez zimo in pomlad, ker tudi sezonska dela na žalost niso družbeno optimalna, naj poskusijo malo tega?

    A gospod Damjan, v svoji hvalevredni skrbi za širšo družbeno sliko, mogoče predlaga ukinitev vseh fleksibilnih, terminsko kratkoročnih oblik zaposlitve, pa tudi stečajev na koncu koncev, ki podobno kot Uber dokazano ne garantirajo dolgoročne trajektorije finančnih prihodkov in tako zaposleni ne morejo načrtovati družine, torej so za družbo v širši sliki škodljive?

    Ali ga to konkretno moti zgolj in samo pri Uberju in pri Franklu? Hvala za morebitni odgovor.

  4. Hej. Strinjam se z napisanim, ne razumem pa zakaj toliko besed. V SLO se je namreč potrebno za opravljanje storitev registrirati in “organizirati”…se pa verjetno najde kakšen genij, ki bi taksije stlačil med avtorske pogodbe ali pa sosedsko pomoč 😀. Ves nabor registracijskih možnosti najdeš v SKDju, v tvojem primeru 49.320 it is, pod imenom “obratovanje taksijev”.

    Uber je zame taxi franšiza in te pri nas itak obstajajo že od pamtiveka, le organizacija je kamenodobna, kot si že sam ugotovili. Pod črto torej, d.o.o. & Co. ali espeji z možnostjo popoldanske verzije. Tule res ne rabimo alibija angleške sodbe. In za vsak slučaj, da ne bi kdaj bluzili še z Airbnb, tudi to je samo ena od oblik oddajanja nepremičnin in tudi tu je davčna zakonodaja povsem jasna…če pa nekdo za oddajo uporablja fensi platformo je to pač plačljiva poslovna odločitev.

    Minimalec pri “samozaposlitvah” valda ni nobena novost vezana na Uber ampak slovenski default.

    Da še malo razvlečem…srž problema se mi zdi razumevanje registracije espeja z neko dejavnostjo. V tvojem primeru z registracijo 49.320 samostojni podjetnik postane “nosilec obrti”, ima torej svojo taksi službo, ni pa registriran kot nekdo, ki lahko svoje redno delo opravlja v tujem taksi podjetju kot šofer preko svojega “49.320” espeja!

    Uberdodatna jeba nastane še s tem, ker je pri nas “obratovanje taksijev” ena od reguiliranih dejavnosti…ampak s tem ti temo razvlečem že v čigumi.

    Rispekt, Dule

    • Dule, vesel sem, da vam lahko odgovorim na vase vprasanje, zakaj toliko besed v slo zaradi uberja.

      Sprememba zakonodaje zeli konvertirati dejavnost SKD 49.320 v dejavnost 77.110 ! To je ta tezava. Z brisanjem omejitve iz tretjega odstavka dejavnosti 77.110, lahko RAC podjetja, to je rent-a-car podjetja, izvajajo taksi dejavnost, kot ste rekli, 49.320.

      S tem pa odpadejo pogoji za taksimeter, dvojne tehnicne preglede, visjo zavarovalno premijo, taksi licence, obrtno dovoljenje in druge stroske, ki jih ocenjujemo glede na bruto minimalno zajamceno placo, kot nelojalno konkurenco taksistov v visini 6300 eur letno na voznika.

      Se opravicujem, ce menite da je odgovor povrsen, sem samo na kratko obrazlozil jedro problema, za nadaljne argumentacije vam lahko posljem v vednost dokumentacijo na temo Uber.

%d bloggers like this: